Slikar Maksim Gaspari (1883–1980) je podobo Dedka Mraza ustvaril v letih po vojni, ko so se v okviru nove ideologije spreminjali tudi nekateri običaji. Medtem ko je miklavževanje še živelo, pa so se vzpostavili tudi novi simboli in protagonisti praznikov. Eden teh je bil tudi obdarovalec otrok, osrednji lik prazničnega časa, ki je nastal po vzoru ruskega deda Moroza. Kot pove Bojana Rogelj Škafar, kustosinja razstave o Maksimu Gaspariju, ki je na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM), ni povsem jasno, ali je bila Zveza prijateljev mladine tista, ki je naročila podobe, ali pa jih je Gaspari sam predlagal. Kakor koli, leta 1952 je zveza izdala tri razglednice z izdelanim likom Dedka Mraza, kakršnega v bistvu poznamo še danes.

Gaspari je pri oblikovanju lika počel to, kar je najbolje znal – v izhodišču oprt na ruskega protagonista je tega oplemenitil z naborom elementov iz lastnih motivov, prevzetih iz šeg in oblačilnega videza, ki jih je našel v podeželskem življenju. Bradatega moža je pokril s polhovko, ga oblekel v plašč iz obrnjene ovčje kože, ki je na hrbtni strani poslikana z ornamentiko, mu v usta vtaknil z gorjuško fajfo, na hrbet pa poveznil koš z darili (gre za tipičen cekar, v katerem so sicer nosili listje, kakršnega najdemo na Gasparijevih drugih podobah, le da so listje zamenjali darovi). Nosil je cekar, na katerem je slikar monogram IHS ali simbol srca nadomestil z rdečo peterokrako zvezdo. Novi protagonist decembrskih praznikov se je tako porodil iz znane ikonografije, zaradi česar je bil tudi hitro lahko ponotranjen kot del domače tradicije.

Omenjene tri razglednice so v SEM-u razstavljene skupaj z likovnimi deli, na katerih prepoznamo predoblike končnega motiva Dedka Mraza, iz katerih je Gaspari tudi črpal (denimo podoba Kožuharjev). Dela so umeščena v sklop Prazniki, ki na razstavi predstavi tista likovna dela, na katerih je Gaspari upodabljal praznične šege različnih regij. Kot vselej tudi tukaj njegovega dela ne moremo razumeti kot poskusa zvestega dokumentiranja življenja in šeg iz njegovega časa, ampak je umetnik videno namerno tipiziral in stereotipiziral, da je na ta način vzpostavil neko mitološko podlago za utemeljitev naroda, razloži kustosinja. Pri snovanju podob in ikonografije je izbiral le posamezne sestavine zgodovinskega spomina, jih nato tipizirano ponavljal, s tem pa, predvsem oprt na kranjsko-gorenjski svet, ustvarjal splošno vseslovensko različico.

Sklop praznikov na razstavi sicer začnejo s koncem zime, se pravi s kurentom (zanimivo razen tega pustnih likov Gaspari ni upodobil), nato pa prek velikonočnih šeg nadaljujejo v pomlad in poletje. Zimski čas pride na koncu sklopa. Dve simbolni figuri tega časa sta, denimo, starka zima in starec, odeta v ornamentirani ovčji kožuh kot simbola odhajajočega leta, ki se umikata v preteklost. Potem so tu koledniki, ki igrajo pred hišo s hišno gospodinjo, ki v rokah drži pehar jajc, ki jih bo podarila. Pogosto je upodabljal pražnje oblečene kolednike, ki imajo ponekod zlate krone in predstavljajo nekakšno združitev motiva s Svetimi tremi kralji. Kolednike pogosto spremljajo godci, ki pa so v času, ko jih je upodobil Gaspari, že zamirali. Prav tako pogost je motiv tepežkanja oz. tepežnega dne, znanega tudi kot praznika nedolžnih otrok, ki se praznuje 28. decembra, ko se otroci "maščujejo" odraslim. Na njegovih delih tepežkarji niso le otroci, ampak tui odrasli.

Decembrske praznične dni je ponazarjal na različnih posvetnih motivih – med drugim z upodobitvijo botra in botre, ki se v snegu vračata s krsta; potem je tu babica, ki vnukom, zbranim ob topli peči, pripoveduje zgodbe; ali pa podoba predice – predlo se je namreč od sv. treh kraljev do srede marca. Prenos podobe Svete družine v slovensko okolje je motiv gospodarja, ki ob ženi in otroku na rezilnem stolu obdeluje les. Včasih pa je Gaspari upodobil le zimsko veselje otrok med kepanjem.

Vroč svinec za uvid prihodnosti
Zanimiv je motiv, ki praznični cikel decembrskih dni nekako sklene – gre za vlivanje svinca. To je bilo nekaj, kar se je počelo na novega leta dan. V mrzlo vodo so vlili vroč svinec, iz nastale oblike pa so prerokovali, kaj prinaša prihajajoče leto. Dekleta so denimo poskušala ugledati obraz bodočega fanta itd. Ta običaj so po drugi svetovni vojni še prakticirali, potem pa vedno manj, pove Bojana Rogelj Škafar. Praznični cikel zaokroža seveda prizor praznika sv. treh kraljev oz. praznik Gospodovega razglašenja z blagoslavljanjem hiš, ki so označene z začetnicami imen sv. treh kraljev in letnicami novega leta.

Jaslice pod kranjsko veduto
Leta 1919 je Gaspari, navdušen nad novo Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ustvaril slovenske jaslice z jugoslovansko noto. V tistem času se je umetnik politično precej angažiral (tudi pozneje je ob koroškem plebiscitu izdelal serijo razglednic). Zamislil si je papirnate narodne jaslice in jih natisnil v tehniki litografije.

V družbi Franceta Prešerna
Motiv Jezusovega rojstva je obdal z množico figur, postavljenih v slovensko okolje. V ozadju se nad množičnim prizorom dviguje kulisa Betlehema, ki ima karakteristike Kranja. Med množico figur pa prepoznamo, Franceta Prešerna in Julijo Primic, medtem ko so sveti trije kralji v politično obarvanih opravah – tisti v kožuhu s tulipani je Slovenec, tisti, čigar konja vodi paž v hrvaški noši, Hrvat, in tretji Srb ali Bosanec – njegov paž nosi oblačilo pravoslavnega popa. Za njimi stopa praporščak z zastavo z napisom SHS. Izvirnik jaslic še danes hranijo v Slovenskem etnografskem muzeju, na razstavi pa je na ogled replika, ki jo je izdelal Studio Zibka.

Že med prvo svetovno vojno je v svojih znamenitih razglednicah pogosto vključil tudi motiv božiča. Gasparijeve razglednice, ki so bile tedaj pomemben medij komuniciranja in posledično propagande, se niso ukvarjale z bojišči, ampak je upodabljal predvsem družinsko intimo, toplino in otožnost med otroki ob poslavljajočih se očetih, namenjenih na fronto. V sklopu te intime je na razglednice vključeval tudi božični čas kot podobo miru in družinskih vezi. V ospredju torej ni bila vojna, ampak bolj intimni trenutek in otožnost, ki jo prinese tragedija vojne v družine.

Gasparijeve razglednice bodo v Slovenskem etnografskem muzeju na ogled postavili spomladi. Z muzejem je bil slikar tudi službeno povezan – 20 let je bil namreč v tedanjem Etnografskem muzeju zaposlen kot restavrator in risar. To mu je omogočalo stik s številnimi predmeti etnografskih zbirk, ki so mu bile navdih pri likovnem ustvarjanju in beleženju kmečkega izročila.

Razstava z naslovom Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda bo v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) na ogled do 31. oktobra prihodnje leto.