V dvaindvajsetih julijskih dneh leta 1914, ki so avstro-ogrskim, pa tudi verjetno drugim državnim voditeljem, minili kot v hipu, so v tistih julijskih poletnih dneh pred sto leti zapečatili usodo evropskih narodov za prihodnja štiri leta. Nihče ni pričakoval tako dolge vojne. Splošno prepričanje je bilo, da se bodo možje vrnili nekje do božiča. Toda kot velikokrat prej in mnogokrat pozneje se je izkazalo, da ljudje na vodilnih položajih v državi nimajo vselej blaginje svojega ljudstva na prvem mestu.

Dvaindvajset dni. Malo časa ali veliko? Z vidika sicer počasnega toka visoke politike so stvari potekale bliskovito. Kako so dogodki v državni politiki potekali, nam natančno orišeta oba vodilna slovenska časopisa tistega časa, liberalni Slovenski narod in katoliški Slovenec. V zakup moramo vzeti, da je bil tisk na začetku prejšnjega stoletja podvržen državni cenzuri. Posebni cenzorji so skrbeli, da so bili časopisni članki "primerni" za objavo, zato je potrebna določena mera kritične distance, kadar prebiramo po starejših virih. Povsem razumljivo je, da je bila v obdobju po atentatu velika večina objavljenih prispevkov posvečena tej temi. Kljub temu pa se življenje običajnih ljudi ni ustavilo. Še vedno se v časopisih oglašujejo razni artikli, ki so na prodaj, ljudje iščejo in ponujajo službe, dogajajo se nesreče, ropi in tatvine, pa tudi umori. Nekaj utrinkov iz življenja prebivalstva naše takratne skupne države, ki na razvoj političnih dogodkov prav gotovo niso imeli nikakršnega vpliva, si lahko preberete v nadaljevanju.
Dogodke, ki se po svoji naravi uvrščajo v tako imenovano črno kroniko, so časopisi običajno objavili v rubrikah "drobne novice", pa tudi regionalno, glede na kraj (deželo) dogajanja. Tovrstne novice niso imele mesta na naslovnicah, saj je bil tam prostor za zadeve, ki se tičejo celotne države. Kljub pestremu političnemu dogajanju v mesecu med sarajevskim atentatom in začetkom prve svetovne vojne lahko v časopisju sledimo tudi številnim drugim dogodkom. Ti se popolnoma umaknejo političnim temam šele po šestindvajsetem juliju, ko le še malokdo verjame v mirno rešitev nastale krize.

Življenja so se naveličali
Le en dan po pogrebu prestolonaslednika si je spričo preveč popitega alkohola življenje vzel šestindvajsetletni Novomeščan Franc B., po poklicu paznik finančne straže. Tragični dogodek ni bil povezan s pogrebom prestolonaslednika, saj naj bi bil, vsaj tako so poročali v dnevnem časopisju, Franc že od prej znan, da je rad pogledal v kozarec. Po večernem popivanju je ob eni uri ponoči v kavarni Smole v Novem mestu napisal listič, da je šel prostovoljno v smrt in da ni nihče kriv njegove nesreče. Odpravil se je na novomeški most, se slekel iz uniforme finančne straže, jo odložil na most ter skočil z železne konstrukcije v globino. Njegovo truplo so potegnili iz Krke dva dneva pozneje. Istega dne je časopis Slovenski narod obveščal še o eni tragični vesti, tokrat iz Koroške. Komaj devetnajstletna Helena S. iz Žrelca pri Celovcu je po družinskem prepiru zagrozila domačim, da bo skočila v vodo. Njeni sorodniki grožnje niso vzeli resno in so jo pustili oditi od hiše. Naslednji dan je našel žagar Blaž Spindig v reki Glini pri svoji žagi truplo nesrečnice in njenega majhnega otroka, ki ga je vzela s seboj. Nesrečno zaljubljeni osemnajstletni Valeriji H. iz Trsta se je življenje tudi zdelo pretežko, zato se ga je odločila končati. Izpila je nekoliko solne kisline. K sreči so dokaj hitro opazili obupano dejanje mladega dekleta in na pomoč poklicali zdravnika, ki je nesrečnici izpral želodec. Dekle je preživelo, o poškodbah, ki jih je povzročila kislina, pa niso poročali. Sredi meseca so o poskusu samomora zopet poročali iz Koroške. Neki vojak cesarsko-kraljeve armade se je poskušal ubiti s strelnim orožjem. Kljub več kroglam v prsi mu namera ni uspela; si je pa zagotovo prihranil bojev, ki so jih bili njegovi tovariši deležni že nekaj tednov pozneje.
Precej je bilo načinov, kako se pokončati, v glavnem so prevladovale zastrupitve, obešanja, pa tudi s strelnim orožjem si je marsikdo poskušal vzeti življenje. Vse od izgradnje južne železnice prek naših krajev pa je obstajala tudi možnost končati življenje pod vlakom - in nemalo nesrečnikov je bilo pri tem uspešnih. Poročila takratnih časnikarjev so bila pri tem nadvse natančna. Primer iz Slovenskega naroda: "Včeraj popoldne si je nadsprevodnik Franc Habicht končal življenje s tem, da se je vrgel pod tržaški brzovlak. Zgodilo se je to na Viču. Habicht se je postavil kraj proge ravno nasproti železniškega čuvaja. Bil je popolnoma miren in kar nič ni izdajalo, da misli na samomor. Ko se je približal brzovlak, je Habicht položil svojo čepico na stran, je dal vanjo svojo srebrno uro in denar, kar ga je imel pri sebi, ter se z enim skokom vrgel pod stroj in bil seveda hipoma mrtev. Stroj mu je šel čez trebuh, ga trikrat prevrgel in ga vlekel kakih 30 metrov daleč. Seveda je bilo telo popolnoma razmesarjeno. Tu so ležala jetra, tu ledvice, kosti so vse polomljene, glava je pobita, le obraz je ostal nepoškodovan. Kaj je vzrok samomoru, še ni znano."

Neljuba rešitev
"V bližini Celovca so opazili sosedi v neki hiši, kako se je neka okoli 40 let stara ženska vrnila v stanovanje svoje 70 letne matere. Kmalu nato so zaslišali vpitje stare ženice, ki je sosede klicala na pomoč. Ko so ti prihiteli, so opazili 40 letno hčerko viseti na kljuki vrat. Ker ji mati, ki je hroma, ni mogla pomagati, je poklicala sosede. Neki sodni sluga, ki stanuje v isti hiši, je prerezal ruto, na kateri je samomorilka visela, na kar sta dva gospoda poskušala oživeti samomorilko. To se jima je tudi posrečilo, a ko se je zavedla, se je nad rešitvijo tako razjezila, da je pričela razbijati in besneti, tako da so jo morali z rešilnim vozem odpeljati v opazovalnico za umobolne."

Medtem na političnem parketu - prva polovica julija
V dneh po pogrebu prestolonaslednika in nekje do sredine julija so se v političnem zakulisju dogajali intenzivni procesi. Čeprav v časopisju še vsaj v prvih dneh po pogrebu prevladujejo zapisi o življenju pokojnega prestolonaslednika in o prihodnosti monarhije, je že mogoče zaznati obrise prihodnjih dogodkov. Slovenec je že sedmega julija povzemal besede nekega ruskega časopisa, ki je nakazal možnost vojne, če bi Avstro-Ogrska stopnjevala svoj pritisk na Srbijo. Podobnega mnenja so bili tudi v Franciji, kar je bilo do neke mere pričakovano, saj so bili tako Rusi kot Francozi tradicionalni srbski zavezniki.
Ljubljanski občinski svet je medtem razpravljal o poimenovanju promenade ob Ljubljanici, ki bi se imenovala Promenada nadvojvode Franca Ferdinanda. Občinski svet je tudi sicer imel v teh dneh precej dela, saj so le nekaj dni prej uspešno izvedli vključitev Šiške v ljubljansko občino.
Razmere med srbsko in avstro-ogrsko vlado so bile napete, vendar vseeno še ne zaostrene do te mere, da se ne bi pogovarjali. Tako so avstro-ogrski in srbski posredniki dosegli obnovitev dogovora glede prometa na orientski železnici, kar priča o tem, da so bile možnosti za urejanje odprtih vprašanj gospodarske narave, od katerih sta obe državi imeli korist, še vedno mogoče.
Vsaj navidezno normalizacijo razmer po zaostritvi odnosov med državama je pomenila tudi vrnitev avstro-ogrskega veleposlanika v Beograd. Baron Vladimir Giesl von Gieslingen (1860-1936) je bil namreč po sarajevskem atentatu poklican na Dunaj. V tem času je v štajerskem zdraviliškem mestecu Gleichenberg, ki je le kakih petindvajset kilometrov severno od Gornje Radgone, dopustoval načelnik generalštaba srbske vojske vojvoda (feldmaršal) Radomir Putnik. Vojvoda Putnik je bil pod zaščito dunajske policije, saj je, po poročanju časopisov, prejel več grozilnih pisem.

Nič kaj prijetno poletno vreme
Vreme in z vremenom povezani pojavi sicer ne sodijo ravno med črno kroniko. Letošnje poletje, če si že zasluži ta naziv, do zdaj ni skoparilo s padavinami. Podobno spremenljivo vreme je bilo tudi poleti 1914. Nevihte so povzročale težave in ničkolikokrat se je zgodilo, da je strela zanetila požar. Večje neurje je zajelo Koroško v noči s sedmega na osmi julij. Posestniku Vincencu Kotmaierju je strela udarila v hlev, ki je pogorel do tal. Poroča se, da so živino še pravočasno rešili. Ozračje se je toliko ohladilo, da je bližnje hribe pobelil sneg. Neurje je besnelo tudi na Dolenjskem. Posestniku Jerneju Bartolju iz Velikega Cerovca je strela popolnoma uničila kozolec. Škode je bilo za 320 kron [v tistem času je bila plača (moškega) delavca v eni od kranjskih tovarn dobre tri krone na dan za deseturni delavnik]. Redki so bili primeri, da je udar strele prinesel kaj dobrega. Natanko to se je zgodilo v vasici Hirt na današnjem avstrijskem Koroškem. Strela je udarila v staro cerkev sv. Lovrenca in prebila zid na podstrešju, švignila po zidu v cerkev na tla ter odkrila stare freske, ki do prej niso bile znane.
Na Štajerskem je neurje pustošilo okoli dvajsetega julija. Poročila so prihajala z vseh koncev dežele o poplavljanju potokov in rek, ki je sledilo veliki količini padavin. Mnogo brvi in manjših mostov je povodenj odnesla, tako kot tudi snope sena in les, ki je čakal na spravilo. Tudi v Pesniški dolini je reka Pesnica povzročala težave; voda je poplavila številne ceste in malo je manjkalo, pa bi bil popolnoma prekinjen promet skozi dolino. Sklep o regulaciji Pesnice so v deželnem zboru sicer že sprejeli, toda po mnenju časopisa bo le pri sklepih tudi ostalo.
Le tri dni po silovitem neurju, ki je prizadelo Štajersko, se je vreme razbesnelo tudi v primorskih pokrajinah. Gosti črni oblaki, ki so se že od jutra zgrinjali nad Tržaškim zalivom, so ob enajsti uri in petnajst minut spustili dežne kaplje nad tržaške ulice. Silovite padavine so mestne ceste in ulice prekrile z umazano deževnico, ki je spominjala na deročo reko. Silovit južni veter, ki je dodobra razburkal morje, je povzročil številne nevšečnosti barkam in čolnom vzdolž obale. Smrtnih žrtev neurje na tržaškem ni povzročilo.
"V trenutku nevihte je nastala grozna panika med ženami in otroci, kopajočimi se v ljudskem kopališču pri svetilniku, ne daleč od kolodvora državne železnice. Tik pred nevihto je bilo še nad sto žena in otrok v vodi. Valovi, visoki in peneči, so se tako naglo privalili v kopališče, da se kopajoči niso mogli umakniti o pravem času iz vode. Valovi so se zgrnili nad njih glavami. Nastal je vik in jok. Hrabri stražniki, ki so prihiteli s kolodvorske stražnice jokajočim na pomoč, pa so oblečeni praščili se [vreči, steči; op. a.] v morje, ki tu ni globoko, ter po malem izvlekli vse kopalce na varno. Žene in otroke so potem spravili na kolodvorsko postajo, ker so bili mnogim valovi odnesli vso obleko, ki je ležala na obrežju. Okoli 80 oseb je ostalo brez vsake obleke. Bili so to povečini otroci in deklice. Nekatere tržaške tvrdke so jim potem podarile vso potrebno obleko."

Skoraj ob istem času, ob enajsti uri in pet minut, se je silno neurje razbesnelo tudi nad Reko. Veter, ki je spremljal večje količine padavin, je bil po pričevanjih tako silen, da je podiral drevesa. Poročali so o več ponesrečenih ribiških ladjah in tudi o eni smrtni žrtvi; utonil je neki mladi delavec, sin lastnika jadrnice. Malo pozneje, okoli ene ure popoldne, se je neurje s točno razbesnelo nad Mariborom. Veter je ruval drevesa in odkrival strehe ter povzročal številne nevšečnosti v kopenskem kot tudi rečnem prometu. Poročali so, da je več vojakov zaradi silnega vetra ostalo brez svojih pokrival.

S kropom jo je poparila
Nasilje - takšno ali drugačno, še posebej zoper človekovo nedotakljivost - je vselej zelo huda reč. V tistih dneh so v Trstu aretirali "pohotneža", kot so ga poimenovali v časopisju. Takole so poročali: "Osemindvajsetletni Krsto B., rodom iz Bosne, je bil aretiran, ker je hotel zadovoljiti svojo živalsko pohotnost na več nedoletnih deklicah. Pohotneža so oddali sodišču, da si tamkaj ohladi nekoliko kri." Nič manj obsojanja vredno ni nasilje v družinskem krogu. S Primorskega je v tistem času prišla še ena vest o družinski tragediji. "Iz Vidma poročajo: 53 letnega vrtnarja iz Gnive v občini Rezija je umoril njegov sin Alojzij. Umor se je bil izvršil že sredi maja. Sin je ubil svojega očeta s sekiro, ko je ta spal. Potem je razrezal truplo na kosce, jih vložil v apno ter jih zakopal v drvarnici. Ko se je pred par dnevi vrnil morilčev brat iz inozemstva in ni našel očeta, pač pa opazil krvave sledi v očetovi sobi, ni verjel bratu, da je oče odpotoval. Ko je v drvarnici opazil, da moli kos noge iz tal, je napravil ovadbo. Morilec je pobegnil in ga dozdaj še niso dobili."
Vselej pa niso zločinov zagrešili mlajši ljudje. Šestdesetletni Franc B., od katerega bi pričakovali nekoliko razsodnejše ravnanje, je ustrelil svojo ženo Jožefo. Nesrečna Jožefa je zaradi več strelnih ran iz samokresa umrla. Morilec je pred roko pravice po pričevanju sosedov pobegnil v hribe. Povedal je, da si bo vzel življenje. O nadaljnji usodi begunca časopisje ni poročalo.
Obravnava pred deželnim sodiščem je bila resna stvar. O tem se je prepričala tudi osemnajstletna Ivanka N., posestnikova hči iz Maribora, ki je bila zaposlena kot dekla v restavraciji. Nekega dne se je sprla s sodelavko Terezijo B., ki ji je očitala, da je porabila vročo vodo namesto za pomivanje posode za čiščenje tal. Terezijo je to tako razjezilo, da je Ivanko odrinila, ona pa jo je z vrelim kropom poparila in ji povzročila nevarne opekline. Kazen - en mesec ječe.

Pri vasovanju tepen
Da je ljubezen lahko tudi boleča je na svoji koži spoznal tudi mladenič v okolici Medvod. "Predvčerajšnjim ponoči sta v Preski pri Medvodah napadla dva domača fanta nekega 20 letnega fanta, ki sta ga zasačila pri vasovanju, ter ga s kolci pretepla. Napadeni je zbežal, vendar pa sta ga napadalca dohitela ter še enkrat pretepla tako, da je bil precej težko poškodovan."

Ob koncu šolskega leta
Bes staršev se je po treh dneh sprevrgel v obup. Mladoletni dijak V. S. se namreč po podelitvi spričeval ni vrnil domov. Morda je bil vzrok pobegu od doma strah pred očetovo šibo zaradi ne tako zglednih ocen mladega šolarja ali pa preprosto le mladostniška upornost. V časopisu tako pozivajo dijaka, da se "takoj oglasi, ker so starši v velikih skrbeh".
Nič kaj v čast svojemu poklicu pa ni ravnal nadučitelj Jeglič, ki je "pred nekaj dnevi tako zverinsko pretepel svojega 10 letnega fanta, da so sosedni ljudje poklicali policaja, ki je obljubil, da bo Jegliča ovadil".

Zagorelo pri mrliču
Dvanajstletni šolar Stanko P. je po naročilu svoje tete Ane šel po žagovino v žago posestnika Beškovnika. "Navzoči žagar je žago ustavil, da si je mogel dečko nabrati žagovine. Ko je videl, da ima poln koš, mu je ukazal oditi, da mu bode mogoče zopet žago spustiti. Deček, ki se je bil že odstranil od žage, se je zopet vrnil, postavil koš na tla ter se najbrž jel igrati s kolesi, ki se pri žagi vrtijo. Zobje koles so ga zgrabili za roko, jo potegnili med kolesa in končno tudi glavo, ki je bila tako zdrobljena. Bil se seveda takoj mrtev." Orožniki so oprostili žagarja vsakršne krivde.
Dvojna nesreča je prizadela gospo Ano B. iz Trsta. Njena komaj devetmesečna hčerka ni dočakala niti prvega rojstnega dneva. Kot je bilo v navadi, so njeno malo trupelce položili na mrtvaški oder ter poleg nje prižgali svečo. Ko pa je sveča dogorela se je vnela lesena krsta in ogenj je ožgal noge ter deloma tudi obraz deklice. Na pomoč so prihiteli domači, ki so pogasili ogenj, predno se je mogel razširiti.
Precej sreče pa je imel cerkveni dekorater, ki je sodeloval pri obnovi viške cerkve. Med delom je izgubil ravnotežje in padel z višine sedmih metrov. "Danes zjutraj je v viški cerkvi, katero preslikujejo, z lestve na oder, z odra pa na tla padel slikarski pomočnik Jožef Letner [tudi Letnar, op. a.] ter si pri padcu zlomil desno nogo, si razbil spodnjo čeljust in tudi izbil več zob. Prepeljali so ga z rešilnim vozom v deželno bolnišnico."

Policijski pes ujel tatu
V Železni Kapli na Koroškem je imel nepridiprav, ki je natakarici ukradel torbico s štiristo kronami, res smolo. Sprva so pridržali nekega gosta gostilne, ki pa je odločno zavračal, da bi kar koli imel s tatvino. Takrat so na pomoč poklicali štirinožno "okrepitev" iz Šentvida pri Glini, ki je slišala na ime Fiks. Policiste je pripeljal do hlapca Antona Š., ki je tudi tajil vsakršno zvezo z neljubim dogodkom. Toda Fiks se ni dal - orožnike je peljal do kupa kamenja in tam začel lajati. Ko so odmaknili kamenje, so našli natakaričino torbico, v kateri je bil tudi ukraden denar. Hlapcu Antonu Š. ni preostalo drugega, kot priznati zločin.
S Koroškega so poročali tudi o nevarnem početju otrok. Dva fantina sta se v svoji mladostni brezskrbnosti igrala z ognjem v neposredni bližini senika. K sreči ogenj ni zajel ostalih gospodarskih poslopij, kljub temu pa je nastala večja premoženjska škoda, ocenjena na okoli 1.700 kron. Tudi naslednja vest je prihajala iz Koroške. "V nekem gozdu pri Karnbursi [Krnski grad na Koroškem, op. a.] je ustrelil nek tamošnji gozdar dva srnjaka in obesil oba mimogrede na neko drevo ter hotel priti pozneje ponj. Ko je pozneje prišel po srnjaka, je med tem časom že eden zmanjkal. Očividno ga je nekdo ukradel. Tatu so baje že na sledu."

Kradla tudi v zaporu
Naj večje število kriminalnih dejanj s Koroškega ne zavede, tudi na Kranjskem ni manjkalo prebrisanih nepridipravov. Iz Ljubljane so poročali: "Zaradi raznih deliktov že večkrat predkaznovana postopača Leopold Pajsar in Anton Novak, po domače 'Frnak' sta delala zopet nekaj tednov pokoro pri ljubljanskem okrajnem sodišču. Ker sta pa čevljarja, so ju dali v čevljarsko delavnico. Ko sta bila predvčerajšnjim izpuščena, sta kmalu, ko sta bila prosta, ponujala usnje in ščetine pri dveh čevljarskih mojstrih, in ker se je tema to zdelo sumljivo, sta zadevo naznanila policiji, ki je napravila nanju lov ter Novaka ujela in aretovala. Pajsar jo je baje pobrisal proti Gorenjski. Dognalo se je, da sta vse pokradla v zaporu. Kako da sta spravila blago ven, ni znano. Novak se neki še hoče šaliti in pravi, da je usnje dobil v Betlehemu."

Medtem na političnem parketu - zaostrovanje razmer v drugi polovici julija
Če je prva polovica julija minila dokaj mirno, za drugo tega ne moremo reči. Praktično vsak dan se je v tem ali onem slovenskem časopisu pojavila vest o mobilizaciji v kateri izmed evropskih držav. Takšni novici je običajno že naslednji dan sledil preklic. Stalni strah pred izbruhom spopadov je sredi meseca povzročil padec vrednosti tečajev na borzah. "Na dunajski borzi vlada že ves teden silno razburjenje. Navidezno brez vsakega posebnega in neposrednega vzroka se pojavljajo pravcate derute in kurzi padajo da je groza. Na milijone denarja je že izgubljenega. Skoro je tako, kakor v letu velike gospodarske katastrofe 1873. Papirji najbolj cvetočih industrij so padli tako, kakor bi se bližal bankerot. Taka je deruta, da včerajšnja 'Neue Freie Presse' na ves glas joka in kliče na pomoč. Borza je vedno nekak politični barometer. Kurzi padajo, ker se borza boji velike vojske. A da morejo kurzi tako pasti, ni ravno znamenje, da živimo v konsolidiranih razmerah." Zaradi nastalih razmer so z Dunaja poročali o smrti nekega borznega komisarja, ki si je sam vzel življenje. Sredina julija je običajno čas, ko je bila večina avstro-ogrskih ministrov na dopustu. Dejanski odhod ministrov na dopust je v tistih dneh povzročil zvišanje tečajev na borzi, saj je nakazoval, da razmere morda le niso tako napete, kot je bilo videti. Tudi vojvoda Putnik je bil, kljub nekaterim nasprotnim trditvam, še vedno na avstrijskem Štajerskem. Nekaj dni pozneje, je za ponovno zaostritev razmer poskrbel vnovičen vpoklic načelnika generalštaba avstro-ogrske vojske Franza Conrada von Hötzendorfa, ki je bil brzojavno poklican na Dunaj, kjer naj bi se, sredi tedna, sešel s cesarjem.

Koga motijo drevesa?
"Te dni je neznan zlobnež olupil v novozasajenem drevoredu na Prulah enega izmed najlepših mladih kostanjev. Skoro je nemogoče, da bi zlobneža ne bil kdo videl, saj se sprehajajo tam ljudje od ranega jutra do pozne noči, poleg tega je pa cel dan ravno v istem obližju mnogo igrajoče se mladine. Mestna občina žrtvuje tisočake za javne nasade, pa pride zlobna roka in v par minutah uniči petletni trud. Komur je ta vandal znan, naj ga brez prizanesljivosti naznani magistratu. Pripominjamo pa, da je občinski svet sklenil, da se dajo onim, ki bi taške škodljivce naznanili, nagrade, ali bi ne bilo umestno, da se ta sklep tudi po javnih nasadih in parkih objavi na posebnih deskah, kar bode gotovo več pomagalo, kakor sedaj, ker vsakomur gotovo niso znani sklepi obč. sveta. Tako praktikuje n. pr. občina v Beljaku in se baje to obnaša."

Nesreče na poti
Huda nepazljivost moža in žene iz Most bi ju skoraj stala življenja. Ko sta se zakonca s konjsko vprego vračala iz Štajerske, kamor sta šla slamnike prodajat, sta se peljala čez železniško progo ravno takrat, ko je peljal vlak. Vlak je trčil v zadnji del voza, tako da sta oba padla iz voza, pri čemer se je mož poškodoval po glavi, žena pa si je zlomila rebro. Nesreče na železnici v tistem času niso bile redkost. Pogosto se je zgodilo, da je zašla živina na progo. Tako so tudi iz Koroške sredi meseca julija poročali, da je tovorni vlak v bližini železniškega mostu, povozil dve kravi, "pri čemer je skočil iz tira neki tovorni voz, katerega je vlekel vlak skoraj dva kilometra s seboj".
Tudi vožnja s kolesom ni bila povsem brezskrbno opravilo, kar je na svoji koži na najbolj tragičen način izkusil oseminštiridesetletni istrski delavec. "V bližini Pulja se je dogodila včeraj dopoldne nesreča, ki je zahtevala človeško žrtev. Po cesti se je peljal na kolesu 48 letni delavec Ivan Vodinellich, nasproti pa mu je privozil izvošček, ki je peljal častnike. Kolesar se je hotel izogniti vozu, a je storil tako nesrečno, da so ga oje zadele v goltanec. Med silnimi bolečinami so prepeljali nesrečneža v puljsko bolnišnico, kjer je po hudem trpljenju umrl."
Razvoj motoriziranega cestnega prometa je za seboj potegnil tudi naraščanje števila tovrstnih prometnih nesreč. Kako nevarna zna biti vožnja prek alpskih prelazov sta spoznala tudi mož in žena iz Celovca. "Iz Rablja se poroča, da se je vnel med vožnjo čez Predil [Predel, op. a.] neki mali dvosedežni avtomobil, v katerem sta bila neki gospod in neka dama iz Celovca. Ker ni bilo pri roki vode, je zgorel cel avtomobil. Gospod in gospa sta se še pravočasno rešila. Škoda je precejšnja."

Pobegli kaznjenec
Na brionskem otočju pri Pulju je okoli sto kaznjencev iz koprske kaznilnice opravljalo razna dela. Nepazljivost paznikov je izkoristil Ivan B., ki je v nočnem času s pomočjo čolna, ki je bil v lasti upravitelja otoka, pobegnil neznano kam. Kaznjencu je uspelo napraviti ravno dovolj veliko odprtino v mreži, ki je varovala okno v sanitarijah, da je lahko zlezel skoznjo na prostost. Iznajdljivi begunec se je spustil po žlebu na dvorišče, kjer je vlomil v skladišče in se preoblekel iz zaporniške obleke. V civilni obleki je neopazno nadaljeval pot proti kopališču, kjer je odvezal čoln s priveza in odveslal v smeri Fažane. Ivan B. je sicer preživljal eno leto in pol zaporne kazni zaradi nekega vloma v Trstu. Kljub temu mu je ostalo še nekaj poštenosti, saj so orožniki v čolnu našli listek, ki ga je begunec napisal lastnoročno. Na njem je pisalo: "Prosim, da se ta čoln vrne kopališču Saluga na Brionskih otokih."
Iz Koroške so poročali tudi o neuspešnem pobegu pripornika. V prispevku z naslovom Cigan skočil iz vlaka takole opisujejo pobeg in ponovno prijetje begunca.
"66 letnega cigana Jakoba Helda, dozdevno pristojnega v Slov. Plajberk pri Celovcu, je okrajno sodišče v Voitsbergu na Zgornjem Štajerskem obsodilo zaradi njegovih 'dobrih del' poleg zapora tudi v prisilno delavnico. Ko ga je predvčerajšnjim občinski stražnik iz Voitsberga vklenjenega eskortiral v Gradec, odkoder bi ga potem spravili v Ljubljano, mu cigan nenadoma plane iz vlaka. Kljub temu, da je bil vklenjen, se pri skoku stari maček ni prav nič poškodoval in je že mislil, da je prost ter da se kmalu zopet poveseli med svojimi tovariši pri ognju v kakem gozdu. Pa ta nada se ni izpolnila. Opazili so ga namreč delavci, ki popravljajo progo, in ker je bil vklenjen, so skočili za njim, ga prijeli. Tako je moral spretni cigan svojo označeno pot nadaljevati in včeraj so se zaprla za njim težka vrata deželne prisilne delavnice. Je pa vprašanje, če ga bodo vrata držala."

Če mož svoji ženi ne piše
Iz Ogrske so poročali o kalvariji neke žene, ker ji njen mož, ki se je peljal na Dunaj, nekaj dni ni pisal. Zadeva bi se lahko končala brez resnejših posledic za duševno zdravje gospe, če ne bi dunajski hotelir storil usodne napake. V istem hotelu, kjer je bival dotični gospod, je neki moški storil samomor. Policisti, ki so opravljali preiskavo, so zahtevali podatke o samomorilcu in neki hotelski uslužbenec jim jih je izročil - toda na žalost vseh vpletenih - napačne. Nekaj dni pozneje je policija v časopisju objavila vest, da je krojač Rosenbaum storil samomor. Njegova žena je o tem izvedela, ker ji je neki sorodnik poslal izrezek iz časopisa. Po začetnem šoku se je nemudoma odpravila na Dunaj poizvedovat v hotel, kaj se je v resnici zgodilo. Tam so ji pritrdili vest, ki je bila objavljena v časopisju; postala je vdova. Naslednji dan se je odpravila na policijsko postajo v Margaretnu, kjer so ji pokazali dve fotografiji umrlega in poslovilno pismo, toda žena ni bila prepričana, ali gre res za njenega moža. Odšla je v splošno bolnišnico, kjer so ji pokazali glavo pokojnika. Mrličev obraz je bil zaradi strupa, ki ga je zaužil, spremenjen do neprepoznavnosti. Obupana in užaloščena se je odpravila k sorodnikom v Bratislavo, kjer pa so ji povedali, da je bil njen mož še dan pred samomorom popolnoma zdrav in da se je odpravil v neki manjši kraj, kjer je dobil službo. Žena je nato brzojavila tovarni, od koder je kmalu dobila odgovor, da je njen mož tam res zaposlen. Zaradi dotedanjih peripetij je žena podvomila o resničnosti navedb in se je sama podala na pot v približno šestdeset kilometrov oddaljeno Trnavo. Tam je našla moža živega in zdravega. Po vrnitvi domov je gospa Rosenbaum zahtevala od hotelirja, ki je zakuhal celotno stvar, povrnitev škode. Hotelir v to ni privolil, zato se je spor reševal na sodišču.

Medtem na političnem parketu - položaj na ostrini meča
Zgolj en dan pred izročitvijo avstrijske note oziroma bolje rečeno ultimata Srbiji, je bilo mogoče v časopisju zaslediti zapise, kjer so trdili, da je mirna rešitev krize zelo verjetna. Toda velika večina preostalih poročil je bila realnejših. Po izročitvi avstrijske note se je srbska vlada hitro odzvala in se umaknila iz Beograda v notranjost države, saj je bil Beograd takrat obmejno mesto (Vojvodina je bila del Avstro-Ogrske). Pričakovan izbruh vojne je že imel prve posledice na prebivalstvo. Poročali so o podražitvah kruha. Državni aparat je pozival proti podražitvam in poskušal pomiriti ljudstvo, ki se je začelo bati za varnost svojih hranilnih vlog v bankah. Splošno navdušenje nad vojno je bilo veliko, saj so pričakovali, da bo hitro končana.
Rok Omahen