Vlogo žensk postavlja v središče razstava, z odprtjem katere se v kobariški Ustanovi Fundacije Poti miru v Posočju se pridružujejo zaznamovanju stoletnice začetka prve svetovne vojne. Postavitev, ki jo je v Kobaridu odprl minister za kulturo, ki izvaja tekoče posle, Uroš Grilc in bo na ogled do 20. septembra, je pravzaprav le prvo poglavje širšega projekta, posvečenega tej tematiki.

Če aktualna razstava slika vlogo žensk v letu 1914, torej pol leta pred usodnim atentatom na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu in nekaj manj kot pol leta vojnega stanja, bodo s prihodnjimi postavitvami raziskovali naslednja leta, vse do leta 1918. Domiselno zastavljen koncept, ki bo obiskovalcu pokazal postopno spreminjanje vzdušja od predvečera vojne, ko v vsakdanjem življenju hudih napetosti še ni bilo čutiti, prek povsem spremenjenega življenja med hudim pomanjkanjem, obupanosti ob trajajoči vojni, ki bi se po prvih napovedih v časopisju morala bleščeče končati že v nekaj mesecih, do povsem skrušene morale zadnjega leta.

V Kobaridu bodo na ogled prve tri razstave tega štiriletnega projekta, z zadnjo pa bodo stoletnico konca velike vojne zaznamovali v Narodnem muzeju v Ljubljani. Vodja projekta je dr. Marta Verginella, pri njegovi uresničitvi pa sodelujejo še soavtorice dr. Kornelija Ajlec, dr. Ana Cergol Paradiž, dr. Irena Selišnik, dr. Urška Strle in dr. Petra Testen.

V poklicih, prej rezerviranih za moške
Medtem ko od lanskega oktobra odprta razstava Na krilih zgodovine v prostorih fundacije slika zgodbe pilotov in fotografije bojišča na območju soške fronte, nas nova postavitev spomni na nepogrešljivost žensk. Takoj po atentatu sprememb še ni bilo zaznati, splošna mobilizacija, ki se je začela na zadnji julijski dan in je številne moških poslala v oddaljeno Galicijo, pa je že pokazala manko, ki so ga reševale ženske. Poskrbeti so morale za kmetije, poiskati dodatna sredstva in se zaposliti v poklicih, do tistega trenutka rezerviranih za moške. Ti majhni koraki so bili pravzaprav šele začetek, pojasnjuje soavtorica razstave Petra Testen.

Razstava je razdeljena v več tematskih sklopov, od odzivov na sarajevski atentat, prek dobrodelnosti, zakonodaje in morale, izobraževanja deklet, skrbi za ženske in otroke, smrtnosti in rodnosti, do ženskih društev in ženskega časopisja, ki pa potem z letom 1914 praktično povsem zamrejo. Predstavljene so tudi teme oskrbe z živili, usode begunk in verjetno eden izmed najvidnejših poklicnih profilov, ki je tedaj stopil v ospredje – bolniška strežnica.

Kot bolniške sestre so se ženske še najbolj približale bojiščem (če izvzamemo denimo slavno dunajsko vojno dopisnico Alico Schalek), sicer pa so bile umaknjene v zaledje, ki pa ga krut čas vojne ni zaobšel. "Plača se mi je takoj za tretjino zmanjšala, cene živil so zrasle. Vladala je panika. Ljudje so verjeli, da bi jih lahko izstradali, in so brezglavo kupovali na zalogo. Tudi jaz sem si kupila sveženj sveč, da bi vedno imela svetlobo. Ljudje so drug drugemu trgali iz rok dnevni časopis," je tega leta zapisala Alma Karlin, slavna popotnica, pesnica in pisateljica, ki je tedaj sicer živela v Londonu, mesto pa kmalu zapustila, saj je bila kot državljanka Avstro-Ogrske tam nezaželena gostja. Njene besede zgovorno orišejo, kaj je vojna pomenila za življenje v še tako odmaknjenem zaledju.
Dobrodelni damski odbor
Postavitev se sicer ne osredotoča na usode posameznih žensk, pa vendar skozi fragmente razstavljenega gradiva začutimo njihovo dejavnost. Izredno prizadevna je bila denimo žena ljubljanskega župana Franja Tavčar, nič manj žena podžupana Berta Triler. Gre torej za ugledne ženske tedanje meščanske družbe, ki so v sklopu damskega odbora zbirale konzerve in hrano za vojake na fronti.

Razstavljeni so časopisni članki, ki jih spremljajo imena avtoric ali urednic, kot sta denimo Marija Kokalj in Pavla Levec. Zanimivo je pričevanje Marije Kepic, ki je bila osumljena goljufanja z vojaško podporo. Zgodovinski arhiv Republike Slovenije je za razstavo med drugim posodil še poročilo iz sodne preiskave proti Luizi Bram, ki jo je sobarica ovadila, da je govorila čez prestolonaslednika, in ker je bila med balkansko vojno bolniška strežnica, so jo sumili, da vohuni za Srbe.

Poleg časopisnih člankov slikajo vlogo žensk tudi slikovno gradivo, fotografije, razglednice, arhivski dokumenti in grafi. Stoletje nazaj popelje kolaž treh filmov, ki ga prav tako hrani Arhiv Republike Slovenije; gre za posnetke Ljubljane leta 1909, Cankarjevih Podob iz sanj režiserja Vojka Duletiča in izsek iz filma Raziskujemo preteklost.

Pomembna sila zaledja
Če so bila torej predvojna leta čas, ko se je, kot je v uvodnem nagovoru napisala Marta Verginella, boj za žensko emancipacijo in pridobitev ženske volilne pravice iz elitnih krogov britanskih sufražetk širil po stari celini, tudi v slovenske dežele, so ženske z vojnimi leti postale pomembna sila zaledja. Postale so dejavne v domačem in poklicnem okolju, tudi v politični sferi jih ni bilo mogoče spregledati, delovale so kot vojne agitatorke ali pa navdušene podpornice lastne vojske, vohunke in tudi borke za mir.

Slovensko zgodovinopisje, ki je čas prve svetovne vojne pod drobnogled intenzivneje vzelo relativno pozno (v osemdesetih in devetdesetih letih), je vlogo žensk do zdaj raziskovalo predvsem prek posameznih poglavij, kot so denimo vojne begunke, ali pa v kontekstu vojne propagande, tudi v povezavi s prehrano in majniško deklaracijo (z obojim se je ukvarjala Irena Selišnik, medtem ko sta temo begunk obravnavali dr. Petra Svoljšak in Verginella), s katero jim je uspelo zbrati več kot 150.000 podpisov.

Fundacija je razstavo postavila v sodelovanju s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, pri njeni uresničitvi pa so sodelovali tudi Narodni muzej, Muzej za novejšo zgodovino Slovenije, ZRC SAZU in Kobariški muzej.