Sorodniki vojakov v 1. svetovni vojni so z nestrpnostjo pričakovali novic in pisem, ki so jih dobivali s frontnih linij in neposrednega zaledja. Lahko so prinesle olajšanje, da je z njimi še vse v redu, skrb za prihodnost ali tragične novice, ki bodo za vedno spremenile življenja in družine.

Takšna tragična vest je leta 1917 zadela tudi družino Ilc iz Dolenje vasi pri Ribnici. Njihov ljubljeni Lojz je padel, star komaj 25 let.

Zgodbo, fotografije in pisma, ki jih hranijo v družinskem arhivu, nam je posredoval Alojzov pranečak Michele Leonardi:

Alojzij Ilc se je rodil leta 1892 v Dolenji vasi pri Ribnici kot prvi od šestih otrok. Kot dober učenec je šel študirat na Dunaj, kjer se je preživljal z inštrukcijami in v pismih rad zapisal, da "uči trde bogataške buče". Materi v pomoč je domov pošiljal del prisluženega denarja. Tik pred prvo svetovno vojno je diplomiral iz prava.

Ko se je odprla italijanska fronta, so ga kot častnika poslali tja. V 11. soški ofenzivi je 18. avgusta 1917 pri Štivanu nedaleč od Tržiča padel.

To je še posebej prizadelo mamo, ki sinove smrti ni nikoli prebolela. Sorodniki se spomnijo, da je pogosto ponoči stala pred hišo in vsakemu, ki jo je povprašal, kaj počne, odgovorila, da čaka Lojzka.

Njegovega groba niso nikoli našli. Mati je poskušala informacije pridobiti na različne načine, v stik je stopila tudi z Lojzovo prijateljico, ki ji je v pismu odgovorila, da je obiskala že več pokopališč, a žal informacije o tem, kje leži Lojze, ni našla:

Ljubljana, 4. 9. 1921

Spoštovana gospa!

Verjemite mi, da čutim z Vami, da me je globoko užalostila vest, da Vam ni znano, kje počiva Vaš ljubljeni sin. Vem, da bi Vam bilo to v tolažbo – in zato bi bila jaz storila, kar bi bilo v moji moči, da bi bil njegov grob eden izmed najlepših. Zato mi je žal, da ne morem tega storiti za Vašega dobrega in plemenitega g. sina.

Jaz sem iz Gorice doma. Poznala sem Vašega g. sina še izza časa, ko je bil pri enoletnih prostovoljcih v Gorici, pozneje sem ga videla tudi v Ljubljani in Mariboru, kamor smo bili pribežali za časa italijanske vojske.

Dasi Vas, spoštovana gospa, ne poznam osebno, poznam Vas že davno iz pripovedovanja g. sina. On Vas je imel silno rad, pokazal mi je tudi Vašo sliko z njim v naročju, ko je bil še majhen. Pravil mi je, koliko ste že trpeli v življenju in kako se Vas je že kot mali deček oklenil z vso ljubeznijo. Potem mi je tudi pravil o svojih sestrah in bratcih, tudi o najmlajšem bratcu, ki mu je vzel prvo zvezdo z vojaške suknje, ker se mu je zdela tako lepa!

Leta 1918 sem se vrnila zopet na Goriško. Obiskala sem bojišča, si ogledala več vojaških pokopališč, ali žalibog nisem našla groba Vašega g. sina. Če bi se mi posrečilo ga najti, bodite prepričani, da bi Vam to takoj sporočila. Ali se ni Vaš g. sin v zadnje bojeval na Sv. Gabrijelu? Jaz stanujem namreč prav blizu tam, lahko bi šla na hrib, kjer so tudi raztreseni grobovi.

Jaz ostanem tu na počitnicah še do 18. t. m., potem se vrnem na Goriško. Ako so Vam takrat sporočili od kompanije bolj natančno, kje je padel g. sin, blagovolite mi pisati, da poiščem na dotičnem mestu.

Vam, spoštovana gospa, in vseh Vaši družini najlepše pozdrave!

Marija Cenčič