"... Osem življenj je ugasnilo v meglenem jutru, osem žrtev smo položili na oltar napredka in ne samo njihovim strtim svojcem, temveč tudi nam vsem krvave srca ob tej strašni izgubi."S temi besedami se je začel pretresljiv opis prve nesreče potniškega letala na Slovenskem, na letu iz Ljubljane v Sušak (nekdaj samostojno mesto, danes del hrvaške Reke).

Novica o tragediji, ki se je zgodila le tri tedne po odprtju novega ljubljanskega letališča, se je bliskovito širila po vseh krajih naše takratne širše domovine ter tudi zunaj meja Jugoslavije. Zapis v nadaljevanju povzemamo v izvirni obliki, s pravopisnimi in tipkarskimi napakami, kot je bil objavljen pred 90 leti, z nekaj opombami ter pojasnili. Izvirna besedila časopisov Slovenski narod in Slovenec, ki so uporabljena v tem prispevku, pa so dostopna na spletnem portalu Digitalne knjižnice Slovenije.

"Toda zavedati se moramo, da brez žrtev ni napredka. Povsod, kamor reže človeški genij nova pota kvišku, padajo ob njih žrtve, tu težje, tam lažje. Kakor na železnicah, na morju in na cestah, tako so padale in bodo padale žrtve tudi v zračnem morju, dokler bo človek hrepenel po zmagi nad časom in prostorom. A to hrepenenje mu je položila v srce narava sama in zato sega veriga na oltar razvoja in napredka položenih dragocenih človeških življenj daleč nazaj in v nedoglednost naprej. Težko je človeku doumeti veličino teh žrtev, saj nas nenadna smrt pretrese tako, da trenutno ne vidimo njenega ozadja in ne moremo trezno presoditi, da je bila žrtev doprinešena po večnih, neizpremenljivih naravnih zakonih. Prva katastrofa v naši civilni avijatiki je težka, toda tolažiti nas mora zavest, da doprinašajo drugi narodi za svoj napredek še mnogo težje žrtve, tolažiti nas mora trdno prepričanje, da te žrtve niso bile doprinešene zaman. Malodušnosti ne sme biti mesta med nami. Samo narod, ki ohrani tudi ob najhujšem udarcu usode mirno kri in jeklene živce, ima bodočnost."

"Gosta, jesenska megla je ležala davi nad Ljubljano, toda nihče ni slutil, kaj je skrivala, nhiče [nihče] ni mogel tudi verjeti strašne novice, ki se je z bliskovito naglico raznesla po Ljubljani že ob 7. in kmalu se je izkazalo, da je resnica še groznejša kot vse, kar si moreš misliti. Na dvorišču umobolnice v Studencu [današnja Psihiatrična klinika v Ljubljani] leži ob podrtem zavodovem zidu 8 mrtvih. Strašna smrt je doletela 6 potnikov in vrlega pilota Nikitina z mehanikom Trkuljo. Kakor vsak dan, je tudi davi z 10- minutno zamudo startal avijon redne potniške proge Ljubljana - Sušak `Farman´ [letalo francoske proizvodnje]. Kljub najhujši megli se je trimotorni avijon v popolnem redu dvignil v zrak pod vodstvom znanega najspretnejšega našega pilota Viktorja Nikitina in njegovega pomočnika mehanika Trkulje. Avijon je bil skoraj popolnoma zaseden in sta ostali le še dve mesti prazni. Nekaj minut potem, ko se je dvignil v zrak, so ljudje zapazili, da motorji ne delujejo brezhibno, dasi ga kljub temu, da je nizko letel, zaradi izredno goste megle sploh niso videli. Nad glavnim vhodom v umobolnico se je ropot motorjev še poslabšal, da so ljudje takoj slutili katastrofo. Minuto za tem je strahovit tresk razburil vse prebivalce umobolnice, ki so pohiteli iskat ponesrečene. Našli so jih pod popolnoma razbitim avijonom, ki je razbil nekaj dreves in močan zid umobolnice tako, da ga je polovica bila v vrtu samem umobolnice, druga polovica pa izven njega. Ako bi avijon letel le še 200 m dalje, se ne bi ta katastrofa mogla zgoditi, ker bi priletel na odprto polje za malim gozdičem, pri katerem se je nesreča zgodila."

Kako se je zgodilo
"Kako se je dogodila katastrofa? Zdaj je vse le domnevanje, vzrok nesreče bo natančno ugotovila komisija. Jasno pa je da ni bilo defekta pri motorjih. Motorji so delovali brezhibno. Nedvomno je glavni vzrok katastrofe gosta megla. Zaradi megle so tudi nekoliko čakali z odhodom. Sicer je pa bilo vremensko poročilo ugodno. Megla leži navadno nad Ljubljano le 250 do 300 metrov visoko Vremensko poročilo je pravilo, da je vedro. Letalo je krenilo na pot ob 6.20, torej 10 minut pozneje, kot navadno. Bilo je skoraj vse zasedeno, le za dva potnika je bilo še prostora, ker je bilo 8 sedežno. Navadno se je dvignilo, leteč proti vzhodu, nakar je zaokrožilo proti mestu in odletelo naravnost proti Sušaku. G. dr. Divjak, šef umobolnice pripoveduje, da je slišal leteti letalo vsako jutro na levi ob umobolnici, davi je pa letelo proti vzhodu nad umobolnico zelo nizko nakar se je zaobrnilo na vzhodni strani zopet nazaj. Očividno je pilot izgubil takoj orijentacijo, še preden se je mogel dvigniti nad megleno morje. Najbrž se je pa držal nižine tudi zato, da bi se orijentiral po objektih. Na vse zgodaj zjutraj je prihitelo že mnogo ljudi na kraj nesreče in so takoj poizkusili reševati nesrečneže, vendar pa so bili vsi mrtvi z razbitimi telesi tako, da dolgo niso mogli najti udov številnih potnikov. Strežniki umobolnice so, še predno so prihiteli organi oblasti na kraj nesreče, izpod ruševin avijona izvlekli popolnoma deformirana trupla potnikov in jih zložili drugo poleg drugega. Malo kasneje so prinesli ogromno plahto, da so z njo zakrili strahoviti prizor. Med prvimi je prihitel ljubljanski župan dr. Dinko Puc, ki je v četrtek nameraval sam potovati na Sušak. Molče je obstal, ko je videl grozovito razdejanje avijona in trupel. Motor sam je odletel več kot 10 m daleč. Desno krilo avijona je odbilo s silovito močjo vrh močnega drevesa in obtičalo na zemlji 20 m daleč od kraja nesreče. Takoj po 8. uri so prihiteli na Studenec [naselje v današnji četrtni skupnosti Moste] organi ljubljanske policije z upravnikom g. Keršovanom, in so takoj napravili med vedno večjo množico ljudi red."

Strahovito razdejanje
"Ko je priletel zopet nad umobolnico od vzhoda proti zahodu, je očividno krenil zopet proti vzhodu, ker se je letalo zaletelo v gozdiču na zahodni strani umobolnice v drevje, nato pa še v približno tri metre visok zavodov zid, ki ga je porušilo v dolžini okrog 4 metrov. V gozdiču je kosilo močna akacijeva drevesa kot travne bilke. Tri drevesa, ki merijo pri prelomu približno 25 cm v obsegu, so obkrhnjena. Levo krilo leži od podrtega zidu v smeri proti zahodu kakšnih 30 metrov pri visoki akaciji. Desno krilo je popolnoma zdrobljeno sredi opustošenega prostora pred zidom. Tik ob zidu leže vsi trije razbiti motorji. Na vrhu razvalin v odprtini zidu leži zadnji del trupa letala, ki je še najmanj razbit. Ostali deli letala so tako razbiti in pomešani med razvaline zidovja, da jih ni mogoče spoznati. Razvaline so tu in tam oškropljene s krvjo in možgani ter nudijo strahovit prizor. Tik ob razvalinah leže pokrita trupla. Polovica Nikitinovega trupla je še med razvalinami. Letala ni videl nihče leteti, tik pred katastrofo, razen kmeta Berga, ki ima hišo na spodnji strani umobolnice. Bil je že pokoncu, ko se je dvignilo letalo. Radoveden je prišel iz hiše, ko je zaslišal, da leti letalo zelo nizko. Videl ga je leteti v smeri od vzhoda proti zahodu nad umobolnico, nakar je slišal, da se je skušalo dvigniti, kar se je slišalo po brnenju motorjev, a že tisti trenutek so motorji odpovedali in Berg je slišal samo čuden zvok, nakar je vse utihnilo. Strežaj v umobolnici Naglič je bil pred katastrofo v lopi v bližini zidu, kjer se je zadelo letalo. Slišal je brneti motorje zelo nizko, vendar pa letala ni videl. Kmalu je zaslišal strahovit trušč in ko je pritekel iz lope se mu je nudil strahovit prizor. Tudi v bolnici in domu sester so vsi takoj opazili, da se je zgodilo nekaj strašnega, saj se je baje zgradba kar stresla kot ob potresu, čeprav je okrog 50 metrov od pozorišča katastrofe. Strežaji so takoj pritekli, da bi rešili, kar bi se še dalo. Bili so Rožanc, Jeršin, Kocman, Jakič in Mlakar ter omenjeni Naglič. Videli so, da ne morejo več nič pomagati ter so samo izvlekli iz razvalin trupla in prtljago."

Ob razvalinah
"Kmalu so prihiteli tudi ljudje iz bližnje okolice in nekaj minut po katastrofi se je pripeljal že tudi šef letališča dr. Rape. Iz Ljubljane je prihitel tudi gosp. župan dr. Dinko Puc z občinskim svetnikom Rebekom. Orožniki so takoj zastražili pozorišče, ljudi je pa bilo toliko, da so jih s težavo odganjali. Radovedneži so silili tudi na razvaline in nekateri niso bili očividno nič pretreseni. Kot zastopniki oblasti so prihiteli sreski načelnik g. Žnidaršič, upravnik policije Keršovan in komandant žandarmerijske čete kapetan Perič. Policijski organi so fotografirati razvaline."

Žrtve
"Vzroki katastrofe še niso pojasnjeni, vendar pa je nedvomno kriva izredno gosta megla, ki se je dvigala zjutraj nad ljubljanskim poljem, ker je avijon komaj dve minuti po startu padel in se popolnoma razbil. Med potniki so bili gdč. Piller Ivana, mestna učiteljica iz Ljubljane, Salendrova ulica 6, Lušin Anton, trgovec in borzni senzal [posrednik] iz Ljubljane, Štrekelj Vladimir, Kosler Ivan iz Šiške [eden od ustanoviteljev Pivovarne Union], Žuraj Ivan, lesni trgovec in lastnik parne žage iz Slovenske Bistrice in König Georg, najbrž trgovski potnik iz Nürnberga. Žuraj Ivan se je pripeljal s taksijem na aerodrom tik pred odhodom avijona, za katerega odhod je že bil dan znak. Le radi njega so avijon zadržali in je odletel z 10 minutno zamudo."

Ure so se ustavile
"Nesreča se je zgodila najbrž ob 6.21 minut, ker so med razvalinami našli ure, ki so se tisti trenutek ustavile. O nesreči je bilo obveščeno poleg policije tudi državno tožilstvo in uprava `Aeroputa´ [jugoslovanski letalski prevoznik, leta 1948 preimenovan v JAT], ki so še tekom dopoldneva izvršili preiskavo in agnosciranje posameznih trupel, od katerih večina je zaradi strahovite deformiranosti komaj spoznati."

Prva nesreča
"Prva avijonska nesreča je prva v Jugoslaviji, odkar imamo redni avijonski promet in je v Ljubljani že v ranem jutru vzbudila splošno potrtost in sočutje z žrtvami. Najbližji sorodniki so kmalu po katastrofi že bili pri umobolnici."

Naključje ga je rešilo
"S ponesrečeno učiteljico Pillerjevo je nameraval potovati njen nečak Frelih in je prispel na letališče z osebnim avtomobilom nekaj minut prepozno. Tedaj je ležalo letalo že razbito in njegova teta mrtva med razvalinami. Bil je ves iz sebe na kraju nesreče."

`Kje je moj Vladimir´
"Izmed sorodnikov ponesrečencev je prispel na kraj katastrofe razen gosp. Freliha najprej g. nadzornik Štrekelj, oče ponesrečenega Vladimirja Štreklja, Bil je prepričan, da je njegov sin še živ, in ni mogel verjeti strašne resnice ob kupu razvalin. Pokojni akademik Štrekelj je hotel odleteti na Sušak obiskat svojo nevesto že včeraj, pa ga niso sprejeli v avijon, ker je prosil za znižano tarifo, česar mu pa niso mogli dovoliti, ker je bil avijon zaseden in ker je znižana tarifa strogo omejena. Njegova tragedija je tem strašnejša, ker je hotel danes po zračnih višavah odhiteti k svoji nevesti, a ga je kruta smrt sredi najlepših nad [upanja, pričakovanja] iztrgala iz bujnega življenja. Na kraj strahovite letalske katastrofe so pričeli prihajati že zgodaj svojci ponesrečenih žrtev. Okrog 9. je prišel tja visok, sivolas mož, ki je ves obupan vil roke in dejal: `Kje je moj Vladimir? Moj bog, moj Vladimir je med njimi!´"

Svojci na kraju katastrofe
"Na Studenec so prihiteli mnogi meščani, ne le iz radovednosti, temveč v bojazni, da so med ponesrečenci njihovi znanci ali celo sorodniki. Zato so nervozno poizvedovali po imenih ponesrečencev. Tu in tam so se nekaterim tudi lesketale solze v očeh, večina jih je pa bila globoko presunjena nad strašnim dogodkom. Zaloška cesta je bila vse dopoldne izredno frekventirana. Ljudje so hiteli od vseh strani na Studenec, največ jih je pa bilo iz Ljubljane."

Sodna komisija
"Naval na pozorišče strahovite letalske katastrofe se je stopnjeval od minute do minuto. Z vseh strani so prihajali ljudje, se rili skozi gozd in vejevje, po cestah proti Studencu je švigalo na stotine kolesarjev, neprestano so donele hupe avtomobilov in motorjev. Vestni orožniki pod vodstvom komandirja g. Sušnika iz Vevč so s težavo vzdrževali red ter pazili, da niso ljudje silili prav na kraj nesreče. Pozneje jim je prišla na pomoč eskorta policije. Daleč okrog razbitin in ruševin so se zbirali tisoči radovednežev ter nemo zrli na žalostne ostanke razbite orjaške ptice."

"Kmalu po 10. uri se je pripeljala tudi sodna komisija, ki so jo tvorili preiskovalni sodnik dr. Mirko Kersnik ter sodnik Franc Pance, državno tožilstvo je pa zastopal državni tožilec g. dr. Fellacher. Komisiji so se pridružili tudi sreski [okrožni] načelnik dr. Žnidaršič, upravnik policije g. Keršovan, poveljnik orožnikov kapetan Niko Perič ter komandir narednik gosp. Sušnik."

"Trupla nesrečnih žrtev so odgrnili. Komisija je ugotovila identiteto posameznih ponesrečencev ter sestavila zapisnik, nato so pa čez žrtve zopet potegnili rjuho. Komisija je po sestavi zapisnika odobrila prevoz trupel na domove, oziroma v mrtvašnico. Ob času, ko to pišemo, so ležali še vsi ponesrečenci na kraju katastrofe. Člani sodne komisije so si ogledali še pozorišče [prizorišče] grozne nesreče ter si skicirali prostor, kjer je letalo strmoglavilo na tla."

Vse žrtve zavarovane
"Kakor znano, je vsak potnik, ki se pelje z letalom, zavarovan za visoko vsoto 400.000 Din [približno 132.000 evrov]. V znesku za vožnjo je namreč vračunana že posebna pristojbina za zavarovanje, ki jo družba plača posebnemu mednarodnemu koncernu zavarovalnic. Zastopstvo tega koncema ima pri nas zavarovalnica `Triglav´. Svojci ponesrečenih žrtev bodo torej dobili izplačanih po 400.000 Din. V celoti bodo torej družbe izplačale za šest ponesrečenih potnikov 2 milijona 400.000 Din, dočim sta pilot in mehanik zavarovana vsak samo za 100 tisoč Din [približno 33.000 evrov]."

Dan pozneje so v časopisju objavili manjši popravek glede zavarovanja potnikov za primer nesreče: "Do zadnjega so bili potniki, ki so v Jugoslaviji letali, zavarovani za primer nesreče pri zavarovalnici Triglav in sicer vsak potnik za 100.000 Din, pilot za 100.000 Din, šef mehanik za 100.000 Din, ostali mehaniki pa za 50.000 Din [približno 16.500 evrov]. Vsak potnik pa je v to plačilo lahko povišal zavarovanje na 400.000 Din. S 1. septembrom pa je stopila v veljavo pogodba, ki jo je sklenila družba za zračni promet `Aeroput´ z mednarodno zavarovalno družbo za zračni pomet `Internationale´. Pri tej družbi je vsak potnik zavarovan za 370.000 Din [približno 122.000 evrov], vsak pilot in mehanik pa za 100.000 Din. Ta družba je že ukrenila vse potrebno, da bo zavarovalnina za šest potnikov, pilota in mehanika v skupnem znesku 2,220.000 Din [približno 726.000 evrov] čimprej izplačana. Razen tega je bilo tudi letalo, trimotorni `Farman´, zavarovano za večjo vsoto. V tem smislu nam pošilja zavarovalnica in pozavarovalnica `Triglav´ pojasnilo, da je nezgodno zavarovanje potnikov na letalih Društva za zračni promet že delj časa sklenjeno pri drugi zavarovalnici, ne pa pri `Triglavu´."

Koliko časa je trajala pot do Reke?
Letalska povezava z Reko v današnjem času ne bi bila najbolj smiselna, saj so cestne povezave, kljub nezgrajeni avtocesti med Postojno in Jelšanami, še vedno precej boljše, kot so bile pred devetdesetimi leti. Danes nam pot na tej relaciji vzame slabi dve uri, včasih pa so za to pot porabili mnogo več. V časopisu Slovenski narod so tako 1. septembra 1933 objavili novico o prodaji rib v Ljubljani, kjer lepo opišejo dolge prevozne poti iz Reke v Ljubljano: "Vlak vozi v Ljubljano s Sušaka 12 ur, zato ribe ne morejo biti res sveže, pa tudi ne poceni. Zato bi bilo najbolje, da bi dovažali ribe v Ljubljano z avtomobilom, ki bi vozil največ 8 ur, normalno pa bi lahko prispel v 6 urah. Najhitreje bi ribe prispele v Ljubljano z letalom, toda moral bi biti dobro organiziran naš ribji trg, da bi dovoz rib ne bil tvegan."

Po katastrofi – letimo naprej
"Javnost seveda najbolj zanima, kaj je vzrok te nersče [nesreče]. Kakor pri večini letalskih nesreč, tudi v tem primeru skoro ne bo mogoče točno ugotoviti pravega vzroka. To bi mogel razjasniti edino le pilot, ako bi bil živ. Samo on je mogel vedeti, kaj ga je prisililo, da se je moral spustiti na zemljo. Eno pa je gotovo: Dosedanja preiskava je nedvomno ugotovila, da so brez vsake podlage vse govorice, da bi bil nesrečo zakrivil pilot, ali pa da motorji niso funkcionirali. Na ostankih motorjev in ostalih delov letala je ugotovljeno, da so bili motorji v popolnem redu. Pa če tudi bi bil morda odpovedal en motor, bi to še ne povzročilo nesreče, saj je imelo letalo tri motorje, leteti pa bi moglo tudi z enim samim. Prav tako pa je pilot Nikitin pokazal silno hladnokrvnost in prisebnost s tem, da je morda v zadnji sekundi, ko je že zrl smrti v obraz, ustavil motorje. Da tega ni storil, bi bilo prišlo do strahovite eksplozije in potniki bi se bili ne samo ubili, marveč tudi docela zgoreli. Že to dokazuje dovolj, da je bil pilot Nikitin do zadnjega hipa na svojem mestu ter je storil vse, da bi rešil življenja zaupanih mu potnikov."

"Promet na ljubljanskem aerodromu se nadaljuje. Davi je redno startalo letalo za Zagreb, na sušaški progi pa so morali s startom počakati, ker so vremenske postaje javile neugodno vreme. Potnikov ni manjkalo in so bila zasedena mesta za obe progi." V nekem drugem članku je bilo sicer omenjeno, da so bila letala dneve po nesreči zgolj polovično zasedena.

Ostanki letala odstranjeni
"Včeraj proti večeru po končanem ogledu tehnične komisije iz Beograda in Novega Sada so prispeli delavci z aerodroma ter začeli pospravljati ostanke razbitega letala. Vse razbitine so prepeljali na aerodrom ter prostor popolnoma očistili, tako da je samo še razbiti zid ter posekano drevje nema priča strašne letalske katastrofe, ki je uničila osem življenj. Od letala ni ostalo razen enega kolesa ter par sedežev in nekaterih manjših predmetov v notranjosti prav ničesar celega."

Nikitin in Trkulja na zadnji poti
Pogreb žrtev letalske nesreče je bil v različnih krajih. V Ljubljani so bile žrtve pokopane na nekdanjem pokopališču pri sv. Krištofu. "Sinoči [13. septembra – dan po nesreči] ob 11. je avtofurgon [zaprt avtomobil za prevoz mrličev; mrliški voz] mestnega pogrebnega zavoda prepeljal krsti z zemskimi ostanki pokojnega pilota Viktorja Nikitina in mehanika Špire Trkulje v Zemun [danes del Beograda], kjer ju bodo z vsemi častmi položili k večnemu počitku. Krsti sta bili zasuti s cvetjem in zelenjem, ki so ga že popoldne prinesli Ljubljančani v mrtvašnico, nanje so pa položili tudi več krasnih vencev, med temi je bil najlepši oni, ki so ga poklonili člani tukajšnje ruske kolonije. Pogreb obeh nesrečnih žrtev naše mlade civilne aviacije bo danes popoldne v Zemunu."

O vzrokih nesreče
Letalstvo, predvsem pa preiskave letalskih nesreč so bile v 30. letih prejšnjega stoletja še v zelo zgodnji fazi razvoja. Nesreča se je zgodila 12. septembra 1933, najverjetneje ob 6. uri in 21 minut zjutraj, že naslednji dan pa so vsi časopisi poročali o ugotovitvah preiskovalne komisije, ki je svoje delo končala v vsega enem dnevu.

Uradno poročilo tehnične komisije
"Jugoslovansko civilno letalstvo je po šestletnem delovanju brez najmanjše nesreče, po poldrugem milijonu v rednem prometu prevoženih kilometrov, plačalo danes po črni vrsti številnih nesreč, ki so v tem letu zadele civilno letalstvo drugih držav, plačalo danes svoj tribut osvajanju ozračja."

"Letalo in motorji so bili pripravljeni za polet že 11. septembra zvečer in so bili preizkušeni danes zjutraj pred poletom po predpisih. Vse je bilo v redu. Metereološki [meteorološki] podatki so bili zadovoljivi. Vsa proga do Sušaka je bila prosta, nebo jasno in brez vetra. Na letališču je bila ob 6 sicer megla, vendar se je razpršila, tako da na njem ob 6.20, ko je odletelo letalo, ni bilo megle. Po pravilnem vzletu se je letalo dvigalo in okrenilo v smeri proti Sušaku. Po kratkem času se je letalo izgubilo v jutranji meglici, vendar se je čul še dve ali tri minute ropot pravilnega delovanja motorjev. Nekako tri minute po vzletu se je nenadoma začulo močno okrepljeno zamolklo tuljenje motorjev, zatem prestanek njihovega delovanja in takoj zatem tresk. En kilometer južno od letališča je ležalo letalo v razvalinah. Vse osebe, ki so bile v njem, so bile na mestu mrtve. Strokovna komisija, ki je na kraju nesreče izvršila pregled, je ugotovila, da ni bilo nobene napake niti v letalovem materijalu, niti v organizaciji prometa. Pilotsko napako je, v kolikor se more smatrati, da je ona povzročila nesrečo - če ni povzročitelj usodno sodelovanje nepreračunljivih vzrokov, radi katerih trpi nesreče ne samo zračni, ampak tudi splošni promet - plačal tedaj z življenjem eden naših najboljših pilotov, ki je tako kot človek kakor strokovnjak užival največji ugled."

Ne glede na ugotovitve komisije, se je v medijih ter posledično med prebivalstvom razpravljalo o možnih vzrokih tragične nesreče. V glavnem so se omenjali okvara motorja ali motorjev oziroma slabo ogreti motorji pred poletom ter predvsem gosta megla. Dandanes omogoča sodobna tehnologija potniškim letalom varne vzlete ter pristanke tudi ob precej zmanjšani vidljivosti, kar pa takratnim letalcem seveda še ni bilo na voljo. Prav tako ni bilo jasno določenih pravil, v kakšni vidljivosti ter vremenskih razmerah se lahko leti, oz. se je prepuščalo pilotom precej avtonomije na tem področju.

Letalo v nevihti
O skorajšnji nesreči potniškega letala so tako poročali že 24. avgusta, le štiri dni po odprtju ljubljanskega letališča. "V torek pozno popoldne so vaščani v Ivančni gorici začuli sredi nevihte bobnenje aeroplanskega motorja. Naenkrat so zagledali, da se bliža iz Muljave ob silnem nalivu veliko letalo. Ker je letel dvokrilnik zelo nizko, je bil vsakdo mnenja, da išče primernega kraja za pristanek, kajti nebo je bilo popolnoma zastrto z meglami in grozečimi črnimi oblaki, iz katerih je lil močan dež. Toda letalo je mimo krenilo v smer proti Ljubljani. Ljudje so z grozo gledali za letalom, trdno prepričani, da čaka letalce v taki nevihti sigurna nesreča. Včeraj so že komaj pričakovali časopisov, da prinesejo vest o katastrofi. Na veliko začudenje in presenečenje pa so brali, da se je borilo z nevihto nad Muljavo in Stično potniško ltalo [letalo] novo otvorjene zračne zveze Zagreb - Ljubljana, ki je gladko pristalo na ljubljanskem aerodromu."

Prva letalska nesreča jugoslovanskega letalstva je povzročila premislek pri odgovornih glede zagotavljanja varnosti v letalskem prometu. Usoda ali pa zgolj nepazljivost pilota pa je hotela, da se je druga letalska nesreča v Jugoslaviji zgodila v zelo podobnih razmerah, še ne tri leta po prvi. 15. julija 1936 je bila Ljubljana zopet ovita v črno. Več o tem pa v enem od prihodnjih prispevkov.

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV-arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}