29. oktober - slovenski praznik?
Zunanjepolitični neuspeh pri začrtanju meja po slovenskem etničnem ozemlju je bilo prvo razočaranje slovenske politike. Sledila so še druga. A 29. oktobra so bile dovoljene sanje in nedvomno si je ta dan slovenska intelektualna elita izbrala za simbol večletnih prizadevanj, če ne celo več rodov trajajočih naporov za priznanje slovenske narodne samobitnosti in kulturne samosvojosti, slednjič tudi za gospodarsko moč in politično zrelost za vodstvo lastne države. Tega dne so Slovenci prvič sami odločali o svojem danes in jutri, o slovenskem političnem okviru za razvoj in napredek slovenske družbe, njene kulture, znanosti, gospodarstva, in se brez malodušja, prej s preveč idealizma, postavili ob bok velikim silam na diplomatskem parketu.

Kljub nesporni vlogi v zgodovini slovenske državnosti pa je 29. oktober v javnem spominu nekako spregledan. Če sta Češka in Slovaška oznamovali 100. obletnico v Pragi, prestolnici nekdanje Češkoslovaške, se Pahor v Zagrebu ni srečal s hrvaškim in bosanskim političnim vrhom. Zakaj je tako? Poglobljene študije o tem še ni, res pa se je 29. oktober že v prvi Jugoslaviji umaknil 1. decembru, dnevu združitve. Pravijo tudi, da je bila Država SHS mednarodno nepriznana.

Ta trditev ni povsem korektna. Iz podpore, ki jo je jugoslovanskim bratom izrekala češkoslovaška diplomacija, ugleda južnoslovanske emigracije v tujini, čestitk, ki jih je Narodno vijeće prejelo ob razglasitvi državnosti 29. oktobra, in povabila na pariško mirovno konferenco je razbrati, da je bil položaj Države SHS de facto razmeroma dober. Njen največji "greh" je bil morda pomanjkanje samozaupanja v lastno prihodnost. Morda je res svojevrstna ironija, da so delegacijo južnoslovanskih politikov iz nekdanje Avstro-Ogrske v Versaillesu imenovali za delegacijo Kraljevine Srbije, vendar je ta o združitvi s Srbijo razmišljala že od samega začetka.

V skupnostnem spominu sta Državo SHS oz. medvojno obdobje zasenčili obe svetovni vojni ter predhodnica in naslednica, državi, ki sta bili obe večji, vplivnejši, dolgoživejši, ki še danes burita domišljijo z mogočimi drugačnimi razpleti "kaj če", naj si bosta idealizirani ali demonizirani. Jure Gašparič z Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije ugotavlja, da je percepcijo stare Jugoslavije ustvarila predvsem socialistična Jugoslavija: da je bila buržoazna, velesrbska, da ji je spodletelo pri socialnem, narodnem in agrarnem vprašanju … Medvojna država je bila res država nasprotij, država padlih vlad, velikega zadolževanja in ljudske revščine, ki jo je svetovna gospodarska kriza še poglobila, država, ki je izgubila Koroško in Primorsko …

A za vnovično odkritje povojnega dogajanja je bila potrebna tudi zgodovinska distanca. V 70. letih je zgodovinopisje z Jankom Pleterskim dobilo temeljno delo o tem obdobju in konec 80. let bi bil idealen čas za odkrivanje otroških spominov rodu, rojenega v 20. letih, ko ne bi bila vsa pozornost uprta v razpad Jugoslavije in njegove posledice.

Kaj nas uči lastna preteklost?
Kot vsaka stoletnica je tudi današnja dobra priložnost za ovrednotenje napredka in sprememb v naši družbi. Čeprav izmučeni od vojne, so pijani od idealističnih upov ali strahu pred preživetjem ljudje v tem prevratnem času delovali tudi zoper javni red in mir, ta pa se je prav tedaj izkazal za enako represiven in uperazdirajoč. Številne male republike, npr. na Vinici novembra 1918 in nato aprila 1919, na Prevaljah novembra 1918, v Šmihelu - Stopičah pri Novem mestu decembra 1918, kot navaja Ivan Kreft, pa upori v Trbovljah, Murska republika v Prekmurju, jasno kažejo, da je bilo obdobje restavracije konfuzno in daleč od soglasnega priznavanja vseh ljubljanskih sklepov. Lev Centrih z Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije je na simpoziju Slovenski prelom 1918 tako osvetlil več doslej prezrtih sodnih spisov, ki kažejo, kako so kmetje z orožjem prevzemali oblast v svojem kraju ter si začeli prilaščati plemiško posest. Konec starega reda so, tako so pričali pred sodnikom, pač tako dojemali. Dolenjski kmetje so na shodu v Krškem tako zahtevali žensko volilno pravico, nižje plače uradnikov, razdelitev odvečne zemlje veleposestnikov, izrekli pa so se proti agrarni reformi, ki jo pripravijo doktorji, in reformi žandarmerije ter postavili tudi nekatere etnične zahteve.

Kje smo danes? Podoben občutek neenakosti in krivic je še danes čutiti v pozivu javni upravi in drugim "lenuhom", naj živijo od lastnega dela. Zanimive vzporednice z našim časom je najti v časopisih iz časa agitacije za koroški plebiscit: poročila o nemških posilstvih zavednih slovenskih deklet. Ampak danes se slovenski fantje ne ravsajo več z nemškimi študenti, kot v odmevnih protiburških protestih 1898 ali ptujskih dogodkih 1908, pogled je usmerjen drugam.

Na drugi strani so ponižani in razžaljeni: tisti, ki so leta 1918 od vlade zahtevali praktične resitve, ki upoštevajo tiste, kogar zadevajo, so bili označeni za boljševike, torej huligane, ljubitelje nereda, in razgnani. Ko so si bajtarji nasekali drv, so bili okarani zaradi prilaščanja tuje lastnine, vojnim dobičkarjem pa ni nihče zabrusil v brk. Velike sile še vedno izigravajo šibkejše. Kje smo torej danes? Kam smo prišli v stotih letih in k(d)aj se bomo iz zgodovine (česa) naučili?