Konec maja bodo v nemškem zgodovinskem muzeju v središču Berlina prikazali najzgodnejše evropske razstave, ki so tematizirale posledice nacionalsocialističnih zločinov. Londonsko razstavo časopisa Daily Express, ki je prikazovala koncentracijska taborišča, je leta 1945 obiskalo na stotisoče ljudi, pariško razstavo v Grand Palais je videlo pol milijona obiskovalcev, ker je bila potujoča, skupaj milijon. V Varšavi so 3. maja 1945 razstavili objekte, ki ponazarjajo popolno uničenje Poljske in razčlovečenje njenih ljudi, na ogled je prišlo 435 tisoč ljudi. Varšava je 1948 gostila tudi prvo judovsko razstavo o holokavstu. V Libercu na Češkem so obiskovalcem vojne grozote predstavljali med letoma 1946 in 1964.

Kaj je kustosinjo v nemškem zgodovinskem muzeju, Poljakinjo Agato Pietrasik presenetilo, ko je zbirala eksponate iz prvih povojnih razstav? "Zagotovo se niso izogibali prikazovanju nasilja in krutih podob. Danes imamo v muzejih drugačen pristop. Vedno razmišljamo o tem, kdo je prikazan na fotografijah in kako lahko pokažemo spoštovanje do žrtev. Tedaj pa menim, da so ubrali pristop, kako čim bolj osupniti občinstvo."

So se razstave na zahodu in vzhodu Evrope zelo razlikovale med sabo?

"Zelo so se razlikovale. Na vzhodu, na Poljskem, jih je prežemalo protinemško sporočilo, ki je bilo v skladu s politično perspektivo tistega časa. V splošnem so na poljski razstavi skušali vzpostaviti povezavo, začenši pri srednjeveških tektonskih vitezih, ki bi ustvarila pripoved o Nemčiji kot državi, ki ogroža Poljsko. Takšna je bila politična pripoved takoj po koncu vojne. Podobno je bilo na Češkoslovaškem. V Libercu je živela velika nemška skupnost, ki je bila po vojni, torej v času razstave, izgnana. Iz zapisov obiskovalcev vemo, da so po ogledu razstave menili, da je izgon Nemcev upravičen. V Franciji je bilo čutiti manj podobnega ozračja, mislim pa, da je v Združenem kraljestvu, ker je bilo tudi okupacijska sila v povojni Nemčiji, prevladovalo upravičevanje zasedbe, češ da je v Nemčijo treba prinesti stabilnost in red."

Nemci imajo velike luknje v poznavanju zgodovine

Nemčija od leta 2021 bolj na papirju kot v resničnosti načrtuje celovit prikaz druge svetovne vojne in nemške zasedbe ozemelj v Evropi. Nemški parlament je leta 2021 pooblastil zgodovinski muzej, da vzpostavi dokumentacijsko središče, sredstev zanj še ni. Kaj bo enkrat, ko bo center odprt, prinesel nemškemu občinstvu? Raphael Gross, vodja zgodovinskega muzeja, odgovarja: "Nemčija ima veliko tako imenovanih spominskih znamenj in spominskih krajev, vendar nič takega, kot je Jad Vašem ali spominski muzej holokavsta v Washingtonu. Tu se je vedno domnevalo, da je treba ohraniti izvirne kraje dogodkov, ki jih potem lahko pokažete. Obenem pa ti izvirni kraji spomina pripovedujejo zelo lokalno ali morda manj lokalno zgodbo, ne pa celotne zgodovine bodisi holokavsta evropskih Judov in Romov bodisi celotnega kompleksa vseh zločinov, ki so se zgodili med letoma 1939 in 1945 pod nemško zasedbo Evrope in na to naj bi se osredotočil novi dokumentacijski center."

Raziskave kulture spomina kažejo, da imajo Nemci velike luknje v poznavanju zgodovine.

"V Nemčiji veliko vidikov ni dobro znanih. Ljudje so vedno presenečeni ob obisku tujcev, ki se sprašujejo, kako to, da Nemci še niso slišali za to, kar se je pri njih dogajalo pod nemško okupacijo! Pomislite na Jugoslavijo in na to, kaj se je z njo zgodilo, ter na zločine, ki so se zgodili v Jugoslaviji med letoma 1939 in 1945, pa tudi na številne druge evropske države, kot je Grčija, kjer imajo na primer pokoli in deportacije grških Judov pomembno mesto v tamkajšnjem kolektivnem spominu. V Grčiji je med finančno krizo vladalo ogorčenje, češ da je Nemčija na državo gledala kot zgolj na prosilko pomoči, ki veliko zahteva, pozabljena pa je bila zgodovina, ki jo je Nemčija igrala v Grčiji med vojno," pove naš sogovornik.

Ne samo Grki, tudi Britanci na Nemčijo radi pogledajo skozi zgodovinsko perspektivo kot na tekmico in agresorko. In tu je že omenjena Poljska. Ko so nemški vojaki Poljski prišli na pomoč ob hudih poplavah lani, je poljski premier Donald Tusk svojim državljanom razložil, da se jim uniformiranih Nemcev ni treba bati.

"Mislim, da obdobje med letoma 1939 in 1945 vedno znova sili v evropski spomin – odvisno od dogajanja v sedanjosti. To je spomin na tako rekoč slabo evropsko združitev, združitev pod terorjem, nasiljem, prisilnim delom in režimom koncentracijskih, uničevalnih taborišč. Na tem ozadju je vedno, ko nastopijo težave, težko videti pozitivno Evropsko unijo, saj se hitro prebudijo občutljivosti, na dan privrejo slabi občutki, zato je še posebej pomembno, da jih prepoznamo. Skoraj trideset političnih skupnosti je okupirala Nemčije in v teh skupnostih, denimo v nekdanji Jugoslaviji, so tisti čas zelo dobro raziskali in dobro bi bilo imeti občutek, da se tega zavedamo tudi v Nemčiji. Zato je pomembno imeti zgodovinsko znanje in mesto, na katerem ga lahko pridobiš – to je s političnega vidika pomembno tudi za sedanji čas," doda.

Gross meni še, da bi bilo dokumentacijsko središče pomembno tudi za spopadanje z dvomi, ki jih o tistem času seje vzpenjajoča se skrajna desnica.