Vrnili se bomo dobro stoletje v preteklost, v čas velikih družbeno-političnih sprememb, ki so sovpadale s pojavom ene največjih zdravstvenih kriz preteklega stoletja – epidemijo španske gripe ‒ in si ogledali njen vpliv na prebivalstvo Ljubljane.

Spomladi smo že nekaj besed namenili poteku epidemije španske gripe na Slovenskem, danes pa si bomo nekoliko natančneje ogledali njen potek v ljubljanski občini. V prvem delu z naslovom Kako se zavarujemo pred okuženjem skozi špansko bolezen lahko beremo, kako je takratno časopisje poročalo o pojavu nove bolezni ter o načinih zaščite. Drugi del prispevka pripoveduje o poteku epidemije španske gripe pa tudi o "politični influenci" na Slovenskem, kot jo je poimenoval Ivan Tavčar. Bolni vojaki, stekli psi in razpuščeni konji pa je naslov zadnjega dela pomladne trilogije na temo španske gripe, v katerem smo si ogledali težave, s katerimi se je soočala novonastala Država SHS. Danes in v nadaljevanju prihodnji teden pa nas bo zanimalo predvsem, koliko ljudi je umrlo zaradi posledic španske gripe na območju Ljubljane. Ogledali si bomo najpogostejše razloge, zaradi katerih so umirali naši predniki v času pred prvo svetovno vojno, med njo ter po njenem zaključku. Še preden se lotimo zanimivih in pogosto žalostnih statistik, pa nekaj besed o španski gripi.

Kaj vse nas bo zanimalo
V današnjem prispevku ter v nadaljevanju prihodnji teden bomo pogledali vzroke smrti ljubljanskega prebivalstva v času pred prvo svetovno vojno, natančneje v letu 1913, v obdobju razpada Avstro-Ogrske in nastanka Države SHS v letu 1918, ki je sovpadlo z drugim valom epidemije španske gripe v naših krajih, ter ne nazadnje v letu 1920, ko so se politične, pa tudi zdravstvene razmere že nekoliko stabilizirale.

Drugi val epidemije španske gripe, jeseni 1918, ki je tudi najbolj prizadel slovenske kraje, je sovpadal s takrat že neizbežnim razpadom Avstro-Ogrske ter dolgo pričakovanim zaključkom prve svetovne vojne. Najhuje je bilo med septembrom in novembrom tega leta, zato se bomo za potrebe današnjega prispevka omejili na čas med drugo polovico septembra in prvo polovico novembra 1918 (obdobje šestih tednov) ter pogledali vzroke smrti takratnega ljubljanskega prebivalstva. Primerjali jih bomo s približno enakim obdobjem v jeseni 1913 ter 1920.

Zgodba v okvirih
Besedilo v ležečem tisku bo morda na trenutke težje berljivo, toda za bolj pristen prikaz ohranjamo zapis v izvirni obliki, vključno s pravopisnimi in tipkarskimi napakami, kot so bile v izvirnih besedilih. Vsi uporabljeni časopisi so v elektronski obliki dostopni na spletnem portalu Digitalne knjižnice Slovenije. V besedilih v okvirjih, ki bodo spremljali glavno zgodbo, si bomo ogledali nekaj novic iz obdobja drugega vala španske gripe na Slovenskem, jeseni 1918, ki bodo nekoliko natančneje orisali takratne razmere.

Nekaj besed o virih
V pričujočem prispevku smo uporabili tedenska poročila o zdravstvenem stanju ljubljanske občine, objavljena v časopisih Slovenec in Slovenski narod. Poročila so bila pogosto nepopolna, kar bo na nekaterih mestih morda malce moteče. Prav tako ne smemo popolnoma izključiti možnosti tiskarskih napak, ki tudi lahko nekoliko popačijo podatke. V tedenskih poročilih o zdravstvenem stanju prebivalstva je navedeno število rojenih in umrlih oseb, ki se naprej delijo na domačine in tujce, kjer so pod pojmom tujci zajeti prebivalci vseh drugih krajev z izjemo Ljubljane. Upoštevati moramo tudi spremembe v številu prebivalstva med vojno, predvsem povečanja števila tako imenovanih tujcev v mestu.

O izvoru in različnih poimenovanjih španske gripe
Španska gripa ni ne izvirala iz Španije, niti ni bila kaj posebej drugačna tam. Razlika je bila predvsem v dostopu do informacij, saj je bila Španija v času prve svetovne vojne nevtralna država in kot taka ni bila podvržena vojni cenzuri. V državah, ki so bile v vojni, tudi v Avstro-Ogrski, katere sestavni del so bile slovenske dežele v tistem času, je bila prisotna državna cenzura medijev, saj je oblast želela imeti nadzor nad informacijami, ki bi jih lahko pridobil sovražnik. O novi virusni bolezni, ki se je širila med vojaštvom, zato ne ena ne druga stran ni poročala.

Ena večjih težav, s katero se spopadamo pri preučevanju španske gripe, je v njenem različnem poimenovanju. Tako je v virih omenjena kot gripa, španska gripa, španska bolezen, španska, hripa, španska hripa, španska influenca, španska influenza, pljučnica, pneumonia, pa še kaj bi se našlo. Uradne številke o obolelih in umrlih v Avstro-Ogrski ni bilo vse do oktobra 1918, saj v skladu z državnim zakonom št. 67, s 14. aprila 1913 o "zabrambi in zatiranju prenosnih bolezni" gripa ni bila nalezljiva bolezen, ki bi se morala prijavljati oblastem. To se je spremenilo šele jeseni 1918, ko je bila Avstro-Ogrska že tik pred razpadom.

Najpogostejše bolezni tistega časa
Jeseni 1913, 1918 in 1920 so med glavnimi razlogi smrti prebivalcev Ljubljane navedene naslednje bolezni: influenca (nalezljiva bolezen z vročino in vnetjem dihal), tuberkuloza ali jetika (nalezljiva bolezen pljuč s krogličastimi tvorbami), tifus ali legar (bolezen z visoko vročino in prebavnimi motnjami, pri kateri nastanejo razjede na črevesju), griža (nalezljiva črevesna bolezen s krči v trebuhu in drisko) ter možganska kap, v tistem času imenovana mrtvoud (naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil).

Kako smrtonosna je bila španska gripa v naši nekdanji državi
Okvirna ocena števila žrtev španske gripe za celotno Avstro-Ogrsko je okoli 250.000 oseb. Za primerjavo naj omenimo nekaj številk iz tega časa. Med prvo svetovno vojno je v Avstro-Ogrski zaradi posledic bolezni (brez španske gripe), mraza in lakote umrlo okoli 450.000 ljudi. Polega tega je vojna zahtevala približno 1,1 milijona oziroma po drugih ocenah 1,2 milijona žrtev med vojaštvom, poleg dodatnih 450.000 vojnih ujetnikov, ki vojne niso preživeli ter 300.000 pogrešanih, ki se niso vrnili domov.

Kako so mediji poročali o boleznih
Mnogo se je spremenilo v zadnjem stoletju in časi, ko so časopisi obvladovali medijski prostor, so že davno mimo. V jeseni 1918, ko je naše kraje prizadel drugi val epidemije, najdemo v časopisju veliko omemb španske gripe. Število objavljenih novic oziroma količina prostora, namenjena tej temi, je bila pred stoletjem, podobno kot danes, odvisna od drugih sočasnih dogodkov, ki so prav tako zahtevali svoj prostor na papirju. Odmevni politični dogodki, naravne nesreče in drugo so vplivali na to, da je bila španska gripa za nekaj časa potisnjena nekoliko v ozadje. V času, ko je koroški plebiscit odločal o usodi precejšnjega števila naših ljudi na Koroškem, in pozneje, ko so d´Annunzijeve horde razgrajale po Reki, so bile bolezni, pa naj so bile še tako nevarne, bolj kot ne drugorazredne teme.

Zapletene politične razmere še poslabšajo potek epidemije
Naša nekdanja skupna domovina Avstro-Ogrska je bila v oktobru 1918 v svojih zadnjih izdihljajih. Prva svetovna vojna se uradno še ni končala; to se je zgodilo šele dobre tri tedne pozneje (11. novembra). Dan za tem, 12. november 1918, pa je ostal v zgodovino zapisan kot dan razpada Avstro-Ogrske. Politično dogajanje v naših krajih je bilo kar pestro, med drugim je bila že konec oktobra, natančneje devetindvajsetega, ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki se je dober mesec dni kasneje, 1. decembra istega leta, združila s kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS). Ravno ta čas pa sovpada z drugim valom pandemije gripe, ki je prizadel naše kraje med septembrom in decembrom 1918.

Najpogostejši vzroki smrti
V tedenskih poročilih o zdravstvenem stanju ljubljanskega prebivalstva so kot najpogostejši vzroki smrti naštete bolezni, kot so jetika (tuberkuloza), tifus, griža in možganska kap. Posamezna poročila omenjajo tudi nezgode in samomore, pri katerih je občasno celo naveden način samomora, kot bomo videli v nadaljevanju. Smrtnost novorojenih otrok je bila v tistem času sorazmerno visoka, zato skoraj ni minil teden, ko statistika ne bi zajela vsaj kakšnega mrtvorojenega otroka. Še preden pogledamo predvojne razmere na tem področju v Ljubljani, pa si poglejmo zapis o vzrokih za visoko smrtnost otrok iz februarja 1919: "Tudi v minolem letu [1918] torej niso bile otroške nalezljive bolezni vzrok veliko umrljivosti otrok, temveč pred vsem nepravilna, nezadostna hrana, ki oslabi odpornost telesa in postane usodna za otroško telo. Pri odraslih sta griža in predvsem španska influenca pomnožila število umrlih. Umrljivost vobče je postala tako velika, da smo v tem oziru za desetletja nazadovali. Šele z izboljšanjem prehranjevalnih in splošnih življenjskih razmer je pričakovati zopet zboljšanja splošnega zdravja.«

Na začetku leta 1919 (januarja, februarja in marca) v časopisju ne sledimo več "tedenskim izkazom o zdravstvenem stanju mestne občine ljubljanske", temveč so omenjena le imena umrlih oseb, njihovi poklici ter starosti, manjkajo pa informacije o vzrokih smrti. Prav tako poročila niso vsakodnevna, ampak le na vsakih nekaj dni. Pozneje se tedenska poročila spet pojavijo. Imamo pa iz tega časa zanimiv zapis o delovanju gostinskih obratov: "Zapiranje gostiln in kavarn. V zadnjem času se je v Ljubljani in okolici pojavila vse meje presegajoča razuzdanost in prav živinsko pijančevanje, kar ogroža v največji meri osebno varnost in last celega občinstva. Z ozirom na te okolnosti in sklicevaje se na sklep Narodne vlade SHS v Ljubljani, v Uradnem listu od 21. novembra 1918, št. 11, točka 112, odreduje policijsko ravnateljstvo, da se imajo začenši z današnjim dnem zapirati vse gostilne in restavracije brez izjeme v celem okolišu ljubljanskega redarstva ob 8. uri in kavarne ob 9. uri zvečer. Gostilničarje in kavarnarje, ki se ne bodo strogo držali policijske ure, se bo brezobzirno in najstrožje kaznovalo. Policijsko ravnateljstvo v Ljubljani, dne 11. prosinca [januarja] 1919.«

Umrljivost ljubljanskega prebivalstva pred prvo svetovno vojno
Od sredine septembra pa do prve polovice novembra 1913 je v Ljubljani umrlo 107 oseb. Od tega je bilo 64 domačinov (približno 60%) in 43 tujcev (40%). Španske gripe (influence) v tem času še ni bilo, prav tako ni nihče umrl zaradi pljučnice. Tuberkuloza je vzela 18 življenj, za možgansko kapjo je umrlo 8 oseb, za posledicami nesreč pa 4. Za tifusom ter grižo v tem obdobju ni umrl nihče, 32 oseb pa je umrlo zaradi različnih razlogov (v poročilih navedeno kot "drugo"). Mrtvorojenih je bilo 7. Za preostalih 38 oseb ni podatkov. Sicer je umrljivost leta 1913 znašala 13,8 % in 14,9 % leto pozneje, kar je bilo precej manj kot leta 1918, ko je dosegla 18,1 %. "Splošno zdravstveno stanje ljubljanskega občinstva bilo je pred vojno in začetkom vojne prav ugodno. Umrljivost znašala je leta 1913. 13,8%, leta 1914. 14,9%. Poslabšala se pa je od leta do leta, osobito pa v tekočem letu [1918] in zadnji čas. Ves čas vojne ni bilo nalezljivih bolezni v večjem epidemičnem obsegu: sicer smo imeli tekom vojne koze, kolero, pegasti legar, tifus, razne otroške nalezljive bolezni: vendar se vse te niso razpasle v epidemije, nastopale so le posamezno, niso pa zahtevale nad normalno število smrtnih žrtev. Letos umrlo je do 15. oktobra 1.169 oseb, tako da je že konec tretjega četrtletja doseženo število umrlih v normalnih letih. Lani 1917. nastopila je med ljubljanskim občinstvom griža, ki je v normalnih časih se pojavljala le v posameznih slučajih, jako razširjeno. Obolelo je 93 oseb, od katerih je 30 umrlo. Letos se je ta bolezen zopet v jeseni razpasla in zahtevala do 15. oktobra 101 obolenje in od teh 25 smrtnih žrtev. Razven teh pripeljali so v ljubljansko deželno bolnico 21 za grižo bolnih, od katerih je 10 umrlo. V zadnjih tednih je bolezen prenehala, sem pa tje se pojavlja še tak slučaj. Nastopila pa je septembra 1918 v jako razširjeni epidemiji influenca (španska bolezen)."

Prihodnji teden nadaljujemo našo zgodbo. Do takrat pa vabljeni k ogledu zanimivega prispevka Aleksandre Dežman z naslovom Spomini na špansko gripo na Slovenskem.