»Kurbe, kurbe!« so kričali otroci razposajeno tekajoč po Zvonarski ulici v Ljubljani. V vrata s številkama 11 in 13, za katerima se je skrivala ustanova dvomljivega slovesa, pa so si nadobudni razgrajači drznili celo metati kamenje.

Takšni incidenti so bili kot olje na ogenj nasprotnikov omenjenih hiš »veselja« in mestna hiša, pa tudi policijske oblasti so bile do vratu zakopane z različnimi pritožbami. Na magistratu so sicer z veliko mero meščanske vzvišenosti modro ugotavljali, da za razposajeno otročad niso krive prostitutke, ampak slaba vzgoja v večjem delu »preprostega« ljudstva.

Hiša »veselja« je seveda najbolj motila starše otrok iz bližnje šole, neposredne sosede v ulici je motil nočni hrup in tudi ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič ni bil podpornik legalizacije najstarejše obrti. Tako je pri županu Ivanu Hribarju večkrat posredoval za zaprtje omenjenih hiš pregrehe, a brez uspeha, saj je bil župan prepričan, da sta legalizacija in s tem nadzor boljša možnost, kot če se obrt izvaja na skrivaj po kleteh, parkih in na poljih. Krščanska moralnost se je v tem primeru morala umakniti liberalni logiki.

V začetku 20. st. so se podobne zgodbe dogajale v vseh večjih slovenskih krajih, slovenska prestolnica najstarejše obrti pa je bil gotovo Maribor, kjer so imeli kar sedem zloglasnih hiš »veselja«. Z začetkom 1. svetovne vojne se je prostitucija še razpasla, bordeli pa so povsod, kjer je bila v bližini vojska, rasli kot gobe po dežju.
Obrtniško nečistovanje
Prostitucijo je urejal »Kazenski zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih«, ki je začel veljati 1. septembra 1852 in je pri nas z raznimi popravki in dopolnitvami veljal do 1. januarja 1930, ko je začel veljati kazenski zakonik Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. V 509. členu tega zakonika je bila prostitucija označena kot »obrtniško nečistovanje« in opredeljena kot kaznivo dejanje. Takšna opredelitev je povzročala mestnim oblastem sive lase, saj je predstavljala pravno oviro pri urejanju vprašanja prostitucije.

Gordijski vozel so presekali z zvito interpretacijo, v zakonu je bilo namreč izrecno napisano, da je »kaznovanje tistega, ki izvaja nečisto obrt, prepuščeno krajevni policiji«. Stavek so reinterpretirali tako, da krajevna policija, ki ji je »prepuščeno« kaznovanje, to sicer lahko stori ali pa tudi ne. Takšna razlaga je omogočila uveljavitev sistema reglementacije, sistema registracije prostitutk in periodičnih zdravstvenih pregledov. Pod budnim očesom krajevnih oblasti je bila tako najstarejša obrt legalizirana. Sporni 509. člen je bil 27. maja 1885 razveljavljen, urejanje področja pa popolnoma prepuščeno krajevnim varnostnim oblastem.

Različno dodelan sistem reglementacije je tako urejal vprašanje prostitucije tedaj v praktično vsej Evropi, pritisku abolicionistov pa so oblasti podlegle v Angliji in še nekaterih državah, kjer je bila prostitucija prepovedana. To seveda ne pomeni, da se ni vseeno odvijala po raznih vogalih, gostilnah in hotelih sumljivega slovesa. Prostitucija je najbolj cvetela v večjih mestih, kjer so to razreševali s podrobnimi regulacijami. Po nekem podatku naj bi sredi 19. stoletja na Dunaju delovalo okoli 20.000 prostitutk. V manjših krajih, kjer problem s prijateljicami noči ni bil tako izrazit, pa so mnogokrat tiščali glavo v pesek in težavo pometali pod preprogo. A tudi tu je nadležno in za krščansko okolico nemoralno ulično nastavljanje klicalo po preselitvi prostitutk v legalne hiše »veselja«.

»Celi bataljoni okuženi – moj Bog!«
S prihodom velike vojne, ki je na tisoče mladeničev odtrgala od domačega okolja, normalnih ljubezenskih in čustvenih vezi, je prišla tudi poplava moralnega bankrota. Nič ni bilo več sveto, vse je poteptal umazan krik vojne. Vojaku, ki morda že jutri ne bo več med živimi, so popustile moralne zavore. Zvesta sopotnica vojne je tako bila vedno prostitucija, ki se je razmahnila prek vseh meja in velikokrat bila edini izhod za ženske, da so sploh lahko preživele sebe in otroke, sploh ko se je v monarhiji pričelo vsesplošno pomanjkanje. Njihovi možje so bili daleč stran na fronti, velikokrat niso vedele, ali so sploh še živi. Vojaške hiše »veselja« so se pojavile povsod v zaledju fronte in v krajih, kjer je bilo nastanjeno vojaštvo, pojavile pa so se tudi »potepuške« lahkoživke, ki so zasledovale vojaštvo in širile bolezni.

Posledica vsesplošnega razvrata so bile epidemije spolnih bolezni, nekateri vojaki so se okužili celo zanalašč, da bi se s tem rešili frontnega jarka. V svoj dnevnik je ljubljanski škof Jeglič 20. septembra 1915 zapisal: »Od vojakov sem čul, da je v dnevnem povelju stalo, da bo vsak častnik kaznovan, ki postane sifilitičen, ker se tako stori nesposobnega za službo; ravno tako opomin, da celo zakonski možje pridejo okuženi domu. Tudi sem čul od vojakov, da so celi bataljoni okuženi – moj Bog!«

O moralnem bankrotu na fronti s težkim srcem piše v svoj dnevnik mlad vojak, pesnik in pisatelj Andrej Čebokli: »Ženstvo ob fronti moralno propada. Strašno je. Žena ne pozna več moža, ki je na drugem bojišču, in ne mati svojih otrok. Še v dekletovem srcu ni več zvestobe. Matere tu ne spijo več pri svojih otrocih.«

Najnižjim človeškim strastem niso podlegli le najbolj kleni, odločni in moralni posamezniki, in eden takšnih je bil naš vojak Ernest Mlakar, ki je v svojih dnevniških zapisih takole potarnal: »O, kakšne pogovore imajo moji tovariši! 90 odstotkov vseh njih pogovorov služi nečisti strasti. V moji sobi so zbrani vsi največji govnarji vse kompanije. Sam sem med njimi.« Soborci so ga radi norčavo zbadali, da bo slej ko prej podlegel, pa se ni vdal. Ponosno je vztrajal v svoji moralni drži vse do bridkega konca 16. avgusta 1916, ko je padel na soški fronti.

V slovenskih zasedenih krajih prostitutk polni tovornjaki
Na italijanski strani fronte ne moremo opaziti kakšne odločne razlike, prostitucija je bila tudi tu vseprisotna, epidemije spolnih bolezni pa tudi. Tako so v zasedenem Kobaridu za vsakim vogalom zrasle javne hiše, ločeno za častnike in vojake, v katerih so delovale prostitutke iz Italije. Oblasti so poskušale zatreti epidemijo in so od civilnih komisarjev zahtevale nadzorstvo in prijavo vseh okuženih prostitutk.

Kakšne so bile razsežnosti problema, nam lahko pove to, da je kobariški zdravnik Nicola, ki je skrbel za zdravljenje prostitutk, zahteval tovornjak, ki bi bil na voljo za odvažanje okuženih prostitutk na zdravljenje v Čedad. Italijanske oblasti so ugotavljale, da sicer nevarnosti za krajevno prebivalstvo ni, saj so okužbe omejene na vojaštvo in prodajalke »nečiste« obrti.

Po koncu vojne nazaj v ilegalo
Ko se je prva svetovna vojna končala, so z njo izginile tudi vojaške hiše »veselja«, ostale pa so prenosljive spolne bolezni, ki so zaznamovale marsikatero hišo v zaledju fronte. Sčasoma pa so začele izginjati tudi druge hiše, tiste, namenjene civilistom, saj je po vojni krščanska morala ponovno prevladala. Javne hiše so se umikale stran od neodobravajočih oči javnosti, že 2. avgusta 1921 so z zakonom o »radu in redu« dopolnili avstrijski kazenski zakonik, ki je še vedno veljal, in odpravili legalno prostitucijo.

1. januarja 1930 potrjeni novi kazenski zakonik kraljevine SHS pa je prostitucijo tudi dokončno prepovedal. Dejavnosti pa seveda ne izginejo, ker jih oblast prepove, in tako se je prostitucija vrnila v ilegalo.

Gorazd Kosmač