Javni sklad za kulturne dejavnosti v Mariboru je pripravil pogovor, kjer so se spomnili stote obletnice rojstva Prekmurca dr. Vaneka Šiftarja. Zgodbe, ki so jih nizali zgodovinarji, raziskovalci in drugi govorci so osvetlile prizadevanja Šiftarja za razvoj romske skupnosti v Prekmurju ter njegovo prepričanje, da se je vredno boriti za svet brez krivic. Nakazali so tudi vzporednice s stoto obletnico priključitve Prekmurja v Slovenijo in delom Šiftarja.

Kako vidi vzporednico obeh 100 let, Prekmurja in očetovega rojstva Marjan Šiftar? ''Ob tem je pomembna tudi 100 letnica ustanovitve gimnazije Murska sobota. Izjemno pomembno vlogo je igrala v Prekmurju in tudi širše, to je bila kovačnica prekmurske mlade inteligence v medvojnem obdobju in to je ostala tudi zdaj, v povojnem. Pokojni oče se je ukvarjal tudi s problematiko, povezano s pariško konferenco in priključitvijo ter združitvijo prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Pa tudi potem pozneje, ko je bil še študent, je nadaljeval domoljubne, patriotske, demokratične tradicije izpred 1. svetovne vojne. V mislih imam revijo Mladi Prekmurec in še kaj bi se našlo. Menim, da mladi soboški gimnazijci še vedno znajo ceniti te vrednote, seveda pa je na nas starejših, da mlajšim znamo na pravi način prenašati, kaj so te vrednote pomenile in kako so pomembne za današnji čas.''

Vanek Šiftar je med drugim izdal knjigo Cigani - minulost v sedanjosti, znana sta njegova zbornika, tretji je tik pred izidom. Šiftarjeve raziskave življenja Romov pa so bile podlaga za skrb manjšin. Ob tem Silvo Devetak razmišlja: ''Evropska unija je pred desetimi leti sprejela desetletni razvoj integracije Romov in razdelila na štiri področja: izboljšati izobraževanje, zaposlitev, stanovanja in zdravstveno oskrbo. In kje je Evropa največ naredila - imamo področje Slovaške, v Španiji in Portugalski, vendar na splošno nismo dosegli bistvenega napredka glede položaja romske skupnosti, te največje manjšine v Evropi. To je šest milijonov ljudi. Še vedno je prisotna diskriminacija, še vedno so odprti problemi na vseh štirih področjih. Vprašanje revščine - okoli 80 % romskega prebivalstva živi na robu evropske meje revščine, verjetno tudi v Sloveniji, ampak podatki so predvsem za druge države, kjer je največ Romov. Od tega v teh analizah tretjina romskih prebivalcev gre vsaj enkrat na mesec lačna spat, torej nimajo za najosnovnejše potrebe. Zdaj je pred nami novo desetletje razvoja, evropski parlament je komisijo že pozval, pozval je države, da pripravijo ustrezne strategije in naj bodo bolj konkretne in časovno opredeljene.''

Jože Horvat Muc, ki izhaja iz romske družine iz Pušče, pa o povezavah romskih organizacij in življenju Romov z raziskavami Vaneka Šiftarja pravi: "Bil je prvi, ki je začel opozarjati na to problematiko, s katero so se soočali pripadniki romske skupnosti. Menil je, da je treba Rome tudi raziskovati. V tistih letih sta Rome iz zgodovinskega in kulturnega vidika raziskovala samo Šiftar in Pavle Štrukelj. Takrat se ni točno vedelo, katere skupine živijo v Sloveniji, kakšen jezik govorimo, katere dialekte. V jugoslovanskem prostoru je Šiftar ogromno pomenil, ker se je že takrat družil z ljudmi, ki so v Beogradu začeli govoriti o romski skupnosti. Šiftar je opozoril na problematiko, delovali so drugi, SZDL, skupščina občine in tako naprej. Pridružil se je skupini, ki je bila pobudnik za ustanovitev vrtca na Pušči. Gradilo se je leta 1961 in zanimivo je, da so bile glavne protagonistke ženske : mama predsednika Milana Kučana, Vera Flisar, ki je bila takrat vzgojiteljica, gospa Marija Vild, med njimi pa tudi Vanek Šiftar. Sodeloval je z zveznimi oblastmi v Beogradu in mu je uspelo prek higienskega zavoda, urediti, da se je na Pušči začelo graditi prvo javno stranišče. Romi v Prekmurju občutimo tudi razvoj te pokrajine, tu smo od 15. stoletja in vsi dogodki v zgodovini se niso dotikali samo Prekmurcev, del tega smo tudi mi in to je za nas zelo pomembno.''