Odločene so bile, da bodo zastopale to, za kar so menile, da je glas večine prebivalcev našega planeta: mirno reševanje sporov, nevmešavanje drugih sil v notranjo politiko držav in možnost za neodvisnost ter čim bolj enakomeren gospodarski razvoj. Po letih medsebojnih povezovanj je množica svetovnih voditeljev, na čelu katerih so bili indijski premier Džavaharl Nehru, egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser, Ahmed Sukarno iz Indonezije, Kwame Nkrumah iz Gane in jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, ustanovila Gibanje neuvrščenih: gibanje, ki bo – čeprav polno pretresov ter včasih bolj, včasih manj uspešnih potez na svetovnem političnem odru – odigralo pomembno vlogo v hladni vojni in morda še pomembnejše v zgodovini našega prostora, kjer nikakor ni predstavljajo samo ideološkega okvira jugoslovanske zunanje politike, ampak je Beogradu pomagalo krojiti tudi zelo pragmatične ekonomske politike.

Kot poudarja zgodovinar Tvrtko Jakovina z zagrebške Filozofske fakultete, je bila namreč podstat tega gibanja veliko bolj stvarna, kot bi si lahko predstavljali glede na tedanjo jugoslovansko propagando: "Jugoslovansko zunanje ministrstvo v svojih razpravah in na sestankih ni govorilo o ideologiji. Težko bi rekli, da je bilo to kaj drugega kot neko zelo pragmatično delovanje, ki smo mu lahko priča v vsaki veliki diplomaciji. Če pogledamo časopise tistega časa ali pa to, kar so pisali takratni politologi, je seveda slika zelo drugačna. Od neuvrščenih so naredili neko neverjetno dolgočasno, pogosto ideologizirano zgodbo, ki je govorila vedno eno in isto: o svobodi, o zatiranju, o pravici in tako naprej. In pri vseh teh frazah in vedno znova izrečenih besedah se je izgubilo resnično razumevanje tega gibanja."

Status, ki si ga je Jugoslavija s pomočjo svoje razvejanje in aktivne diplomatske mreže zgradila med članicami Gibanja neuvrščenih, namreč tej razmeroma majhni državi ni omogočal le tega, da je dobila za svojo velikost povsem nesorazmerno moč na globalnem političnem odru, ampak ji je odpiral tudi zelo konkretne gospodarske priložnosti. Jugoslavija je z nekaterimi od teh držav sklepala resnično enormne posle, s tem pa tudi globalizirala in razvijala svoja podjetja. Kot pripoveduje mladi raziskovalec na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žiga Smolič: "Skozi ta status in seveda lastne gospodarske zmožnosti se je Jugoslavija vzpostavila kot zelo zaželen gospodarski partner v sferi več deset držav, kjer je lahko izvajala res enormne gradbene projekte ali pa tja prodajala svoje izdelke in storitve. Medtem ko Jugoslavija s svojimi produkti ali gradbenimi storitvami velikokrat ni mogla uspešno konkurirati na zahodu, je lahko v zelo velikem delu držav tretjega sveta ponujala nadvse kvalitetne storitve in produkte. In tako lahko opazujemo, kako se množijo jugoslovanski projekti v Gani, Gabonu, v Zambiji, Zimbabveju, Libiji, Peruju, Etiopiji, Indiji, Nigeriji, Gvineji, Maliju, Iraku… Irak je bil recimo na koncu 70. in vse do sredine 80. let največje gradbišče Jugoslavije. Tukaj govorimo o gradnji avtocest, stanovanjskih kompleksov, vojaških baz, tudi tovarn: tovarne, ki so stale v Jugoslaviji, so se dobesedno kopirale v Iraku, in to v večjih kapacitetah."

Toda, kako se je vse to sploh zgodilo? Kako se je lahko zgodilo, da je majhna socialistična evropska država – ki je bila sprva v svoji zunanji politiki zvesta Sovjetski zvezi, po sporu s to velesilo leta 1948 pa se je začela obračati proti zahodu – da je ta država sredi hladne vojne začela snovati svojo, zunajblokovsko politiko in se obračati k državam tretjega sveta? Sploh če pomislimo, da se vse to dogaja v času, ko je svet veliko manj globaliziran, ko te dežele predstavljajo resnično tuj, neznan svet, in ko – morda najpomembneje – države tretjega sveta v resnici v veliko primerih šele nastajajo oziroma se osvobajajo izpod kolonialnih oblasti.

Prvi naj bi na določene podobnosti in skupne zunanjepolitične interese med Jugoslavijo in državami tretjega sveta že na začetku petdesetih let opozorili nekateri jugoslovanski diplomati v Indiji in Egiptu, ampak vse do sredine 50. let se povezovanje z globalnim jugom ni prebilo med prednostne naloge jugoslovanske zunanje politike. Toda že leta 1954, ko je Tito odšel na svojo prvo pot z ladjo Galeb okrog Afrike, se v tem smislu začnejo dogajati pomembni premiki. Kot pripoveduje dolgoletni politik in diplomat Budimir Lončar, ki je kot visoki uslužbenec zunanjega ministrstva v tistih letih od blizu spremljal dogajanje v jugoslovanski zunanji politiki, je jugoslovansko vodstvo, ki ni želelo, da bi Jugoslavija postala podrejena kateremu koli od hladnovojnih blokov, opazila, da bi lahko to neuvrščeno pozicijo krepila s povezovanjem z državami tretjega sveta: "Videli smo, da v gibanjih, ki so izšla iz druge svetovne vojne, obstaja velik emancipatorni potencial, da so to svobodoljubni ljudje, ki hočejo biti neodvisni od hladnovojne razdelitve in nočejo spadati pod eno vplivno sfero. Tito je vse to seveda zelo dobro razumel in je diplomacijo obrnil k iskanju sodelovanja s temi državami, ki niso bile v nobenem ob blokov oziroma so imele – kot še do tako rekoč včeraj kolonizirane države – močno željo po neodvisnosti. S tem so se začele ideje o neuvrščenosti. Med temi državami, ki so izšle iz kolonizacije in se osvobodile tuje dominacije, ter med jugoslovanskimi nacionalnimi interesi je obstajalo ujemanje, tukaj smo lahko iskali skupne točke."

Kot pojasnjuje Tvrtko Jakovina, pa je Jugoslavija na to zgodbo gledala drugače kot marsikatere države tretjega sveta in s tem pomembno vplivala na to, kako se je v končni fazi formiralo Gibanje neuvrščenih. Jugoslavija je namreč veš čas želela, da se neuvrščene države, ki so se na lokalnih ravneh v določeni meri povezovale že prej, postanejo svetovno gibanje, ki bo lahko potencialno vplivalo tudi na globalne zadeve. "Jugoslavija je evropska in želi, da je gibanje neuvrščenih globalno. Tu torej ne gre za zgodbo, kakršno so hoteli Kubanci, torej zgodbo trije kontinenti, samo države s kolonialnimi izkušnjami. Ne, to mora biti globalna platforma. Na ta način se je lahko Jugoslavija umestila v to gibanje in to so tudi dosegli."

Tovrstno povezovanje z državami tretjega sveta, pa tudi vse bolj pogosta posredniška vloga, ki jo je prevzemala Jugoslavija, ni ušla pogledu velesil, ki so se sprva zelo čudile početju države, ki je v tistem času še vedno prejemala zahodno pomoč. Kot to opisuje Žiga Smolič: "Ob začetku Titovih potovanj v sredini 50. let je bila ena od reakcij ameriške diplomacije: 'Jugoslovani imajo težave z dojetjem lastnih omejitev. Ne razumejo, da niso velesila.' In kar je še bolj zabavno je, da je to res. Jugoslavija je v istem trenutku še vedno prejemala ekonomsko vojaško pomoč zahoda in istočasno so na Reki pristajale ladje z ameriškim žitom."

Jugoslovani se tovrstnim komentarjem niso pustili motiti in sodelovanje z državami tretjega sveta se je v drugi polovici 50. let samo poglabljalo, število potencialnih neuvrščenih zaveznic pa se je ob tem z novimi in novimi dekolonizacijami resnično hitro širilo, s čimer je ta zunanja politika dobivala vse večje potenciale. No, v začetku leta 1961 je Tito na še enem od svojih znamenitih potovanj z ladjo Galeb končno poslal brzojavke, ki so vabile oziroma pozivale voditelje tretjega sveta k ustanovitvi Gibanja neuvrščenih, ki bi tudi uradno uokvirilo in formaliziralo dotedanja povezovanja, in po pripravljalnem sestanku v Kairu se je že v prvem tednu septembra 1961 v prav za to priložnost prebeljenem, osvetljenem in okrašenem Beogradu odvila prva konferenca neuvrščenih, ki jo še danes štejemo za začetek tega gibanja.

Za obširnejše razlage naših gostov o tem, kako se je Jugoslavija začela povezovati z državami tretjega sveta, o tem, kakšno je bilo vzdušje med ustanovno konferenco v Beogradu, od katere te dni mineva 60 let, in o tem, kakšen je bil njen pomen za nadaljnji razvoj Gibanja neuvrščenih, pa vabljeni k poslušanju radijske oddaje Sledi časa, ki poleg tega vsebuje tudi nekaj zgodovinskih posnetkov iz nacionalnega radijskega arhiva.