Foto: Vekoslav Kramarič/hrani SEM
Foto: Vekoslav Kramarič/hrani SEM

To je bilo obdobje, ko so razcvet doživele tako razglednice kot tudi fotografija in se spojile v priljubljenem mediju komuniciranja.

Vekoslav Kramarič (1902–1984). Foto: SEM
Vekoslav Kramarič (1902–1984). Foto: SEM

Pisanje najprej dopisnic, potem pa razglednic sega v 19. stoletje. V Avstro-Ogrski so bile leta 1869 izdane prve dopisnice na svetu, kmalu pa so se razširile tudi po naših deželah. Iz dopisnic so se nato razvile razglednice, ki so enega od svojih vrhuncev doživele v obdobju od konca 19. stoletja do prve svetovne vojne, ko so bile tudi pomembno propagandno sredstvo. Z razvojem fotografije, tehnik reproduciranja, navsezadnje pa tudi turizma se je v prvih desetletjih 20. stoletja povečala tudi produkcija razglednic in v tem je svoj posel našel tudi Vekoslav Kramarič.

VK – dolgo neprepoznana oznaka
Čeprav je bil 20 let eden od večjih slovenskih proizvajalcev oziroma izdajateljev razglednic in voščilnic, ki so jih prodajali po vsej Sloveniji, je bil dolgo med fotografi 20. stoletja prezrt. Njegove fotografije so reproducirane v več knjigah, ker pa oznaka VK ni bila prepoznana, ob objavah ni naveden kot avtor. V zadnjem obdobju na njegovo delo opozarjajo v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer hranijo več kot 4000 steklenih in poliestrskih črno-belih negativov ter iz njih izdelanih več tisoč razglednic in voščilnic. Kramaričeva zbirka je tudi ena od pomembnejših fotografskih zbirk v muzeju.

Izdajal je razglednice z motivi slovenskih mest in voščilnice, ki jih je razmnoževal na fotografski način. V kopirni aparat, ki je bil kot nekakšna preprosta lesena škatla, v kateri je bila nameščena luč, je vstavil stekleni negativ, nanj namestil paspartu, napis z imenom kraja ali voščilom, številko negativa in inicialki VK ter pritisnil na stikalo, da ga je s spodnje strani presvetlilo in se je podoba zapisala na fotografski papir, pove Miha Špiček, muzejski svetovalec na Oddelku za dokumentacijo v Slovenskem etnografskem muzeju. V temnici je na ta način naredil približno 50–100 podob in potem to razvil kot prave fotografije.

Foto: Vekoslav Kramarič/hrani SEM
Foto: Vekoslav Kramarič/hrani SEM

Kramarič se je rodil leta 1902 v Novem mestu. Že v otroštvu se je z družino preselil v Ljubljano, kjer se je izšolal. Leta 1926 je odprl trgovino s papirjem, pisarniškimi, risalnimi in šolskimi potrebščinami, razglednicami ter poslovnimi knjigami. Prodajalno je imel najprej na Florjanski ulici št. 22, dve leti pozneje pa jo je preselil na Poljansko cesto 3.

Kramaričeva razglednica s steklenim negativom. Foto: MMC RTV SLO
Kramaričeva razglednica s steklenim negativom. Foto: MMC RTV SLO

Leta 1931 je poleg trgovine s pisarniškimi potrebščinami in razglednicami odprl še obrt pokrajinskega fotografa. Štiri leta pozneje je prodajalno preselil na Resljevo cesto št. 18 in tam ostal do konca druge svetovne vojne. Po vojni se je najprej preselil na Reko, od tam pa se je leta 1955 izselil v ZDA, kjer je v New Yorku znova odprl fotografsko obrt. Umrl je leta 1984 v New Yorku.

Zgovorni detajli fotografij
V Ljubljani je deloval med letoma 1926 in 1945, v tem obdobju pa izdal razglednice skoraj vsakega slovenskega kraja (med obema vojnama je fotografiral 526 vasi, trgov in mest, največ posnetkov je iz Ljubljane). Prevozil in fotografiral je skoraj vso Slovenijo, med podobami številnih krajev manjkajo le primorski, ki so po letu 1920 ostali na italijanski strani rapalske meje. V Slovenskem etnografskem muzeju hranijo tudi originalne steklene negative, kar jim omogoča visoko resolucijsko optično branje. Tako so na primer lahko na razglednici s fotografijo prodajalne, pred katero je bil parkiran Kramaričev avtomobil, od bližje pogledali registrsko tablico, kar jim je omogočilo datacijo fotografije (saj so imele avtomobilske tablice takrat tudi letnice). Tako so izvedeli, da je nastala leta 1934. Ker pa je bila v izložbi prodajalne fotografija kralja Aleksandra s črnim robom, kar pomeni, da je šlo za čas takoj po atentatu, so bili lahko z datacijo še natančnejši. Z negativi si tako lahko precej pomagajo tudi pri razbiranju napisov na hišah, v izložbah trgovin in podobnih podrobnosti, pove Špiček.

Kakšne voščilnice so si pošiljali?
Kramarič se je s fotoaparatom odpravil tudi v naravo, kjer so pozimi nastale vedute, s katerimi je opremil svoje božično-novoletne voščilnice. V SEM-u hranijo 160 različnih božično-novoletnih voščilnic, na nekaterih se motiv sicer ponavlja, so pa drugače oblikovane. Vse merijo 10 x 15 centimetrov, večinoma so ležeče, pri vseh pa gre za črno-belo podobo. Imajo bel paspartu, na katerem je napisano voščilo Vesele božične praznike! ali Srečno novo leto!, rob pa je valovito prirezan. V svoji prodajalni je prodajal tudi nabor barvnih tiskanih voščilnic, ki pa so bile izdelane drugje (v muzeju hranijo tudi nekaj prodajnih katalogov s takšnimi voščilnicami).

Na Kramaričevih voščilnicah najdemo veliko motivov s snegom pokrite pokrajine, pohodnika, ki zre v zasnežene gore, turne smučarje, otroke pri zimskih radostih ali pa praznične simbole in simbole za srečo (zvončke, sveče, mušnice, okrašeno novoletno jelko ali prizor Kristusovega rojstva z jasličnimi figuricami), ki so studijsko nastali posnetki. Gre za tehnično in estetsko dovršene posnetke, saj je bil cilj, da so kupcem voščilnice čim bolj všečne.