S preprosto, tiho in spoštljivo gesto, kot so spominski dan ob začetku 12. soške bitke opisali v Fundaciji poti miru iz Kobarida, želijo ob spominu na žrtve izraziti tudi zahvalo za mir, v katerem živimo, in se vnovič zavezati svojemu poslanstvu, ki je s spoštovanjem predstavljati zgodovino, sodelovati in krepiti vrednoto miru.

Sveče so prižgali v Bovcu, Kobaridu, Tolminu, Kanalu, na Sabotinu, v Solkanu, pri Borojevićevem spomeniku na bližnji Prevali, v Bukovici, Lipi na Krasu, Gorjanskem, Črničah, pri Ruski kapelici pod Vršičem, v Bohinju, na ljubljanskem pokopališču Žale, na italijanski strani pa na Oslavju, Sredipolju, Foljanu, Tržiču, Doberdobu in na pokopališču svete Ane v Trstu.

V spomin na žene, ki so ostale brez mož, očetov in bratov
Ženske iz društva Goričanke in člana Društva Soška fronta so se spomnili vseh mater in žena, ki niso vedele, kje so pokopani njihovi ljubljeni. Prižgali so jih ob Borojevićevem spomeniku na Prevali nad Novo Gorico. "Imeli so žene, matere, sestre, otroke, ki so jih pogrešali. Ne smemo jih pozabiti," je v imenu Goričank dejala Blanka Maraž.

Član Društva Soška fronta Marko Zavrtanik pa je spomnil, da je na obeh straneh od Rombona do morja padlo približno 350.000 vojakov. "Morda jih je umrlo še več. Z avstro-ogrske strani pa ni praktično tu nobenega znamenja, ki bi spominjal na te hude in žalostne dogodke." Tudi zaradi tega so pri društvu decembra lani na Prevali nad Novo Gorico postavili spomenik generalu Borojeviću, poveljniku avstro-ogrskih sil na soški fronti. Zavrtanik je ob tem spomnil, da je Borojević v dveh letih in pol "z zelo skromnimi silami ustavil kar enajst zelo močnih italijanskih napadov".

Eden redkih spomenikov generalu Borojeviću
Vsi spomeniki in dogodki so namenjeni spominu in opominu, poudarja Zavratnik, ne v poveličevanje vojne. Poleg Borojevićevega stola pod Cerjem na Krasu in njegovega nagrobnega spomenika je tako to edini spomenik generalu, ki je sicer dve leti po vojni umrl v revščini.

S petjem slovenskih in italijanskih pevcev
Spominjanje sto let oddaljenih dogodkov se je v Kobariškem muzeju nadaljevalo s sklepom spominskega teka vojakov Budimpešta – Kobarid in pohoda po poteh 12. Šlezijske divizije iz Tolmina do Kobarida. Pripravili so kratko spominsko slovesnost z nagovori kobariškega župana Roberta Kavčiča, predstavnika ministrstva za obrambo Sama Bevka, madžarske veleposlanice Szilagyine Batorfi Edit, predstavnika Združenja nemških vojaških gornikov in predstavnika Alpinskega združenja iz Čedada. Dan se je končal s spominsko mašo in koncertom slovenskih in italijanskih pevcev v cerkvi svetega Antona pri italijanski kostnici v Kobaridu.

Vence položili tudi v Rimu
Obletnico začetka čudeža pri Kobaridu so zaznamovali tudi v Italiji, kjer se je dan v zgodovino zaradi poraza italijanske vojske vpisal tudi kot veliko italijansko ponižanje. Načelnik generalštaba italijanske vojske, general Danilo Errico, je pred spomenik na sedežu generalštaba v Rimu položil venec. Z dogodkom so počastili spomin na vse, ki so padli v 12. soški bitki.

V Posočje se vrne mir
Na današnji dan leta 1917 so avstro-ogrske sile ob pomoči nemških sprožile odločilno ofenzivo, ki se je nadaljevala do 16. novembra 1917. Ustavile so se šele na italijanski reki Piavi, kjer so jim Italijani onemogočili napredovanje tudi po zaslugi francoskih in britanskih zaveznikov, ki so jim prišli na pomoč. Po 888 dneh bojevanja je bilo fronte konec, v Posočje in na Kras se je vrnil mir.

Na italijanski strani je bitka terjala od 10.000 do 13.000 vojaških življenj, 265.000 Italijanov jih je bilo zajetih, od teh pa jih je umrlo 100.000 umrlo. Izgube so bile velike tudi na avstro-ogrski strani, kjer je padlo okoli 10.000 vojakov. Poraz italijanske vojske je bil tako obsežen, da so zaradi njega zamenjali poveljnika italijanske vojske Luigija Cadorno. Še danes pa izraz Caporetto, ki je italijansko ime za Kobarid, velja za sinonim katastrofalnega poraza.