Poprtnik, žúpnik, župnek, poprtnják, bôžič, božíčnik, mížnik, nám(i)žnik, pomížnik, stólnik, postólnik ... imen za praznični kruh iz boljšega testa je ogromno, kar po pojasnilih Metke Starič iz Zavoda Parnas, ki skrbi za ohranjanje dediščine peke poprtnika, pomeni, da so ga poznali širom današnje Slovenije in širše.

Gre za kruh, običajno v obliki hlebca, okrašen z različnimi testenimi figuricami, ki je moral biti nekoč na mizi od božiča do 6. januarja, ko velik del kristjanov praznuje praznik sv. treh kraljev. Kruh je bil pokrit s prtom, od koder tudi njegovo najbolj znano ime, razloži Metka Starič, torej podpŕtnik. V pogovoru nam je nanizala številne – mnogokje že pozabljene – šege in verovanja, povezana s poprtnikom, ter nam razložila tudi, kako tradicijo peke ohranjajo in širijo danes.

Tradicija peke poprtnika se je ohranila po velikem delu današnje Slovenije, se kaj ve, od kod izvira? Za katere kraje je bila najbolj značilna?

Po Sloveniji je ohranjenih zelo veliko imen, skoraj po celi Sloveniji – razen Prekmurja in Primorske, kjer tega ni – so imena za ta kruh, kar pomeni, da so ga povsod tudi pekli. Je pa do danes to ohranjeno bolj v osrednji Sloveniji, v delu Dolenjske, Notranjske in en majhen del Štajerske. Torej, relativno majhen del Slovenije ima še vedno to neprekinjeno tradicijo. Se pa na novo oživlja, tako da ga pečejo gospodinje tudi po drugih krajih.

Pa je bil ta običaj omejen le na današnjo Slovenijo ali tudi širše? Videla sem, da se povezujete tudi s kolegi s Hrvaške, ki pečejo poprtnike.

Me (Zavod Parnas, op. a.) smo kot nosilke tega izročila vpisane v register nesnovne kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo, s čimer povezujemo vse nosilce tega običaja v Sloveniji. Na podoben način so vpisani tudi na Hrvaškem. Pri enem od teh evropskih projektov smo jim pomagali, da so tudi oni svoj poprtnik oz., kot mu oni rečejo, božičnik z Žumberka in župnik iz Prezida, vpisali v register na Hrvaškem.

Sicer pa gre za svetovno dediščino. Vsi vemo, da je kruh vrednota pri vseh narodih. Tudi Srbi, recimo, pečejo poprtnik. Sploh pri slovanskih narodih je bil ta kruh nekaj posebnega, lepo okrašen, brez nekih nadevov, obenem pa se je vedno posvečal tudi v obredne namene. Pustili so ga na mizi, pod prtom – od tod je tudi ena različica imena, poprtnik, torej, da je pod–pŕtnik. Sicer pa mu rečejo tudi miznjek, namiznjek, mižnjek, božični kruh, božičnak, župnik. To ime je dobil po starih slovanskih enotah – in ne po župniku, kot bi kdo rekel, torej po duhovniku, saj so včasih župniku rekli fajmošter ali farmošter –, torej iz besed župa, županija, župan, ki so povezane s starimi slovanskimi skupnostmi.

Skratka, vsekakor gre za svetovno dediščino, mi pa želimo v Sloveniji ohranjati te naše posebnosti, da nas ne bi globalizacija preveč uničila. Se pravi, pri nas je vsaka vas imela svoj način krašenja, celo vsako gospodinjstvo, bi lahko rekla, dela to malo drugače. Recimo v Loškem Potoku imajo zelo podoben sistem krašenja, pa vseeno najdemo gospodinjo, ki je rekla: 'Jaz sem mislila, da vsi tako pečemo kot jaz. Ko so se začele te razstave, sem pa videla, da je v našem čisto neka druga zgodba, povezana tudi z verskimi vsebinami.'

Kakšno testo se pripravi za poprtnik? Je to klasično krušno ali je malo boljše?

Vedno gre za boljše testo.

Torej, z jajci, mlekom?

Tako. Z jajci in z mlekom se zamesi. Moka mora biti bela, sladkor se dodaja – gre za sladek kruh –, nekatere dodajo tudi vaniljev sladkor, malo ruma, limonine lupinice, vse, kar so posebnega nekoč imeli. Danes bel kruh ni neka vrednota, bolj cenimo črn kruh kot belega, ampak takrat, ko bele moke niso imeli, so si pa včasih celo si šli izposodit moko, da je ta poprtnik res lahko bil bel, iz bele moke.

Peče se zgolj v božičnem času, kajne?

Tako. Po Sloveniji so različne prakse. V velikolaških koncih, Dobrepolju, se vedno peče na tretji sveti večer, torej pred svetimi tremi kralji. Zvečer se speče, zjutraj se potem razreže. Dobijo ga vsi družinski člani, še danes se da tudi živini, ki je v hlevu ...

Obstajajo pa tudi drugi načini. Nekateri ga spečejo za božič in ga potem pustijo in blagoslavljajo na vse tri večere. Danes ne stoji več na mizi, ampak ga običajno shranijo na hladno. Nekateri ga spečejo za božič in ga takoj pojedo, za novo leto pa drugega spečejo ... Različno ohranjamo to tradicijo.

Koliko je pa pri poprtniku bistvena okrasitev? Videla sem, da ohranjate zelo različne načine okraševanja. Kaj mora biti gor?

Tu je spet razlika med posameznimi kraji. Ko smo spraševali nosilke izročila, kako se je pri njih to včasih krasilo, so nekatere rekle: 'Pri nas ni bil okrašen ali pa je mama samo z nožem zarezala križ, pa je bila to vsa okrasitev.' Najbolj pogost motiv po celi Sloveniji so ptički in teh je po navadi toliko, kot je otrok pri hiši. Pri nekaterih so trije ptički kot sveti trije kralji. Ti ptički, ponekod tudi golobice (iz krščanskega izročila), so res najbolj pogost motiv.

In kite. Kite, ki povezujejo družino, ki so v nekaterih družinah mišljene kot Kristusova krona ... Potem so tu še razne ograje, venčki, motivi iz rastlinskega in živalskega sveta. Recimo: smreke, rožice, sonček kot znanilec novega leta – Sonce je v tem času najšibkejše, zato tudi ta želja po Soncu, da se znova pojavi, po tem, da bo dobra letina ... Vse to se je kazalo na poprtniku. Če pa pogledamo pri Hrvatih – oni dajejo gor tudi štirinožne živali, sode (v vinorodnih deželah) ... Zanimivo, da je že graščak Rudež iz Ribnice (etnograf Jožef Rudež, ki je živel v prvi polovici 19. stoletja, op. a.) opisal, da so takrat še dajali štirinožne živali tudi na ribniški župnik, omenja pa tudi Gospodarčka, nekakšnega hišnega bogka, torej nekoga, ki je varoval ognjišče, ki je varoval v kuhinji. Danes pa najdemo na ribniškem poprtniku na sredini Jezuščka.

Kako se je ta kruh pekel? V obliki hlebca, torej kot običajno, ali v kakšnih posebnih modelih?

Spet imamo različne prakse. Poprtnik je bil vedno okrogel, čeprav najdemo včasih tudi kakšne štirioglate, ampak bolj zato, ker mama ni imela druge posode, pa ga je spekla kar v pekaču. Eni ga pečejo kot hlebec, drugi ga pečejo v posodah. Če se peče v posodi, pomeni, da bo višji. To je bilo spet povezano s temi verovanji: 'Višji poprtnik mi bo uspel, boljša bo ta letina.' V naših krajih se s poprtnikom tudi merimo, kar pomeni, da se odreže en kos, da ga damo otroku na glavo in na podboju pri vratih zarišemo črtico. Po verovanju bo do naslednjega leta otrok do te črte zrasel.

Sploh po Dolenjskem je bil pogost običaj, da mama ali oče dvigne kos poprtnika v zrak in potem otroci skačejo do njega. Višje kot skačejo, več bodo zrasli v tistem letu. Ravno danes, ko smo s poprtniki obiskali brezdomce v Ljubljani (pogovor je potekal prejšnji teden, op. a.), se je eden od gospodov spomnil in je rekel: 'Da, to pa vem! To je pa kruh, za katerim smo morali otroci vedno skakati, da smo potem zrasli.' Ljudje imajo te stvari v spominu, in ko zadiši ta kruh, ki je res nekaj posebnega, res dober, se potem ti spomini tudi obujajo, vračajo.

Je poprtnik kakor koli povezan z običajem peke t. i. sončkov, ki se ponekod pečejo ob večjih, pomembnejših praznovanjih?

Sonček je pogača. Ključna razlika med poprtnikom in pogačo je v tem, da se pogača lomi, poprtnik pa vedno režemo. Lahko ga režemo kot torto ali pa ga najprej prerežemo na pol in potem naprej. In pa, seveda, preden se razreže, je običajen blagoslov, torej, da ga prekrižamo z nožem.

Ta božični kruh, obredni božični kruh je res prepreden z nekimi obredi, ki jih sploh na podeželju ljudje še vedno ohranjamo. Prav je, da na poprtnik res gledamo kot celoto, ne samo kot na zelo dober in zelo lepo okrašen kruh, ki bo na koncu morda prišel na police trgovin – tega si res ne želimo. To je kruh, ki ga je treba speči doma. Zato prirejamo tudi toliko delavnic, da se mladi tega naučijo.

V zavodu združujete celo vrsto ljudi, ki ohranjajo to tradicijo. V katerem trenutku oziroma kdaj ste ugotovili, da se je treba združiti in obnoviti oz. obuditi to znanje?

Tega se pa še zelo dobro spomnim, to je bilo leta 2012, med pogovorom skupine gospodinj, ki smo se družile v Interpretacijskem centru Rob. Pri nas, v občini Velike Lašče, je ta običaj ostal zelo dobro ohranjen, za kar je zaslužna lokalna gostinska delavka, gospa Vanja Damjanič, ki je v gostilni Pri Kuklju prirejala razstave tega kruha. Povabila je gospodinje iz okoliških krajev, da so ga napekle, na koncu pa to razdelila med goste. In takrat, recimo, je gospodinjam šele nekako prišlo v zavest, da je ta tradicija najbrž res nekaj posebnega, s tem ji je dala neko težo. In ko so se razstave Pri Kuklju nehale, smo se zavedle, da mora nekaj narediti, da to tradicijo v največji meri ohranimo.

Tako se je nekako začelo. Najprej smo začele izvajati delavnice, pripravili smo pobudo za vpis priprave poprtnika v register nesnovne kulturne dediščine. Ta skupina nosilk iz velikolaških krajev in Dobrepolja se je nato evidentirala kot prva skupina. Gre za skupino gospodinj. To ni društvo, to ni neka organizirana oblika, ampak, kot temu danes rečemo, dediščinska skupnost, skupnost, ki združuje tiste, ki jim dediščina nekaj pomeni in jo želijo ohraniti.

Potem smo začele sistematično pregledovati po Sloveniji in ugotovile, da obstajajo neke skupine ljudi, ki to še ohranjajo. Tudi njih smo potem spodbudili, da se vpišejo v register – Slovenski etnografski muzej ima res zelo dober način, da spodbuja nas nosilce na terenu in nas kot strokovna institucija podpre. Da se res zavemo, kaj smo, da je to, kar ohranjamo, pomembno. Danes je 15 takih skupin nosilcev dediščine po Sloveniji, ki so vpisane v registru. Te skupine imajo svoje predstavnike, ki so prostovoljci v Parnasu, sicer pa skupine delujejo povsem samostojno. Sami se odločajo, kaj bodo delali, kako bodo ohranjali tradicijo – ali bodo šli bolj v šole, v vrtce ali bodo to izvajali prek svojih župnij.

Vsaka skupina na terenu odloča po svoje, se pa vsako leto dobimo na skupnem srečanju. Letos smo imeli temi, kako zadržati mlade in o sami obrednosti tega kruha. Torej, kako sporočati, da je to kruh, ki je drugačen, ki mora ostati doma ... Recimo, da ne bo tako kot z belokranjsko pogačo, ki so jo ravno tako najprej vpisali v register, nato pa je postala zaščitena blagovna znamka, kar pomeni, da zdaj kar naenkrat ne more več vsak speči belokranjske pogače. To se s poprtnikom preprosto ne more zgoditi, ker mu vsak, ki bo z nekim obrednim namenom spekel božični kruh, lahko reče poprtnik, lahko mu reče župnik. Moramo ločiti, kaj je pomembno zaradi gostinstva, zaradi blagovnih znamk, in kaj je naša kulturna dediščina, za katero je pomembno, da jo ohranjamo, ker je to naša identiteta.

Kako zelo stara pa je ta tradicija?

To je stara tradicija. Prve omembe poprtnika kot poprtnjaka ima Megiser (jezikoslovec Hieronim Megiser, avtor večjezičnega slovarja, op. a.) v svojih slovarjih, kar je bilo leta 1592 leta 1603. Se pravi, konec 16. stoletja obstaja poprtnjak, ki je preveden druge jezike kot daritvena pogača. Že Trubar pred tem piše, da so Devici Mariji "pogače in opovitice nosili". Valvasor recimo omenja na eni strani potice, na drugi strani poprtnik.

Potica je veliko bolj prepoznavna, izpostavljena, medtem ko o poprtniku na splošno ne vemo toliko. Kako to?

Nekateri celo trdijo, da so potice zamenjale poprtnik. Ampak jaz se s tem ne morem strinjati. Mislim, da je bila posebnost ravno ta obrednost poprtnika, ki je bila aktualna takrat, ko so bile kmetije bolj odvisne, od tega, kakšno vreme bo, ali bo dobra letina, ali bodo imeli dovolj hrane. Ta kruh je takrat imel svoj namen, z njim so nagovarjali tudi svoje prednike, da bi jim pomagali, da se bo leto lepo izteklo.

Potica je pa neka kulinarična posebnost, s temi različnimi nadevi, zaradi česar je lažje "preživela". Tudi nam včasih rečejo: 'A ni tu nič nadeva? Lahko dodam vsaj še rozine?' Ampak tudi v tem je v bistvu en čar: Kdaj pa je nekaj dovolj dobro? Kdaj je človek zadovoljen? Pri tem kruhu navsezadnje stopimo en korak nazaj, s skromnostjo in hvaležnostjo do naših prednikov, ki so to res znali ceniti, in se tudi mi zadovoljimo s tem, da je to "samo" zelo dober kruh.

Včasih ne vemo več, kam bi šli, dajmo se premakniti malo nazaj, k našim koreninam in poiskati tisto, kar je res naše, pa nam bo dosti lažje.