Naj je šlo za preboj na eni ali poraz na drugi strani, uspeh odločilne ofenzive je po skoraj poltretjem letu krvavih bojev na soški fronti prinesel konec tamkajšnjih spopadov. Na avstro-ogrski strani je spopad dobil ime čudež pri Kobaridu, saj snovalci bitke niso pričakovali, da bo tako zelo uspešna, Italijani so si ga zapomnili kot Caporetto (italijansko ime za Kobarid) - poraz, nekaj nepopravljivega.

Na prvo svetovno vojno in na soško fronto, na kateri je na od Rombona do morja padlo okoli 350.000 italijanskih in avstro-ogrskih vojakov, danes v naravi spominja veliko ostalin. Predvsem gre za številna vojaška pokopališča, kostnice ter ostanke vojaških utrdb in strelskih jarkov - okoli 60 vojaških pokopališč avstro-ogrske vojske, tri italijanske kostnice, nemška kostnica in vsaj 25 muzejev na prostem.

Vse te ostaline so obenem kulturna dediščina, ki postaja vse pomembnejša pri razvoju zgodovinskega turizma. Mnogi Čehi, Madžari, Slovaki in vnuki drugih padlih dandanes obiskujejo kraje, kjer so se bojevali njihovi dedje in iščejo njihove grobove.

"Fundacija poti miru skupaj z najrazličnejšimi društvi, zgodovinskimi, turističnimi in seveda pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine, tudi občin in vseh drugih organizacij, ki tudi vendarle financirajo obnovo te nepremične dediščine, ki je ostala v naravi, skrbi za muzeje na prostem, kjer so jarki, kaverne," je za televizijo Slovenija povedala Maša Klavora iz fundacije.

Ob stoletnici začetka 12. soške bitke, znane tudi kot čudež pri Kobaridu, je bila gostja Odmevov zgodovinarka dr. Petra Svoljšak, predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC-ja SAZU-ja. Z njo se je pogovarjala Rosvita Pesek.

Beseda Caporetto, kar pomeni italijansko Kobarid, je zaznamovana z najhujšim porazom italijanske vojske v njihovi zgodovini. Kaj se je pravzaprav v tem "blitzkriegu" zgodilo?
Tako je, beseda Caporetto ali Kobarid po slovensko, je v italijanskem zgodovinskem spominu soznačnica vsakršnega velikega poraza, ne samo vojaškega, tudi velikega poraza na primer nogometne reprezentance.
Kar pa se "blitzkriega" tiče in tudi t. i. čudeža pri Kobaridu, bi potrebovalo oboje vsaj narekovaj, če ne že neke temeljite zgodovinske umestitve na podlagi stvarnih dejstev. Dejstvo pa je, da se je v tej 12. soški ofenzivi ali preboju pri Bovcu in Tolminu zgodilo nekaj zelo pomembnih in uspešnih taktičnih odločitev. Zagotovo so temu botrovale tudi naivnost, nejevernost ali oholost takratnega italijanskega vojaškega vodstva. Torej vrsta nekih okoliščin, ki je naredila to bitko tako veliko, da se je zapisala v zgodovinski spomin poraženca kot Caporetto in zmagovalca kot odločilen preboj.

Vrhovni poveljnik soške fronte je bil Svetozar Borojevič von Bojna, edini nenemški feldmaršal v avstro-ogrskih oboroženih silah. Enajst zelo močnih italijanskih ofenziv je ustavil. Kdo je bil ta mož, kako velik je dejansko bil?
Takrat še general Svetozar Borojevič je na soško bojišče prišel 27. maja 1915, potem, ko se je odlikoval v vodenju vojaških operacij v Galiciji in že po tem, ko je padla odločitev, kje bo potekala avstro-ogrska obramba proti novi nasprotnici, to je Kraljevini Italiji. Ta obramba pogajanja med nemškim in avstrijskim zaveznikom v tem, kje bo potekala ta obramba, je nekako nihala med Dravo in Sočo in nazadnje je zmagala odločitev, da naj poteka čim bolj na robu avstro-ogrskega državnega ozemlja. Svetozar Borojevič je tukaj opravljal svojo vojaško dolžnost in to je opravljal častno in dobro. In temu seveda lahko pripišemo vse zasluge.

Slovenski vojaki so služili v 50 od 141 polkov. Najbolj znan je 17. pehotni kranjski Janez in spodnještajerski jekleni polk 47. Kakšni vojaki so bili Slovenci?
Slovenci so bili nedvomno dobri vojaki, zvesti, lojalni, pogumni, kakor so jih označevala avstrijska vojaška poročila. S prihodom na soško bojišče iz daljnega ruskega bojišča se je njihova percepcija vojne spremenila. Ta vojna je postala, kot je rekel v letu 1917 cesar Karl, naša vojna, in s to zavestjo, da dejansko branijo svoja domača dvorišča, so se vojaki borili tudi na soški fronti, čeprav ne bi mogli reči, da pogumneje, bolj lojalno in močneje kot na vzhodnem bojišču.

Vemo, da je bila pogosta spremljevalka v večini vojn tudi lakota. Našla sem podatek, da je v zadnjem letu te prve svetovne vojne povprečna teža vojaka padla pod 50 kilogramov. Kakšna pa je bila sicer prehrana vojakov v prvi svetovni vojni?
Če sodimo po zapisih, ki so jih za seboj pustili ravno slovenski vojaki prve svetovne vojne, po njihovih dnevnikih in spominih, je hrana pravzaprav ena osrednjih tem. Pomanjkanje hrane jih je spremljalo vse od začetka vojne dalje. Zelo veselo so sprejemali kakršna koli darila v obliki hrane, in to zapisali tudi v spomine, pisma in dnevnike. Proti koncu vojne, ko je celotno državo zajelo silno pomanjkanje, ko je zaradi antantne zapore država dejansko padla v izredno hudo gospodarsko krizo, se je seveda ta kriza odražala tudi na avstro-ogrskih vojakih in ko so prišli na Pijavo in pojedli vse, kar so med Sočo in Pijavo lahko pojedli in popili, takrat se je zanje začela dejansko velika kriza. Kot je zapisal italijanski romanopisec Molesini, so se domačini kar čudili, kako lahko takšna vojska sploh še funkcionira.