Ob koncu velike vojne se je slovenska politika znašla v spopadu dveh kron, in sicer avstrijske cesarske in srbske kraljeve, kar je botrovalo, da "smo iz Zahodnega sveta Svetega Rimskega cesarstva in naslednikov kar naenkrat padli v nov prostor, ki je določil slovenske koordinate vse do danes". Zgodovinar in diplomat Andrej Rahten je dogodke raziskal in popisal v znanstveni monografiji Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije in s tem hkrati oznamoval 99 let Majniške deklaracije, ki jo je Anton Korošec kot poslanec Vseslovenske ljudske stranke in predsednik Jugoslovanskega kluba 30. maja 1917 predstavil v ponovno zbranem dunajskem državnem zboru.
V narodnem programu so z deklaracijo zahtevali združitev južnih Slovanov v avtonomno tretjo enoto habsburške monarhije. "S tem dejanjem so začrtali pot, ki se je v širokem loku zaključila šele pred 25 leti," je na predstavitvi knjige na gradu Jablje uvodoma izpostavila zgodovinarka Petra Svoljšak.

Rahten je s knjigo posegel v dolgi časovni lok, saj ni na primer začel s smrtjo Franca Jožefa I. in ni končal z razpadom monarhije, pač pa je časovni okvir zastavil nekoliko širše, je izpostavila Svoljšakova. "Takšna raziskava je rezultat dolgoletnega dela, branja in vztrajanja v temah, ki jih potem sčasoma poosebiš, se očitno usedeš in napišeš knjigo," se je pošalila.

Razpad habsburške monarhije ni samoumeven
Časovna zamejitev knjige je zelo inovativna, je pritrdil recenzent Aleš Maver in dodal, da je avtor raztegnil časovni okvir vse do detronizacije zadnjega habsburškega cesarja Karla I. in naprej, vse do njegove smrti v izgnanstvu na Madeiri na Portugalskem leta 1922. Žarišče Rahtenovega razmišljanja o slovenski politiki v tem ključnem obdobju je namreč osredotočeno na lik in delo zadnjega habsburškega vladarja.
"Slovenski zgodovinarji pogosto delajo napako, ki je zgodovinarji ne bi smeli, ko rezultatu zgodovinskih procesov, za katerega vnaprej vedo, pripisujejo previdnostni pomen," je opozoril Maver. To v praksi pomeni, da so na zgodovinske dogodke gledali in jih interpretirali skozi očala "nujnosti in neizbežnosti" razpada habsburške monarhije, ker so pač vedeli, da je kasneje razpadla. "Delo Rahtena, ki je pred nami, nam jasno pokaže, da to niti približno ne drži, razpad monarhije pa ni bil prav nič samoumeven," je dodal.

"Utemeljiti je bilo treba nov državni okvir, to pa gre velikokrat v škodo starega državnega okvira, ki so ga prikazovali kot gnilega, kar pa je seveda navadna projekcija," je Maver opisal, zakaj zgodovinopisje novejšega državnega okvira rado zaničuje prejšnjo državno ureditev oziroma skozi argumentacijo samoumevnosti propada legitimizira lasten obstoj.

Kultni status v času Kraljeve Jugoslavije
Majniška deklaracija se je v Kraljevini Jugoslaviji med obema vojnama uveljavila kot nekakšen vstopni dokument Slovencev v Jugoslavijo, dobila je kultni status, Korošec, ki jo je v dunajskem parlamentu prebral, pa je veljal za ustanovnega očeta Jugoslavije, je izpostavil Rahten.

Na nastanek deklaracije je po Rahtenovih besedah vplivalo več ključnih dejavnikov, in sicer gotovo Vseslovenska ljudska stranka, ki je leta 1911 osvojila kar 87 odstotkov slovenskih mandatov na Dunaju in je predstavljala jedro jugoslovanskega kluba v dunajskem državnem zboru. "Moč stranke je segala vse od Trsta pa do Koroške in Štajerske in je izsevala politično moč slovenskega naroda," je dodal.

Odprta vrata cesarja Karla I.
"Brez zadnjega Habsburžana na prestolu zgodovine Majniške deklaracije ni moč pisati," je izpostavil drugi odločujoči dejavnik, ki ga je poosebljal zadnji avstrijski cesar Karel I. Njegov predhodnik Franc Jožef I. je bil, za primerjavo, do slovenskih narodnih zahtev veliko bolj "neprijazen", čeprav je bil na Slovenskem izjemno priljubljen - to gre pripisati njegovi res dolgi vladavini. Veljal je za očeta države, je pojasnil Rahten.
Slovenski poslanci so tako le s težavo prišli do Franca Jožefa I., kar pa se z mladim cesarjem Karlom I. povsem spremeni. "Do starega cesarja se ni dalo priti, pri Karlu I. pa smo imeli odprta vrata na dvor in smo lahko šli tja kadar koli," je Rahten citiral Antona Korošca.

Karel I. je imel vse do poletja 1917 zelo ambiciozne načrte reformiranja države, a je po začetnem entuziastičnem prevzemu prestola napravil ogromno napako, saj se je konec leta 1916 dal okronati za kralja Ogrske. "S tem je jamčil za dualistični sistem in vsaka debata o federalizmu je bila sicer možna, vendar izjemno težko izvedljiva," je zvezane roke cesarja Karla I. opisal Rahten in dodal, da bi potreboval radikalno ustavno reformo, ki bi jo moral močno podkrepiti z vojsko, kar pa je bilo sredi svetovne vojne nemogoče napraviti.
Karl I. je v spominih zapisal, da je bila Majniška deklaracija usmerjena proti dualistični državni ureditvi, ne pa proti njegovi dinastiji, saj je predvidevala združitev južnih Slovanov znotraj monarhije pod habsburškim žezlom. Po cesarjevem mnenju so sicer "nekateri južnoslovanski kričači že takrat z obema nogama stali v Srbiji".
Zahteva po samostojnem državnem telesu
Besedilo Majniške deklaracije je kratko, kar je smiselno za dokument, ki naj bi privabljal širše ljudske množice, je izpostavil Rahten. "Osnovna zahteva je samostojno državno telo, kar je za razmere habsburške monarhije revolucionarno," je dodal. V samem dokumentu se govori tako o hrvaškem državnem pravu, pri katerem so vztrajali dalmatinski poslanci, kot o narodnostnem načelu, ki je pomembno za Slovence. Načeli se v številnih pogledih izključujeta, a morali so najti kompromis, je pojasnil.
Naslednji element besedila pa je trializem, ki je po Rahtenovi oceni tudi glavno sporočilo deklaracije. Želeli so namreč ustvariti Jugoslavijo kot tretjo enoto Habsburške monarhije poleg Avstrije in Ogrske. Zelo jasno je bilo povedano, da je celotna zgodba lojalna obstoječemu režimu. "Če kdo trdi, da je bilo takrat, 30. maja 1917, možno izjaviti, da bi bilo treba zrušiti monarhijo, laže, saj bi se takšna oseba takoj znašla v postopkih, kjer odvetnikov niti ne bi imel," je slikovito ponazoril.
Slovenci za Habsburžane in Jugoslavijo hkrati
Hrvaški dalmatinski poslanec v dunajskem državnem zboru Josip Smodlaka je v dnevniku lepo opisal, kaj so si slovenski politiki mislili, ko so se odločili za Majniško deklaracijo. "Bili so za Habsburžane, vendar pa tudi za Jugoslavijo, Krek je bil dirigent," je zapisal. Hoteli so torej združiti oba koncepta, in sicer ohranitev monarhije in ustanovitev Jugoslavije. Tu so seveda imeli v mislih katoliško Jugoslavijo znotraj monarhije, kar se manj poudarja, je opozoril Rahten.
Politično dogajanje v monarhiji pa je zaznamovalo tudi bledenje moči habsburškega vladarskega žezla, predvsem zaradi pritiskov od zunaj in izčrpavajoče velike vojne. Po Rahtenovih besedah je spremenljiva sreča na frontah povzročala velike dvome med prvaki političnih strank. Eden velikih optimistov je bil nekdanji prvak Vseslovenske ljudske stranke in kranjski deželni glavar Ivan Šušteršič, ki je duhovniku Janezu Kalanu na vprašanje, kaj bo s katoliško opcijo, če bo vojna izgubljena in "Avstrija tepena", odvrnil, da je zmaga gotova, če ne bo šlo na frontah, bodo pač podmornice naredile svoje.
Strah pred razpadom monarhije in Srbi
A Šušteršičevemu optimizmu, ki ni želel nikakršne možnosti zunaj monarhije, niso prikimavali vsi, v stranki pa je nastal razkol. Krog okoli Janeza Evangelista Kreka, ki mu je pripadal tudi Korošec, je bil skeptičen do zmage Centralnih sil in začeli so iskati druge možnosti in izhode. Slovenski župnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar je ob neki priložnosti Korošca slikovito vprašal: "Kaj bomo, če razpade monarhija, saj nas bodo Srbi pojedli!" Slutilo se je, da ne bo vse enostavno, a "voz zgodovine gre naprej, ne glede na opozorila Ivana Šušteršiča". Avstrijska krona je bila poraženka svetovne vojne, srbska pa se je znašla na zmagoslavni strani, kar je nagnilo tehtnico slednji v prid. Izhod iz Avstrije nikakor ni posledica izključno "rovarjenja slovenske politike", gre za širši splet tako mednarodnih kot notranjepolitičnih okoliščin, še posebej vojaških, je sklenil Rahten.