Tržiško muzejsko društvo jo je dobilo leta 1954, njena ključna posebnost pa je v tem, da steklene krogle, napolnjene z vodo, v osnovi skromen snop svetlobe okrepijo in usmerijo na želeno mesto. Ob eni sveči ali petrolejki je tako lahko delalo več ljudi – ni potreboval vsak svoje svetilke –, še pomembneje je bilo, da so zaradi usmeritve snopa svetlobe točno na mesto, kjer so opravljali delo, dobro videli. Podobne luči so bile v Evropi v rabi vsaj že v 16. stoletju, uporabljali so jih tkalci, klekljarice, sitarji in drugi rokodelci, ohranjena v Tržiškem muzeju pa predstavlja edinstven primerek na Slovenskem.

Preden so svetile električne žarnice
V času pred elektrifikacijo je bilo v navadi, da so si čevljarji pozimi, ko je bil dan kratek, zjutraj in zvečer pomagali z lučjo, da so delovni dan lahko ustrezno podaljšali. Zaradi majhnega učinka sveče ali petrolejke, ki je osvetljevala celoten prostor, so si čevljarji pomagali s steklenimi kroglami, ki so jih obesili okoli vira svetlobe. Napolnili so jih s prekuhano vodo, jih pritrdili na leseno ohišje, da se je svetloba skozi krogle usmerila v naročje čevljarja, kjer je ta izdeloval obutev. Kako visoko ali nizko bo pramen svetlobe dosegel svoj cilj, je bilo odvisno od tega, kje je v odnosu do vira svetlobe stala krogla. Zato so njeno višino regulirali z usnjenim paščkom, s katerim je bila pritrjena na ohišje. Čim starejša je bila voda v krogli, tem jasnejšo svetlobo je dajala, med ljudmi pa se je ohranilo izročilo, da je najboljšo svetlobo dajala krogla, v kateri je bil špirit, a je ta prehitro pošel.

Prek luči na gavge odražena družbena struktura
Številni tržiški čevljarji oz. šuštarji, kot jih vztrajno imenujejo starejši domačini, so še daleč v 20. stoletje obutev izdelovali v domačih čevljarskih delavnicah, rekli so ji bêrštat. V njej je bilo navadno več pomočnikov, ki so bili izučeni svojega poklica, dela so se učili vajenci, glavni pa je bil mojster, ki je skrbel za kšeft in opravljal zahtevnejša dela.

Po ohranjenem ustnem izročilu se je nekdanja delavska družbena struktura odražala tudi prek luči na gavge, kajti steklene krogle, več kot štiri niso mogle viseti, so bile različnih velikosti, prav od velikosti in s tem količine vode v njej pa je bila odvisna jakost svetlobe, ki jo je bil deležen posamezen čevljar. Največja steklena krogla je pripadala mojstru, pomočnikom malo manjša, če pa je smel tudi vajenec sedeti za mizo pred svojo stekleno kroglo, mu, kot priča izročilo, po vseh pravilih ni več veliko manjkalo do napredovanja.

Niso od nekdaj delali ob luči
Ljudje so stoletja delali zgolj ob naravni svetlobi – svetlobi, ki jo je dajalo sonce. Z razvojem mest in trgov, znotraj katerih so se v okviru cehov oblikovale skupine rokodelcev, pa so se stvari začenjale spreminjati.

Še v 16. stoletju je bil ob urnih delitvah dneva hkrati v veljavi naravni dnevni čas, določen z različnimi dolžinami svetlobe v različnih letnih časih. Šele čas mehanične ure je omogočil drugačna vrednotenja naravnega dne. Vsaj v 16. stoletju je bil v mestih v navadi do petnajst ur dolg delovnik, praviloma merjen od sončnega vzhoda do zahoda.

Čeprav so ljudje delali tudi ob jutranjem mraku in še po sončnem zahodu, je moral biti delovni čas pozimi občutno krajši kot poleti. Četrti člen ljubljanskega krojaškega ceha iz leta 1579 je npr. določal, da morajo pomočniki in vajenci poleti in pozimi začeti delati ob četrti uri zjutraj in oditi spat ob deveti uri zvečer, toda okoliščine kažejo, da tega določila ne smemo razumeti dobesedno. Praviloma so v 16. stoletju v mestih delali podnevi, vzrok, da pozimi delovni dan ni bil daljši, kot ga je določala sončna svetloba, pa je bila slaba razsvetljava s trskami, baklami, svečami ali oljenkami, ki ni omogočala natančnega dela, poleg tega je bila razsvetljava povezana z ognjem in nevarnostjo požara.

Rokodelsko delo ob luči se je začelo uveljavljati vsaj v 14. stoletju, a je trajalo precej časa, da je od izjem prešlo v splošno prakso. V 16. stoletju je bilo zimsko delo ob luči že splošno razširjeno, v to dobo sodi tudi uveljavljanje terminov, ki so v različnih predelih različno določali začetek in konec dela ob umetni svetlobi. Na Slovenskem se je v povezavi z gregorjevim uveljavilo prepričanje, da se delo ob luči konča na dan sv. Gregorja in začne na dan sv. Mihaela.

Ko gre vuč u vodo
V povezavi z letnim ciklusom sta se uveljavila dva datuma, povezana z začetkom dela ob umetni svetlobi in njegovim koncem. Tržiški čevljarji so po izročilu luč na gavge začeli uporabljati na god sv. Mihaela 29. septembra, ob njej pa so delo končali in krogle pospravili na varno mesto na god sv. Gregorja 12. marca. Takrat so tržiški čevljarji rekli, da gre vuč u vodo. Pred gregorjevim so čevljarski vajenci iz lesa in papirja izdelali hiške, v katere so dali svečo, ali pa vzeli stare odslužene cambohe, peharje ipd., jih napolnili z oblanci in polili s smolo, potem pa na predvečer godu sv. Gregorja 11. marca zažgali in spustili po vodi, da je ta odnesla delo ob umetni svetlobi.

Najstarejši do zdaj znani pisni vir, ki priča o spuščanju gregorčkov v Tržiču, sega v leto 1900. Časopis Gorenjec je 17. marca tega leta v rubriki Novičar na Gorenjskem objavil vest, da imajo v Tržiču "navado, da vsako leto na dan svetega Gregorija ali pa dan poprej prižigajo kresove.

Otroci pa spuščajo papirnate čolničke z lučicami po Bistrici. S tem namreč pokažejo starodavno navado, da nehajo črevljarji delati pri luči." Iz let med obema svetovnima vojnama so opisi podrobnejši in ob dejstvu, da so bili s šego v Tržiču najbolj povezani čevljarji, nosijo sledi številnih predkrščanskih obrednih dejanj, ki kažejo, da so čevljarji neznano kdaj prevzeli obredje bistveno starejših korenin. Ostali pa so številni zapisi, povezani z vsakoletnim prenehanjem dela ob umetni svetlobi in s šego, ki se v Tržiču in številnih drugih krajih kot dogodek, ki spominja na pretekli pomen luči, ohranja v sodobnost.

Danes replike v Tržiškem muzeju ohranjene čevljarske svetilke in spominke – pomanjšane različice te svetilke – izdelujejo v delavnici Kosmač v Bistrici pri Tržiču. S tem ohranjajo spomin na eno najpomembnejših muzealij, ki so se ohranile v Tržiču, tudi spomin na dobo, ko nismo poznali električnih svetilk in ko smo čas merili z drugim vatli.

Dr. Bojan Knific je zaposlen kot kustos etnolog v Tržiškem muzeju.