36 let je Argentina čakala na tretji naslov svetovnega prvaka in naslednika slovitega Diega Maradone. V Katarju 2022 je Albiceleste znova zavladal svetu "lepe igre" s svojim nogometnim božanstvom, Lionelom Messijem. V dveh letih je "D10S" (dios – špansko bog, op. a.) vodil reprezentanco do dveh velikih lovorik. Lani so Argentinci prekinili 28-letno čakanje na nov naslov južnoameriškega prvaka. V finalu Cope Americe so na Maracani z 1:0 ugnali velike tekmece Brazilce. Najboljši igralec turnirja je bil seveda Messi. Vmes je bil nato še naj igralec obračuna t. i. finalissime, ko so obudili obračun aktualnega južnoameriškega in evropskega prvaka, na katerem je v Londonu Argentina s 3:0 odpravila Italijo. Zdaj je Leo svoji briljantni poti postavil piko na i z bleščečimi igrami na SP-ju v Katarju. Znova je bil najboljši posameznik turnirja, krona kariere pa je naslov svetovnega prvaka.

Ronaldinho: Spoznaj fanta, ki bo najboljši vseh časov

16. novembra 2003 je v 75. minuti prijateljske tekme s Portom prvič v modro-rdeči opravi članskega moštva Barcelone na zelenico pritekel dolgolasi najstnik. Tedaj je štel le dobrih 16 let. Po tem obračunu si je izboril mesto v B-ekipi, vse pogosteje pa je treniral s prvim moštvom, v katerem je bil takrat prvi zvezdnik Ronaldinho. Z brazilskim velemojstrom sta vzpostavila prijateljsko vez. Ronaldinho je o svojem "mlajšem bratu", kot ga je večkrat imenoval, govoril z izbranimi besedami, vedno ga označeval za najboljšega vseh časov, dobrih 19 let po debiju pa ga je na stadionu Lusail spremljal, kako je stopil na nogometni tron.

"Pred leti, ko je Barcelona prišla v Los Angeles, sem govoril z Ronaldinhem, s katerim sva dobra prijatelja. Rekel mi je, predstavil ti bom fanta, ki bo najboljši vseh čas. Odgovoril sem mu: kaj? Ti si vendarle najboljši. Pa je dejal: ne, ne, ta fant bo najboljši do zdaj. To je bil Lionel Messi, ki je imel takrat komaj 17 let," je anekdoto delil nepozabni košarkar, pokojni Kobe Bryant, sicer velik nogometni navdušenec, ki je v enem svojih zadnjih intervjujev govoril tudi o Messiju. "Njegova inteligenca, s katero igra, vztrajnost in spretnost ga postavljajo za glavo nad druge."

Rexach v zgodovino Barce, ker je podpisal Messija

Uveljavil se je v Barceloni, kamor je iz domovine prišel leta 2000. Predtem je z vragolijami na zelenicah kot deček navduševal v rodnem Rosariu pri Newell's Old Boysih, toda v Argentini ni bilo kluba, ki bi pokril stroške zdravljenja, saj je obetavnega Lea pestil sindrom pomanjkanja rastnega hormona. Zavrnil ga je tudi River Plate, očetu pa se je potem uspelo dogovoriti za preizkus pri Barci. Prišla sta v Katalonijo, kjer je Messi takoj opozoril nase. V tišini se je v slačilnici preoblekel. Soigralci, med katerimi sta bila tudi Cesc Fabregas in Gerard Pique, so se čudili nad drobceno postavo prišleka iz Argentine. Na igrišču so se nato načudili, kakor dober je. Oba poznejša Leova soigralca v članski ekipi Barce sta priznala, da so obnemeli ob veščinah, ki jih je prikazal takoj po prihodu na zelenico.

Toda na potrditev dogovora sta z očetom morala počakati, da se tedanji športni direktor kluba Carles Rexach vrne z olimpijskih iger v Sydneyju, kjer je spremljal špansko reprezentanco, za katero sta igrala Xavi in Carles Puyol. Rexach je takoj po videnem vztrajal, da mladenič, ki spominja na Maradono, kot mu ga je opisal Josep Maria Minguella, ki je 20 let predtem pripeljal Diega na Camp Nou, ostane v Barceloni. "Po dveh minutah sem vedel, da moramo podpisati pogodbo z njim. Vsak bi storil enako," je dejal Rexach. Vztrajal je in uspelo mu je prepričati glavne v klubu. Prvi (neformalni) podpis je Rexach dobil na dogovor, sestavljen kar na zdaj slovitem prtičku. "Za vedno bom šel v Barcelonino zgodovino," je rekel Rexach. Bil je dolgoletni nogometaš kluba, kapetan in v različnih funkcionarskih vlogah, a v mislih je imel to, da je bil on tisti, ki je priskrbel Messijev podpis.

Barca vrzeli po njegovem odhodu ni mogla zapolniti

Hitro si je argentinski virtuoz izboril mesto v članskem moštvu. Že kot najstnik je leta 2006 postavil pomemben kamenček v šampionski mozaik Lige prvakov. Ko je Franka Rijkaarda na klopi nasledil Pep Guardiola, je nova Barcina desetica – številko je "podedoval" po Ronaldinhu – zasijala v vsej svoji veličini. V navezi z izjemno vezno linijo s Xavijem in Andresom Iniesto je Messi predstavljal strah in trepet evropskih zelenic. Še trikrat je z Barco dvignil pokal najboljšega v Ligi prvakov, ko je tvoril izjemne napadalne trojke s Thierryjem Henryjem in Samuelom Eto'ojem, Pedrom in Davidom Villo ter Neymarjem in Luisom Suarezom, ko je vroč trenerski stolček že zasedel Luis Enrique.

Ko so se poslovili glavni akterji zlate generacije blaugrane, je obdržal katalonski ponos na španskem vrhu in med evropskimi velikani. Lanski odhod v Pariz, ko si Barcelona v globokih finančnih težavah ob izteku pogodbe ni mogla privoščiti njegovega podpisa in je kot prosti igralec okrepil PSG, je potrdil, da je bila njegova vloga v klubu nenadomestljiva. Nekoč je vihravi mladenič švigal po desnem krilu in slalomiral med nasprotnimi branilci, se nato, ko je Guardiola, kot je sam dejal, ustvaril nogometno "pošast", pomaknil bolj v konico napada in dosegal astronomske številke golov, skozi kariero pa postajal vse kompletnejši nogometaš, ki je bil vedno bolj vpet v organizacijo igre in se je začel odmikati od gola. Ves čas je navduševal z zadetki, podajami in velemojstrskimi potezami, ki so jih zmogli le redki velikani "lepe igre".

Leta razočaranj v reprezentančnem dresu

V dveh desetletjih neverjetne konstantnosti in kontinuiranosti predstav na najvišji ravni je bila dolgo velika rana reprezentanca. Leta 2003 ga je vztrajno v svoje vrste vabila Španija, ki mu je ponudila mesto v selekciji U17. Toda Messi jo je zavrnil, saj je želel izpolniti otroške sanje in obleči dres albicelesteja. Ko si je junija 2004 prvič nadel tako želeno majico s sinjemodrimi in belimi črtami ter razblinil španske upe, je takoj zablestel. Leto pozneje je izbrano vrsto vodil do naslova svetovnega prvaka do 20 let. Toliko nadarjenih Argentincev so pred njim primerjali z Maradono, Leo pa je s predstavami, ki so spominjale na Diegov tovrstni turnir leta 1979, vzbudil upanje, da dejansko prihaja njegov naslednik.

Avgusta 2005 je dočakal prvi nastop za člansko reprezentanco. Le dve minuti je bil tedaj na igrišču, saj je takoj po vstopu prejel rdeči karton. Po izključitvi je v garderobi planil v jok. Toda to je bil le začetek težke poti. Marca leto pozneje je na prijateljskem srečanju s Hrvaško prvič v argentinskem dresu zatresel mrežo. Jose Pekerman je mladeniča, ki ga je označil za nogometnega dragulja, vpoklical v ekipo za svetovno prvenstvo, toda na SP-ju v Nemčiji je imel Messi le vlogo rezervista. Postal je najmlajši Argentinec, ki je zaigral na svetovnem prvenstvu, se na njem tudi vpisal med strelce, a le s klopi spremljal četrtfinalni obračun, na katerem so po enajstmetrovkah Nemci albiceleste poslali domov.

Ko je v dresu Barcelone že postal eden najboljših na svetu, si je vendarle izboril tudi mesto v začetni enajsterici reprezentance. Leta 2007 je prvič zaigral na Copi, ki se je končala z bolečim porazom v finalu proti Braziliji. Leto zatem je rane zacelil v Pekingu. Barcelona mu sprva ni pustila nastopiti na olimpijskih igrah, toda po posredovanju Guardiole, ki je tedaj prevzel vodenje prvega moštva, je lahko nastopil pod petimi krogi, iz Kitajske pa prinesel zlato kolajno. Toda uspehe v mlajših kategorijah in olimpijsko zlato so zasenčila razočaranja na velikih tekmovanjih.

Po treh zaporednih porazih v finalu začasna upokojitev

Na SP-ju v Južni Afriki je Messi, ki je že zbiral zlate žoge, sicer igral zelo dobro, toda znova je bila argentinski krvnik Nemčija, ki je v četrtfinalu slavila s 4:0. Štiri leta pozneje sta se reprezentanci pomerili v finalu svetovnega prvenstva v Braziliji. Za Messijem je bil izvrsten turnir, na katerem je bil tudi imenovan za najboljšega posameznika, pred osvojitvijo nogometnega grala pa je bila še ena ovira. Vnovič nepremostljiva. Messi je začel akcijo, po kateri je Argentina zadela, toda gol je bil razveljavljen zaradi prepovedanega položaja. Argentinci so imeli nekaj več priložnosti, toda v 113. minuti je srečanje odločil Mario Götze.

Leto pozneje se je priložnost za popravni izpit ponudila na Copa Americi v Čilu. Gostitelji turnirja so bili tekmeci v finalu, ki se je končal brez zadetkov. Odločale so enajstmetrovke, pri katerih so bili s 4:1 uspešnejši Čilenci. Ob stoletnici Conmebola je bila jubilejna Copa že leta 2016. Argentina se je na krilih Messija znova prebila do finala. Scenarij pa enak kot predtem. Na nasprotni strani znova Čile, tudi tokrat v finalu 0:0, po strelih z bele točke – neuspešen je bil tudi Messijev poskus – pa novo veliko razočaranje. Po tekmi je vdan v usodo reprezentančnih razočaranj sporočil, da končuje kariero v izbrani vrsti.

Nekoč je bil v domovini deležen marsikatere kritike, da v reprezentančni majici ne igra tako uspešno kot v Barcelonini, a ko je moštvo popeljal v tri zaporedne finale, sta bila njegov pomen in vrednost jasna tudi največjim kritikom. Kampanja, da se Leo vrne v reprezentanco, je celo spravila ljudi na ceste, ki so prosili nogometnega čarodeja, naj nadaljuje zgodbo z izbrano vrsto. Manj kot dva meseca zatem je preklical upokojitev. Toda na svetovnem prvenstvu 2018 v Rusiji, kjer je Messi rešil Argentino, da je sploh prišla v izločilne boje, albiceleste ni bil konkurenčen najboljšim. V osmini finala je bila s 4:3 boljša Francija.

Nepozabna Copa in sanjski mundial

Tudi Copa 2019 se ni izšla po argentinskih željah. Messi in druščina so jo končali na tretjem mestu, toda lani so le dočakali svoj trenutek. Lionel Scaloni je našel pravi recept. Velemojstra je postavil v vlogo glavnega akterja, okoli njega pa zbral soigralce, ki so dopolnili šampionsko formulo. "Jasno je bilo, da moram vztrajati do zadnjega turnirja. Nisem mogel končati reprezentančne poti, ne da bi nekaj osvojil," je dejal po slavju na Maracani. Argentino je v velikem slogu popeljal na južnoameriški vrh, kar na primer Maradoni ni nikoli uspelo. S štirimi goli je bil prvi strelec prvenstva, dodal je še pet podaj in bil jasno najboljši igralec turnirja. Vse skupaj pa je bilo le ogrevanje za pravljico v Katarju.

Letošnje svetovno prvenstvo se je sicer začelo z nepričakovanim porazom proti Savdski Arabiji, ko je po udarnem prvem polčasu sledil šok v drugem delu. Po zmagi je kapetan pomiril navijače in jim zatrdil, da jih ne bodo razočarali. 26 dni pozneje je Messi na ramenih velikega prijatelja in do njegove lanske upokojitve reprezentančnega sostanovalca Sergia Agüera v nepozabnem slogu Maradone iz Mehike 1986 slavil z najdragocenejšo nogometno lovoriko v rokah. Na poti so pred Argentino klonile Mehika, Poljska, Avstralija, Nizozemska, Hrvaška in nazadnje še Francija. Kot se za pravljico s srečnim koncem spodobi, je bila pot trnova, s pravo srhljivko, a obenem poslastico za finale. Messi je dosegel sedem golov, dva v finalu, v katerem je uspešno izvedel tudi eno izmed enajstmetrovk, po katerih je Argentina tretjič postala svetovni prvak. Ko je zadel Gonzalo Montiel, je Messi padel na kolena in v objemu soigralcev proslavil največji uspeh kariere.

Na prvi trening pri klubu Grandoli ga je skupaj s starejšima bratoma peljala babica, na katero se spomni z gesto med proslavljanjem vsakega zadetka. Teh je bilo do zdaj že več kot 800. 98 od tega v dresu argentinske reprezentance, s čimer je seveda rekorder. Sedemkratni dobitnik zlate žoge ima v lasti številne mejnike, zdaj pa tudi vse naslove. Virtuozne predstave in vpliv, ki ga ima na igro, so ga delali in ga delajo velikega. Za številne največjega. Zdaj to potrjuje tudi bogata vitrina osvojenih posameznih nagrad in ekipnih lovorik, ki je popolna. Messi je v klubskem in reprezentančnem nogometu osvojil vse, kar se je dalo.