"Ljubljana, 24. december: Danes okrog 11. ure je pristalo na novem ljubljanskem letališču na Brniku veliko štirimotorno letalo podjetja Adria Aviopromet, s čimer je bilo letališče tudi uradno odprto za ves promet," se glasi uvod v članek, objavljen v časopisu Delo, 25. decembra 1963.

Dogodek je predstavljal vrhunec slovenskih prizadevanj po novem, sodobnem letališču. Kot je znano, je bila tradicija letalstva v državi takrat že precej močna, a je bila omejena na majhna letala. Ljubljana je takrat že imela letališče v Polju, na Letališki ulici, a je bilo premajhno, zato so v začetku 50. let stekli postopki za umeščanje novega letališča. Zaradi lege je bil izbran Brnik, navajajo v Fraportu Ljubljana, zdajšnjem upravljavcu letališča Jožeta Pučnika Ljubljana.

Sočasno so stekla tudi prizadevanja za ustanovitev lastnega letalskega prevoznika. Marca 1961 je bila tako uradno ustanovljena družba Adria Aviopromet, predhodnik zdaj že propadle Adrie Airways, ki je imela sedež v Ljubljani, do zgraditve brniškega letališča pa je letela z zagrebškega oziroma povezovala večja mesta v Evropi z jadransko obalo.

Družba Adria Aviopromet je na začetku imela v svoji floti dve letali Douglas DC-6B, ki ju je kupila od nizozemske družbe KLM, do konca leta 1963 je dokupila še dve.

Odprtje letališča na Brniku je bilo prvotno načrtovano za 14. december, a je izvedbo preprečilo vreme, zato so slavnostni dogodek prestavili na 24. december. Kot je razvidno iz dokumentov, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, je bilo na odprtje povabljenih okoli 300 gostov. Takratni šef protokola je gostom priporočil prihod na letališče prek Kranja, saj je od tam do letališča vodila splužena asfaltirana cesta, v prispevku Arhivalija meseca na vladni spletni strani izpostavlja Jasmina Kogovšek iz sektorja za varstvo arhivskega gradiva uprave po letu 1945.

Dogodek se je začel okoli 10.30, ko so se gostje začeli zbirati na platoju pred zgradbo letališča. Ob 10.45 je sledil pristanek prvega letala DC-6B, ki je na odprtje pripeljal goste iz Zagreba. "Pilot prvega letala, ki je uradno pristalo na novem ljubljanskem letališču, Karel Rankel je raportiral Mihi Marinku (takratni sekretar Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, op. a.) in mu sporočil, da je opravil prvi pristanek," je poročalo Delo. Povedal je, da je bilo pristajanje čudovito in mirno. Pohvalil je pristajalno stezo in preglednost letališča ter izrazil veselje, da smo v Sloveniji "končno dobili moderno letališče, ki se lahko kosa z drugimi po svetu".

Ob 10.55 je bil predviden pristanek drugega letala Caravelle JAT, ki bi pripeljal goste iz Beograda, sočasno pa bi morali razkriti njegovo novo ime, Bled, a je ta del odpadel zaradi slabega vremena.

Kot je razvidno iz poročila z dogodka, ki ga je na božič 1963 izdal šef protokola Mirko Jančigaj in ki ga hrani Arhiv, ter iz poročanja takratnih časopisov so se dogodka udeležili visoki predstavniki takratne Socialistične republike Slovenije in komunistične partije, kot so: Miha Marinko (sekretar Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije), Ivan Maček (predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije), Viktor Avbelj (predsednik Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije) in Marin Cetinić (zvezni sekretar za promet in zveze), ki je imel tudi slavnostni nagovor, v katerem je po poročanju časopisa Delo poudaril "pomen novega letališča za gospodarstvo, predvsem pa za mednarodni turizem".

Osrednji del slovesnosti so sklenili tako, da so v zrak spustili "s plinom napolnjene balone, ki so ponesli proti nebu partijsko, državno in slovensko zastavo". Gostje so si nato ogledali letališče in letalo DC-6B ter se na koncu odpravili na kosilo v restavracijo Park v Kranju, omenjeno letalo družbe Adria-Aviopromet pa je z novega letališča poletelo na svoje prvo potovanje z Brnika, in sicer v Alžir, je še poročalo Delo 25. decembra 1963.

Z novim letališčem je bil povezan tudi zanimiv jezikovni zaplet. V časopisih in uradnih poročilih namreč uporabljajo tudi izraz "v Brnikih", namesto "na Brniku". "Zaradi slabega vremena ni moglo pristati na novem letališču v Brnikih reaktivno letalo 'Caravelle', katero nosi ime 'Bled'. Vsled tega je odpadel tudi drugi del slavnosti za ta dan," je tako na primer v poročilu zapisal šef protokola Mirko Jančigaj.

Izraz je očitno močno razburil domačine – dan pozneje lahko tako v Delu (26. 12. 1963) v Pismih bralcev preberemo jezen odziv Stanka Hočevarja, magistra farmacije iz Radovljice, "rojenega NA Brniku": "Res čudno se mi zdi, da dela Brnik našim 'pisateljem' toliko preglavic – kot menda noben drug kralj. Od Brnikov do pravilnega Brnika smo sedaj prišli. Ali pravimo na Brniku ali v Brniku, pa še ne gre. Tako berem v vašem časopisu v nedeljo 22. t. m. napis 'Letališče v Brniku pred otvoritvijo'. To povejte kakemu Brničanu, katerih je dovolj okoli letališča na Brniku – pa vas bo debelo pogledal! Brničani pravimo: 'sem doma na Brniku, letališče so zgradili na Brniku' itd."

"Spakedranki v Brnikih ali v Brniku so pogruntali Ljubljančani," še razburjeno sklene svoj zapis.

Kot navaja Jasmina Kogovšek, dokumenti pričajo, da sta odprtje letališča in pristanek prvega potniškega letala pritegnila zanimanje tudi med lokalnim prebivalstvom: "Nekateri so prehodili kar nekaj kilometrov, da so lahko videli prvi vzlet in pristanek potniškega letala na Brniku."

Slavnostni dogodek pa ni tudi dejansko pomenil vzpostavitve rednih linij z letališča, saj je bilo za to treba počakati še dobra dva tedna – redni promet je bil namreč vzpostavljen 9. januarja 1964, tega leta pa so dokončali še drugo fazo gradnje letališča, podaljšali vzletno-pristajalno stezo in povečali letališko ploščad.