26. novembra se bo s smukom v Lake Louisu sezona svetovnega pokala začela še za smučarje v hitrih disciplinah. Lanska zima se je za Slovence začela nepozabno, z zmago Martina Čatra v Val d'Iseru, žal pa je bilo nadaljevanje zelo neprepričljivo in Čater je na koncu zbral 111 točk (17. mesto), med dobitnike točk pa se je vpisal še Boštjan Kline (17 točk). V superveleslalomu je največ točk, 31 (37. mesto), pobral Miha Hrobat. Želje seveda segajo višje, kako so slovenski tekmovalci pripravljeni na novo sezono, pa nam je povedal odgovorni trener Gregor Koštomaj.

Kje ste poleti opravili največji del priprav in kakšne razmere ste imeli?
Načrtovali smo, da bi odšli v Ushuaio in imeli bolj tehnično usmerjen trening, toda v poštev je prišel načrt B – trening v Švici v navezi s Stefanom Abplanalpom, trenerjem Ilke Štuhec. Bili smo v Saas Feeju in v Zermattu, razmere so bile dobre, z nami so trenirale tudi Ilka in ameriške smučarke, ki so prav tako ostale brez treninga na južni polobli. Trenirali smo še v Stelviu in Pittztalu, ob koncu oktobra smo nekaj dni posvetili tudi veleslalomu. Do zdaj smo imeli kar srečo in solidne razmere, morda bi potrebovali malo več treninga na strmini. Pred uvodno tekmo sezone v Lake Louisu bomo za spremembo tokrat opravili tudi en teden treninga v ZDA.

Več ste trenirali veleslalom. Je opaziti napredek?
Je. Mi, ki smo ves čas zraven, morda teh razlik niti nismo toliko opazili, ampak na treningu je bil tudi vodja reprezentanc Janez Slivnik, ki opaža večjo samozavest. To je nujno, da popravimo tehnične dele smukaških prog, kjer smo v prejšnjih sezonah preveč izgubljali.

Lani je bil začetek sezone z zmago Martina Čatra v Val d'Iseru res sijajen, potem pa ni bilo več pravih rezultatov in Čater je izgubil vso samozavest. Ste ga še kaj dodatno pripravili na sezono?
Dali smo mu nekaj adrenalinskih izzivov v poletnem obdobju, naredil je nekaj skokov na plastični skakalnici, treniral motokros, se preizkusil z dirkalnim motorjem na Grobniku. Skratka, bilo je kar nekaj adrenalina v poletnih pripravah. Upam, da se bo na začetku sezone znova počutil tako samozavestnega kot lani v Val d'Iseru. Znanja za vrhunske rezultate ima dovolj, tudi številko je obdržal med 30. Preostali se morajo najprej prebiti naprej, torej podobno kot lani. Zato moramo biti že v Severni Ameriki dobro pripravljeni, tam bo šest tekem – trije smuki in trije superveleslalomi. Po navadi so dobre razmere, sploh Lake Louise največkrat ponuja poštene razmere za tekmovanje. Želimo takoj ujeti pozitiven val in na tem graditi.

Kako boste izbrali ekipo za nastop na svetovnem pokalu? Na smukih je prostora za tri Slovence ...
Verjetno bomo izpeljali interne kvalifikacije. Martin Čater ima mesto zagotovljeno, tudi Boštjan Kline, ki je v lanski sezoni tudi osvajal točke. Miha (Hrobat), Nejc (Naraločnik) in Klemen (Kosi) si morajo to mesto izboriti. Nejčeva prioriteta je sicer še vedno evropski pokal, tam bo verjetno tekmoval celotno sezono, občasno pa sodeloval v svetovnem pokalu.

Kako so začrtani cilji za svetovni pokal in olimpijske igre?
Tri tekmovalce bi radi peljali na finale svetovnega pokala v Courchevelu. Na olimpijskih igrah želimo predvsem dokazati, da smo ekipa, vredna zaupanja smučarske zveze. Tam bomo ciljali na eno uvrstitev med šest in še eno med 15 na vsaki tekmi. Je pa treba v Peking priti dovolj samozavesten, da se bomo res lahko pogovarjali o visokih ciljih. Fantje so tehnično dovolj usposobljeni za najvišja mesta, morajo pa biti prepričani o sebi. Olimpijske igre so posebna tekma, presenečenj je bilo že nič koliko, zakaj ne bi uspelo še nam?

Izkušenj imate že nekaj, saj ste do uspehov na največjih tekmovanjih popeljali Ilko Štuhec.
Res je. Z Ilko sva našla pravi recept. Verjamem, da tudi s temi fanti pot ni bistveno drugačna. Na startu je treba biti prepričan o sebi in moja naloga je, da jim do Pekinga vcepim to samozavest.

Vseeno pa morate priznati, da je ta pot do vrha zelo trnova ...
Tudi pri Ilki ni šlo gladko. Trajalo je eno sezono, da smo stvari postavili na pravo mesto. Startno izhodišče je bilo tudi bistveno drugačno kot pri fantih. Zato se tu stvari odvijajo počasneje, konkurenca je bistveno večja. Z ekipo nisem nezadovoljen, smo naredili preskok, malce nam ne gre na roko, ker se za rezultate zaradi epidemije upoštevata dve sezoni, tako da nismo opazneje popravili štartnih številk in se bomo morali še eno sezono prebijati. Vidim, da gredo stvari na boljše. S fanti se pogovarjamo o stvareh, ki so že bolj detajlne, ne več o osnovah, te osnove imajo, zdaj morajo vse kamenčke sestaviti v celoten mozaik.

Boštjan Kline je že bil leta 2017 zmagovalec smuka za svetovni pokal, nato pa je utonil v povprečju. Kje tokrat vidite znake, ki kažejo, da bi se lahko znova vrnil med najboljše?
Zamenjal je opremo (z Nordice na Salomon), kar se na treningih odraža zelo pozitivno. Opazi se napredek, gležnji so oživeli, če tako rečem, potem ko je zamenjal smuči in pancerje. Tudi njegovi občutki so veliko boljši. Potrebne so le še minimalne nastavitve. Preprosto se dobro počuti in smučanje je videti bolje. Želim in mu privoščim, da obrne stvari na zmagovalno pot in pride do vrha, kjer je že bil.

Si upa spustiti smuči, gre na vso moč? Ali pa je morda v zreli fazi kariere postal previdnejši?
Ne bi rekel. Morda se bolj z glavo loteva prog. Ne vidim težav, ni zaznati kakšnega strahu. Odkrito se pogovarjamo o višjih ciljih. Tudi sam čuti, da bi lahko znova smučal tako, da bo v smučanju užival, ne pa ves čas razmišljal o materialu.

Ste opazili večjo zavzetost pri tekmovalcih, ker gre za olimpijsko sezono?
Z marljivostjo in delavnostjo tudi prej ni bilo težav. Vsi se zavedajo, da športno življenje zahtevata disciplino in ogromno dela. Talent, ki ga imajo, zna tudi narediti razliko, upajmo, da to najdemo, da ga prebudimo.

V lanski sezoni ste fante po neuspešnem nastopu v Kitzbühelu prebujali tudi s povišanim glasom. Je pomagalo?
Govorimo o vrhunskem športu. To je njihov poklic. Zavedati se morajo, da preprosto morajo dati jajca na plano, če želijo biti uspešni. Preveč je drugih fantov, ki to počno. To je edina pot. Ne moremo se čuvati in razmišljati, kaj se lahko zgodi. Dejstvo seveda je, da se lahko na progi marsikaj zgodi, ampak s temi pomisleki ne moreš na start. Upam, da jih je tisto streznilo in da ne bo treba več govoriti z visokimi toni, ker jih nerad uporabljam. Vse se da rešiti s pogovorom. Zavedati se je treba, da smo odvisni samo od rezultatov.

Ena od težav je, da v ozadju ni veliko mladih. V večjih reprezentancah tekmovalci dobro vedo, da bodo ob slabših rezultatih izgubili mesto v prvi ekipi. Pri nas pa ... kot da je mesto v reprezentanci nekako zagotovljeno. Se strinjate?
To je to. Ampak ... to je bolj moja težava, saj ne morem zamenjati tistega, ki mu ne gre, z nekom zadaj. Ker zadaj preprosto ni veliko tekmovalcev. Skratka, manjka ta pritisk od zadaj, tako da moramo biti trenerji iznajdljivi in na drug način ustvarjati konkurenco. Iščemo na primer "sparing" z drugimi reprezentancami.

Zadaj pravite, da ni čisto nič?
To ravno ne. Trudim se in angažiram, kolikor mi le dopušča čas. Želim navdušiti dekleta in fante, da hitre discipline niso bavbav. V tej smeri delujejo tudi nekateri kampi na SZS-ju in upam, da bo sčasoma zapolnjena ta luknja. Imamo Nejca Naraločnika, tudi Roka Ažnoha. Nejc je zelo hiter predvsem na ravninskih delih in premaga stare mačke, tako da nikomur mesto ni kar tako zagotovljeno. Poleg tega se zavedajo, da je potrebna dodatna participacija, če ne izpolnjujejo meril za A-reprezentanco. Boljše motivacije pa že ne vidim.

Ali organizatorji smukov v želji po spektaklu že kdaj pretiravajo in so smuki kdaj prenevarni? Se kot trener kdaj borite proti temu?
Trenerji smo bolj majhne ribe, odločajo bolj drugi. Saj se smuča bolj kot ne po enih in istih terenih. Je pa tako, da so fantje pripravljeni vložiti vedno več. Material gre naprej, hitrosti so večje, sposobnosti tekmovalcev so na bistveno višji ravni kot nekoč, kar povečuje tveganje za poškodbe. Na drugi strani je cel kup služb, ki se ukvarjajo z varnostjo in skušajo najti rešitve, da bi bilo teh poškodb čim manj, ampak – vedno je nekdo pripravljen tvegati več, kot je mogoče zagotoviti varnosti ... a nismo le mi, v motošportu so smrtne žrtve še pogostejše. Pa tudi v drugih športih je ogromno poškodb, v nogometu na primer križnih vezi.

Kako je z zračno blazino, ki naj bi se sprožila ob padcih?
Malo te naredijo nerodnega. Slovenci so to predlani še imeli, lani pa je niso več uporabljali, imajo pa tako imenovano želvo, ki je obvezna. V pihodnjih letih naj bi bila tudi zračna blazina obvezna, za zdaj še ni. Precej se govori tudi o "anticut" oblekah, torej oblekah z materiali, ki preprečujejo, da se porežeš na robnikih ali na varnostnih mrežah. Precej truda je usmerjenega v to, ampak stoodstotne varnosti v tem športu ne bo nikoli.

Blazina sicer kar pomaga pri hujših padcih, kajne?
Kar nekaj pozitivnih odzivov je bilo. Spomnite se Erika Gueya leta 2017 v Garmischu, na skoku ga je obrnilo, sprožila se je blazina, kar je preprečilo hudo poškodbo.

Kaj pravite na idejo o novembrskem smuku z Matterhorna, s katerim bi se začela sezona? Start na višini 3899 metrov se sliši kar divje, kajne?
Gotovo, poleg tega je treba upoštevati vremenske razmere v novembru. Takrat je že tako mrzlo, da se težko obdela sneg. Ne vem, kako bi tja gor potegnili vodo. Ko smo bili tam na začetku novembra, je kmalu po našem odhodu zapadlo meter snega. Utrditi takšno količino snega za dva treninga in tekmovanje, to je zahteven projekt, verjamem pa, da Švicarji ne bi preveč gledali na stroške. Sam nimam nič proti, če se sezone tako kot letos začenjajo kar v Kanadi.