"... In morda tudi meni ne bo v novem letu prizanesla sovražnikova krogla in doma bodejo ostali sami brez vsake pomoči." Besede, ki jih je Albert Polanc, eden izmed številnih fantov, ki so bili med prvo svetovno vojno vpoklicani v avstro-ogrsko vojsko, zapisal zadnji dan 1915, leta, "polnega trpljenja in žalosti". Zatem je legel na posteljo "in Bogu daroval trpljenje pretečenega leta" ter ga prosil, naj mu v novem letu nameni boljše čase. Če se je pomladi leta 1916 zazdelo, da se vsaj njemu boljši časi vendarle nasmihajo, saj se je kot ranjenec vrnil domov, je družinski mir dobro leto pozneje prekinil nov vpoklic.

Omenjen zapis je del Albertovih dnevniških zapisov, ki jih v obliki dobesednega prepisa prilagamo spodaj, pisal pa jih je med 26. avgustom 1915 in 6. januarjem 1916. Ohranila se je še druga beležnica (to bomo objavili prihodnji teden), ki jo je zapolnil med drugim vpoklicem in zajema čas od 2. junija 1917 do 27. januarja 1918.
Alberta Polanca so opisovali kot umirjenega in resnega, bistrega in razgledanega možakarja, vnuki pa se ga spominjajo kot prijaznega deda. Njegov umirjen in skromen značaj pravzaprav razberemo tudi iz zapisov, za katerimi začutimo fanta - ko je bil vpoklican, je bil najverjetneje star 27 let -, ki je bil z malim zadovoljen in dobro voljo ohranjal kljub težkim razmeram na bojišču.
Albert se je rodil leta 1887 in s starši - mater je sicer izgubil, ko mu je bilo pet let – živel na Otlici. Leta 1904 se je učil glasbe in igranja na orgle, ki jih je kmalu začel igrati v domači cerkvi, kjer je vodil tudi cerkveni zbor. Od očeta pa je prevzel tudi službo cerkovnika v otliški cerkvi. Služba ga sicer ni veselila, zato pa je z njo lahko preživljal številčno družino. Šest let pred začetkom velike vojne se je poročil z Marijo Česnik - Micko Ilenčno, s katero se jima je še pred njegovim odhodom na fronto rodilo pet otrok, med vojno sta dobila Viktorja, zatem pa še šest otrok, vendar pa jih je pet umrlo že v mladih letih.

Najprej v Galiciji, nato na soški fronti
Ob vpoklicu, najverjetneje julija 1914, je bil dodeljen k 7. polku v Celovec na Koroškem, še istega leta pa se je prvič boril v Galiciji. Spomladi naslednjega leta se je njegov polk popolnjeval v Celovcu in na avstrijskem Štajerskem, od tam pa so avgusta že drugič odrinili na galicijsko bojišče. Potem ko se borili v krajih ob Dnjestru v bližini mesta Gorodenka, so vojake oktobra 1915 prestavili na soško fronto na Doberdobsko planoto, kjer so se med četrto soško bitko bojevali v strelskih jarkih na vrhu hriba Sv. Mihaela. 12. novembra je bil Albert ranjen po obrazu in imel poškodovano oko, zato so ga poslali na okrevanje v različne bolnišnice na avstrijskem Štajerskem in v zahodno Madžarsko. Po okrevanju se je po okrevanju vrnil domov, dokler ga junija leta 1917 niso znova vpoklicali.

O Albertovi drugi izkušnji z vojno in njegovem življenju po njenem koncu - dočakal je starost 84 let - boste več lahko prebrali prihodnji teden. Spodaj vas vabimo k branju zapisov iz Albertove prve beležnice, ki jo skupaj z drugimi spomini svojega deda hrani Marijan Polanc.

Drugič v Boj v Galicijo
iz Firštenfelda

Lep dan je bil 26. Avgusta (1915) ko smo se odpravljali drugič v Boj solnce je prav veselo priplavalo skoraj do sred svoje poti ko je prišel Takšarž v sobo (kjer smo bili vsak pri svojem nahrbtniku in smo še spravljali vsak svoje reči nakupljene za popoti.) In zakriči prav po vojaško alo fantje vstopite čas je da gremo. in vsak je hitro zavezal svoj nahrbtnik vrgel na rame in že je bila Vojašnica prazna (oziroma Neka gostilna) mi smo pa že stali pred Vojašnico v 2. versti in čakali na kompanijkomendanta gospoda Laitnanta!
ni nam bilo treba dolgo čakat in že je prišel naš gospod Laitnant pa ne kakor ponavadi ampak ves s cvetlicami opleten od nog do glave tako da si ga težko spoznal ko pride vzdigne svojo palico katero je tudi imel opleteno z cvetlicami in zakriči firte kompanij doplerajenrehcum maširn kompanij marš in že smo korakali po Firštenfeldskih ulicah na haupt plac kjer so nas že čakale tadruge 3 komp. z Bataljonskomendantom Hauptmanom! Parger. in Muzika je tudi že stala pripravljena da nas sprejme na kolodvor zdaj se še naše kompanije vstopi na določeno ji mesto potem ko je bil cel Bataljon skupaj se postavi naš Bataljons komendant na sredo in spregovori nekoliko besedi kaj nas čaka in koliko je že napravil 7 Regiment na koncu tega govora pa zaori trikratni hoh ali. kakor bi mi rekli živijo. potem pa zakliče Bataljons komendant Hornista da naj zaploza cum Gebet (K molitvi) in ta prav z milim glasom odploza melodijo K molitvi mi smo se tudi postavli kakor je predpisano. in vsak je pošiljal svojo kratko molitev k Bogu da bi zdravega še nazaj pripeljal.

Potem zaigra še muzika svojo nagrobnico. in tudi na bobn ni pozabil vdart tisti tako pretresujoči trikratni udarec. potem pa zaigrajo še Avstrijsko in Nemško himno potem smo pa odkorakali z godbo na čelu. proti postaji med potjo po ulicah so vsipale ženske cvetlice raz oken na nas tu pa tam si tudi videl kako solzo med ženami
In tako smo prišli na postajo smo vstopili v Vagone in se odpeljali. z nami so šli tudi 8 Muzikantov zato so nam med vožnjo večkrat zaigrali kako koračnico.
Medvožnjo se ni pripetilo nič posebnega vozili smo se 4. dni in 4 noči in sicer na 26 Avgusta. opoldne smo se odpeljali z Firštenfelda in na 30 Avgusta opoldne smo se pripeljali v Gvozdziec od tam smo pa maširali še eno dobro uro v vas Vinograd in tam smo ostali do 8. Septembra tukaj se tudi ni nič posebnega pripetilo kakor na Vaje so mogli vsakidan hodit jaz sem bil pa prideljen k Štabsfirarji ki je bil Cugsfirar Vister žnim sem hodil farat kar je potreboval naš Bataljon.

Na Angelsko nedeljo mi je šlo dobro seveda spomini na dom so me nadlegovali in tako je prišel 8 Septembra in mi smo mogli iti spet naprej torej okolu poldne smo odmaširali nazaj v Gvozdziec in odtam smo se peljali z železnico in sicer smo se vozili do 7 ure zvečer medpotjo se je pripetila neka nesreča in sicer v Gorodenki se je vlak ustavil in nato izstopi neki korporal Šašl in Vlak je začel iti naprej in omenjeni korporal hoče skočit nazaj v Vagon pa se mu ponesreči in pade pod kola tako nesrečno da mu je šlo kolo čez obej nogi kako je bilo potem žnjim nevem mi smo se pa peljali pa naprej in zvečer ob 7 uri se vlak ustavi in mi smo izstopili kako se pravi tej postaji nevem ker ni bilo priložnosti koga prašat in od tukaj smo maširali naprej zvečer ob 10 uri se ustavimo v Mestu Salasciget in smo bili ainkvartirani naša prva kompanija je bila nastanjena v neki Kavarni ( to morem tudi povedat da sem bil prestavljen v Vinogradu od 4 komp k 1. komp ) in smo spali na golem podu domačih ljudi te kavarne nisi nobenga videl videl si pa vse rezbito in rezkopano toraj, si lahko poznal da so tukaj Rusi gospodarili in tudi požgano je bilo precej to mesto drugači se je pa vidlo da je bilo enkrat prav lepo mesto zjutraj
na 9 Septembra ob 5. smo pa šli naprej okolu 10 ure smo prišli k Ragimentu na nekem polju in smo imeli 2 uri rast in tukaj smo bili tudi prideljeni k ragimentu in Jaz in moja dva prijatelja katerih nisem še nikjer omenil namreč Adam in Pöschl smo bili prideljeni k 12 kompaniji potem smo marširali naprej do Mesta ………… kjer smo menili da bomo ainkvartirani pa ni bilo tako kar naenkrat pride ukaz da moramo iti v švarmlinjo in sicer ne daleč od mesta in smo res šli in smo kopali celo noč strelni jarek in dež nam je tudi prilival da smo laže kopali opolnoči smo dobili manažo in sicer Golaš seveda pri nas bi rekli taki jedi gorka voda no pri vojakih je vse drugači.
na 10. smo ostali še na omenjenem mestu pa ne cel dan nekako okolu 3. ure popoldne je prišel ukaz da more naša komp. iti na desni kraj Mesta reserve. potem smo stali tam dež je pa tudi tako šel da se je vse skupaj držalo. potem ko se je delal mrak je pa prišel ukaz da se moremo umaknit da je Rus premočan da ga nemoremo obderžat in res smo odšli in smo marširali do 12 ure ponoči in smo prišli do nekega Večjega posestva na nekem hribu tam smo dobili manažo potem smo šli spat v neko štalo ki ni imela ne vrat ne strehe ne nobene stvari to moram tudi povedat da nas je tudi na tej poti dež spremljal
na 11. zjutraj ob 5 uri pa nas pokličejo in haidi naprej pa ne daleč pol ure smo šli potem pridemo do nekih strelnih jarkov in jih zasedemo in čakamo Ruse seveda smo mogli še sami popravljat te strelne jarke in zato smo imeli dela še celo noč na 12. so že začeli Rusi streljat z Altelerijo tako okolu 2. uri popoldne sm šel na patroljo z Cugsfirarjem Laknarjem in smo zadeli na ruse v nekem gozdu spredaj sta stala dva Rusa na Postni katere smo menili vjeti ki sta bila kakih 20 korakov pred nami pa kar na enkrat pride od desne cela trupa druzih Rusov tedaj začnemo streljat nanje potem so se vmiknili nazaj v gozd in mi smo potem tudi odšli proti svojim strelnim jarkom kmalo potem pa ko smo mi prišli v strelne jarke so na desnem krilu začeli prihajat Rusi zmiraj več in v večih trumah tako da so se mogli naši vmaknit pokalo je seveda tako da ako bi nebil navajen taciga bi mislil da bo sodni dan seveda kanoni tudi niso molčali In ker je šlo naše desno krilo nazaj smo mogli iti tudi mi in smo šli po nekem grmovju skozi gozd in potem čez neki travnik potem pridemo do neke Reke ki se imenuje Njesta.
ta je širika okolu 220. korakov tam se je začela šele prava komedija namreč tukaj je bil most črez katerega so napravili Pijonerji. seveda ker so bili Rusi že blizo zanami bi bili radi vsi naenkrat šli čez cel Regiment 7. Altelerija Trajn in vse je bilo vrhndruzga pa še nekaj Rusi so streljali z Altelerijo na ta most in bi ga bili radi poderli da bi mi nemogli črez in da bi nas potem vjel pa to mu ni ratalo če ravno so padale granate par metrov proč od mosta pa tudi s šrapneli je streljal na nas tukaj na mostu pa razun enpar lahko ranjenih ni bilo nobene škode zmešnjava je bila pa taka da smo bili vsi zgubleni kdor je moge je prej šel črez most jaz sem šel med nekimi vozovi od traina pa ne počasi ampak tako sem tekel kolikor se je dalo in ravno ko sem bil na sred mosta prideti 2 Granati ena na desni od mene ena na levo in sem mislil da smo že z mostom vred v vodi pa hvala Bogu ni bilo nobene škode in tako sem srečno prišel črez most potem prideta za menoj tudi moja prijatelja Adam in Pišl druziga nisem videl od naše kompanije in tako smo šli mi trije naprej seveda bol počasi ker nas je zakrival gozd ki je bil na desnem kraju Reke in smo šli naprej kake pol ure v neko vas Potočiska tam nam je pa neki gauptman rekel da se je naša kompanija vstavila na desnem bregu v že prej pripravljenih strelnih jarkih potem se vrnemo nazaj in smo začeli iskat z nekim laitnantom Pak kje je naša kompanija in smo hodili po tistem gozdu do polnoči pa je nismo našli potem smo šli k neki hiši ki je stala zraven gozda in smo ostali tam do zjutraj potem je prišla k omenjeni hiši tudi Ragament Komanda. a zjutraj smo šli iskat kje je kompanija in smo jo lahko dobili potem smo začeli popravljat stare strelne jarke to je bilo 13 Sep. in potem smo ostali še do 17. Septe. in smo morali delat noč in dan strelne jarke zagrajo z dratom in take reči in pa tudi Ruska Altelerija nas je nadlegovala. pa ne veliko. druziga ni bilo nič posebnega

Dne 17 Septembra zvečer ob 5 uri smo pa zapustili te strelne jarke in smo odšli v vas Potočiski in tam se je zbral cel Regiment skupaj potem smo pa odšli po desnem bregu Reke Njeste in tako okoli 2 uri ponoči smo šli črez zgoraj navedeno reko po nekem od Pionirjev narejenem Mostu ki je bil dolg 220 korakov potem smo šli po levem bregu Njeste do 4 ure zjutraj potem smo se ustavili na neki ravnini pri neki železniški postaji katera je pa bila vsa požgana in reskopana in na tej ravnini je prišel ukaz da se smemo odpočiti ker smo celo noč marširali in res vsak sije napravil svojo postel da bo nekoliko zaspal in tako sem tudi jaz prvo pogrnem spodaj na trato celtblat in z dekno sem se pogrnil in sicer črez glavo se prekrižal in zaspal kakor da bi bil na peresni postelji seveda zraven mene sta spala tudi moja prijatelja Pöschl in Adam. ko se pa okolu 7 ure zjutraj zbudim vidim da pada dež na nas tedaj pokličem še Pöšlna da narediva celtno in res ta se je hitro zbudil in ustal in celtna je bila že gotova potem zlezeva notri in sva bila celi dan notri ker je bil skoraj celi dan dež in sva igrala na karte za kratki čas to je bilo 18 Septem potem zvečer smo se spravili spat in sva prav dobro spala če prav je tu pa tam kaka kaplica prilezla skozi naino streho ker je bil tudi ponoči dež
na 19 Sept. smo ostali še na tej ravnini v celtnah dež je ponehal potem sva se preskrbela tudi s slamo in sva prav lepo ležala in metala karte da hitreje čas potekal zvečer dobimo še vsak nekaj vina in jaz ga nalijem v feldflašo in grem po manažo ko pridem nazaj pa ni bilo ne flaše ne vina in potem ležemo spat ker je bila že noč
na 20 Septembra ustanemo že ob 5 uri zjutraj kuh nas je že čakal s kofejem torej gremo po kofe potem je pa prišel ukaz da moramo naše hiše podret in spravt da gremo naprej in res okolu 6 ure gremo naprej in okolu 12 ure opoldne pridemo v vas Kologofce in ostanemo tam in smo bli ankvartirani opoldne dobimo manažo zvečer smo spali v nekem skednu na slami in smo prav dobro spali
na 21 Septembra ustanemo zjutraj popijemo kavo in potem je prišel ukaz da se moremo lepo očistit in umiti in potem da bomo šli k Maši in res ob 8 uri smo šli k Maši katero je daroval naš Vojaški Duhovnik na nekem bregu vdeležili smo se jo Vse vojaštvo z Oficirji in Regiment komendant Obrst Hubinger. kateri je bil vesčas odkrit zraven Altarja in pri vsakem glavnem delu sv. Maše je lepo pokleknil in se lepo prekrižal in nam dal lep zgled
Po sv. Maši nam da Mašnik še Vesolno odveza in potem smo se razšli vsaka Kompanija v svoje stanovanje to moram tudi povedat da je tudi Godba igrala pri sv. Maši
Potem ostanemo še tukaj do 5 ure zvečer potem pa gremo spet naprej in zvečer pridemo oklu pol 7 ure v neki gozd kjer so bile že za nas pripravljene neke luknje katere smo zasedli in smo prav dobro spali (namreč naš 3 Bataljon je bil rezerve tadrugi Bataljoni so šli pa nekako 1000 korakov naprej in so zasedli strelne jarke kjer so bili prej 8 Jeger Bataljon) ko se zjutraj zbudimo vidimo da je ta lukne kjer smo bili jaz Pöschl in Adam slabo narejena torej smo hitro sklenili da se mora popravit in res takoj ko smo popili kavo se poprimemo dela najprej poderemo vse kar je bilo prej narjeno in potem skoplemo še anih 80 cm globoko in potem pokrijemo z lesom potem pa zemljo naverh in okolu kraja tako da smo bli brez skerbi pred Ruskmi Šrapneli in tako je prišla noč in mi smo že spali v novi luknji ali kakor smo jo imenovali kavarno
na 22 Sept. smo še našo kavarno od spredaj zakrili in z Adam in jaz sva tudi vrata napravla seveda iz zelenja.
na 23 Sept smo pucali plac pred našimi kavarnami in nekoliko ekslcirali druziga ni bilo nič
24 Sept. ravno tako kakor 23. Sept. samo naš 1.Švarm je imel ponoči dinst.
25 Sept. že ob 1. uri ponoči je Adam kuhal krompir in ko je skuhal je poklical tudi mene in Pöschlna da smo vsi skupaj jedli ta jed je bila prav dobra namreč je djal zraven krompirja tudi flaiškonzervo samo premalo je bilo seveda več ni mogel skuhat ker vojaški kotliček je majhen ni kakor za enega mi smo bili pa trije ker nam je ta jed ugajela smo potem zvečer vsi trije kuhali vsak v svojim kotličku kuhali smo zato zvečer ker črez dan nismo smeli da ni Rus videl dima zakaj če je dim videl nas je precej poškropil z Šrapneli druziga ni bilo danes kakor pucali smo plac in nekaj ekselcirali
na 26 Sept. Jebila zjutraj ob polosme ure sveta maša tukaj v gozdu pri naših kavarnah na neki ravnici katero je daroval naš vojaški Duhovnik pa jaz se jo nisem mogel udeležit ker je bil naš 1. Zug prideljen za iti kopati strelne jarke če prav je nedelja pa mi moramo vseeno kopat pa ker nismo precej šli in smo bili še doma ko je maša začela zato sem tudi jaz pristopil k sv. Maši in zmolil nekaj očenažev Prostor kjer se je darovala sv. maša je bil tak namreč iz zelenja napravljena kapelica spredaj navrhu priprost križ in za altar iz desk napravljena miza to je bilo vse. Kakor sem zgoraj omenil smo kopali strelne jarke in kaj se mi je pripetilo med kopanjem namreč jaz koplem strelni jarek tako nekako pol metra je bilo že skopano in jaz koplem z lopato naprej in kar naenkrat vidim predseboj človeško glavo ko to zagledamo (namreč je bil zraven mene tudikorporal Fric.) se seveda nekoliko prestrašimo potem pa bol natanko pregledamo in spoznamo da je tukaj grob nekega pozimi padlega Vojaka potem zagrebem nazaj s zemljo in naredim z dveh kolov priprost križ in ga postavim na omenjeni prostor tako da je potem lahko vsak vedel da je tukaj nekdo zakopan. Razne misli so mi rojile poglavi namreč kje počiva tako daleč od doma doma ga pa že tako težko pričakuje njegova žena in kako težko že pričakujejo otroci svojega Očeta njega pa nebo on počiva tukaj v Galiciji i.t.d.
Potem sem zmolil en Očenaš Da bi se Bog usmilil njegove duše in potem je bil pa ravno čas za iti domov.
Zvečer pa proti polnoči je pa bil alarm in mi smo menili da je Rus kje proderl in da bomo mogli iti tudi mi v boj (namreč mi smo bili reserve) no pa ni bilo tako ampak je prišel neki Oberst Brigadir. in je zaukazal Alarm in res v par minutah smo bili že vsi pripravljeni za boj in ko smo bili vsi pripravljeni je spet zaukazal iti spat in tako smo šli spat
na 27 sept. smo spet čistili okolu naših kavarn in ekslcirali pisal Mirkotu
na 28. Sept. čistili kakor na 27. ker je bilo okolu naših kavarn dosti blata in ekslcirali Pisal Zalici
na 29. Sept. čistili in ekslcirali
Dobil pismo od doma
na 30. Sept. čistili ekslcirali
Pisal domov.
1. Oktobra pucali še pred našim stanovanjem in Ekslcirali zvečer kuhali krompir
2. Oktobr. pucali in Ekslcirali pisal Alojziji in Beti
3. Oktobra pucali zjutraj potem ob polosme je bila sveta maša tukaj pri naših stanovanjah in je bil tudi pri sveti maši tudi Divizjoner Feltmaršallaitnant First Šenburg ki je tudi prejel sv. obhajilo med sv. mašo. in nam je dal lep vzgled
4 Oktobra je Cesarjev god. zjutraj vse popucali potem je bila sv. maša kakor 3. Oktob in med sveto mašo je kakih 10 vojakov prejelo sv. Obhajili potem pa smo bili prosti celi dan iz Oficirske obedne ute se je pa slišelo petje seveda se je poznalo da pijejo alkoholne pijače in da jim sili že gori v lase
5 Oktobra smo podrli stare deknge in smo začeli delat nove bol velike tako da je lahko šel cel švarm noter v eno. te deknge smo delali do 17 Oktobra in smo še komaj 2 naredili bile so narjane kakor 2 sobi tako da bi bili nairaj tukaj ostali dokler bi ne končala vojska.
od 5 Oktobra do 17 oktobra se ni pripetilo nič posebnega kakor enparkrat smo imeli alarm in seveda ponoči. in ta čas smo dobili tudi druziga Regiment komendanta Obrstlaitnanta Gutter. ker je prejšnji šel proč namreč Oberst Hubinger.
na 18 Oktobra smo zapustili te dekunge ki so bile blizu vasi Senkiu in smo maširali skozi vas Senkiu zraven vasi je šla Reka Njesta čez katero smo šli črez most ki je bil od pionirjev narjan in je bil dolg 240 korakov in zvečer ob 10 uri smo prišli v Vas Okno. tam smo bili ainkvartirani in smo ostali tam do 24 Oktobra kjer ni bilo prav slabo se je dobilo še kaj za kupit namreč kruh cuker in enake reči
na 23 Oktobra zvečer ob 11 uri je pa prišel ukaz da bodemo odmaširali kam bomo šli ni nobeden vedel eden je rekel da bomo šli na serbijo drugi na Italijo toraj ni nobeden vedel kam in res okoli 12. ponoči smo že odmaširali in zjutraj na 24 Okto. smo prišli do postaje Vorenčanka. zjutraj ob 5 uri in potem smo čakali do poldne in okoli opoldne smo bili ainvagunirani in smo se odpeljali to pa nismo vedeli kam dokler nismo prišli v Prvačno dne 28 Oktobra zjutraj ob 5 uri kako sem bil vesel ko sem zagledal naše hribe to se neda popisati in prec mi je prišlo na misel da bi prosil dopust ker sem tak blizo doma in res ko smo prišli iz Prvačne v Černiče namreč mi smo šli iz Prvačne naglih v Črniče in tam smo bili ainkvartirani in okoli 4 ure popoldne grem k Hauptmanu Bargarju in ga prosim za dopust in ker je bil dober moš mi je dovolil iti domov in priti nazaj drugi dan zvečer in res ob 5 uri zvečer sem že šel iz Černič s kakšnim veseljem sem šel mora vedeti samo tisti ki je na taki poti kakor sem bil jaz torej šel sem kolikor sem mogel naglo. in sem šel čez Vertovin kamnje in čez platna in skos Škol po rebri ko pridem naverh sem stopil prvič na Sneh in precej velika burja je bila tako da ko sem šel mimo Virba sem si mogel kapo držat da mi jo ni burja vzela. in okolu 9 ure zvečer sem prišel domov ravno ko sem stopil na naš svet nad breznom je ugasnila luč v kambri in ko poterkam na okno se je pa spet brš posvetilo in prideta oče in soproga brš odpirat vrata potem pa tapervo nad uši. namreč preobleči in oprat in potem seveda smo si imeli dosti za povedat potem smo šli spat spau seveda nisem ker je bila premehka postel in tako je prišel dan in takoj je bila dve ura popoldne in treba je bilo spravlet skupaj in od iti in res okolu 4 ure popoldne sem šel Oče in mirko sta šla zmano do vrh Polanskiga podgriče soproga je pašla do špekle potem je pa šla nazaj kako težko je iti od doma in od svojih domačih ve samo tisti ki je na taki poti kakor sem jaz zvečer ob 7 uri sem prišel nazaj v Černiče k kompaniji.
Drugi dan na 30 Oktobra dopoldne ni bilo nič opoldne smo pa šli v Ajdovščino se kopat in obleko oprat da so uši krepale in zvečer ob10 uri smo prišli spet nazaj v Černiče
na 31 Oktobra smo nekaj ekselcirali popoldne zjutraj ob 8 uri smo šli k maši in sicer naš 3 Bataljon
na 1. Novembra sem bil zjutraj pri spovedi in pri sv Obhajilu pri g. Dekanu Novaku in ko je šel iz Cerkve sem se mi predstavil na kar me je precej spoznal in me je povabil da naj pridem po kosilu na glaš vina pa to se ni moglo zgoditi ker prec po manaži smo obmaširali v Gradiškuto in okolu 4 ure popoldne smo prišli v Gradiškuto in smo bili inkvartirani to je bilo na dan Vseh svetnikov. in na tej poti nas je deš spremljal in sicer tak dež da se je vse skupaj držalo.
na 2 Novembra zjutraj okolu 6 ure zjutraj smo imeli prove alarm in ker ni bil Major dobre volje (namreč Major Gradel) smo mogli še ob 8 uri antretat in vse po foršrift mesik aufkepakt druziga ni bilo danes
na 3 Novembra ekselcirali dopoldne in popoldne pisal domov in Pasareli in Mežnaršiču
na 4 Novembra ekselcirali dopoldne in popoldne pisal Dekanu Novaku
na 5 Novembra pisal domov in zvečer ob 6. uri smo obmaširali in sicer skozi Renče in Mirn in tudi na tej poti nas je spremljal dež (in dež je bil od 1. do 5 Novembra ves čas kar smo bili na Gradiškuti.) in okol polnoči smo prišli nekoliko naprej od Mirna (seveda vsi mokri) do nekih dekunk v nekem borovem gozdu in tam smo šli noter in smo se vlegli spat kako se spi ko je človek moker do kože in da se vleže zunaj na mokre tla in da še teče nanj to si lahko misli vsak ki ima kaj soli v glavi zjutraj ob 5 uri na 6 Novembra so nas poklicali in smo šli naprej na verh hriba sv Paula tam smo vidli nekaj hiš razrušenih od granat in smo šli še nekoliko naprej do nekih dekunk ki je vse noter teklo ker je bil še zmiraj dež in potleh je bilo 10 centimetru vode namreč blata toraj tukaj se je začelo življenje zdolaj je bila voda skozi streho je tekla voda in že od prejšnji dan smo bili vsi mokri in zunaj je bil tudi dež in če bi prav nebil bi nesmeli zunaj biti in tako smo ostali danes cel dan tukaj noter v tem blatu zvečer okolu 6 ure smo šli kakih 500 korakov naprej (pa to moram tudi povedat da nismo dobili manaže) nič danes ker čezdan niso mogli pripravt donas) torej kakor sem rekel 500 korakov naprej do nekih druzih dekunk ki so bile še slabši kakor zgoraj navedene (tu smo bili tudi še reserve) pa se vse eno vležemo da se nekoliko odpočijemo pa komaj ležemo že nas spet pokličejo in nam dajo neke žakle da jih moramo napolnit z zemljo in sicer vsak 5 žaklev toraj midva z Pöšlnom sva jih tudi napolnila oba 10 kosov in znosila na odkazano mesto in ko smo skončali to je bilo že polnoči tedaj se spet vležemo spat seveda vsi mokri in od blata in tako ležimo do 2 popolnoči potem nas spet pokliče tagšarž za iti v nek dinst k brigade komandi in ko ustanemo pride k sreči manaža torej okolu 2 popolnoči je bila manaže in čaj in kruh ker prejšnji dan nismo nič dobili ne kofe ne manaže nam je prav dobro dišalo zdaj če prav je bilo ponoči in okolu 3 ponoči gremo v zgoraj navedeni dinst in ostanemo tam do 3 popoldne in potem gremo spet nazaj k kompaniji ki se je pa že spet preložila v neke lepe dekunge ki so bile v neki kamniti jami katerih nemanka tukaj nakrasu te dekunge so bile zidane in sicer na dve nadstropji in v vsakem prostoru so bile dvojne iz žagnc narjene prične tako da so eni ležali spodaj in drugi nadnimi in tako je bilo tudi v drugim nadstropju in streha je bila tudi tako narjana da ni šel dež skozi no pa saj danes ni bilo dežja ampak je bilo solnce tako da smo se posušili in zvečer okolu 7 ure ko to pišem pokajo kanoni in puške naše in Taljanske in naša kompanija ima beraitšaft in mogoče bomo mogli že noceoj iti dati Italjanom zasluženo plačilo torej tako je minul dan 7 Novem in jaz ležem na trde plohe (pa sem vseeno zadovoljen samo da sem suh in na suhem) in pričakujem manaže ker danes tudi nismo še nič dobili torej jaz nekoliko zaspim in ko se prebudim okolu 10 ure je bila menaža že tukaj torej je bilo meso župa kruh kofe in vino seveda predno je bilo (dodatek , dne 7 Novembra je šel Pišl v Maroden cimer) vse razdeljeno je bilo že polnoči in tako potem spet ležemo spat in okolu 3 ure nas spet pokličejo da gremo v švarmlinijo namreč od vsake kompanije 6 moš ker smo bili prejšnji dan prštimani da gremo danes dne 8 Novembra se učit lučat ročne granate kopa pridemo tja nas pošljejo nazaj zakaj nevem torej gremo nazaj in ležemo in spet nekoliko zaspimo ko se prebudim je bil že dan lepo jasno torej 8 Novembra potem ob 11 uri grem spet v dinst jaz korporal Pintar in Infantarist Bunda k Telefonštacjonu v Miren. ko pridemo tam skuhamo kavo ker druge manaže tudi danes ni bilo pričakovati čeprav so jo nesli tukaj mimo na konjih tukaj nismo imeli druziga dinsta kakor če ja kaj prišlo je mogel eden iti kragimentu okoli 5 ure popoldne res pride nek paket katerega je nesel Bunda kragimentu jaz in pa korporal Pintar leževa in zaspiva tako da nisem slišal kdaj je prišel nazaj Bunda ki je prinesel manažo namreč meso kruh ser in vino (to moram reči da tako dobro še nisem spal kakor nocoj kar sem prišel iz galicije)
na 9 Novembra. nam Korporal razdeli kar je Bunda ponoči prinesel kar nam je prav dobro dišalo potem skuhamo kavo potem gremo sedet na solnce ker je bil lep dan in gledamo zrakoplove Italjanske in Naše kanoni tudi pokajo bol poredko naši in italjanski. zvečer ob polosme pride spet enpaket za nest k Ragamentkomandi torej sem ga moral nest jaz ob deseti uri pridem že nazaj in dobim manažo namreč en košček sira in en parcjon kruha druziga ni bilo nič potem se uležem in prav dobro zaspim
na 10 Novembra se prebudimo zjutraj ko je bil že dan in skuhamo kavo popoldne pridejo od 4 Bataljona trije Vojaki nas oblezat toraj smo mi mogli iti nazaj k kompaniji seveda mi bi bili nairaj tam ostali pa ukaz je ukaz torej smo se začeli odpravljat skuhamo še enkrat kavo in okolu 3 ure popoldne gremo dež je pa tako lil da smo bili kmalu vsi mokri ko pridemo na hrib sv. Paula so padale granate da je bilo grdo da smo se mogli ustavit in čakat da se nekoliko pomeri potem gremo naprej do Vasi ko pridemo do vasi potem začne še li prav pošteno udrihat s granatami in s šrapneli okolu vasi in v Vas da smo mislili da bo vsega konec mi se pa tišimo za neko hišo pri Cerkvi in gledamo kdaj bo kaka granata priletela v hišo in nas zasula pa hvala Bogu to se ni zgodilo potem ko se stri mrak se nekoliko pomiri in mi se odpravimo naprej do naše kompanije ki je bila v prvi bojni črti toraj mi gremo do bojne črte dež je še zmiraj nalival in tema je bila kakor v Rogu zato smo prav težko dobili našo komp. pa vseeno pridemo do kompanije tam nam odkažejo vsakmu svoje mesto mene postavijo v neko dekungo kjer sta bila že Brisnik in Rasa in je bilo že za njehdva premalo placa toraj zdaj pridem še jaz ker sta bila oba zunaj mi ukažeta djati nahrbtnik noter jaz hitro ubogam in vržem nahrbtnik noter potem grem tudi jaz noter pogledat kako bo to novo stanovanje pa nisem dolgo ostal noter ampak sem hitro skočil nazaj ven ker noter je bilo do kolen vode zdaj sem še le zvedel zakaj sta stala zunaj na dežju moja dva prijatelja ker dež je še zmiraj bil in topovi so tudi pokali da je bilo čudno in tako je bilo celo noč dež pokanje topov in tema in zeblo nas je tudi ker smo bili vsi premočeni (kakšno trpljenje je to ve samo tisti ki je tukaj z menoj) in tako se je naredil dan in dež je tudi ponehal in mi smo se spravljali v luknjo da pa nismo sedli v vodo smo nametali prvo kamnje noter potem gremo noter
na 11 Novembra je bilo kolikor toliko lep dan zjutraj okoli 10 ure je bilo naznanjeno da bojo teljani forrikali da se moramo pripravit da jih odbijemo in res na levo od nas so res forrikali mi se pripravimo in moja dva kolega gresta ven iz luknje in streljata italjane ki se je tam pa tam kakega videlo (jaz sem pa ostal noter in streljam skozi luknjo ki je bila za to pripravljena) Brisnik je pa držal previsoko glavo prileti krogla ga zadene v čelo nad očesom in mu gre zadaj ven in pade mrtev natla namreč kjer je šla krogla ven mu je raznesla glavo in so mu šle možgane ven ta ima tri otroke in ženo nekje na nemškem druziga nima nič ker je bil delavc v Rudokopu, kanoni so pokali da nas je bilo groza in topove krogle so padale okolu nas in šrapneli nadnami to je bilo kakor sodni dan tacega se ni slišalo nikdar v Galiciji
in tako je minil dan bila sta od naše kompanije 2 mrtva in nekaj ranjenih in tako pride noč in pokanje je nekoliko nehalo pa ne dosti jaz sem imel do polnoči po polnoči pa Rasar ker nisva bila v dekungi samo dva ker je Brisnik padel in je ležel pred dekngo zvečer so ga pa sanitejci odnesli na pokopališče ki je bilo zadaj za bojno črto na neki ravnici kjer jih je že veliko počivalo toraj sem imel službo do polnoči med tem časom se ni pripetilo nič. Opolnoči pa pokličem Rasarja in on pride namesto mene in jaz grem noter in nekoliko zaspim ker nisem prejšnjo noč nič spal pa večkrat me predrami pokanje pušk in topov.
na 12 Novembra Začnejo pokati kanoni tako da je bilo groza in na levo od nas so večkrat provali italjani forrikat pa ni šlo in tudi pred nami so se prikazovali teljani hujšega pa ni bilo okolu poldne začne še hujše pokanje topov in topove kroglje se vsipajo okolunas da nas je bilo groza in vsak je obudil še enkrat kes in pričakoval kdaj bo kaka granata udarila in ga ubila okoli 1. ure popoldne gledam jaz skozi luknjo iz dekunge na kar udari ena granata prav blizo naše dekunge in mi prinese za eno pest šudra naravnost v oko namreč me rani nad očesom in v oko in na večih krajih po obrazu precej nisem vedel ali sem živ ali mrtev potem zakličem sanitejca nakar precej pride in mi obveže potem sem pa precej vedel da nebo hudega oko seveda me je bolelo potem sem legel v dekungi in sem čakal večera da bom mogel iti proč ker podnevi ni bilo mogoče iti kako dolg je bil ta popoldne se neda popisat topovi so zmiraj hujše pokali tako da nisem mislil da še živ pridem od tukaj pa Božja volja ni bila še da bi padel pod Italjansko kroglo in okolu 5. ure popoldne ko se je naredil mrak se odpravim na pot in mimo mene pride še eden od naše kompanije ki je bil ravno tako ranjen kakor jaz in greva skupaj oko me je bolelo tako da še na ono zdravo oko nisem mogel gledat in zato sem prav težko šel ker je bila grda pot namreč lauf graben in vode je tudi bilo zadosti in dež je tudi pričel iti terpel sem tako da v tej vojski nisem še tako med potjo smo srečevali tren vozove in troktire ker pa nisem videl sem treščil v kako kišto i.t.d. in sem rekel grje je slepemu človeku in tako sva vseeno srečno prišla v Mirn k zdravniku (hodila sva okolu 2 uri) ta naju preveže in pravi da ni nič hudega da ostaneva tukaj v Marode cimri potem greva spat v marode cimer seveda sva prav dobro zaspala.
na 13. Novembra dobimo kavo potem ob 9 uri nas še enkrat vizitira zdravnik meni vzame neko smet iz očesa in pravi da morem iti v Špital in res okolu 10 ure že gremo v Bilje na Divizjon sanitet anštalt in res pridemo v Bilje tam dobimo manažo potem nas spet zdravnik vizitira in meni vzame še nekaj iz očesa bolečine so bile zmiraj enake potem smo ležali onde do noči potem nas pa odpeljejo s sanitetnimi vozovi v Renče v Feldšpital tam dobimo kavo in kruh in ležemo spat tam sem tudi dobro spal
na 14 Novembra zjutraj okolu 4 ure nas pokličejo se oblečemo in gremo spali smo prav pod streho pa vseeno so bile vojaške postelje torej okolu 5 ure nas naložijo na vozove od trena in nas peljejo na postajo Volčjadraga med potjo je bil dež v Volčjidragi nas spravjo v neko barako ki je bilo narjano da se je lahko spalo 3 vrste ena vrhundruge bila nas je polna baraka okolu 7 ure dobimo kavo in košček kruha potem okolu 10 ure čaj potem okolu poldne smo bili ainvagunirani potem smo še dobili manažo v železniške vozove potem okolu 2 ure popoldne se pa odpeljemo. v Štanjelu dobimo čaj in kmalu potem dobimo na neki postaji sir in kruh in kavo potem sem pa legel na klop in zaspal tako da nisem nič videl kdaj smo se peljali skozi Ljubljano
na 15 Novembra se ustavi vlak pri nekih barakah blizu vasi Šternthal na Štajerskem tu izstopimo in gremo v barake ki se imenujejo Pandubic tukaj nas operejo in obleko skuhajo seveda uši tudi potem nam prevežejo rane in potem gremo v barako No.3 tam dobimo manažo in potem ležemo zvečer dobimo še kavo in potem zaspimo na štrozokah ki so bili na kavaletah spal sem še precej dobro
na 16 Novembra dobimo zjutraj kavo okolu 10 ure gremo v operacijski cimer tam nas prevežejo in nam zapišejo da tisti ki imajo bolne oči morajo iti v druge barake ki se imenujejo Kuttenberg potem dobimo opoldne manažo in zvečer ko je bil že mrak pridejo ponas da odidemo v barake Kuttenberg No 36 te barake so bile kakih 200 korakov od tukaj prej pa ko odidemo na prinesejo še vsakemu nekaj župe ki je bila ostala od poldne ker ni bila še kava kuhana potem pa odidemo in pridemo v Barako No.36 ki je bila prav prazna štrozaki so bili potleh drugače je bilo lepo opravljeno potem dobimo še goleš s krompirjem potem pa gremo spat spal sem še precej dobro tukaj je bil za Vertarja nek fant iz trnovga. torej sva govorila slovensko drugi so pa bili vsi Boznaki kakor tudi komendant korporal.
na 17 Novembra zjutraj neka župa ki pa nevem iz česa je napravljena oziroma je bila čista samo neko kislo zelje se je dobilo v njej pa ne dosti to mi ni nič vgajalo potem dobimo vsaki 1 parcjon kruha ki pa ni bil tak velik kakor je ponavadi Vojaški kruh. opoldne dobimo manažo pa majhen kos mesa pa čisto župo pa 2 žlici krompirja za prikuho zjutraj ob deseti uri smo šli spet k zdravniku da nam je prevezal zvečer smo dobili neko župo in noter nekoliko ješprena in pa nekoliko krompirja pa prav malo potem smo pa šli spat spal nisem bog ve kako dobro pisal domov
na 18 Novembra zjutraj spet tista župa potem kruh potem okolu 10 ure k zdravniku prevezat opoldne župa Meso in fižol za prikuho pa vsega je bilo malo zvečer pa spet neka župa in pa ješpren na suho napravljen pa prav malo
na 19 Novembra kakor včeraj seveda lačen sem bil zmiraj za kupit ni bilo nič druzega kakor jabolka in čekolad jabolka smo kupovali in čekolad da smo jedli ker smo bili lačni pa stem se je tudi dosti dnara porablo in nič ni odleglo pisal Mirkoti
na 20 Novembra kakor včeraj samo za večerjo je bil golaš s krompirjem ma malo,
na 21 Novembra zjutraj spet tista župa potem smo šli prevezat potem ob 10 uri je bila sveta maša ker je bila nedelja v neki baraki in je bila tudi pridiga seveda v nemškem jeziku nazadnje tudi enpar besedi slovensko opoldne je bila manaža kakor ponavadi predpoldne ob 10 uri smo dobili tudi vsak enkošček klobase za večerjo smo dobili neko župo in suh raiž s sladko škorjo potrošen
na 22 Novembra spet tista župa okolu 9 ure smo šli spet prevezat oči potem smo dobili vsak en maihen košček sira opoldne kakor ponavadi manažo zvečer pa raiš in noter nekoliko drobtinc mesa začel si jest pa že ni blo nič več
na 23 Novembra seveda tista župa potem kakor po navadi smo šli prevezat potem je bil košček sira opoldne ponavadi popoldne so nas pa prestavli iz barake 36. v Barako 35 drugo je bilo glih tako kakor v Baraki 36 samo postelje so v Baraki 35 prav vojaške namreč železni špampeti kar v Baraki 36 so bile postelje natleh zvečer ponavadi
na 24 Novembra zjutraj župa potem pride zdravnik dopoldne košček sira opoldne manaža popoldne pride še zdravnik kakor ponavadi gre gor in dol po baraki pa gre spet nazaj ven zvečer pa je bila neka župa in nek raiš suh z sladko škorjo potrošen potem prinese nek vojak klobase prodajat in jast kupim 2 eno sem precej pojedel ker sem bil še lačen eno sem pa prišparal za drugi dan
na 25 Novembra 26 Novembra 27 Novembra Nič novega vse tako kot na 24 Novembra samo klobas ni več prinesel prodajat čeprav so koštale 20 krajcerjev ena pa vseeno bi jih bil rad vkupil ko bi bile pa jih ni več prinesel
na 28 Novembra kakor po navadi pisal sem domov in eno karto sem dobil od doma namreč tapervo kar sem tukaj v Špitalu v kateri so mi pisali da so na 25 Novembra ubili v gozdu gozdnega čuvaja Pa.
na 29 Novembra kakor po navadi pisal domov danes je prišel tudi Franc Cej iz Otlice tukaj v Našo barako ker ga bolijo oči pa jaz ga nisem poznal in on mene tudi ne in tako stojiva zraven peči in se grejeva in potem vidim da ima obleko od 97. Regimenta potem ga vprašam v nemškem jeziku od kje je doma ta mi reče da od Ajdovščine seveda tudi v nemškem jeziku potem sem jaz rekel saj sem tudi jaz od tam in ga vprašal iz katere Vasi seveda zdaj že v slovenskem jeziku on pa reče iz Otlice in tako sva se spoznala in sva se pogovorila kakor dva gorjana ko prideta skupaj
na 30 Novembra kakor po navadi dobil eno karto od Alojzije in Elizabete Česnik
Danes ker je glih zadnji dan mesca naj popišem kako je tukaj in kako je z mojo boleznijo ko sem prišel tukaj me je bolelo oko in tergalo me je po levi strani glave namreč po tabolni strani pa to ni deralo kakor ane 3 ali 4 dni potem je premehalo samo tu pa tam me je še nekoliko dokler ni prav ponehalo in tako so semi tudi rane zacelile in tako sem bil spet zdrav samo na oko ne vidi se prav nič bolečin pa nečutim prav nič
Glede manaže je pa tako ustanem lačen in ležem lačen in opoldne sem lačen Dobra je kar jo je samo malo jo je in dosti krat sem si spomnil na prejšnje čase ko sem sedel k polni skledi polente.
na 1 Decembra ponavadi pisal Elizabeti in Lojzi in Očetu.
na 2. Decembra ponavadi
na 3. Decembra ponavadi dobil Rekomandirano pismo od doma
na 4. Decembra ponavadi pisal domov
na 5. Decembra ponavadi bil pri sveti Maši v Špitalski kapeli na 5 Decembra je šel Franc Cej k kadru
na 6. Decembra ponavadi pisal domov
na 7. Decembra ponavadi
Danes moram povedat da sem imel tudi tukaj prijatle in sicer 2 Slovenca od 17 Regimenta pa danes je šel eden v drugi špital ali kakor se tukaj pravi v ginterland in ta se je klical Franc Kovač. seveda bi najraj šel znjim pa to ni mogoče ker me je zdravnik glih danes odločil da pojdem z drugim tancportom tudi jaz v Ginterland danes dobil karto od doma
na 8. Decembra ponavadi pa to moram zapisat da nisem vedel da je danes praznik dokler nas niso poklicali da naj gremo k sv. maši namreč je bila sveta maša vsako nedeljo in prazni(k) ob 10 uri v špitalski kapeli potem sem se šele spomnil da je praznik Mater božje in si začel mislit kako žalostni časi da so. potem sem pa sklenil da nam bo že izprosila Marija bolše čase.
na 9 ponavadi pisal domov
na 10 ponavadi
na 11 ponavadi pisal domov
na 12 prišel ukaz da se ob 10 uri predpoldne odpeljemo od tukaj v neki drugi špital kakor se je tukaj reklo v Hinterland in res ob 10 uri dobimo manažo in potem pa gremo na postajo in tam nas spravijo v železniške sanitetne vozove in sicer v take ki so za težko ranjene k so postelje noter na vsako postelj so deli dva moža in okolu poldne se odpeljemo proti Ogerski prav težko mi je bilo pri sercu in ravno nedelja je tudi danes. Okolu dveh popoldne dobimo manažo na železniških vozovih potem dobimo okolu 4 ure kavo in zvečer okolu 8 ure golaš in tako smo se peljali naprej
Povečerji leževa z mojim komaratom na tisto postelj in sicer tako da kjer je imel moj komarat glavo sem imel jaz noge in kjer sem imel jaz glavo je imel on noge ker drugače ni bilo mogoče ležat ker je bila ozka postelj (ta moj komarat je bil doma nekje iz galicije) in tako se pripeljemo okolu dveh popolnoči na 13 Decembra na Ogersko v mesto Sopron in tam se ustavimo in čakamo dneva potem šele ko se je zdanilo nas spravijo iz železniških vozov potem nam dajo na postaji čaj in belega kruha toraj po dolgem času sem spet jedel bel kruh potem nas peljejo v neko barako tam nas ostrižejo in palbirajo potem nas peljejo z električnim tramvajem do špitala ki se je imenoval Kuk. Res. Spital Birgeršule Sopron Ungarn. tam nas denejo v neko prazno sobo mene nekega Korošca ki ni znal kakor nemško in tadrugi so bili Ungari tukaj se mi ni nič dopadlo in dolgčas mi je bil opoldne dobimo manažo popoldne kavo zvečer golaš potem pa gremo spat druziga ni bilo danes
na 14 Decembra zjutraj tista župa kakor smo jo imeli v prejšnimu špitalu potem je bil vizit in meni je doktor rekel da moram priti v obvezovalni cimer da mi bo tam pogledal namreč jaz sem imel oko še zavezano in res pojdem v omenjeno sobo tam mi odveže in pogleda in mi reče da moram iti v neki drugi špital in zavezal mi ni ničveč in mi je rekel tam v tistem špitalu vas bodejo suprivitirali kar mu pa nisem verjel bomo videli potem nas spravi skupaj vertar kar nas je bilo za v drugi špital in nas pelje na drugi konec mesta do nekiga špitala ki se klče Kuk. Res. Spital Franc Jozef Kaserne IV Objekt Cimer 31. Sopron Ungarn tam nas pelje k doktorju ta nas pregleda in pošlje v sobo potem opoldne dobimo manažo in kos kruha in zvečer golaš potem pa gremo spat
na 15 Decembra zjutraj župa ob 10 uri kava in potem vizit kjer mi je doktor bol natanko pogledal oko in rekel da je kri nastopila v oko pa da bo šlo nazaj in tako sem odpravil za danes
na 16 do 24 Decembra nič novega kakor en par krat sem šel na vizit potem je pa rekel da ni treba več hodit da bom šel v Požon in na 20. Decembra sem prosil za dopust da bi smel iti v mesto potem mi dovoli in opoldne grem v mesto potem grem v neko cerkev potem pa začne padat sneg (namreč sneg je padal že ponoči) potem kupim nekaj Razglednic in grem nazaj ker je bilo tudi precej mraz Tukaj sem imel tudi enega komarata Slovenca. nekje iz Dolenskega doma s katerim svase kaj pogovorila
Manaža je tukaj ravno taka kakor je bila v Šterntalu na Štajerskem samo ob 10 uri predpoldne smo dobili kave in kruha je bilo tudi več in pa kantina je bila kjer se je lahko kupilo kar je kateri hotel seveda Drago
Pisal sem domov vsak drugi dan odgovora pa nisem še nič dobil
na 24 Decembra to je na sveti Večer okolu 5 ure zvečer so nas poklicali gledat Božično drevesce kamor so prišli tudi Rusi in Serbi
Neda se popisati kako težko pri sercu ko sem pogledal na okrašeno drevo in sem se spomnil na mlade leta ko sem doma med svojimi ljudmi gledal jaslice zdaj pa tukaj med Sovražniki (namreč med Rusi in med Serbi) no pa saj tukaj smo bili prijatli in nikdar se ni videlo da bi kateri kakega Rusa ali serba zaničeval ampak smo jih ljubili kakor brate pa saj je tudi naš zdravnik v svojem govoru ki ga je držal pri Božičnim drevesu rekel da jih moramo ljubit kakor brate in potem ko je zdravnik skončal svoj govor smo dobili vsak en paket in Rusi in serbi so tudi dobili samo nekoliko manše kakor mi
mi smo dobili in kos putice eno britu ene zapestnice en svinčnik 50 cigaretov in eno škatlo vžigalic in tako je bilo končano na sveti večer potem smo dobili še čaj in golaš potem smo pa šli spat prej ko sem zaspal sem se še spomnil na naše brate ki se bijejo v bojnih črtah in še na sveti Večer nimajo pokoja in kje sem bil lani na sveti Večer kako slabo je bilo ker sem ležal v neki dekungi ki je tekla voda pod menoj in tako dalje . . . .
na 25 Decembra na sveti Dan smo šli k maši ki je bila v Spitalski kapeli ki jo je daroval Vojaški Duhovnik druziga ni bilo nič posebnega kakor putico sem jedel ki sem jo snoči dobil
na 26 Decembra dobil pismo od doma od žene in karto od Mirkota torej tapervo pismo tukaj sem v Sopron in odpisal sem tudi domov
od 27 do 30 Decembra ponavadi samo na 29 Decembra dobil spet eno karto od doma in v Mesto sem šel na 29 in 30. Decembra

na 31. Decembra ponavadi seveda tesno mi je bilo pri sercu ker sem se spomnil na mlade leta kako veseli smo bili da bodemo jutri voščili novo leto Staršem in prijateljem in da nam bodejo dali dnarja i.t.d. torej je lahko človek žalosten daleč v tujini čisto sam med tujimi ljudmi pričakujoč kdaj ga bodejo dali spet v tisto s kervjo napojeno in z merliči obloženo bojno črto in morda tudi meni nebo v novem letu prizanesla sovražnikova krogla in doma bodejo ostali sami brez vsake pomoči Oče žena otroci i.t.d. s takimi in enakimi misli sem končal leto polno trplenja in žalosti leto 1915 potem sem pa legel na posteljo in Bogu daroval trpljenje pretečenega leta in ga prosil naj nam da v novem letu bolše čase
Dne 1. Jenuarja L. 1916
Zjutraj ko sem ustal mi je voščil novoleto nek prijatelj slovenec Johan Hočevar in jast njemu potem poldesete ure je bila navadna sveta maša v Špitalski kapeli druge slovesnosti ni bilo nobene tudi danes mi je bilo težko pri sercu ker tudi danes me niso pustile primiru misli na prejšne čase in na dom in tudi danes sem prosil Boga da bi še srečno priše domov k svoji družini
na 2. in 3. Jenuarja nič posebnega
na 4 Jenuarja sem bil na viziti pri Oberstštabsarcti in ta je določil da morem iti k konštantirungi v Požon in res popoldne ob polštere smo se že odpeljali iz Soprona proti Požonu in v Požon smo prišli ob poldevetih zvečer potem smo se peljali po Električni železnici na komando od Garnizjons Spitala od tam so nas poslali na 13 Abtailung tam smo se mogli oprat in potem smo šli spat ker pa ni bilo nobene postelje prazne smo mogli spat natleh jast sem legel na neko klop in tam nekoliko zaspal potem zjutraj (na 5.) je bila župa kos kruha potem je prišel zdravnik in ker smo bili vsi na očeh bolni nas ni nič vizitiral ampak nas je dal v 16 Abtailung kjer so bili na očeh bolni ker vsaka Abtailunga je imela svojo bolezen in res precej po manaži smo šli v 16 Abtailung kjer je bilo tudi skoraj vse polno pa vseeno sem dobil eno postelj in sem šel kmalu zvečer spat ker nisem prejšno noč skoraj nič spal pa vse eno nisem mogel dobro spati
dopadlo se mi pa prav nič ni in nairaj bi bil šel spet naprej od tukaj
na 6 Jenuarja grem k viziti
(tu se zapis konča brez kakšnega pojasnila, naprej so strani prazne oziroma so na koncu notesa dodane naslednje zabeležke)

iz Pozsonij polštere 8/I 916 v Pozsonij prišel dne 4/I ob pol 9 zv.
iz Soprona šel 4/I ob polštere popol. ob 6 uri zvečer na Dunaju

Reserve Spital
Pardubite in Sternthal bai Pettau
Steiermark
(zapisi na notranjih platnicah zadaj)
Reserve Špital
Kutenberg Baraka 36
Šternthal bai Pettau
Steiermark
(zapisi na notranjih platnicah spredaj)

Kologofce Puhviser