Josefa Schuppa, ki se je v zgodovino zapisal kot prvi ranjenec soške fronte, so streli zadeli 23. maja leta 1915 ob 22.40. Bila je nedelja, pravzaprav binkoštni prazniki, zaradi česar tega dne časopisi v Avstro-Ogrski niso izšli. Ljudje so sicer že nekaj časa z bojaznijo spremljali dogajanje in trepetali, "da poseže prej ali slej tudi Italija v to vojno in da iztegne svoje roke po našem ozemlju", kot so pisali tedanji časopisi.

Potem ko je prva svetova vojna trajala že leto dni, se je to tudi zgodilo, v spopad se je vključila tudi Italija, vendar ne na strani nekdanjih zaveznic Nemčije in Avstro-Ogrske, temveč antante, saj se je v tajnih pogajanjih v Londonu dogovorila za potešitev svojih ozemeljskih aspiracij proti vzhodnemu Jadranu, tudi nad delom današnjega slovenskega ozemlja. Na ta dan so se torej začeli prvi boji, ki so ob vzhodni in zahodni fronti prve svetovne vojne vzpostavili novo, 600 kilometrov dolgo in terensko razgibano jugozahodno fronto. To je v boje potegnilo tudi 90 kilometrov območja ob reki Soči, ki jo je v 29 mesecih bojevanja streslo 12 ofenziv.

Schuppa, avstro-ogrskega finančnega stražnika, so kot prvega ranjenca soške fronte streli zadeli v kraju Bračan (Brazzano). Italijanska finančna stražnika Pietro Dall'Acqua in Costantino Carta sta stražila lesen most čez mejno reko Idrijo (Iudrio), ko sta zaslišala patruljo avstro-ogrskih vojakov, ki je želela most razstreliti. Dall'Acqua je na patruljo streljal ter ranil Schuppa. Sledil je strelski obračun, v katerem pa ni bilo drugih žrtev in tudi most je ostal nepoškodovan.

Ranjenega Schuppa so avstro-ogrski vojaki zavili v odejo ter odnesli v vojaško bolnišnico v Gorico. Oba italijanska finančna stražnika sta bila za svoje dejanje odlikovana z bronasto medaljo za hrabrost. Za Schuppa rana ni bila usodna in je tudi dočakal konec vojne.

Josef Schupp se je rodil okoli leta 1870 na Koroškem. Že mlad je vstopil v finančno stražo in ob koncu 19. stoletja je služil na Žagi. Z Žage je bil premeščen v Gradež (Grado), od tam pa v Krmin (Cormons), kjer je dočakal izbruh vojne med Avstro-Ogrsko in Italijo. Ob koncu prve svetovne vojne se je upokojil. Živel je v Celovcu, kjer je tudi umrl tik pred začetkom druge velike svetovne morije.

Za njim se je ohranila odeja, v katero so ga zavili in govori o začetku bojev, ki so v naslednjih dveh letih popolnoma opustošili območje, številne ljudi pa pregnali v begunstvo v zaledje. Ohranjena je tudi puška Pietra Dall'Acque, hranijo pa jo v Muzeju Finančne straže v Rimu.

Nožne in ročne proteze Gabrijela Bukovnika
Med številnimi majhnimi, a pomenljivimi predmeti, ki danes pripovedujejo o vojni, ki je zatresla in spremenila svet, lahko v zbirki Kobariškega muzeja vidite tudi ročne in nožne proteze, ki so pripadale avstro-ogrskemu vojaku Gabrijelu Bukovniku.

Gabrijel Bukovnik se je rodil 23. marca leta 1890 v Slovenskih Konjicah. V vojsko je bil vpoklican dva dni pred začetkom prve svetovne vojne, 26. julija 1914. Najprej je bil v Pulju, nato so ga premestili v Skadar v Albaniji. Služil je v 87. pehotnem polku. Zadnji avgustovski dan leta 1917 je bil hudo ranjen na Škabrijelu. Z bojišča so ga odnesli italijanski vojaki, ki so ga prepeljali v vojaško bolnišnico v Čedad, kjer je bil operiran in vzorno oskrbovan. Po preboju fronte so Čedad 26. oktobra zasedle nemške enote. V zadnjem letu vojne je sledilo hudo pomanjkanje in lakota. Kljub temu je Gabrijel Bukovnik vojno preživel in po njej kot vojni invalid delal kot trafikant. Umrl je 6. aprila leta 1962 v Slovenskih Konjicah.

Poslanstvo Kobariškega muzeja je tudi sicer varovanje, hranjenje in predstavljanje dediščine soške fronte, ki je pomembno zaznamovala življenja ljudi, živali in naravo območja, kjer je potekala. Številni predmeti, ki so se ohranili iz tistega časa, naj bodo še tako neznatni in na videz nepomembni, so pomembne priče preteklosti in predvsem opomnik o tem, da imajo poteze svetovnih voditeljev strašne posledice in prizadenejo predvsem običajne ljudi, ki želijo živeti mirno življenje. Med njimi ni pravih zmagovalcev, le uničena, skrhana ali za vedno zaznamovana življenja na obeh straneh.

*Jaka Fili je kustos v Kobariškem muzeju