Mladeniča sta bila dobra prijatelja, saj sta štela skoraj enako število let. Mrhar je bil rojen 10. julija 1883, Babnik pa 4. septembra 1884. Obema je bilo skupno tudi to, da sta bila naslednika svojih kmečkih domačij. Vrbacov Lojze je imel sicer živa še oba starša, Andreja in Nežo, vendar se je oče že bližal sedemdesetim letom in je bil torej že skrajni čas, da svoje mesto prepusti tridesetletnemu sinu. Peterkov Janez pa je očeta že izgubil, živela pa je še mati. Tako kot Lojze je bil še samski in je že skoraj popolnoma prevzel vsa dela na rodni domačiji.

Bilo je julija 1914, kmalu po sarajevskem atentatu, ki je vso deželo Kranjsko zavil v veliko negotovost. Ljudje so ugibali, kako se bodo iztekle zadeve med Avstro-Ogrsko in Srbijo, in upali, da se bo vse rešilo po diplomatski poti. Državne zadeve so torej prepustili politikom na Dunaju in v Beogradu, sami pa so se predali svojemu običajnemu delu. In tega je bilo takrat zelo veliko.

Mesec julij je namreč prav tisti čas, ko je na kmetih najbolj živo. Tega so se zavedali tudi previdni diplomati, ki so vse zadeve nekoliko zavlačevali, da bi se uspešno opravila žetev, ki je večini podeželskega prebivalstva v obeh državah, pa tudi davčnim blagajnam v prestolnicah omogočala varno preživetje jeseni in zime.

Tam okoli svetega Jakoba, ki svoj god praznuje 25. julija, pa so bila glavna dela na poljih že končana, saj je znan pregovor, da takrat "žito zori ali pa zgori".

In tako so bili tudi v Stanežičah snopi že lepo pospravljeni v kozolce, ki so ponosno stali sredi polja na spodnjem delu vasi, nedaleč od cesarske ceste iz Ljubljane proti Kranju.

V Stanežičah pa je bil konec žetve vedno zaznamovan še s posebnim praznikom. Tamkajšnja cerkev, podružnica Šentvida, je namreč posvečena prav sv. Jakobu. V majhno svetišče so se tako vsako leto na nedeljo, ki je sledila temu prazniku, nagnetli verniki iz vse župnije. Prišli pa so tudi cerkveni pevci, ki so s svojimi pesmimi vedno popestrili sveto opravilo.

Tako je bilo torej v navadi že leta in leta in tako so si vaščani obetali tudi za Jakobovo nedeljo 26. julija 1914. Le da je bilo vzdušje tega dne zaradi stanja v državi povsem drugačno kot prejšnja leta. Za nekatere moške prebivalce Stanežič, Medna in Dvora, ki so spadali pod stanežiško podružnico, med njimi tudi za oba soseda, Vrbacovega Lojzeta in Peterkovega Janeza, pa je bilo to praznovanje tudi zadnje v domačem kraju.

Drugi primer – iz Kamnika
Pa poglejmo na drug konec dežele Kranjske. V znano letovišče Kamnik imenovano tudi Bad Stein. Tamkajšnji veterinar Josip Niko Sadnikar je bil duša mestnega društvenega življenja. Bil je sicer Ljubljančan, rojen leta 1863. V slikovitem kraju pod planinami je imel dokaj ugoden položaj in dobro službo, saj je deloval v precej obsežnem okolišu, kar mu je prinašalo dobre in redne dohodke. V Kamniku si je kupil tudi hišo in si leta 1893 v njej uredil manjši muzej. Bil je namreč zagret zbiralec starin. Kot veterinar se je največ gibal med kmečkim prebivalstvom, kjer se je na podstrešjih starih domačij našlo marsikaj za njegovo zbirko. Bil pa je tudi kulturno navdihnjen. Bil je namreč član kamniške narodne čitalnice in podpornik pevskega društva Lira. Ker pa je odlično igral tudi flavto, je s somišljeniki v mestu proti koncu 19. stoletja ustanovil tudi salonski orkester. Njegov član je bil tudi okrajni glavar, sicer pa znan slovenski skladatelj Viktor Parma, ki pa se je še pred letom 1900 preselil v Črnomelj.

Po njegovem odhodu je Sadnikar s svojimi prijatelji igral naprej. V okviru orkestra pa je sodelovalo tudi prijazno dekle, ki je kmalu postala njegova žena.

Kamniški salonski orkester je bil sprva samostojna glasbena enota. Največje uspehe je doživljal vsako sezono, ko je igral gostom in obiskovalcem tamkajšnjega letovišča. Po številnih letih pa je končal v sklopu kamniške Narodne čitalnice.

Tudi leta 1914 so člani orkestra redno igrali v tamkajšnjem "Kurhausu". Vsakokrat so pripravili izboren program – tako tudi za 29. junij, praznik sv. Petra in Pavla, ko je bil za vse v državi dela prost dan. Za takratni koncert so pripravili osem skladb iz običajne resne in zabavne klasične literature.

Za uvod so nameravali zaigrati koračnico Furchtlos und treu! znanega češkega vojaškega kapelnika Juliusa Fučika. Sledila naj bi uvertura iz opere Alessandro Stradella skladatelja Friedricha von Flotowa. Potem je bila na vrsti "vrtnica", a žal samo v Silberjevem valčku Die Rose von Schiras. Prvi del nastopa pa naj bi sklenila Hambeuger Gavotte Alphonsa Czibulke.

Po odmoru so nameravali začeti po slovensko. Pripravili so priljubljeni valček Triglavske rože, ki ga je napisal njihov nekdanji član Viktor Parma. Za spomin na pričakovanje pomladi so nato predvideli romanco Carla Philipa Emanuela Bacha Frühlings Erwachen, nato pa še ciganski ljubezenski valček Zigeunerliebe mojstra operete Franca Leharja. Na koncu pa naj bi "vžgala" koračnica osmega polka "8er Regiments - Marsch".

Kamniški glasbeniki so torej pripravili izvrsten popularni program za vsakršen glasbeni okus. A so se tudi oni ušteli pri svojih načrtih. V nedeljo, 28. junija, je Gavrilo Princip v Sarajevu ubil prestolonaslednika Franca Ferdinanda in tako so vse prireditve tega dne in še nekaterih naslednjih morale odpasti.

Pozneje pa so se zadeve nekako uredile in življenje se je vrnilo v stare tirnice. Tako so za nedeljo, 26. julija, ko dan za sv. Jakobom goduje sv. Ana, zopet pripravili koncert, tokrat posvečen vsem Anicam. Vendar jim je tudi tokrat dunajska gospoda prekrižala načrte. Vse kamniško mesto je bilo razburjeno, kajti na občinski tabli je bil razobešen razglas o mobilizaciji.

Tretji primer – med našimi "Janezi"
Poglejmo v Celovec. Znameniti "zibcenarji", kot so ljudje zaradi številke 17 navadno označevali pripadnike domačega pešpolka, so imeli od leta 1893 glavni stan v koroški prestolnici. En bataljon pa je še vedno prebival v Ljubljani. Že takrat je bila med vojaki navada, da so skrbno odštevali dneve, ki jih ločijo do konca službovanja. In tako se je tudi tisto poletje leta 1914 pred fotografa postavila manjša skupinica, ki je služila rok v obdobju 1911-1914. Njihova epopeja se je torej že bližala koncu. Imeli so samo še 58 dni vojaščine in eden izmed njih je to radostno sporočil svojemu prijatelju Janezu Urbaniji iz Gorice v okolici Moravč. Pisal mu je le nekaj dni po atentatu, poštni žig nosi datum 2. julij 1914. Takrat se seveda še ni vedelo, kako si bodo sledili dogodki po sarajevskem atentatu. Nekaj pa je bilo vendarle že znano. Poveljstvo 17. pešpolka je namreč, kakor piše Urbanijev prijatelj, za 29. avgust napovedalo manevre. Potekali naj bi kar na Koroškem. Potem pa naj bi se generacija 1911-14 odpravila domov.

A so tudi ti fantje ostali opeharjeni. Vmes je namreč prišla Jakobova – in za nekatere tudi Anina –nedelja, 26. julija 1914, ki jih je zaradi mobilizacije še preostalih letnikov armade prisilila v podaljšanje vojaščine. Predvidenega dne, 29. avgusta, pa je bil njihov polk namesto na mirnodobskih manevrih že v Galiciji, kjer so ga poslali v težek boj proti Rusom. In tako se je po treh letih rednega službovanja za marsikoga izmed njih nošenje vojaške uniforme podaljšalo še za štiri leta.

Četrti primer – v ljubljanski Narodni kavarni
Zdaj pa v slovensko prestolnico. Ob začetku poletja leta 1898 je podjetni Fran Krapež, po rodu z Otlice na Primorskem, na Dvornem trgu ob Ljubljanici odprl prvo mestno kavarno s slovenskim napisom. Dal ji je ime Narodna kavarna in – da ne bi bilo kaj narobe – prilepil še nemški napis National caffe. Notranjost tega lokala je bila vsa opremljena v slovenskem narodnem slogu, za kar se je potrudil domači arhitekt Ivan Jager. Kmalu zatem pa je Krapež odprl še restavracijo Zlatorog in delikatesno trgovino.

Krapež je poleg časopisja in igralnic poskrbel tudi za redne nastope domačih skupin in tujih gostov iz drugih delov monarhije. In tako so se pri njem ugnezdile tudi dunajske glasbenice, članice damske skupine Wiener Elite Damen Orchester, ki jo je vodil Rudolf Hans Dietrich. Tam so igrale vsaj že leta 1912. Skupina je izdala tudi razglednice, ki so jih potem gostje pošiljali znancem na različne konce monarhije. Tudi spomladi 1914 so dunajske dame prišle gostovat v Ljubljano. Tokrat pa so nastopale tudi v kavarni Central. Vztrajale so vse poletje in prav iz tega časa izvirajo tudi žigi na ohranjenih karticah. Vendar pa je po sarajevskem atentatu tudi njihovo gostovanje v Ljubljani postalo vprašljivo. V zasedbi so namreč poleg vodje imele tudi moškega člana, tolkalista, ki bi ga ob morebitni vojni kaj lahko poklicali pod orožje. Predčasna vrnitev na Dunaj je bila skoraj neizbežna.

V Sarajevu
V času po sarajevskem atentatu, ko so se tako imenovani mali ljudje vsak na svoj način predajali svojim opravilom, pa so potekali tudi živahni dogodki na diplomatskem parketu.

Vse je bilo odvisno od ugotovitve, kakšna je bila udeležba uradnih srbskih krogov pri tem dogodku.
Nalogo glavnega preiskovalca so zaupali doktorju Leu Pfefferju. Ta je moral odkriti motiv, zaradi katerega naj bi se zarotniki odločili ubiti prestolonaslednika Franca Ferdinanda.

Pfeffer, zvesti uradnik cesarsko-kraljeve monarhije se je vestno lotil zaupane naloge. Vendar je že takoj na začetku naletel na težave. Oba glavna atentatorja, Nedeljko Čabrinović, ki je vrgel bombo, in Gavrilo Princip, ki je s streli zadel prestolonaslednika in njegovo ženo, sta bila namreč v slabem zdravstvenem stanju. Nedeljko Čabrinović je imel poškodovana usta in grlo, saj je pogoltnil nekaj ciankalija, kar mu je poškodovalo sluznico. Gavrilo Princip pa je verjetno iz istega razloga kar naprej bruhal. Poleg tega pa sploh ni hotel dajati uporabnih podatkov.

Pfeffer se je zato osredotočil na Čabrinovića, ki si je kmalu opomogel. Zaradi opeklin pa je govoril zelo težko in nerazločno. Kljub temu pa je iz njega "izvlekel" podatek, da mu je v času beograjskega službovanja v Državni tiskarni bombo dal neki nekdanji srbski vstajnik, ki je pa bil v tistem času že uradnik v srbski prestolnici. Vsi so ga poznali pod vzdevkom Cigo, njegovo pravo ime pa je bilo Milan Ciganović. Ta mu je dal tudi ciankalij. Poučil pa ga je tudi, kako se rokuje z bombami.

Čabrinović pa je poleg tega povedal še to, da je bil Ciganović v neposredni zvezi s častnikom Vojinom Tankosićem, ki je bil že leta 1903 eden izmed srbskih zarotnikov ko so častniki ubili kralja Aleksandra Obrenovića in njegovo ženo Drago Mašin. Pozneje se je kot major boril tudi v zadnjih balkanskih vojnah, kjer se je izkazal in bil vodja vstajnikov, ki jih je sam tudi izobraževal. Kot prostovoljec se jim je želel pridružiti tudi Gavrilo Princip, vendar ga Tankosić ni hotel sprejeti, češ da je preslabotne postave. Ciganović je oba glavna atentatorja in njunega prijatelja Trifka Grabeža tudi naučil streljati z revolverjem.

V nadaljevanju preiskave se je še pokazalo, da je Tankosić nasprotnik srbske vlade oziroma njenega predsednika Nikole Pašića, zato so bodoči atentatorji vse svoje načrte morali izvesti na skrivaj. Prav zato so avstrijsko-srbsko mejo morali prečkati na skrivaj.

Dr. Leo Pfeffer je tudi skušal ugotoviti, ali je Ciganović z bodočimi atentatorji sodeloval kot član srbske "Narodne odbrane" ali na lastno pobudo. Tega pa mu ni uspelo ugotoviti, saj zarotniki s tem niso bili seznanjeni.

Obisk z Dunaja
Po dobrih štirinajstih dneh temeljitega izpraševanja zarotnikov je Lea Pfefferja v ponedeljek 13. julija v vojni uniformi obiskal dr. Friedrich R. von Wiesner, uradnik "vsega ministrstva" (gesamtministeriuma), z Dunaja. Želel je izvedeti njegovo osebno mnenje o atentatu. Posebej ga je zanimalo, ali je Kraljevina Srbija vpletena v ta dogodek.

Dr.Leo Pfeffer mu je dal jasno vedeti, da je s srbske strani dejansko obstajala sovražna propaganda proti Avstro-Ogrski, ki pa se je širila le z zasebno pobudo. Srbska vlada je torej odgovorna le v toliko, ker je to dopuščala, vendar nič več kot avstro-ogrska vlada, ki si je tudi zatiskala oči, ko se je v časopisih napadalo Srbijo in v humorističnih listih celo objavljalo zasmehujoče slike kralja Petra.

Pfeffer je tudi poudaril, da se v sami preiskavi torej ni moglo ugotoviti, da je bila vpletena tudi uradna Srbija, in da se iz izjav osumljencev in iz priprav na atentat ter iz načina, kako so udeleženci atentata potovali iz Srbije v Sarajevo, jasno vidi, da so se ti dejansko skrivali pred srbskimi oblastmi.

Nato je uradnika z Dunaja poučil tudi o delovanju nacionalno organizirane mladine, ki so ji pripadali atentatorji, imena pa ni navedel, ker ga verjetno tudi ni izdal nihče izmed zaslišanih zarotnikov.

Sarajevski preiskovalec pa je potem gostu v šali še dejal, da bo Avstrija propadla, če se ne bo čim prej preuredila v federativno državo.

Dunajski gost von Wiesner je po vsem tem v državno prestolnico nemudoma poslal sporočilo, ki priča, da se iz preiskovalnega spisa ne more najti povezava med atentatorji in Kraljevino Srbijo.

Takole je zapisal: "Elementi iz časa pred atentatom ne nudijo nikakršnih dokazov, s katerimi bi se potrdila propaganda vodena s strani srbske vlade ... Nobenih dokazov ni, da bi srbska vlada vedela za atentat ali za njegove priprave, niti ni pripravila orožja za njegovo izvršitev … Obstaja mnogo dokazov, ki bi lahko potrdili ravno nasprotno … Bombe so po poreklu res iz srbskih vojnih skladišč – o tem ni dvoma, vendar se z ničemer ni dokazalo, da so bile od tam tudi odnešene, ampak so lahko izvirale tudi od oboroženih vstajnikov ... "

Vseeno strog odgovor Dunaja
Kljub pomirjajočemu sporočilu iz Sarajeva, ki ga je poslal vestni uradnik Wiesner, pa je tamkajšnja diplomacija ravnala po svoje. Avstrijski ministri, ki so bili do tedaj še na dopustu, so se do 23. julija vrnili na Dunaj.

Nekateri krogi so menili, da je prišel čas, da se pokori Srbijo, ki je bila vojaško in gospodarsko oslabljena še iz dveh preteklih balkanskih vojn. Odločilni poročevalec, vojni minister Conrad von Hötzendorf, pa je atentat že ves čas obravnaval kot srbsko vojno napoved Avstro-Ogrski.

In tako je dobrih desetih dni pozneje, v četrtek, 23. julija, zvečer Kraljevina Srbija z Dunaja prejela oster odgovor: diplomatsko noto ali bolje rečeno kar – ultimat. V njem je bila cela vrsta zahtev, deset po številu, ki bi jih ta država morala izpolniti, da bi se zadeve uredile zgolj po diplomatski poti. Med drugim so terjali tudi aretacijo Milana Ciganovića, Vojo Tankosića, članov Narodne odbrane in oseb, ki so atentatorjem zasebno pomagali pri prehodu meje.

Bil je dan tudi rok oseminštirideset ur. Ta bi torej potekel v soboto, 25. julija, ob šestih zvečer.

Na god svetega Jakoba
Srbska vlada ni imela veliko časa za razpravljanje. V petek, 24. julija, se je v Beograd s potovanja po državi vrnil ministrski predsednik Pašić. Depeša iz prestolnice ga je dosegla v Nišu. Dopisniku nekega lista je tedaj povedal: "Voljni smo dati Avstro-Ogrski popolno zadoščenje, da postavimo v preiskovalni zapor in postavimo pred sodišče vse tiste osebe, ki so sokrivci sarajevskega atentata in ki se nahajajo na našem ozemlju."

Srbija je bila torej pripravljena ugoditi vsem zahtevam, razen tistim, točkama pet in šest, ki sta zahtevali avstrijsko preiskavo na njenih tleh. Temu pa preprosto ni bilo mogoče ugoditi. To bi pomenilo, da se odreka svoji državni suverenosti.

Ker so Srbi svoj odgovor nakazali še pred ukazanim rokom je ljubljanski Slovenec, ki je izhajal v večernih urah, že v sobotni številki sporočil novico: "Tik pred sklepom lista. Mir? Srbija sprejme vse zahteve Avstro Ogrske. Dunaj. 'Neue Freie Presse' poroča, da je mir zagotovljen in da sprejme Srbija vse zahteve Avstro–Ogrske. Budimpeštanski 'Az est' poroča, da sprejme Srbija zahteve Avstro- Ogrske s protestom."

Sobotna sporočila
"Danes pade odločitev o miru ali vojni," je v soboto, 25. julija, poročala tržaška Edinost, ki je iz tiskarne vsak dan prihajala že ob jutranji peti uri. Uvodnik v nadaljevanju piše, da Avstrija zahteva, da Srbija brezpogojno sprejme vse njene zahteve. Ker je obstajal velik dvom o tem, ali se bo to resnično zgodilo, je bil avstrijski veleposlanik baron Giessl že pripravljen na odhod iz Beograda. Na pot pa je bilo pripravljeno tudi vse preostalo osebje poslaništva.

Zunanji minister Leopold von Berchtold pa se je podal v letovišče Bad Ischl, kjer je po pogrebu prestolonaslednika in njegove žene prebival cesar Franc Jožef. Sklenil je, da bo kar pri njem počakal na odločitev srbske vlade.

Uredili so tudi tako, da naj bi cesar dobil odgovor kar neposredno od avstrijskega poslaništva v Beogradu, in ne prek svojega dvornega urada na Dunaju. V nadaljevanju pa so se dogovorili, da bo cesar ob morebitnem odklonilnem srbskem odgovoru še tisti večer izdal manifest, s katerim bo rezerviste pozval pod orožje, obenem pa bo avstrijskim narodom razložil vzroke, ki državo vodijo v boj proti Srbiji.

Upanje
Mnogo besed je bilo izrečenih tiste usodne sobote in mnogo črnila prelitega za uvodnike in članke časopisov. Slovenski narod je zapisal: "Ure potekajo in z neodoljivo silo se nam približuje moment v katerem pade odločitev o vojni in miru, v katerem se odloči usoda razmerja med monarhijo in Srbijo in morda celo usoda cele Evrope. Če nastane vojna, bo preživel tudi naš mali slovenski narod težke trenutke in padla bo kocka o njegovi bodočnosti. Narodom širom Avstrije sedaj ne preostaja drugega kakor da se v zvezi svojih dolžnosti napram državi in vladarju pripravljajo na žrtve, ki jih čakajo. Za sodbe, rekriminacije, razmotrivanja ni časa več; predno dobe mnogi izmed naših čitateljev te vrste pred oči, bo morda že prešla vsa poveljniška oblast v edine roke vladarjeve, katerega oseba je narodom sveta in katerega volja jim mora biti v težkem času, ko se postavlja na čelu armade na branik monarhije edino merodajna.

Iz milijonov src se dvigajo danes in jutri vroče prošnje; naj gre ta kelih bridkosti mimo nas."

Tako je pisal Narod popoldne v soboto, 25. julija ko je izšla redna številka. A že pozno zvečer so uredniki morali pripraviti posebno izdajo …

Odločitev
Cesar Franc Jožef je tiste dni v nekem zasebnem pogovoru dejal: "Upam, da se izognemo krvavemu konfliktu, toda besedo ima sedaj Srbija."

In res jo je imela. Predsednik vlade Nikola Pašić je poskrbel za hitro dostavo diplomatske pošte avstrijskemu poslaniku baronu Giesslu. A odgovor, ki ga je ta prejel, za avstro-ogrsko stran ni bil zadovoljiv. Avstrija je namreč zahtevala brezpogojno izpolnitev vseh zahtev. Zdaj pa je pisalo, da se Srbi niso pripravljeni podrediti v celoti.

To je pomenilo vojno.

Tako se je še istega večera vzdignil mogočni avstro-ogrski državni aparat. In izpolnilo se je tisto, kar so vsi s strahom čakali že ves mesec dni.

V uredništvu ljubljanskega Slovenskega naroda v Ljubljani so vestno sledili poteku dogodkov. In tako je že kmalu po vznemirljivi novici izšla posebna številka. Nosi še datum sobote 25. julija. Prva in edina stran pa je imela naslov "Odločitev".

Takole je pisalo: "Dunaj, 25. julija. Ob sedmih in trideset minut je izdalo zunanje ministrstvo sledeči oficielni komunike: Ob pol treh popoldne se je zbral v konaku v Belgradu vojni svet, kateremu je predsedoval kralj Peter. Vojnega sveta so se udeležil prestolonaslednik Aleksander, vsi ministri z min. predsednikom Pašičem. Po kratkem posvetovanju so zapustili vsi udeleženci vojnega sveta Belgrad ter odpotovali v notranjo Srbijo. S kraljem, prestolonaslednikom, ministri so odpotovali tudi vse srbske vojaške čete, srbsko uradništvo in ves dvor. Vsi so se umaknili v notranjost države. Ob treh popoldne je kralj izdal ukaz za splošno mobilizacijo. Ob šestih popoldne je bila odddana srbska nota avstro – ogrskemu poslaniku Gieslu.

Ker nota ne odgovarja zahtevam Avstro -Ogrske je poslanik Giesl ob šestih in trideset minut zapustil z vsem osobjem avstro-ogrskega poslaništva Belgrad ter odpotoval v Zemun.

Diplomatični stiki med obema državama so prekinjeni …"

Posebna izdaja Slovenskega naroda še poroča o velikem razburjenju v državni prestolnici in o tem, da so srbskemu poslaniku na Dunaju Jovu Jovanoviču izročili akreditivne listine.

To Narodovo izdajo pa končuje vest, da je tega dne ruski car odredil mobilizacijo svoje armade.

Žalostna novica
Mobilizacije pa v soboto, 25. julija, ni odredil le ruski cesar, pač pa tudi avstrijski. Kot kaže, so imeli vse že vnaprej pripravljeno, kajti prek noči so županstva že dobila lepake, ki so moške prebivalce klicale pod orožje.

Fran Saleški Finžgar, tedaj župnik v Sori na Gorenjskem, nam je v svoji povesti Prerokovana najbolj slikovito opisal dogodke naslednjega jutra, v nedeljo, 26. julija 1914:

"Nad pultom v zakristiji je slonel župnik in bral evangelij osme nedelje po binkoštih … Tedaj so se zakristijska vrata nenadoma odprla. Preden je župnik dvignil glavo, je stal pri njem župan; niti zapreti ni utegnil za seboj. Naglo je hropel in se sklonil do župnikove glave. 'Vojska!' je izrinil iz zasoplih prsi. 'Vojska?' je ponovil župnik se začudil in odstopil za korak.

'Da, vojska!'" je potrdil župan. 'Oznanite ljudem, naj bero. Opolnoči sem dobil brzojavko in sedaj so že tu – lepaki!'

Župan je pokazal na zavoj velikih papirjev pod pazduho, se okrenil, odšel in zaloputnil vrata.

Župnik je obstal, kamor se je bil umaknil pred županom. 'Vojska!' Saj je bral o vojskah, čul o vojakih, stari veterani so mu pravili o bitkah – ali to so zgodbe, to so pravljice. In sedaj: vojska tukaj, doma …"

Medtem so ljudje že začeli prihajati v cerkev. Na Jakobovo nedeljo, ko je bila žetev že končana in tako opravljeno tudi glavno poletno delo, je bilo pri maši vedno veliko ljudstva. Toda tega dne je bila pred župnikom težka naloga: kako ljudem, ki so veseli prihajali v božje svetišče, povedati, kaj jih čaka.

Finžgar nadaljuje: "Cerkvena vrata so se tiho odpirala in zapirala. Počasi je šel vsakdo do kropilnika, pomočil vanj prst, se prekrižal in se poklonil. Vsi obrazi so bili tihi, praznični.

Moj Bog nič ne vedo. Še slutijo ne. -Da tale žena. Nekaj slovesnega je v njenih licih odkar je mati. Nekaj kakor pričakovanje velike reči. Da, tvoj mož je pri 17. pešpolku. Sirota!

In tistile oče. Vselej kleči tako. Krog rok debeli molek, prsti sklenjeni, na njih čelo, da je ves obraz zakrit od širokih dlani in se vidi samo še pleša. Štiri fante imaš, vsi vojaki. Si mislil: sedaj počijem. In še ne veš, da ne boš, sedaj ne. In še drugi so prihajali ..."

Maša se je začela in na vrsto je prišla tudi običajna pridiga. Ljudem bo treba povedati, kaj jih čaka. Župniku je šla beseda težko z jezika, a je končno sklenil svoj duhovni nagovor, nato pa dejal: "In sedaj, dragi moji nekaj drugega."

Ljudje so dvignili glave in presenečeno čakali, kaj jim ima povedati.

Župnik pa je nadaljeval: "Vojska bo!" Nato jim je govoril o vdanosti v božjo voljo, o ljubezni do domovine in še o marsičem drugem. A niso ga več slišali, kajti njihove misli so že ubrale čisto druga pota.

Mobilizirani
Velika žalost se je zajedla v srca preudarnih ljudi. Kljub vsemu pa nenadnega obvestila niso vsi jemali tako tragično.

Poglejmo še malo v Finžgarjevo povest: " Orglavec je odprl vse registre, po cerkvi je zagrmelo ljudje so se usuli iz nje. Fantje prvi, za njimi možje. Celo žene, ki so rade pomolile še po maši, niso strpele, da bi bil župnik odšel v zakristijo.

'Sedaj gremo!' je kričal fant sredi gruče pred cerkvijo in si popravljal klobuk po strani. Občinski sluga je stal na kamnu. Krog njega so se gnetli fantje in možje. Za njihovimi hrbti so hitele ženske proti domu.
'Petrin beri! Kaj se obiraš?' je zaklical nekdo izmed množice na sluga.

'Še prezgodaj izveš, fante! Torej poslušajte: Njegovo cesarsko in kraljevo Apostolsko Veličanstvo je najvišje blagovolilo zapovedati mobilizacijo ...' Sluga je bral, slabo bral, zato s tem bolj važnim izrazom na licu. In ko je končal je dostavil: 'Potemtakem veste, da morate vsi na vojsko!'

Nato je skočil s kamna in si naredil gaz med gnečo.

Nekdo je vprašal še o nečem. 'Berite! Nabijem vam na občinsko desko!'

Nato je odšel na vas, ljudje so krenili molče v gručah za njim ..."

Veseljačenja v mestih in na podeželju
Čeprav je bila vest o mobilizaciji v bistvu tragična, pa je med ljudmi vsepovsod povzročila nemalo veselja. Z Dunaja so sporočali, da je ljudstvo prekinitev diplomatskih stikov s Srbijo sprejelo z velikim navdušenjem.

"V Dunajskem novem mestu. Velikanske množice korakajo po cestah, kličejo živio Avstrija! Proč s Srbijo! Opolnoči je bil še glavni trg poln navdušene množice," piše Slovenski narod.

Ta je objavil tudi poročilo iz Trsta, ki pravi, da se je v soboto zvečer zbrala velika množica: "Proti polnoči je do tisoč oseb prepevaje cesarsko pesem in klicajoč živio Njegovemu Veličanstvu in Avstro-Ogrski korakalo k srbskem konzulatu in doseglo, da se je odstranil srbski grb."

Iz Gradca pa pišejo: "Navdušene preklamacije prebivalstva ob prekinitvi diplomatičnih zvez s Srbijo so trajale kljub dežju čez polnoč. Na cestah in v prenapolnjenih gostilnah in kavarnah se je poročilo z navdušenjem sprejelo. Ko se je v kavarni Kaiserhof izvedelo, da je mobilizirano, so gostje spotoma vstali s svojih sedežev, peli cesarsko himno in klicali živio monarhiji. Meščani in častniki so se objemali."

Obvestilo
V noči s sobote, 25., na nedeljo, 26. julija, so občinski sluge po vseh krajih lepili in nabijali plakate, ki so objavljali cesarjev mobilizacijski poziv. Po višjem ukazu so bili vpoklicani rezervisti znanih slovenskih polkov št. 7, 17, 27, 47, 87 in 97, v nadaljevanju lovskih bataljonov št. 7, 8, 9, in 20; dragonskega polka št. 5, poljskih topniških polkov št. 7, 8, in 9, polka havbic št. 3, gorske artilerije št. 4 in še cele vrste enot. Vsi vpoklicani so morali v 24 urah odpotovati in se zglasiti na pristojnih mestih. Časa za dostojno slovo torej ni bilo veliko in tudi za praznovanje Jakobove nedelje ne.

Vseeno živahna nedelja
Večina Slovencev je hitro izvedela za napovedano mobilizacijo. Bila je nedelja in ljudje so kot po navadi hodili k maši. Tako so tudi opazili zlovešče plakate, ki so jim zapovedovali, da morajo nemudoma odriniti v ukazane vojašnice.

Dnevnik Slovenec je v ponedeljek, 27. julija, takole zapisal utrip prejšnjega dne: "Po deželi se je raznesla vest o mobilizaciji in morebitni vojski včeraj dopoldne bliskovito. Med ljudstvom je nastalo pravcato vojno razpoloženje. Županstva in okrajna glavarstva, ki so uradovala včeraj celi dan, so bila oblegana od ljudi, ki so prihajali iskat navodil in poročil. Vpoklicani moški so se jeli pripravljati na odhod. V mnogih krajih so se jeli zlasti mladi fantje oglašati kot prostovoljniki. Na vseh postajah je bila včeraj velika gneča in vlaki prenapolnjeni. Ko so vozili včeraj popoldne gorenjski vlaki proti Ljubljani, so ljudje ob progi na mnogih krajih pozdravljali odhajajoče z mahanjem z robci, mladina pa s cvetjem in zelenimi vejicami. Zlasti se je opazilo to ob progi od Škofje Loke do Ljubljane. Po vaseh se je včeraj cel dan glasila pesem in ukanje fantov. Razpoloženje zlasti med mladimi je navdušeno … "

Iz Tržiča so poročali: "Kakor blisk se je v nedeljo zjutraj raznesla novica o vojski med Avstrijo in Srbijo. Povsod je opaziti silno ogorčenje proti srbskim morilcem. V nedeljo zjutraj ob pol 5. je gospod župnik bral sv. mašo za odhajajoče in imel kratek bodrilen nagovor. Veliko mož in mladeničev je pristopilo k sv. zakramentom, mnogim so se podarile čudodelne svetinjice Matere božje. Z željo da se vrnejo zmagonosno iz boja smo se poslovili od naših hrabrih bojevnikov."

Tudi v Ljubljani je bilo živahno. Slovenec piše: "Po vseh ljubljanskih ulicah je donelo veselo vriskanje in petje naših vojakov, vsepovsod si čul vzklike: 'To jim bomo dali!' Žarečih lic so krepki korenjaki izjavljali: Za čast domovine gremo, kamor nas pošljejo! Vse je prepevalo, kakor bi šlo na veselo svatbo. Posamezne gruče so imele s seboj harmonike."

Polne so bile gostilne in kavarne, ko so mobiliziranci čakali na vlake. Nekateri pa so poskrbeli tudi za svoje duše. Slovenec piše: "Tudi v Ljubljani so bile včeraj cerkve polne slovenskih mož in mladeničev, ki so pristopili k mizi gospodovi … "

Ljubljanske narodne dame na čelu z županovo ženo Franjo Tavčarjevo in slovenske krščanskosocialne gospe pa so se začele pripravljati na strežniško službo ob morebitnem sprejemu ranjencev.

Slovo
Po izčrpnih pripravah, ki so trajale ves dan, je za marsikoga še prehitro prišel čas slovesa. Tudi ta prizor nam v svoji povesti opisuje sorški župnik Finžgar, ki se je sicer od svojih župljanov prišel poslovit na železniško postajo v Medvodah: "Na kolodvoru in pred njim se je trlo ljudstva.

Voz pri vozu se je vrstil; z zelenimi plahtami odeti konji so razbijali ob tla, zamahovali z glavami po muhah, da je pokala ograja, kamor so jih bili privezali.

Ljudje so se gnetli in prerivali brez reda sem in tja. Skupine prijateljev in znancev so si segale v roke, možje so pozabljali žen in otrok in se vmešavali med fante.

Župnik je stal sredi med ljudstvom, ob njem župan. Vsak hip se je priril kdo do njega in mu ponudil težko roko. Župnik je tolažil. Besedoval o naglem koncu vojske, pripovedoval ženam, da bodo možje samo za stražo in da jim ne bo nič hudega, da bo hudo pravzaprav le doma, ko ne bo gospodarjeve roke za delo pri hiši. Samega sebe ga je bilo sram, ko je govoril in prerokoval in vedel, da nič ne ve, in slutil, kar so slutili vsi …"

Finžgarjeva pripoved ni daleč od resničnosti, kajti imamo tudi poročilo iz Slovenca: "Na vseh postajah vse polno ljudstva, možje mahajo odhajajočim s klobuki, ženske z robci in zelenimi vejami. Otroci stoje ob progi in mahajo z ročicami proti vlakom, ki so natlačeno polni in v katerih kar kipi navdušenja ... Tujci, ki hite domov, izražajo soglasno svoje občudovanje nad tako enodušnim, velikanskim navdušenjem ljudstva. Na postajah stoje naši župani, duhovniki in drugi velmožje, ki se poslavljajo od vpoklicancev. Pretresljivi prizori! V Kranju je vpoklicance danes zjutraj spremila godba na kolodvor, tudi iz drugih krajev poročajo o istih prizorih. Kjer imajo godbe povsod svirajo ob slovesu godbe domoljubne koračnice …"

Pripoved mladega pisatelja
Tudi Ferdo Kozak, dvajsetletni mladenič, doma iz ljubljanskega Šempetra, ki je imel tedaj za sabo že nekaj pisateljskih poskusov, se dobro spominja tistih prelomnih dni:

"Ob mobilizaciji se je zgrnilo v mesto na tisoče ljudi. Pohajal sem dneve po ulicah in zdelo se mi je, da je zdaj okrog mene nekaj drugega od tega kar sem doslej poznal pod imenom svet. Tisoči in tisoči mož so prepevali in pili in gnali veliki krik, vse ulice so bile preplavljene z ljudmi in bilo je cvetja in muzike in žena in otrok. Včasih sem imel vtis, kakor, da nosi te množice po mestu nekaka nerazumna norost, toda kmalu sem uganil, da se pod zunanjostjo, ki je vzbujala tak videz, skriva zavest o nečem strašnem in dokončnem. Iz te zavesti je pravzaprav vrelo to nesmiselno in do neke mere klavrno brezumje okrog mene. Pred postajo je skoraj neprestano, noč in dan vztrajala nepregledna množica, po večini žena, ki je strmela tja čez plot, kamor so prihajale čete mož. Videl sem očete, ki so dvigali otroke čez ograjo, da jih še enkrat stisnejo k sebi, nerodne žuljave roke so se iskale skozi presledke med deskami in se kakor v krču niso mogle izpustiti …

Ob večerih je postajalo obličje tega brezumja še bolj divje in mračno. Na smrt pijani ljudje so ležali ob hišah v prahu in v nesnagi, po temnih vežah in po samotnih kotičkih so si padali moški in ženske v strastni objem in njihova ljubezen je bila revna in žalostna kakor cvetje, ki se ob izbruhu ognjenika duši pod vročim pepelom. Godbe so igrale in vojaki z baklami v rokah so jih spremljale. Množice meščanov so drle za njimi, jih ustavljale pred pročelji javnih zgradb, ki so žarela v morju luči, in so poslušale govore v nemškem in slovenskem jeziku, s katerimi so vodilni politični možje razpihovali ogenj ljubezni do cesarja in avstrijske domovine. Na prostranem trgu so se bliskale sablje oficirjev, ki so jih bili potegnili iz nožnic, da so prisegali svojemu vrhovnemu poveljniku zvestobo. V procesiji, ki se mi je zdela vsa zlata, je korakala vsa duhovščina in zlata je bila monštranca, ki se je v svitu bakel zlovešče iskrila sredi noči nad glavami klečečih vojakov, posvečenih zgodovini in smrti."

Streznitev
Po velikem navdušenju tiste Jakobove nedelje in v dneh, ki so ji sledili, so vlaki odpeljali na tisoče slovenskih mož in fantov v klavnico svetovne vojne. Njihovi žene, matere, dekleta ali otroci pa so se vrnili na svoje domove.

Sorški župnik sicer tudi znani slovenski pisatelj Fran Saleški Finžgar pa je v farno kroniko zapisal: "26/7. V jutro se je raznesla vest: Vojska bo. V nedeljo (tega dne) nabiti lepaki o delni mobilizaciji. Mobilizirani so bili vsi Jugoslovanski kori – zoper Srbijo.

Učinek na ljudstvo je bil velikanski. Ženske so jokale med sv. mašo.

27/7. so že odšli vsi rezervisti in črnovojniki do 42. leta.

Vse se je postavilo pod vojaško oblast: Dekretov je deževalo. Oklicala se je nagla sodba: Vse železnice zastražene: Promet omejen za civiliste: Vse nervozno!"

Na pragu vojne
Delna mobilizacija rezervistov na Jakobovo nedeljo še ni pomenila začetka vojne. Še je ostalo upanje, da se bo ob prizadevanju drugih evropskih držav vse uredilo po diplomatski poti. To pričakovanje pa je bilo zaman. Vojni se ni bilo več mogoče izogniti in še isti teden po sv. Jakobu je sledila splošna mobilizacija, ne samo v Avstriji, pač pa tudi v drugih državah iz njene soseščine. In kmalu so se razbesneli boji na vseh koncih Evrope. Po avstro-ogrski napovedi vojne Srbiji je sledila mobilizacija v Rusiji, zato ji je Nemčija napovedala vojno. Poleg tega so Nemci napovedali vojno tudi Franciji, s katero so imeli še nekaj neporavnanih računov. Po že starih skrbno izdelanih načrtih pa so obšli njeno mejno obrambno črto in zasedli Belgijo, da bi od tam izvedli prodor v svojo sosedo. Belgija pa je bila nevtralna, kar ji je jamčila Anglija, zato je ta napovedala vojno Nemčiji … In tako je bila že dobrih štirinajst dni po Jakobovi nedelji v ognju skoraj vsa Evropa.

"Za božič bomo doma …" Ali res?
Vojaki so se tolažili, da bodo spopadi trajali le kratek čas in da se bodo za božič že greli v svojih domovih. Mislili so seveda na božič leta 1914. Žal pa so bili, vsaj tisti, ki so preživeli svetovno morijo, doma šele za božič leta 1918 dober mesec po sklenitvi premirja.

Številnim pa ni bilo dano niti to. Tudi mlada Stanežičana, Vrbacov Lojze in Peterkov Janez, se nikoli nista vrnila v domači kraj. Še huje – nihče izmed njiju ni dočakal niti prvega božiča na fronti. Natanko tri mesece po Jakobovi nedelji, 26. novembra 1914, se je namreč eden od slovenskih vojakov cesarsko-kraljeve armade, prijazen gorenjski fant iz Rupe pri Kranju, lotil pisanja pisma. Bilo je naslovljeno na Vrbacove v Stanežičah, na starša Alojzija Mrharja, sporočalo pa jima je prežalostno novico: "Alojzij mi je naročil, da ako se mu kaj pripeti naj vam jaz sporočim, kako je. Naznanim vam torej, da ga je včeraj ob 11. uri dopoldne ubila granata in tudi Babnika, ki ga je reševal. Oba sta bila takoj mrtva. Alojzij Mrhar in Babnik sta bila soseda kakor mi je Alojzij pravil. Midva sva v Ljubljani skupaj služila in sva bila zelo dobra prijatelja. Mogoče, da dobite tudi od kompanije poročilo, pa se smete zanesti tudi na to."

Alojzijev brat Jože Mrhar, ki je bil poročen v Poljanah pri Šentvidu, kjer je imel tudi uveljavljeno gostilno, se je hotel prepričati o resničnosti tega sporočila, zato se je obrnil na vojaško poveljstvo. In tako je malo pred božičem dobil sporočilo, ki ga je 8. decembra odposlal Alojzijev poveljnik. Takole je pisalo v njem: "Na vašo dopisnico z dne 3. decembra 1914 imam čast vam naznaniti, da je vaš brat, korporal Alojzij Mrhar, v junaškem boju pri Sanovzozany, v bližini Przemysla padel. Infanterist Babnik pa je ranjen. Moje srčno sožalje k težki izgubi."

O Mrharjevi smrti so potem na začetku leta 1915 pisali še Slovenec, Slovenski narod, Amerikanski Slovenec in Svetovna vojska. Njegovo junaško dejanje in smrt, ko je reševal sovaščana Peterkovega Janeza, pa so opisale tudi Tedenske slike, koder piše: "Bilo je v zelo hudi bitki, ko se je njegov tovariš in rojak težko ranjen zgrudil na tla. Mrhar videč, da bo nesrečni tovariš, ako ga ne izvleče iz bojnega meteža, storil žalostno smrt, skoči v najhujši ogenj in ne meneč se za žvižganje krogel in šrapnelov pobere tovariša, hoteč ga vsaj nekoliko odstraniti. Mrhar se je z 'živim bremenom' že precej odstranil, ko naenkrat prileti sovražnikov šrapnel ter zadene Mrharja v glavo tako nesrečno, da je bil takoj mrtev. Tako torej je storil hrabri rešitelj junaško smrt, ker je rešil svojemu tovarišu življenje."

Slovenski narod pa poleg oznanila Mrharjeve smrti še piše, da je bil pokojnik "naprednega mišljenja, ter je vsikdar in v vsakem slučaju neustrašno in s ponosom zastopal napredno misel v Št. Vidu. Bil je odbornik kmečke gospodarske zadruge v Št. Vidu, član Žirovnikovega zbora itd."

Tedenske slike pa še dodajajo: "Alojzij Mrhar je bil rojen leta 1883 v Stanežečah, občina Št. Vid nad Ljubljano. Kot vojak je služil v Celovcu kjer je dosegel šaržo korporala. Bil je opora in ponos priletnega očeta, ki je videl v njem dobrega gospodarja. Bil je blagega srca in pri vseh, ki so ga poznali, priljubljen."

Navedena poročila, ki so obveščala o Mrharjevi smrti, pa so puščala upanje, da se je njegov sosed Janez Babnik, čeprav ranjen, vendarle živ izvlekel iz tega pekla. Vendar pa od njega samega ni bilo nobenega glasu in tako mu tudi niso mogli sporočiti, da mu je 2. decembra umrla mati Marija. Njegova sestra Katarina Zaletel, ki je bila poročena na eni izmed stanežiških domačij, je zato skušala dobiti podatek pri oblasteh – vendar brez uspeha. Na pomoč se je zatekla tudi k Slovenskemu narodu, ki je nato 15. februarja 1915 prinesel njeno prošnjo: "Pogreša se od 1. oktobra Janez Babnik, c. kr. domobr. pešpolk št. 4, 4. bataljon, 16. stotnija, vojna pošta 48, ki je bil baje 19. oktobra v Sanovzsanih pri Przemyslu ranjen. Vsa poizvedovanja pri oblastih so brezuspešna. Kdor kaj ve, kje bi se omenjeni nahajal, se prav lepo prosi, naj sporoči proti povrnitvi stroškov njegovi sestri Katarini Zaletel, Stanežiče 10, Št. Vid nad Ljubljano."

Zadnje dejanje
Katarina Zaletelova je prošnjo ponovila še nekaj številk Slovenskega naroda pozneje. Odziva pa ni bilo. Zaradi smrti matere in izgube brata je tako Peterkova kmetija ostala brez gospodarja, zato so Katarini, ker je bila sicer že vdova s tremi fantički, za pomoč dodelili triindvajsetletnega ruskega ujetnika Vasilija Leskova. Ta je od takrat delal kot hlapec tudi na Peterkovi domačiji. Katarina pa je z njim sčasoma navezala tesnejše stike. Z njim je tako imela tudi dva otroka.

Leskov je takoj po vojni nameraval odpotovati nazaj v Rusijo. Bil je že na poti na železniško postajo, vendar ga je Katarina pregovorila in tako je v Stanežičah ostal vse do svoje smrti leta 1936. Prebival je na Peterkovi domačiji ter se leta 1921 vključil tudi v stanežiško gasilno društvo.

Peterkovo domačijo pa je pozneje podedoval Ivan Zaletel, rojen leta 1911, Katarinin sin iz prejšnjega zakona, ki si je tam ustvaril družino.

Novega gospodarja pa so po koncu vojne dobili tudi pri Vrbacovih. Oče Andrej je pri svojih sedemdesetih leta 1918 umrl, zato sta na kmetiji ostali le še mati Neža in Lojzetova mlajša sestra Ana, rojena leta 1893. Ta je bila sprva določena za deklo na domačiji in se ni nameravala poročiti. Ker pa brata ni bilo nazaj in je umrl tudi oče, ni kazalo drugega, kot da si poišče primernega ženina. In tako se je tja leta 1921 priženil Franc Rogelj iz Trboj na Gorenjskem. Imela sta številno družino, katere potomci še danes bivajo na domačiji.

Tako se je torej razpletla ena izmed številnih zgodb, ki so se začele tisto Jakobovo nedeljo, 26. julija, pred stotimi leti.

Nekatere imajo srečen, druge pa žalosten ali celo tragičen konec. Zapisalo jih je življenje samo. Tako razburljivih in zapletenih dogodkov pa se nebi sramovalo niti najbolj vešče pisateljsko pero.