"Tako je vse hujšalo - ljudje so pešali. Jaz sem znižala od teže 87 na 55 in vsi tako približno od 55 kg tudi na 30 kg. Niže. O ti brezpotrebna vojna, kdo je tega kriv," je v pismu iz Zagreba daljnega maja 1918 zapisala Marija Košuta. To in podobna pričevanja so del nove razstave v Kobaridu, ki osvetljuje zaledje in človeške zgodbe prve svetovne vojne.
Razstava z naslovom 1916 - (Pre)hrana. Ženske v zaledju soške fronte, ki sta jo pripravila ljubljanska Filozofska fakulteta in Ustanova Fundacija Poti miru v Posočju, bo od danes naprej - pa do konca oktobra - na ogled v prostorih Fundacije v Kobaridu. Častna govornica ob odprtju ob 19.00 bo prof. dr. Petra Svoljšak, predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU in podpredsednica Nacionalnega odbora za zaznamovanje 100-letnic 1. svetovne vojne.
Ekipa avtorjev pod vodstvom dr. Marte Verginella v Kobaridu sledi obsežnemu štiriletnemu projektu, ki za vsako 100. obletnico postavi novo razstavo in tako časovno sledi dogajanju skozi leta vojne, v ospredju vseh pa so ženske. "Ženske vloge do zdaj niso bile tako osvetljene, obstajal je velik raziskovalni manko v zgodovinopisju," je lani poudarila ena izmed avtoric razstave dr. Petra Testen. Tega se zdaj trudijo zapolniti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, svoje delo pa raziskovalci predstavljajo na teh razstavah. Lanska je bila naslovljena 1915 - Ženske v zaledju soške fronte, predlanska 1914 - Ženske na predvečer prve svetovne vojne, letos pa se posvečamo vprašanju, kako je vojna spremenila jedilnik povprečnega človeka.
Izobilje višjega sloja je hitro ostalo le še spomin Zlasti v avstrijskem delu Habsburške monarhije je hitro začelo primanjkovati hrane. Glavnina zalog je bila, tako kot v drugih vojskujočih se državah, namenjena vojski, opozarja Marta Verginella. "Izobilje za mizo, predvojna domena srednjega in višjega sloja, je postalo bled spomin. Raznolikost in pogostost hranjenja sta se upognila razpoložljivemu in dosegljivemu. Tudi z omejitvami cen živil in uvedbo prodaje hrane na karte avstrijskim oblastem ni uspelo preprečiti draginje, občasnih nemirov in čedalje pogostejših kršitev zakona. Lakoto je civilno prebivalstvo občutilo najprej in najbolj v neposrednem zaledju front, vendar se je z nadaljevanjem vojne pomanjkanje selilo tudi v notranjost države."
Srebrnino za vrečo moke Še posebej v večjih mestih so bili ljudje prisiljeni svojo hišno srebrnino, biedermajersko pohištvo in krznene plašče menjati za vreče moke in krompirja. Obubožane in podhranjene meščanke ter delavke so si na podeželju poskušale priskrbeti najnujnejše za preživetje svojih družin.
"Predstave" izobilja za sovražne vojake Pomanjkanje je zajelo tudi podeželje. Redne rekvizicije poljedelskih pridelkov in blaga v vojaške namene so občutno poslabšale preskrbljenost z najnujnejšim za preživetje na kmetih. "Veselje vojakov ob obilni delitvi hrane v neposredni bližini strelskih jarkov je bilo pogosto prirejeno za potrebe vojne propagande. V kruti vojni resničnosti je prebivalstvo zaradi lakote umiralo predvsem v zaledju, v zadnjih letih vojne pa je hrane vse bolj primanjkovalo tudi med vojaštvom," v svojem zapisu sklene Verginellova.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje