Po 11. italijanskih ofenzivah in mučnih 29 mesecih na soški fronti je položaj na avstro-ogrski strani postajal vse bolj kritičen in cesar Karel I. je poklical na pomoč Nemce. Odločili so se za protinapad v zgornjem Posočju, kjer ga Italijani niso pričakovali, posledično pa je bila italijanska obramba v tem delu zelo "plitka". Počilo je ob 2. uri zjutraj 24. oktobra 1917, ko se je začelo celonočno topniško obstreljevanje s plinskimi granatami, ki mu je sledilo še rušilno obstreljevanje italijanskih bojnih položajev. Ob jutranjih urah je krenila v napad pehota in zgodil se je "čudež pri Kobaridu" oz. 12. soška bitka, ki je Italijane z reke Soče odpihnila daleč stran na reko Piavo.

Del t. i. čudeža je bila tudi bitka za Kolovrat nad Tolminom, kjer je zdaj muzej na prostem Kolovrat, med 1. svetovno vojno pa je na Kolovratu potekala tretja italijanska obrambna linija "linea d' armata". Obiskovalci lahko vidijo številne strelske jarke, opazovalnice, mitralješka in topniška gnezda ter poveljniška mesta in številne kaverne, v katerih so zatočišče pred obstreljevanji našli vojaki. Preteklo nedeljo so v organizaciji kulturnega društva Triglav, Kobariškega muzeja, Fundacije Poti miru in občine Tolmin, uprizorili bitko za Kolovrat, kot se je zgodila pred okroglimi 100 leti. Na pomoč so jim priskočila zgodovinska društva iz Nemčije, Italije, Madžarske, Češke in Poljske.

"Vsa oprema je moja, tole uniformo so mi prijatelji dali sešiti kot rojstnodnevno darilo," je dejal Vinko Avsenak iz Ljubljane, ki je po prizorišču prepričljivo korakal kot avstrijski major. Tudi večina drugih skoraj 200 avtentično opremljenih udeležencev je bila oblečenih od glave do pet in do zob oborožena s pristnimi 100 let starimi kosi opreme ali njihovimi replikami. Na MMC-jevo vprašanje, kakšno taktiko so si zamislili za osvojitev Kolovrata, je avstrijski major diplomatsko odvrnil: "Težko vam izdam, lahko rečem le napad, napad in še enkrat napad, megla, ki jo vidite povsod okoli, nam je v veliko pomoč". Kaj več medijem ne gre povedati, ker bo sicer vse skupaj takoj pri Italijanih, se je še pošalil in odhitel v šotor za častnike, preden bi ga dež popolnoma premočil.

Avtentično vreme pokvarilo predstavo
"Vremenska napoved, ki za danes ni bila slaba, se je žal obrnila, hvala vsem, ki vztrajate na dežju, megla se vali, morali bomo poskusiti, rešiti kar se da, se pravi, ob 11. uri nad Italijane!" se je kmalu po odhodu majorja oglasil napovedovalec, njegov poziv pa je občinstvo pozdravilo z navdušenjem. Vreme je bilo res identično kot pred 100 leti, ko je zavetje megle napadalcem omogočilo velike neopažene premike, za ogled same uprizoritve bitke pa je bila megla nič manj kot katastrofa, saj se večji del spopada ni videlo nič in se je bilo treba zanašati na napovedovalčevo opisovanje dogajanja, medtem ko je dež neusmiljeno padal po dežnikih in pelerinah tisočih obiskovalcev.
Prva ideja za uprizoritev oziroma reenactment bitke na Kolovratu sega v avgust 2016, prve priprave pa so začeli kmalu po tem. Ena večjih organizacijskih težav je bilo prepeljati okoli štiri tisoč gledalcev, kolikor se jih je vremenu navkljub v nedeljo zbralo, v muzej na prostem Kolovrat, ki je bil ena ključnih točk italijanske obrambe v 12. bitki, a je ta popustila že prvi dan, je ob robu prizorišča pojasnil direktor Kobariškega muzeja Jože Šerbec in dodal, da je bila prav megla eden od razlogov za presenečenje.
Spraviti skupaj takšen dogodek po tehnični in vojaški plati je bilo izjemno zahtevno. "Sodelujoče ekipe so prišle od Baltika do Sicilije, v pirotehničnem smislu pa bo dogodek 'pravo razkošje'," je pojasnil, od kod vse je prišlo 200 udeležencev, zgodovinskih navdušencev. Zaradi slabega vremena in praktično nične vidljivosti zaradi megle žal nista mogli nastopiti avtentični letali iz 1. svetovne vojne, ki bi se spopadli v zraku. Gre za repliki letal, s katerimi sta letela najslavnejši italijanski pilot z največ zmagami v zraku Francesco Baracca ter manj avtentični, ker nad soško fronto s svojim rdečim trokrilcem ni nikoli letel, slavni nemški pilot "rdeči baron" Manfred von Richthofen.
Ključen nemški "blitzkrieg"
"Pri 12. soški bitki so Nemci najpomembnejše naloge zaupali dvema enotama, prva je bila 12. šlezijska divizija, ki je imela nalogo, da napade prav pod zaščito vremena z vidljivostjo nič, kot smo mu priča, po dolini proti Kobaridu. Iz tolminskega mostišča pa je hkrati alpski korpus, gre za najelitnejšo nemško enoto, odšel osvojiti vzpetine nad Tolminom, ker je bila v tem delu italijanska obramba najbolj plitka, od tu do Tolmina pa je vsega 4,5 kilometra z 900 metri višinske razlike," je Šerbec pojasnil, kako je izbruhnil spopad na Kolovratu, ki bi ga po njegovih besedah lahko poimenovali "misija nemogoče", ki je uspela. Kolovrat je padel že prvi dan napada, tretji dan pa je bilo vsega konec, saj je bila zavzeta celotna gorska veriga in frontna črta se je v naslednjih dneh premaknila daleč na reko Piavo.

Je imel padec Kolovrata kakšen poseben strateški pomen? "Da, seveda. Za padec Kolovrata in bližnje vzpetine Matajur je bilo obljubljeno najvišje vojaško priznanje, lahko rečemo Nobelova nagrada za vojaka, to je odlikovanje nemškega cesarja Friderika I. za zasluge (Verdienstorden ali t. i. Blue Max, op. a.)," je odgovoril. Pri zasedbi Kolovrata se je izvrstno izkazal tudi nemški poveljnik Erwin Rommel, ki je pozneje s svojo drzno taktiko zaslovel tudi v 2. sv. vojni in si pridobil vzdevek "puščavska lisica". "Rommel je zgodba zase, poveljeval je 3. strelski četi v wurtemberškem gorskem bataljonu in bil hkrati ost napada, a vedeti je treba, da so Nemci imeli gibki način poveljevanja, kar pomeni, da je tisti častnik, ki je bil na konici napada, ne glede na višino vojaškega čina, poveljeval operaciji, tudi ta fleksibilnost je značilnost 12. soške bitke, na katero Italijani niso imeli odgovora," je še pojasnil Šerbec in dodal, da je zaradi tega nemškega principa zgolj poročnik Rommel občasno poveljeval tudi celim brigadam, kot se je to zgodilo na bojiščih v Romuniji.

Prav v 12. soški bitki je bila uspešno uporabljena nemška taktika bliskovitega napada (Blitzkrieg), ki je temeljila na izrazito obsežnem topniškem obstreljevanju najbolj izpostavljenega mesta v obrambi sovražnika, nato pa hiter prodor pehote skozi šibko točko in obkolitev nasprotnikovih enot.

Zgodbe, ki jih je pisala velika vojna
Iz pripovedi italijanskega sanitetnega poročnika Pasquala Mancinija izvemo, da je julija 1916 nastalo na Batognici spontano premirje, ko so se vojaki v večernih urah celo srečevali na nikogaršnji zemlji in si izmenjevali hrano in tobak. Sožitje sicer ni dolgo trajalo, saj ga je pokvarilo avstrijsko zajetje italijanskega vojaka. Prav tu je vojakom na obeh straneh fronte prepeval tenorist iz rimske opere Lauro Volpi, ki so ga italijanski vojaki prepoznali in prepričali, naj nekaj zapoje. "Nekaj časa se je upiral, ko pa je le popustil, se je z vrha Batognice zaslišal čist, mogočen in harmoničen glas umetnika, ki je pozneje postal slavna legenda italijanske lirične glasbe. Lepo petje še ni do konca izzvenelo, ko se je iz avstrijskih jarkov zaslišal gromek aplavz in vpitje, poj, še zapoj, bravo Italijan! Naše prednje straže so poročale, da so se vsi Avstrijci dvignili iz zaklonov in brezkrbno ter veselo, morda še bolj kot med premirjem na začetku meseca," je zapisal poročnik Mancini.

O bojih na Raveljniku septembra 1915 priča dnevnik vojaka Giuseppeja Garzonija, čigar enota je takrat utrpela hude izgube in se znašla v brezupnem položaju na nikogaršnji zemlji pred bodečimi ovirami. "Malo pred 6. uro zjutraj je avstrijski vojak v italijanščini zavpil: Vdajte se! Naši pa so rekli, da ne. Poziv pa je bil ponovljen še enkrat in ker se nihče vdal se je začela nepredstavljiva tragedija, ki bo preživelim za vedno ostala v spominu, v gostem topniškem in mitralješkem ognju je nato padlo in bilo ranjenih zelo veliko vojakov. Avstrijci so prenehali streljati in spet pozvali, naj se vdamo. Ranjenci so začeli kričati: Tovariši vdajte se, saj se sicer nihče ne bo rešil. Vpitje je bilo tako pretresljivo, da bi se ga usmilil celo kamen, in tedaj se je začela vdaja. Odložili smo orožje in odnesli ranjence, Avstrijci so se spustili z nosili, nam pomagali in zagotavljali, da ne bodo streljali. Ko smo prišli do sovražnikovih položajev, so nam vsi podali roko in z nami ravnali spoštljivo, dali so nam cigarete in drugo. Ker nismo imeli ničesar, smo jim v zameno dali peresa s klobukov, zvezdice z uniform ter kakšno čutaro," je zapisal.

"Pol litra ruma za korajžo"
Karlo Pavlin iz Kobarida, pripadnik 3. polka gorskega topništva, pa je v dnevniku popisal boje na Rombonu maja 1916. "Pešci, Bosanci, so dobili pol litra ruma, da so bili bolj korajžni. Kmalu se je pod nami dvignil velik trušč in že smo videli, kako skačejo iz jarkov s puškami z nasajenimi bajoneti v skoku proti sovražnikovim okopom. Ničesar niso napravili. Čeprav so zavzeli prve sovražnikove jarke, jih zaradi prevelikih izgub niso mogli obdržati, saj je od celega bataljona ostalo komaj sto mož posadke," je zapisal. Dogovorili so se za eno uro premirja, da so lahko bolničarji odnesli ranjene in mrtve, v tem času pa so "zlezli iz strelskih jarkov in opazovali žalosten prizor". Pavlin je priložnost izkoristil za to, da se je približal italijanskemu vojaku in mu zaklical v italijanščini, naj se ustavi v Kobaridu pri hiši s številko 70 in pozdravi njegovo mamo Ano Pavlin ter ji pove, da je še živ. Januarja 1918, ko je prvič odšel domov na dopust, je izvedel, da je italijanski vojak res obiskal njegovo mamo v Kobaridu in ji izročil pozdrave.

Uprizoritev spopada za Kolovrat
Organizatorji so do potankosti poustvarili razmere na terenu izpred 100 let, pa tudi sam potek spopada za Kolovrat. Začelo se je z močnimi eksplozijami, ki so demonstrirale topniško obstreljevanje, sledila pa je simulacija obstreljevanja z zažigalnimi granatami, ki je do na dežju premraženega občinstva prinesla nekaj toplote. Pojavil se je tudi prvi vojak v spopadu, ki ga je bilo skozi gosto meglo mogoče videti zato, ker je zagorel in je obupano v plamenih pretekel celo bojišče. Sledil je še relativno uspešen italijanski protinapad, ki je zgolj za nekaj časa zadržal neizogibnost poraza. Proti koncu spopada se je megla sicer skoraj razkadila, tako da je bilo mogoče videti obrise celotnega terena in dogajanja na njem. Povsod so ležali mrtvi vojaki, nekateri Italijani so še bežali in se upirali, drugi so se predajali, Avstrijci pa so medtem z metalcem plamena "čistili" strelske jarke. Po bitki, ko so se vsi sodelujoči postrojili pred občinstvom, pa je, kot bi šlo za provokacijo višje sile, megla izginila in za krajši čas je posijalo sonce.