26-letna Anita Horvat se je iz teka na 400 metrov prelevila v odlično tekačico na 800 metrov. Lani je na svetovnem prvenstvu v Eugenu prvič tekla pod mejo dveh minut in si priborila nastop v finalu (osvojila je sedmo mesto, med evropskimi atletinjami je bila druga), letos pa je na evropskem dvoranskem prvenstvu z drugim mestom osvojila svojo prvo medaljo na velikih tekmovanjih.

Pod taktirko trenerja Tevža Korenta ste zelo napredovali. Kaj ste spremenili v treningu, da ste postali tako uspešni?
Treningi se pravzaprav ves čas spreminjajo, vedno je kaj novega. To mi ustreza, treningi se tako ne ponavljajo in niso monotoni. Tevžu zaupam, vedno naredim, kar reče, ne razmišljam o tem, da bi bilo česa preveč ali premalo.

Kateri del trenažnega procesa je najtežji?
Bazično obdobje od oktobra do decembra, pa potem pred sezono na prostem v aprilu in maju. To obdobje je praviloma najnapornejše. Predvsem daljši teki, tako imenovani teki hitrega tempa, znajo biti zelo utrujajoči.

Manj kot dve leti tečete na 800 metrov in zdi se, da se hitro učite. Na prvih tekmah so vas tekačice zapirale in niste bili v dobrem položaju, taktično še niste bili dovršeni. Se vam zdi, da ste zdaj že spoznali vse skrivnosti tega teka?
Lani poleti je bila moja prva prava sezona teka na 800 metrov. Zdaj se vsekakor počutim drugače kot na začetku, dojela sem to disciplino in predvsem taktično napredovala. A še vedno je veliko nepredvidljivih trenutkov. Tudi če imaš vse naštudirano, lahko pridejo določene situacije, ki te presenetijo. Na progi je od osem do 13 tekačic, vedno se lahko zgodi kaj nepričakovanega. Največ, kar lahko narediš, je, da čim bolj nadziraš svoj tek.

Sodelujete tudi s športnim psihologom Klemnom Kobalom. Kakšno vlogo igra pri vaših nastopih?
Pogosto sva na telefonski zvezi, upam pa, da bo lahko ob meni na svetovnem prvenstvu v Budimpešti. Z različnimi vajami, predvsem dihalnimi, me uči, kako biti umirjena pred nastopom, kako ohraniti fokus le na tekmovanje.

Na evropskem prvenstvu v dvoranski atletiki v Carigradu ste letos osvojili svojo prvo medaljo na velikih tekmovanjih in s srebrom v teku na 800 metrov dosegli uspeh kariere. Ste pred finalom lahko normalno spali?
Ne. To je bila najslabša noč v življenju, spala sem samo dve uri in se zbudila vsa povožena. Težava je bila tudi v tem, da sem imela tisti dan še tekmo in je zato ostalo veliko adrenalina. Po neprespani noči sem se dopoldne zelo slabo počutila, po kosilu pa sem bila še bolj utrujena. K sreči me je finale čakal šele zvečer in sem šla lahko popoldne za dve uri spat.

V Carigradu ste nastopili trikrat v štirih dneh ...
Naporno je bilo. Ne toliko sama tekma kot predvsem to, da nisem dobro spala in je bila regeneracija zato slabša.

V Budimpešti bosta med vsakim tekom k sreči po dva prosta dneva. Kvalifikacije vas čakajo 23. avgusta po 10. uri. Vam dopoldanski termin ustreza?
Ne, nisem jutranji človek, a to seveda ne sme biti izgovor.

Koliko bo treba po vaših predvidevanjih 25. avgusta v polfinalu teči za preboj v finale?
Težko rečem, nazadnje je bilo 1:59,50 dovolj. Predvidevam, da bo letos vseeno treba biti še malo hitrejši.

Ste na stezi, kjer bo letošnje prvenstvo, že tekli?
Ne. Atletski stadion je videti lep. Če bodo tribune polne, bo to sploh nekaj posebnega in tega se zelo veselim.

Finale teka na 800 metrov bo 27. avgusta. Si upate reči, da merite na medaljo?
Upam si to reči. Vem, da letos še nisem odtekla izida, ki sem ga sposobna. Ni bilo še tistega idealnega teka.

Trenutno imate z 1:58,73 (13. junija v Turkuju) 15. rezultat sezone na svetu, zanimivo, delite si ga z olimpijsko in svetovno prvakinjo Athing Mu.
Tega nisem vedela. To je sicer zame dober rezultat, a zdaj sem v boljši formi in lahko tečem hitreje.

Slovenski rekord Jolande Čeplak je star 21 let in znaša 1:55,19. Je to za vas dosegljivo v letu ali dveh?
Zakaj pa ne (smeh)?

Pred dnevi je minilo 40 let, odkar je Jarmila Kratochvilova postavila rekord, ki drži še danes: 1:53,28. Ga bo sploh kakšna atletinja kdaj zrušila?
Ta rekord je res brutalen in se mi trenutno zdi nedosegljiv.

Atleti veliko potujete. Kje se najbolje počutite, na katerem mitingu najbolje poskrbijo za vas?
Vsi mitingi Diamantne lige so odlično organizirani, tam je res vse na visoki ravni, in to od trenutka, ko stopim z letala. Za vse je poskrbljeno. Če bi morala izbirati, bi vendarle izpostavila miting v Monaku, kjer se čuti ta prestiž.

In s tega mitinga imate tudi lepe spomine, kajne? Pred petimi leti ste z 51,22 osvojili peto mesto in postavili slovenski rekord v teku na 400 metrov.
Ta izid v Monaku mi bo ostal v posebnem spominu! Zanimivo, na 800 metrov še nisem dosegla izida, ki bi mi toliko pomenil.

V teku na dva stadionska kroga so praviloma prevladovale zelo močne atletinje, kot so bile Ana Fidelia Quirot, Maria Mutola ali Casper Semenya. Je to neizogibno za uspeh? Ste si tudi vi želeli, da bi bili videti tako močni?
Niti ne (smeh). Prepričana sem, da se da s pravim treningom tudi brez takšne postave vse doseči.

Kaj vas bolj motivira – uspeh ali neuspeh?
Hmm. Težko odgovorim. Oboje. Vsekakor je bilo srebro v Carigradu velika motivacija. Ko to dosežeš in doživiš te prelepe občutke, si seveda želiš to ponoviti in te ta misel žene naprej. Po drugi strani pa – ko pride neuspeh, te zabije v tla in tega nikakor nočeš spet doživeti.

Kdaj ste imeli zadnji slab nastop?
Julija na mitingu Diamantne lige v Londonu. Slab dan je bil in slaba tekma, 200 metrov pred ciljem sem odstopila. Nimam razlage, kaj se je zgodilo, je pa to lahko znova neka motivacija za naprej in dobra šola.

Takrat ste izjavili, da je to tudi posledica številnih tekem v zadnjih tednih. Ste zdaj spustili ritem, boste v Budimpešto prišli hkrati spočiti in v najboljši formi?
Imela sem vsekakor naporno obdobje, a sem začela pravočasno zmanjševati količino treningov, tako da verjamem, da bom na prvenstvu v najboljši formi.

Sorodna novica Anita Horvat s srebrom do uspeha kariere v Carigradu

Raje tekmujete ali trenirate?
Vse ob svojem času. Poleti imam raje tekmovanja, to je vendarle neko obdobje, ko sem že navajena tekmovanj in vseh teh občutkov. Ko pride jesen, pa veš, da je sezone konec in da je čas za trening. Dogajanje se umirja, ni več potovanj in osredotočen si bolj na treninge.

Vaš fant je jadralec Žan Luka Zelko, ki ga tudi čakata svetovno prvenstvo v avgustu in boj za olimpijsko normo. Lepo bi bilo, če bi šla prihodnje leto oba v Pariz!
To bi bilo res čudovito. Zdaj čakamo, kako uspešen bo (z Anito Horvat smo se pogovarjali prejšnji teden; op. a.). Ravno zdaj je odpotoval na Nizozemsko in smo glede na zadnje treninge lahko kar optimistični, da bo dosegel normo.

Vas je že peljal s svojo jadrnico?
Le enkrat, a se nisem znašla, nič mi ni šlo tako, kot bi bilo treba, tako da je potem raje kar sam vlekel vse vrvi. Je bila pa vseeno zanimiva izkušnja (smeh).