Dogodki, ki sta jih oba doživela na bojišču soške fronte, so navdihnili dve pomembni literarni deli slovenske oziroma italijanske književnosti. Ungaretti je svoje verze zapisoval že na sami fronti; med decembrom 1915 in oktobrom 1916 jih je pisal tako rekoč na vojaškem nahrbtniku, pod naslovom Pokopani pristan (Il porto sepolto, 1916) pa je zbirka izšla prav pred enim stoletjem v Vidmu. Voranc je morijo Doberdoba preživljal med novembrom 1915 in zgodnjo zimo 1916. Svoje videnje prve svetovne vojne je zapisal pozneje, najprej v pripravljalnih spisih, ki so bili osnova za leta 1940 izšel roman Doberdob.

Na obe deli, Ungarettijevo pesniško zbirko in Vorančev roman, se je oprl režiser in scenarist Valentin Pečenko pri snemanju novega dokumentarnega filma Televizije Slovenija Doberdob: Ungaretti-Voranc. V lirični dokumentarni sliki o neopisljivi človeški tragediji na doberdobski planoti besedo prepušča Ungarettijevi liriki in Vorančevi zgodbi o svojem alter egu Amunu Mohorju. Zgodbi in delo obeh literatov pa gledalcu v dokumentarcu razložita zaslužni profesor italijanske književnosti Elvio Guagnini in profesor slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu Miran Košuta.

Resničnost jarka izniči začetno navdušenje nad vojno
Ungaretti je bil ob prihodu iz Francije v Italijo zaradi svojih anarhistično-interventističnih stališč zagovornik vstopa Italije v veliko vojno. Čeprav se sliši paradoksalno, je v vojni videl neke vrste odrešitev, edini način, kako se zoperstaviti ravno vojni sami. Kot v filmu razloži Elvio Guagnini, je Ungaretti svoje razmišljanje pojasnil v pogovorih z Mussolinijem, ki je bil takrat urednik časopisa Avanti. V razmišljanjih, ki so bila objavljena v listu Il popolo d'Italija, je Ungaretti leta 1915 razložil svoje zaupanje v pot vojne, ki bo zrušila družbene pregrade in vzpostavila solidarnost med ljudmi. Vstop v vojno je torej razumel kot protivojno dejanje, saj bi se lahko le s spopadom izničila njen primarni izvor in glavni krivec, ki ga je videl v Nemčiji. In v takšnem razmišljanju ni bil osamljen; podoben optimizem in naivno zaupanje v nujnost odrešiteljice vojne so delili tudi drugi italijanski rekruti.

Mohorjevo oziroma Vorančevo stališče je od samega začetka drugačno, razloži Miran Košuta. Njuna protivojna in mirovniška drža je mnogo bolj absolutna, brez vsakršne tolerance do spopada. A če upoštevamo širšo sliko, je tudi med slovenskimi fanti, ki jih je Avstro-Ogrska ob napovedi vojne Srbiji poleti 1914 poslala na bojišča, velo zmotno prepričanje, da se bodo boji kmalu končali, da jih bodo prav oni junaško izbojevali in monarhiji prinesli zasluženo zmagoslavje. A ob hudem pomanjkanju in vseprisotni smrti v frontnih jarkih sta uvodna zagnanost in lojalnost Francu Jožefu kopneli kot spomladanski sneg.

Smrt izniči nacionalne razlike
Vse očitnejše spoznanje, da so monarhiji zgolj hrana za topove, je zameglilo jasnost smiselnosti bojevanja in tudi sovražnik ni bil več tako enostransko prežeč, kot so ga upodabljale propagandne razglednice. "Kdo pa jih je silil v vojno, Italijane? - In kdo je silil nas?" razmišljajo protagonisti Vorančevega Doberdoba. Vojaki so se znašli v težko razumljivem položaju, zato Mohorjev bataljon v enem trenutku na ukaz strelja na italijanskega sovražnika, v drugem pa mu hiti pomagat. Znani so številni opisi podobne medsebojne solidarnosti ali pa ganljivega prepevanja božičnih pesmi, ki so med mrzlimi prazničnimi dnevi na obeh straneh fronte zvabili solze v oči izmučenih vojakov.

To je tudi osrednji poudarek Vorančevega Doberdoba. V njem ruši mit o junaški vojni in resnicoljubno slika zbegane in prestrašene vojake na obeh straneh bojišča. Vorančev in Mohorjev odnos do italijanskega nasprotnika je večplasten, pojasni Košuta: "Nacionalno so jima dejanski sovražniki, uničevalci tega, kar jima je drago, bodoči okupatorji, zatiralci slovenske svobode. Človeško in osebno pa so žrtve iste nesmiselne vojne tragedije. Tovariši, ki so se sredi doberdobske morije znašli na istem življenjskem prepihu. Pod Damoklejevim mečem smrti izginejo pri Vorancu vsakršne nacionalne razlike."

V osrednji Mohorjevi dilemi, ali naj ostane zvest cesarju ali dezertira na italijansko stran, najdemo poglavitni vzgib za nastanek tega avtobiografskega zapisa. Na pisateljevi lastni zgodbi temeljita prva dela romana (Črna vojska in Doberdob), medtem ko v drugih dveh (Lebring in Judenburg) opisuje naraščanje nezadovoljstva v 17. pehotnem polku, ki doseže vrh v uporu v Judenburgu. Ukleščen med avstrijskim kladivom in italijanskim nakovalom zgodovine, kot njegov položaj opiše Košuta, Voranc v svojem romanu razloži, da ga v dezerterstvo ni pognala ljubezen do Italije – v tej je še vedno prepoznaval sovražnika tistega, kar mu je bilo drago -, temveč pobeg iz morije same. "… Ali naj branim enega nasprotnika pred drugim? Naj se sama pretepavata. Naj se uničujeta."

Vojna kot najbolj zverinsko človeško dejanje
V romanu, ki ga Košuta opiše kot najpopolnejšo slovensko romaneskno fresko o prvi svetovni vojni, ubesedi pisatelj podoben uvid kot Ungaretti v svoji okleščeni poeziji: da je vojna popolnoma neobvladljivo kolesje, ki iz človeka prikliče najbolj zverinsko plat, ga za vselej spremeni in na koncu zlomi. Po neposrednem soočenju z neopisljivo grozo bojevanja je njuno spoznanje enako. Zamegljenost prvotne herojske vznesenosti se izkristalizira in razkrinka vojno takšno, kot je. Slečena vsega lažnega propagandnega lišpa se pokaže kot prežeča, neusmiljena in neobvladljiva pošast, ki nikomur ne prizanaša.

Z golo besedo do prave resnice
Ungaretti je dejal, da je bil ob pisanju Pokopanega pristana (Il porto sepolto) prisiljen svoj pesniški jezik prenoviti. Ob soočenju z vojno je moral pesem oklestiti do skrajnosti, do bistva, gole besede. Okleščena pesem je bila sicer po njegovih besedah predvsem posledica pomanjkanja časa, da bi pisal zapleteno, pa vendar je do skrajnosti prečiščena pesniška govorica obenem lahko bolj elokventna izpovedovalka grozot, ob katerih jezik obnemi. Kot abstraktna slika, ki v odsotnosti vsakršne naracije lažje izpove težko ubesedljivo in razumljivo kompleksnost tragedije človeštva, poudari Guagnini. Tako vsega odvečnega oropana beseda lažje približa v nemem kriku ihtečo dušo strtega vojaka. Čeprav gre za prozo, Vorančev realistični roman stopa po podobni izrazni poti. Tudi ko je na videz najbolj suh in faktografski, je po Košutovih besedah njegov realizem metafora umetnikovega iskanja pravice in resnice, pa čeprav na gojišču zla.

Režiser Valentin Pečenko, ki se je v preteklih letih s prvo svetovno vojno veliko ukvarjal in o njej posnel odmevno dokumentarno serijo Slovenci in 1. svetovna vojna 1914-1918, se je tokrat znašel pred drugačnim izzivom. Če je prej stoletje oddaljeno dogajanje podajal skozi zgodovinsko prizmo s pomočjo arhivskega gradiva in drugih virov, je tokrat v ospredju umetniška beseda. Ta je dovolj silovita, da ne potrebuje dodatne vizualizacije. Še več, lahko ji je celo v napoto. Pečenko se tega zaveda in težavo uspešno reši s podobnim asketskim pristopom, kot stoji v ozadju Ungarettijeve poezije in Vorančeve proze. Spoštljivo se umakne nagovarjajoči pisani besedi literatov in ju pospremi s posnetki danes ponekod prerasle, nevsiljive kulise soškega bojišča in širšega soškega pejsaža - danes tihega in blagega pričevalca oddaljenih tragičnih dogodkov. Tega kontrastno prepleta z arhivskimi fotografijami in posnetki bobnečega topniškega ognja, bojev in krušeče se kraške krajine, posute s številnimi mrtvimi vojaki, njihovimi pokopi ter življenji vojakov v zaledju fronte po prestani golgoti na doberdobski planoti smrti.

Kaj po vojni ostane v človeku?
Dokumentarni film Doberdob: Ungaretti-Voranc so 14. novembra premierno predvajali v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, večer pozneje pa je bil premierno na ogled na sporedu Televizije Slovenija. Nanj velja znova opozoriti predvsem zaradi dvojega.

Prvič, ker film sijajno dopolnjuje spontani poudarek večjega dela dogodkov, s katerimi se po vseh koncih države in tudi zunaj nje spominjamo stoletnice prve svetovne vojne – torej personalizacijo zgodovinskih dogodkov in preusmeritev od suhoparnih številk k resničnim osebam in njihovim zgodbam. V resnici film ta osebnostni, drobni pogled na vojno dvigne na novo raven in v tem je tudi njegova največja vrednost. Z Ungarettijevo in Vorančevo pronicljivo refleksijo ne gre več za podobo človeka v svetu, ampak je pogled obrnjen v njegov notranji kozmos. Prek intimistične poglobitve stori torej individualizacija zasuk k univerzalizaciji posameznikove izkušnje, v kateri je zaobjeta človekova eksistenca kot takšna.

"Ta film ni usmerjen v vojno faktografijo in opisovanje ofenziv in bitk, ampak imamo opravka z upodobitvijo sveta v človeku, s tenkočutno vizualizacijo tega, kako se vojna zrcali v človekovem razdejanem srcu, mislih, dilemah," je pojasnil režiser Pečenko. "Ko posluša Ungarettijeve pesmi in prisluhne Vorančevi prozi, se človek nehote vpraša – kako malo je potrebno - sredi tihote se v rovu zasliši suhi 'penk' in že preneha biti tovariševo srce, ni ga več," razmišlja režiser. "Živo bitje sem," pravi Ungaretti v svoji pesmi (Sono una creatura), kjer si smrt in življenje nikoli nista bila tako blizu, sobivala sta pod ognjeno steno padajočih granat in izmenjujočih si strelov. Soočeni smo torej z vprašanjem, kaj ostane v človeku po tako grozovitem materialnem uničenju, spomni Pečenko.

V antologijski pesmi Sveti Martin na Krasu (Vrtača z osamljenim drevesom, 27. avgusta 1916) Ungaretti zapiše takole: Od vseh teh hiš / ostal / je le / kak kos zidu. / Od vseh / ki sem se družil z njimi / ni ostalo / niti toliko. / Toda v srcu / križ noben ne manjka. / Moje srce / je najbolj razmrcvarjena dežela.

Da se ne bi več ponovilo. A človekov spomin prehitro pozablja.
Film je nastal predvsem iz želje, da se vse to, kar so prestali literata in njuni preštevilni sovojaki, pa tudi njihovi najbližji v zaledju, ne bi nikoli več ponovilo. To je tudi eden izmed razlogov, da bi si film z izjemno sporočilno vrednostjo, kot je na predstavitvi filma v Muzeju novejše zgodovine dejal italijanski veleposlanik Paolo Trichilo, morala ogledati tako slovensko kot italijansko občinstvo. "Gre za usode vseh teh mladih fantov, ki so zaradi vojne tam pustili svoje življenje," je dodal nekdanji slovenski veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič, ki je sam odraščal v teh krajih in svoje otroštvo preživel tudi ob raziskovanju jarkov, v katerih so nekoč trepetali vojaki. "Bojim pa se, da ti časi niso mimo. Človekov spomin prehitro pozablja. Nisem prepričan, da gre Evropa v tisto smer, ki si jo želimo."

In to je tudi drugi vidik, ki ga je ob filmu treba omeniti. V letih, ko se spominjamo prve svetovne vojne, slišimo veliko opozoril, da nam morajo biti tedanji dogodki v poduk, kako nesmiselna je vsakršna vojna, kako gromozansko uničenje prinese in kako hitro potegne človeka v svoj neobvladljiv vrtinec. Da se ne bi več ponovilo; svarilo, ki si ga je vedno znova razočarano človeštvo tolikokrat ponovilo, da ga je varljivo obdalo z lažnim občutkom, kako je res tako. Da smo se torej iz uničujočih štirih let dovolj naučili in vemo danes več, kot so sodobniki naših dedov ali pradedov, ki so zanetili svetovni spopad. A vendar dogajanje zadnjih sto let temu oporeka. Prizori sodobnega časa prav tako.

"Pravijo, da je zgodovina učiteljica življenja, a ugotavljam, da ni tako," je ob filmu dejal vodja kustosov v Muzeju novejše zgodovine Marko Štepec. Prav nasprotno dodaja: "Če kaj, iz zgodovine kvečjemu ponavljamo napake." Temu pritrjuje tudi Pečeko, ki je podobno meni, da gre Evropa v nemirno smer. In prav zato so takšni filmi toliko bolj dobrodošli, še več, nujno potrebni opomniki.
Maja Kač