V britanskem Narodnem arhivu so v teh dneh brezplačno na ogled tudi razne miniaturne kamere, kovček, ki ga je na begu odvrgel sovjetski vohun Guy Burgess, in mikropike, shranjene v škatlici otroškega pudra. Vsi ti predmeti skupaj pripovedujejo zgodbo MI5, organizacije, ki v zadnjih letih vsaj delno odstira tančico svojih skrivnosti. Razstava MI5: Official Secrets (Uradne skrivnosti) vrata uradno odpira danes, na ogled pa bo do 28. septembra.

Generalni direktor MI5 Ken McCallum je ta teden na medijski predstavitvi razstave poudaril, da se "delo organizacije pogosto razlikuje od tega, kar vidimo v fikciji, pa naj bo to George Smiley ali Jackson Lamb" – s tem je imel v mislih genialnega vohuna iz romanov Johna le Carréja in pa pošvedranega šefa "nezaželene" veje agentov v TV-seriji Slow Horses.

Smrtonosna limona in britanski humor
Kljub temu pa številne zgodbe, ki jih obiskovalci izvejo na razstavi, zvenijo, kot da so bile izposojene iz vohunskega romana ali bondiade. Dober primer je (zdaj že popolnoma počrnela in presušena) limona. Z njeno pomočjo so obsodili Karla Mullerja, ki je med prvo svetovno vojno v Veliki Britaniji deloval kot nemški vohun. Ker so preiskovalci našli limono v predalu njegove pisalne mize (in še eno v žepu njegovega plašča), so lahko na tajnem sojenju dokazali, da je s pomočjo soka limone pisal "nevidna" pisma, v katerih je razkrival premike britanskih oboroženih sil.

Mullerja so nato pred strelskim vodom usmrtili leta 1915 – a s tem zgodbe še ni konec. Pri MI5 so se nato pretvarjali, da je še vedno živ, in v njegovem imenu pisali nemški strani, naj mu dajo več denarja. "Nemci so uslužno poslali več sredstev, ki jih je MI5 uporabil za nakup avtomobila," je pojasnil kurator razstave Mark Dunton. "In potem so avtomobil poimenovali The Muller." In še: "Na koncu so dobili opomin od ministrstva za finance zaradi nepooblaščenega trošenja sredstev."

Na razstavi je na ogled stara dokumentacija, ki jo hrani Narodni arhiv in so ji umaknili oznako zaupnosti, in pa predmeti, izposojeni iz "skrivnega muzeja" na sedežu organizacije MI5, Thames House. Vsi ti predmeti dokumentirajo, kako se je skozi čas spreminjala vloga agencije, ki so jo leta 1909 ustanovili pod imenom Urad tajne službe (Secret Service Bureau) in je na začetku zaposlovala točno dva agenta. Leta 1914 je bilo zaposlenih 14, do konca prve svetovne vojne pa je ta številka poskočila na 850.

Na ogled sta na primer dve majhni stekleni ampuli paste iz kinina, ki ju je nemški vohun Knut Brodersen skril v luknji za vezalke na svojih čevljih; Norvežan je v Veliki Britaniji pristal s padalom leta 1944. Iz paste bi moral narediti nevidno črnilo, a so ga prej ujeli in resnico iz njega izvlekli "z zaslišanjem", kot v besedilih ob razstavi pojasni neimenovani agent MI5.

Včasih pretentaš nasprotnika, včasih nasprotnik pretenta tebe
Celo poglavje razstave je posvečeno uspehom MI5 v drugi svetovni vojni – ujete nacistične agente so na primer prisilili, da so Nemčiji pošiljali lažne informacije in tako Adolfa Hitlerja speljali na napačno sled glede tega, kje so zavezniki leta 1944 načrtovali napad na celino.

In nato so tu tudi temnejša poglavja: med največje brce v temo sodijo leta, ko so t. i. "vohuni iz Cambridgea" iz samega srca britanskega obveščevalnega establišmenta pošiljali zaupne podatke Sovjetski zvezi. Pred kratkim deklasificirani dokumenti razkrivajo pričanja Kima Philbyja, ki je leta zanikal izdajstvo, na koncu pa pobegnil v Moskvo.

Kdo v resnici ne zna držati jezika?
Organizacija se je skozi desetletja spreminjala – ne nazadnje tudi v svojem odnosu do žensk. Leta 1945 je "vohunski mojster" Maxwell Knight, denimo, napisal poročilo, ki je vključeno v razstavo; v njem je pretresal, ali so ženske lahko dobre tajne agentke ali ne. "Pogosto ljudje trdijo, da so ženske manj diskretne od moških," ugotovi in potem sklene, da to ne drži, češ da se je "v več sto primerih nepazljivega gobezdanja" izkazalo, da so krivci večkrat moški kot pa ženske.

MI5 priznava tudi (nekatere) svoje napake v preteklosti. Na razstavi je posebej izpostavljeno, da v tridesetih letih 20. stoletja niso pravočasno zaznali resnične nevarnosti vzpona fašizma, pozneje pa so čisto preveč energije posvetili vohunjenju za komunistično partijo Velike Britanije. Tajnim agentom niti ni bilo treba vlamljati v njihove pisarne – priskrbeli so si kopijo ključa, ki je zdaj na ogled na razstavi.

Iz zadnjih nekaj desetletij je na ogled samo peščica predmetov, ki pa pričajo o tem, da se je MI5 iz protivohunstva preusmeril k protiterorizmu. Med eksponati je granata, ki jo je IRA izstrelila na Downing Street 10 leta 1991, ko je premier John Major tam vodil sestanek kabineta.

Postopno odpiranje za javnost
Pri MI5 so začeli dokumente deklasificirati šele leta 1997; načeloma dokument izgubi oznako zaupnosti 50 let po pretečenih dogodkih. Še danes pa za vsak dokument posebej odločajo, kaj je lahko javno objavljeno in kaj ne. "Narobe bi bilo sklepati, da je v razstavo vključena celotna zgodovina MI5," opozarja zgodovinar Ben Macintyre, ki je o preteklosti agencije napisal knjigi Operation Mincemeat in Agent Zigzag. Vseeno pa se mu zdi, da tudi v tej obliki razstava predstavlja "resnično spremembo za politiko skrivnosti". "Še pred eno generacijo bi bilo vse to strogo varovana skrivnost. Javnost ni smela vedeti niti, da MI5 sploh obstaja." Uradno je bil obstoj MI5 priznan šele leta 1989.