V tem smislu gre za edinstven primer v zaledju soške fronte. Napad je potekal v dveh valovih, zjutraj in popoldan. Z 21 capronijev je bilo odvrženo šest in pol ton bomb, kar je primerljivo zgolj z napadi na Pulj ter na nekatere frontne cilje. Ker je spomin na te dogodke že občutno zabrisan in zamegljen, je ob obletnici Farno kulturno društvo Koroška Bela pripravilo dogodek in razstavo. Pričujoči krajši članek želi letalski napad postaviti v širše dogajanje prve svetovne vojne, splošnega letalskega bojevanja prve svetovne vojne, v kontekst mednarodnega prava in v čas meseca avgusta leta 1917. Za začetek je treba omeniti razhajanja v poimenovanju, saj se letalski napad v slovenskem časopisju vedno omenja v povezavi s Koroško Belo, medtem ko italijanska in avstrijska poročila vedno navajajo kraj napada Assling, kar je nemški izraz za Jesenice. V članku bomo povzemali in uporabljali besedno zvezo "letalski napad na Koroško Belo". Kakor pa bomo pokazali, so bile glavni cilj letalskega napada Jesenice in Koroška Bela z Javornikom je postala "postranska" škoda napada.

Letalstvo v prvi svetovni vojni
Splošno znano je, da se je prvi polet z letalom zgodil leta 1903 z bratoma Wright v ZDA. Že pred izbruhom prve svetovne vojne pa so se letala začela uporabljati tudi za vojaške namene: leta 1911 v Libiji: italijansko-otomanska vojna; leta 1912/13 v današnji Bolgariji: druga balkanska vojna; in leta 1913 v Teksasu: ameriško-mehiška vojna. A to so bili le prvi skromni in posamični primeri. Tako ni nič narobe, če zatrdimo, da je bila prva svetovna vojna prvi pravi spopad, v katerem so uporabili letala za masovni vojni namen. Prva svetovna vojna je imela različne razloge, ki niti niso naša tema, povod zanjo pa je bil sarajevski atentat in v avgustu 1914 je bila Evropa v vojni. Vojna je na splošno potekala med centralnimi silami (Avstro-Ogrska, Nemčija, kasneje še Bolgarija in Otomansko cesarstvo) in antantnimi silami (Francija, Velika Britanija, Rusko carstvo, Belgija, Srbija, Črna gora, kasneje pa tudi Italija, Japonska, Romunija, Portugalska, Grčija, Združene države Amerike …).

Tako so se v prvih mesecih vojne leta 1914 letala že množično uporabljala za opazovalne naloge, kjer sta pilot in opazovalec nadrejena poveljstva zalagala z informacijami o številu, smeri in opremljenosti nasprotnikove vojske. S tem je letalstvo učinkovito prevzelo naloge, ki so jih do takrat opravljale konjeniške enote. Med vojno so se razvile še ostale naloge letalstva, ki predstavljajo bistvo vojnega letalstva – lovsko in bombniško letalstvo. Vse tri omenjene zvrsti letalstva so se do leta 1918 vse bolj specializirale in tehnično ter taktično izpopolnile. Tako so za opazovalne naloge začeli uporabljati fotografski aparat in s tem dobili učinkovit način nadziranja terena. Lovska letala so postajala vse lažja, z močnejšim motorjem in lažjimi strojnicami so učinkovito nadzirala zračni prostor in onemogočala delovanja nasprotnikovim letalom. Bombniška letala pa so postajala vse večja, z močnejšimi in zmogljivejšimi motorji, da so imela dovolj velik dolet in zmožnost prenesti smrtonosni tovor nad nasprotnika.

Letalstvo je bilo v začetku prve svetovne vojne sorazmerno nepomembna dejavnost, saj število letalcev v milijonskih vojskah ni predstavljalo niti enega odstotka. A med vojno je pomen letalstva čedalje bolj rasel, česar so se zavedale vse vpletene vojske. Tako so vlagale ogromne napore in količine denarja za vzpostavitev letalske industrije in za šolanje zadostnega števila usposobljenih letalcev. Število proizvedenih letal do leta 1918 se je v zahodni Evropi v posameznih državah merilo v več desettisoč primerkov (50–60 tisoč), le v Avstro-Ogrski in Rusiji se je ta številka ustavila pri 5000. Pomen letalstva se je z leti tako povečal, da so se v Veliki Britaniji odločili za ustanovitev Royal Air Force, t. i. samostojno vejo vojske. Temu zgledu so po vojni sledili tudi v drugih velesilah. Navsezadnje si v vseh naslednjih vojnah spopada brez vojnega letalstva sploh niso predstavljali. Danes si ga sploh ne moremo.

Bombniško delovanje v prvi svetovni vojni
Prva ideja o bombardiranju gradov iz leteče naprave se je že v 16. stoletju porodila Leonardu da Vinciju, a šele razvoj letalstva oziroma naprav lažjih od zraka je prinesel prve praktične poizkuse. Prvi poizkusi in izvedbe bombardiranj iz zraka so se zgodili še pred izbruhom prve svetovne vojne, a ti poizkusi so redki in kakor smo omenili, se je šele s spopadom velikih razsežnosti bombniško letalstvo razvilo do te mere, da lahko govorimo o oprijemljivih rezultatih. Kljub temu je prve poizkuse treba omeniti. Prvo izvedeno bombardiranje iz zraka je tako dokumentirano leta 1849, ko so v prvi vojni za združitev Italije habsburške enote pod poveljstvom Franca in Jožefa Uchatiusa napadle Benetke. Avstrijske sile so več tednov oblegale Benetke in v operaciji uporabile tudi več toplozračnih balonov (brez posadke), ki so 15. julija 1849 z višine 1500 m odvrgli pet 22 kg bomb na mesto. Cilj je bil sicer mestni arzenal, a bombe so padale tudi v vodo in na mestni park. Operacija bombardiranja je pokazala vse slabosti takega delovanja, saj je bilo v delovanju balonov vključenih več deset vojakov, čakati so morali na ugodne vremenske razmere, izkazala se je nenatančnost zadetkov in kar nekaj balonov je v akciji padlo v beneško laguno. Če odštejemo psihološki rezultat, je bilo bombardiranje časovno in denarno potratna akcija z malo vojaško oprijemljivimi rezultati. Take težave so se glede bombardiranja nadaljevale tudi v času prve svetovne vojne. Do nadaljnje uporabe in odmetavanja bomb iz zraka je prišlo nato šele z razvojem letalstva in iznajdbe letalnikov, težjih od zraka. Tako se je 1. novembra 1911 prvo bombardiranje iz letala zgodilo med italijansko-otomansko vojno nad naseljem Ain Zara (danes širši del Tripolija) v današnji Libiji, ko je Giulio Gavotti iz letala Etrich taube odvrgel ročne bombe nad otomanskimi položaji. V vojni je italijanska vojska uporabila letala tudi za opazovanje, kartografiranje, topniško opazovanje in za odmetavanje letakov. Gre za prvi primer bojnega delovanja letala nasploh.

V času prve svetovne vojne se je razvijalo tudi bombniško letalstvo, ki je bilo z vsakim letom bolj kompleksno. Letalci Nemčije, Francije in Velike Britanije so že v prvih dneh vojne v avgustu 1914 z letal odmetavali ročne in manjše topniške bombe. Napadali so nasprotnikove položaje in tudi mesta v zaledju fronte. V septembru 1914 so Nemci ustanovili prvo bombniško enoto, ki je bila neposredno podrejena Vrhovnemu poveljstvu, temu zgledu pa sta hitro sledili Francija in Rusija. V prvem letu vojne so bile bombe težke do 10 kg in nosilnost letal je bila izjemno omejena. A že kmalu se je nosilnost letal dvignila in do konca vojne so največja letala lahko nosila tudi do 3000 kg bomb. Potrebno je omeniti etapo v razvoju letalskega bombardiranja, in sicer uporabo okoli 15 cm dolgih kovinskih puščic, ki so jih letalske posadke odmetavale na posamezne cilje. Z množičnostjo puščic so želeli doseči širšo pokritost terena in večjo možnost zadetka. Z razvojem večjih letal in večjih letalskih bomb je odmetavanje puščic postalo neučinkovito. Bombniško letalstvo se je od leta 1914 tudi vse bolj specializiralo in postalo učinkovitejše z uvedbo namerilnih naprav. Skozi vojno se je neprestano povečevalo število bombniških letal in enot ter v tehničnem smislu izboljševalo njihove sposobnosti in dolet letal. Leta 1915 so na obeh straneh zahodne fronte letalska bombardiranja mest v zaledju postala nekaj povsem vsakodnevnega. Posledično so nemške letalske enote začele izvajati lovske akcije obrambe svojega zračnega prostora z novimi letali Fokker. Kot odgovor na nemško začasno premoč v zraku so zavezniška bombniška letala začela delovati tudi ponoči, letela so v skupinah in s tem se je začelo letala uporabljati tudi na taktični osnovi. Bombniške akcije so bile izvedene tudi nad Veliko Britanijo oziroma njeno prestolnico Londonom. Te akcije je nemška vojska v prvih letih sicer izvajala z zračnimi ladjami, imenovanimi cepelini, v zadnjem letu vojne pa tudi z letali. To pa nas pripelje že do strateške uporabe bombniškega letalstva. Tako je prva svetovna vojna prinesla prvo strateško uporabo letalstva in s tem so se vojskovanje, vojne grozote in totalna vojna preselile več sto kilometrov za frontno linijo. Med zagovornike totalne vojne in strateškega bombardiranja veljajo: v Italiji Giulio Douhet, v ZDA William (Billy) Mitchell in v Veliki Britaniji Hugh Trenchard. Treba je opozoriti, da so bili rezultati letalskega bombardiranja v prvi svetovni vojni minimalni v primerjavi z bombardiranji španskih in kitajskih mest v tridesetih letih ter nedojemljivo majhni v primerjavi z opustošenjem v času druge svetovne vojne. Kljub temu moramo delovanje bombniškega letalstva v prvi svetovni vojni gledati v luči psihološkega bojevanja takrat prve totalne vojne in zastraševanja nasprotnika s tehnološko novostjo in "prinašanjem" vojnih grozot tudi v zaledje. Letala so bila takrat le novost in za vojake ter civiliste je bil pogled na letala kljub temu še vedno nekaj posebnega in ob napadih na mesta je bil zanimiv tudi odziv prebivalcev, ki so povečini sredi ulic zrli v nebo.

Kot zanimivost je treba podati informacije tudi o velikosti letal in moči njihovih motorjev, ki so jih letalci uporabljali v nalogah odmetavanja bomb v prvi svetovni vojni. V prvem letu spopada so bila letala povečini dvoseda, dolga približno 10 m in z močjo motorja okoli 100 KS. Kasneje se je posadka povečala na tri do štiri letalce, dolžina letal je prešla 15 m, letala so bila opremljena z dvema ali celo tremi motorji z močjo vsakega po 500 KS. Glede na našo temo pa je potrebno dodati tudi osnovno informacijo o letalih Caproni Ca.33, ki so letela nad Koroško Belo.

Giovanni Battista Caproni je v bližini Milana leta 1908 ustanovil podjetje, ki je vsem italijanskim letalom dalo skupni imenovalec, kajti vsakokrat, ko se je na nebu pojavilo katero koli italijansko letalo, so ga opazovalci označili za "capronija". Giovannijeva tovarna se je osredotočila na izgradnjo bombniških letal in do konca vojne je izdelala več kot deset različic, ki so jih uporabljali v italijanski, francoski, britanski in celo ameriški vojski. V obdobju 1914–1918 je tovarna izdelala 707 primerkov, od teh kar 271 primerkov verzije Ca. 33, ki se je od prejšnjih (Ca. 31 in Ca. 32) razlikovala po moči motorja, daljšem doletu, večji nosilnosti in dodan je bil prostor za četrtega člana posadke. V operativno uporabo je prišel pozno spomladi 1917, torej tako rekoč tik pred poletom na Koroško Belo. Sicer pa gre za dvokrilno letalo, v večini izdelano iz lesa in platna. Posadka je štela 4 letalce (sprednji in zadnji mitraljezec ter dva pilota). Trup letala je bil sorazmerno širok in odprt, sprednji mitraljezec, ki je deloval tudi kot opazovalec, je bil nameščen v neposrednem kljunu letala, za njim sta vzporedno sedela pilota, zadnji mitraljezec pa je bil nameščen na zadnjem delu trupa nad srednjim potisnim motorjem. Podvozje je bilo fiksno in prvo kolo je bilo ojačano dvojno ter postavljeno pod kljun trupa, druga dva pa pod obema stranskima vlečnima motorjema. Od kril sta se nato nadaljevala dva stranska trupa v širini položaja stranskih motorjev vse do repnih površin, ki je imel tri vertikalne smernike. Letalo je bilo opremljeno z od dvema do štirimi mitraljezi Revelli. Ostali osnovni podatki so še dolžina: 11,05 m; razpon kril: 22,74 m; površina kril: 95,6 m²; teža: 2.300 kg; maksimalna teža: 3.800 kg; motor: 3x Isotta Fraschini V.4B, šest cilindrični, linijski, vodno hlajeni motor (2x vlečni, 1x potisni) s posamično močjo 150 KS; hitrost: 137 km/h; dolet: 600 km; maksimalna višina: 4.800 m. V literaturi se za ta tip navaja tudi oznaka Ca. 450, ki nakazuje na moč vseh treh motorjev.

Letalska vojna na soški fronti
Letalska vojna nad soško fronto je bila popolnoma drugačna od vojne nad zahodno fronto. Razlika je predvsem v številu letal in posledično v jakosti in srditosti spopadov v zraku. Z vstopom Italije v vojno se je na novo vzpostavila več kot 600 km dolga kopenska fronta, ki so jo na Dunaju poimenovali jugozahodna, na zahodu pa italijanska fronta. Raztezala se je od prelaza Stelvio do izliva reke Avše v Jadransko morje. Letalsko bojevanje pa ni bilo omejeno na frontno linijo, temveč je bilo razširjeno še na več sto km dolgo jadransko obalo, saj so se letalski spopadi vršili tudi nad morjem in nad večjimi pomorskimi bazami. V grobem se je jugozahodna fronta delila na južnotirolski, karnijski in soški del. Le manjši del fronte je bil primeren za pehotni preboj, zato so se boji večinoma vršili ob nižinskem delu, t. j. ob prehodu furlanske nižine v Vipavsko dolino na t. i. goriškem mostišču in na kraški planoti. Visokogorje ob fronti je vplivalo tudi na letalce, saj ob začetku spopadov preleti visokih gora niso bili pogosti. Teren oziroma ozke doline tudi niso bile primerne za vzpostavitev letališč, k onemogočanju delovanja letalstva na omenjenem območju pa je prispeval tudi kraški teren, ki je onemogočal varne zasilne pristanke. Skratka teren ob fronti vsekakor ni bil podoben in ugoden flandrijskim ravnicam na zahodni fronti.

Kljub manjšemu številu letal in za letalstvo neugodnem reliefu je bilo letalsko bombardiranje od samih začetkov spopada na soški (jugozahodni) fronti nekaj čisto vsakdanjega. Tako so avstro-ogrski mornariški letalci že 24. maja 1915 napadli ter odmetavali manjše bombe na Benetke, Ancono, izliv reke Pad in Chiaravallo. Avstro-ogrski letalci so načrtovali tudi napad na italijansko hidrocentralo Bonifico, a načrt ni bil izvedljiv. Prvi dnevi so nakazali, kam se bo letalski boj usmeril. Sprva so bili napadeni zgolj "vojaški" objekti v zaledju, kmalu pa so bombe začele padati tudi po civilnih objektih. Ali so bili civilni objekti napadeni namenoma ali ne, je v tem primeru povsem nepomembno. Potrebno je vedeti, da natančnost takratnega bombardiranja ni bila povsem visoka, oziroma je bila, kakor načini odmetavanja, primitivno nizka. Bombardiranje mest v zaledju se je načrtno razširilo z avstro-ogrskim napadom na Milano 14. februarja 1916. Bombardiranja obeh vpletenih strani v prvih dneh/tednih so bila povsem neprimerljiva z delovanjem v letu 1917 ali 1918. Če odmislimo frontno bombardiranje, so najbolj poznana avstro-ogrska bombardiranja/napadi na Milano, Verono, Porto Volto, Verono, Benetke, Červinjan, Ancono, Rimini; na drugi strani pa so italijanska letala redno bombardirala Pulj, Trst, Opčine, izvedli pa so tudi napade na Ljubljano, Piran, Idrijo, Grahovo, Innsbruck, Trento (Trient), Bolzano, Šibenik, Poreč in tudi Koroško Belo.

V celoti je bilo avstro-ogrsko letalstvo neprestano v zaostanku za italijanskim letalstvom, tako po številu letal in letalcev, kakor tudi v operacijskem smislu delovanja v zraku. Razlogi ležijo v industrijski razvitosti obeh držav, sodelovanju Avstro-Ogrske na več frontah hkrati in v sodelovanju ter možnosti pomoči zaveznikov, ki jih je imela Italija več. Razmerje razpoložljivosti letal je bilo 3:1, v krajših obdobjih celo 9:1 v korist Italije. V tem kontekstu je treba podati tudi podatek, da sta obe strani na območju soške fronte vzpostavili vsaka po okoli 35 letalskih enot na okoli 25 letališčih. Iz tega sledi sklep in dejstvo, da so bile italijanske letalske enote bolje in številčnejše opremljene od avstro-ogrskih. Italijanska premoč se lahko ponazori tudi s podatkom, da so kriki: "Caproniji prihajajo!" vsakodnevno odmevali v jarkih in so jasen prikaz groze in strahu vsakega avstro-ogrskega vojaka na fronti. Tako so letala sejala smrt, škodo in paniko, proti kateri je bilo bore malo obrambe. Prevlado lahko opišemo tudi z anekdoto ob obisku cesarja Karla I. v Sežani pri letalski stotniji 41J (Flik 41J) junija 1917. Po uradni slovesnosti je cesar ogovoril Juliusa Arigija, enega boljših avstro-ogrskih pilotov, in ga povprašal, kaj počne sovražnik. Arigi naj bi mu vojaško neposredno odgovoril "Veličanstvo, pokorno javljam, sovražnik pridno sestreljuje Avstrijce!" in s tem nakazal nemoč avstro-ogrskih letalcev. Italijansko premoč v smislu bombardiranja najbolj slikovito opiše naslov članka britanskega novinarja Josepha M. N. Jeffriesa, ki ga je 31. decembra 1917 izdal v dnevniku Daily News iz Pertha. Naslov članka je zares pojmljiv "Caproniland : a province of the air", pesniško opisne pa so tudi prve vrstice, kjer so med drugim omenjene tudi Jesenice in posredno je nakazan tudi napad na Koroško Belo: "…Yet Caproniland is a strech of country holding within it many high peaks and deep valleys and cities and towns that have long been well known and prosperous… …Trieste itself is among them, and Fiume and Laibach, and important railway junctions like Adelsberg and Tarvis and Assling and military strongholds like Tolmino. The capital of all Caproniland is Pola and Cattaro its latest colony."

Mednarodno pravo in letalsko bombardiranje
Letalsko bombardiranje je bilo novost v bojevanju in je bilo glede tega tudi na mednarodno pravnem nivoju novost, s katero so se soočale udeležene strani. Vse vojaško letalsko delovanje je spadalo pod mednarodno vojno in humanitarno pravo. Za bojevanje na zemlji in na vodi so v prvi svetovni vojni veljale Haške konvencije iz let 1899 in 1907. Mednarodne pogodbe, kakor obstajajo za kopensko in pomorsko bojevanje, za letalsko bojevanje niso obstajale, zato so za ta segment bojevanja veljali deli 4. in 9. Haške konvencije. Čeprav je 4. konvencija prepovedovala bombardiranje nebranjenih mest (ne pa vojaških objektov), ni obstajala in tudi danes ne obstaja mednarodna prepoved proti nediskriminatornemu bombardiranju nevojskujočih in nebranjenih mest. Kar so in še vedno izkoriščajo vse v vojno vpletene strani. Po prvi svetovni vojni so leta 1923 izdelali osnutek pravil za letalsko bojevanje, a dokument ni bil mednarodno priznan. Podobno usodo je doživel tudi osnutek iz Amsterdama leta 1938. Po drugi svetovni vojni so leta 1949 sprejeli Ženevsko konvencijo, ki pa o problemu letalskega bombardiranja ni govorila, in leta 1977 so sprejeli amandma pod nazivom Protokol I, ki je prepovedal namensko in nediskriminatorno bombardiranje civilnih objektov, na drugi strani morajo vojaške objekte na terenu skrbno postaviti stran od civilnih. Kar se zadnje večinoma ne dogaja, je Protokol I tako rekoč mrtva črka na papirju in v tem oziru so letalski napad in žrtve na Koroško Belo v istem pravnem statusu kakor napadi oziroma žrtve na Alep, Idlib in Mosul leta 2017.

Koroška Bela, 14. avgust 1917
Spomladi in zgodaj poleti 1917 je bilo na frontah v Evropi precej burno in s strani Antante je bilo izvedenih več neusklajenih ofenziv. Zato ruska Kerensky, francoska Nivelle, italijanska v Trentinu ter britanska v Flandriji niso imele večjega učinka na Centralne sile. Prav nasprotno, Francija in Rusija sta bili vojaško in politično tako izčrpani, da nista bili sposobni nadaljevanja ofenzivne vojne. Vojna izčrpavanja je dosegla vrhunec in poleti 1917 so resno kopensko ofenzivo lahko izvedle le Italija, Velika Britanija ter Nemčija. Avstro-Ogrska, ki je bila prav tako vojaško izčrpana in odvisna od severne sosede, je na notranje političnem področju v pomladanskih in poletnih mesecih 1917 doživljala spremembe z novim cesarjem, ki je sprostil cenzuro, spustil nekatere politične zapornike, sklical parlament in se celo dogovarjal za mir. Njegov poizkus sklenitve miru preko svaka princa Sixtusa je bil zaradi pritiska Nemčije onemogočen, a je prizadevanja za mir v avgustu (neuspešno) nadaljeval papež Benedikt XV. Narodi monarhije so zahtevali svoje nacionalne pravice, Slovenci smo to izvedli preko Majniške deklaracije. Kljub temu da je dvojna monarhija v sodelovanju z Nemčijo napredovala na vzhodni in romunski fronti, je bila njena jugozahodna fronta proti Italiji vedno bolj pod udarom in v avgustu 1917 so se italijanski vojaki pripravljali na 11. soško bitko, ki se je začela 18. avgusta. V predhodni, 10. soški bitki, je Italija zasedla nekatere predele na Banjšicah in na Krasu in te pridobitve so hoteli nadgraditi. Tako so bili cilji 11. bitke predvsem Banjšice ter del Krasa pri Jamljah in Kostanjevici. V okviru priprav na to bitko so italijanski letalci povečali svojo dejavnost in z bombardiranji Čepovana nakazali smer prodora. Poleg bombardiranj frontnih ciljev so si konec julija in v prvih dveh tednih avgusta sledili povračilni bombniški napadi na mesta v zaledju. S seznamom v tabeli se pokaže tudi jakost bombardiranj zalednih mest v obdobju dobrih dveh tednov pred napadom na Koroško Belo.

Kakor je razvidno iz tabele, je 14. avgusta dopoldne potekal eden obsežnejših avstro-ogrskih napadov na Benetke, sodelovalo je več kot 20 letal (mornariških in kopenskih). Cilj je bil beneški arzenal, a so bombe padale tudi po civilnih objektih (bolnica Sv. Janeza in Pavla) in ubile tudi okoli 15 civilistov. Italijanska letala so napadalce sledile in nato izvedle tudi napad na Poreč. Ali je imel avstro-ogrski napad na Benetke kakršne koli neposredne posledice na napad na Jesenice, je težko reči, saj v tem trenutku dokumenti kažejo, da so Italijani že vnaprej načrtovali dva napada na Jesenice oziroma Koroško Belo.

Kakor nakazujejo italijanska poročila o napadu na Jesenice/Koroško Belo, je bil cilj italijanskega letalstva prometno (železniško) križišče v zaledju soške fronte, saj naj bi že v začetku avgusta naredili načrt za napad. Železnica je bila ključna za oskrbo avstro-ogrskih enot na tolminskem in tudi karnijskem delu fronte. Z uničenjem križišča ter železniškega skladišča bi bile avstro-ogrske enote praktično odrezane od zaledja. Na Jesenicah se je nahajala tudi železarna, ki je bila prav tako cilj italijanskih letalcev. Italijanski napad je bil obsežen in je potekal v dveh valovih, kar so sicer že prakticirali z napadi na Pulj. Uničeni so bili zagotovo tudi nekateri objekti v železarni, a ker smo omejeni z viri o uničenju in glede na dejstvo, da se je slovensko časopisje večinoma (delno cenzurirano) osredotočilo na uničenje Koroške Bele, so v članku predvsem navedene posledice uničenja Koroške Bele.

Italijanski letalci so se skrbno pripravili na polet in za okoli 300 km dolg polet skrbno označili glavne nevarnosti, ki so bile dolžina poleta, visokogorje, avstro-ogrsko protizračno topništvo in letališče ter letala na Bledu, kjer je delovala letalska stotnija 2 (Flik 2). Nočni polet je bil v procesu načrtovanja ovržen, saj bi bila navigacija otežena. Z odločitvijo za dnevni polet pa so načrtovali še izdatno lovsko spremstvo. Za ruto je bila izbrana smer Pordenone – Čedad – Avče – Most na Soči – dolina Bače – Bohinj – Bled – Jesenice. Za končno usmerjanje nad Jesenicami so se orientirali na podlagi vodnega odseva reke Save. Za nazaj so izbrali identično pot.

Ob 6.35 je iz Pordenona (La Comina) vzletelo 13 capronijev Ca.33, vsak oborožen s sedmimi eksplozivnimi in dvema zažigalnima bombama (2x 260 mm eksplozivni bombi + 5x 162 mm eksplozivne bombe + 2x 160 mm zažigalni bombi). Letala so pripadala 2., 3., 4., 6., 9. in 15. eskadrilji XI. Grupe.*

(*Posadke capronijev so sestavljali: Caproni št. 4040 capitano Matricardi Attilo, sergente Lazzerini Oscar, osservatore tenente Graziani Gino, mitragliere caporale Cassigoli Ugo; Caproni št. 2355 tenente Negrini Leonardo, sottotenente Ridolfi Luigi, mitragliere soldato Candiani Ettore, mitragliere soldato Cantarutti Tarcisio; Caproni št. 4068 capitano Ruggerone Germano, brigadiere Artuso Demetrio, osservatore tenente Poccetti Weiss, mitragliere soldato De Ciantis Ugo; Caproni št. 2383 tenente Toselli Carlo, sergente Asteggiano Pietro, osservatore tenente Bonafede Romolo, mitragliere soldato Schirio Erminio; Caproni št. 4058 capitano Sibilla Massiera Giulio, aspirante Montegani Ludovico, osservatore capitano Schiller Emilio, mitragliere soldato Ciastellardi Guido; Caproni št. 2397 tenente Scavini Edoardo, sergente Cacciatori Domenico, osservatore sottotenente Bertolini Enrico, mitragliere soldato Ferippe Luigi; Caproni št. 2393 tenente Thaon Di Revel Ignazio, sergente Pacassoni Angelo, mitragliere soldato Raccagni Paolo, mitragliere soldato Buratti Aldo; Caproni št. 2399 capitano De Muro Vittorio, sottotenente De Medio Quintilio, osservatore Baviera Baviero, mitragliere soldato Lattanzio Beniaminio; Caproni št. 2343 capitano Nardi Leonardo, tenente Crescenzi Lorenzo, osservatore tenente De Vizzi Giuseppe, mitragliere soldato Castelli Luigi; Caproni št. 2345 sottotenente Biggio Vincenzo, sergente Borello Riccardo, osservatore tenente Morigi Giorgio, mitragliere soldato Ragonesi Rosario; Caproni št. 2350 tenente Silvagni Raoul, sergente Battistella Raimondo, mitragliere soldato Fantoni Alfredo, mitragliere soldato Resca Aldo. Za Capronija št. 2366 in 4037 ni podatka. Po enih podatkih pa naj bi te posadke tvorile popoldanski napad.)

Caproniji so imeli spremstvo 12 lovskih letal. Zaznali so jih avstro-ogrski letalci, ki so se dvignili v zrak in poskusili preprečiti vdor v zračni prostor. Zapletli so se v zračne boje in nad Gorico sta bili sestreljeni dve italijanski spremljevalni lovski letali Nieuport. Ker pa je bilo italijanskih letal preveč, so morali avstro-ogrski letalci lov za caproniji opustiti. Tako so imeli caproniji prosto pot do cilja, a brez težav kljub temu ni šlo. Capronija št. 4037 in 2366 sta imela težave z motorji in sta se vrnila v La Comino, ne da bi odvrgla bombe. Caproni št. 2350 je prav tako imel težave z motorjem, a je odvrgel bombe nad Mostom na Soči. Od letal, ki so prispela nad Jesenice, je šest letal bombardiralo železniško postajo, eno železarno, preostali trije pa železniško skladišče. Okoli dve toni in pol bomb je povzročilo dva požara in kakor so poročali italijanski letalci, so bili rezultati "efektivni". Caproniji so se v domačo bazo vrnili med 9.45 in 10.20.

Drugi val letalskega napada, ki je imel identične cilje, se je začel z vzletom 12 capronijev ob 12.40 iz Aviana. Letala so pripadala 1., 8. in 13. eskadrilji IV. grupe.** Caproniji so imeli zopet spremstvo 12 lovskih letal, a jih niso potrebovali, saj se na poti proti Jesenicam na njih niso spustili avstro-ogrski letalci. Izjema je bil le Caproni št. 2381, ki je na poti nazaj nad Bledom doživel napad avstro-ogrskega letala in ga uspešno odbil. Caproni št. 4041 je imel na poti do Jesenic težave z motorjem in je bombe odvrgel nad Poreznom ter se nato vrnil v domačo bazo. Vsa ostala letala pa so imela prosto pot do Jesenic. Letalci so odvrgli 108 eksplozivnih bomb ter 24 zažigalnih. Nekaj čisto običajnega je bilo, da vse bombe niso eksplodirale in v časniku Slovenec lahko zasledimo opis o neeksplodirani belo obarvani bombi z rdečo obarvano številko 4042, s premerom 28,5 cm (verjetno gre za 260 mm eksplozivno bombo), ki je padla na smreko in se zakotalila na cesto. Italijanski letalci so poročali, da so opazili več velikih požarov pri železarni, pri vasi Javornik in v gozdu severno od Jesenic. Letala so se kljub nekaterim poškodbam vrnila do 15.52. Vse skupaj je bilo nad Jesenicami odvrženo 6 ton in pol bomb, kar je primerljivo zgolj z italijanskim napadom na Pulj 3. avgusta 1917. Še za primerjavo: v obdobju med 28. julijem in 14. avgustom je italijansko letalstvo vse skupaj odvrglo 54 ton bomb na frontne in zaledne kraje.

(**Posadke capronijev so sestavljali: Caproni št. 2385 sottotenente Comazzi Annibale, sergente Benini Manfredo, osservatore capitano Fogola Ernesto, mitragliere soldato Joren Napoli Nico; Caproni št. 2386 tenente Taramelli Guido, tenente Errera Gilberto, osservatore tenente Venturini Mario, mitragliere soldato Broggini Angelo; Caproni št. 2389 aspirante Castigliano Giovanni, sergente Raimondo Emilio, mitragliere sergente maggiore Maturi, soldato Andri Arrigo; Caproni št. 4041 tenente Marazzi Ettore, caporale Modena Giuseppe, mitragliere soldato Montaldo Agostino, mitragliere soldato Bonora Emidio; Caproni št. 4042 sottotenente Ravioli Riccardo, sergente Manicardi Armando, osservatore capitano Benetti Giovanni, mitragliere caporale D'Arduin Ettore; Caporni št. 2325 capitano Darby Cesare, sottotenente Contini Amerigo, mitragliere soldato Zamengo Alessandro, mitragliere soldato Sacco Giorgo; Caproni št. 2378 capitano Pagliano Maurizio, tenente Gori Luigi, osservatore sottotenente Pratesi Giovanni Battista, mitragliere soldato Cassu Silvio; Caproni št. 2309 tenente Muratorio Mario, sergente Gallareto Luigi, mitragliere soldato Bianchetti Massimo, mitragliere soldato Spreafico Battista; Caproni št. 2381 sottotenente Borello Alessandro, sergente Fiscali Alfredo, mitragliere soldato Gandolfi Giovanni, mitragliere soldato Galbiati Abele; Caproni št. 2380 capitano Zapelloni Federico, sergente Angelelli Antonio, osservatore tenente Ricci Luigi, mitragliere soldato Firmani Otelo; Caproni št. 4047 tenente Leveroni Lorenzo, sergente Claris Appiani, osservatore tenente Scalcerle Alberto, mitragliere soldato Bertoletti Luigi; Caproni št. 4045 tenente Frova Carlo, sergente Gado Giancinto, mitragliere soldato Caccialanza Luigi, mitragliere soldato Mecci Ernesto.)

Posledice
Kot smo že zapisali, rezultate bombardiranja lažje rekonstruiramo zgolj za naselje Javornik in Koroško Belo, saj nam v tem trenutku niso znani rezultati uničenja na železniški postaji in skladišču ter železarni na Jesenicah. Dejstvo je, da se železniški promet in železarna zaradi napada nista ustavila za dalj časa.

Tako so bili natančno popisani dogodki, ki so jih videli prebivalci Javornika in Koroške Bele. In ti so po enih podatkih ob 7.10, po drugih pa ob 7.30, videli italijanska letala. V tem času v vasi ni bilo mnogo ljudi, saj so bili delavci v tovarnah, kmetje pa na njivah. Belski župnik Franc Košir, ki je imel daljnogled, je hitro opazil, da so letala sovražna in je pozival domačine, predvsem ženske in otroke, da se skupno premaknejo proti Lebničam. Letala so odletela dalje in šele nato so zaslišali močno bobnenje pokov bomb. Po župnikovem poročanju naj bi bombe padale na železarno in Javornik ter gozd nad Javornikom (Jelenov kamen), ki ga je takoj zajel ogenj. Gozd je nato gorel še nekaj dni. Župnik je tako po prvem napadu povedel domačine nazaj v vas, kjer so dobili novice o smrti 13-letnega Alojza Mencingerja in 36-letnega Janeza Pesjaka z Javornika. Poleg obeh mrtvih so bili ranjeni še štirje. Uničene naj bi bile tudi tri hiše (Mencingerjeva št. 66, Jelenčeva št. 61 ter št. 84, kjer je imela Terezija Špendal gostilno in trgovino). V prvem napadu naj bi caproniji odvrgli bombe tudi proti hidrocentrali. Ko so domačini mislili, da je nevarnost mimo, se je začel drugi val letalskega napada, ki naj bi se pričel ob 13.30. Belski župnik opisuje, da so se italijanski caproniji prav počasi premikali nad dolino. Ko je ponovno zbiral vaščane v želji, da jih umakne na varno, so bombe znova začele padati – tokrat tudi po Koroški Beli. Prve bombe so uničile Jerončevo in Kovarjevo hišo. Požar se je od tu širil naprej. Na vas je nato padlo še okoli 20 bomb. Prebivalci so se preko gozda na severu vrnili v vas in začeli gasiti požare. Kljub osnovnim opisom si zelo težko predstavljamo, kakšno je bilo razpoloženje v vasi v času napada in takoj za njim: verjetno je bilo obilo tekanja gor in dol, sem ter tja, krikov, stokanja, trušča, bobnenja bomb in nato tudi zvonjenja dveh cerkvenih zvonov, ki sta oglašala požarno nevarnost. Zvonova sta zvonila, dokler okoli 16. ure zaradi ognja v stolpu nista padla na tla. Na pomoč so prispeli gasilci iz širše okolice, celo iz Kranja in Stražišča ter ruski ujetniki, ki so delali v železarni. Požara kljub številčni pomoči ni bilo moč pogasiti tudi zaradi močnega južnega vetra, ki je v vročini hitro širil plamene. A ravno zaradi številčne "vojske" gasilcev je bil rešen velik del vasi, da še ta ni zgorela. Žrtev na srečo ni bilo, a do večera je zgorelo 46 hiš, 22 hlevov, 17 svinjakov, 25 drvarnic, med drugim tudi 1 krava in 32 prašičev. Uničena je bila tudi cerkev sv. Ingenuina in Albuina, saj se je zaradi vročine stalil cink na strehi, zaradi vročine ognja se je stolp kmalu vnel, zažgal se je tudi oltar in orgle. Župnišče je bilo rešeno pred ognjem, a so ga reševalci ob reševanju popolnoma izropali. Ponoči je bil požar v vasi viden iz vse daljne okolice in ogenj je bil ugašen šele naslednji dan. Brez strehe in osebnega premoženja je ostalo 291 oseb. Glede na popis prebivalstva je leta 1910 v vasi živelo 756 prebivalcev v 105 hišah, kar pomeni da je bilo uničenih 43 % hiš ter s tem prizadetih 38 % prebivalstva. Celotna škoda je bila kasneje ocenjena na 676 820 kron. Za lažjo predstavo naj navedemo podatek, da je bila krona leta 1917 vredna okoli 2,5 € – preračunano za leto 2002; cene hrane v gostilni so bile med 1,5 in 2,5 krone; delavec pa je dnevno zaslužil okoli 5 kron. Kakor je to povsem običajno, so bili prebivalci ob izgubi lastnine, pridelkov, denarja in oblek čisto v šoku. Uničenje je najbolj impresivno na fotografijah, ki so bile posnete v naslednjih dneh.

Za razširitev ognja je zagotovo "zaslužno" tudi vreme. Kot je značilno za sredino avgusta, je bilo že dalj časa brez padavin in kmetje po širši okolici so se pritoževali, da bo suša vzela ves pridelek ajde, fižola, krompirja – skratka dolgotrajno suho vreme in tudi močan južni veter sta bila idealna za širjenje požara, ki je uničil gozd nad Javornikom in Koroško Belo. Prav tako je igrala vlogo visoka oblačnost, saj so italijanski letalci zaradi nje omenjali slabo vidljivost cilja in tu gre zagotovo iskati razloge, zakaj so bombniki v večji meri zgrešili "prave" cilje in zadeli civilne cilje v naselju Koroška Bela.

Na tem mestu bi se ustavili in pokomentirali vprašanje italijanskih letakov, ki naj bi jih letalci odmetavali med prvim in drugim napadom, in kakor poroča časnik Slovenec, naj bi oznanjali ponovni prihod letalcev popoldan in zvečer. V istem članku avtor tudi zagotovi, da takih letakov ni bilo na voljo in ogled. Po vsej pregledani dokumentaciji se za zdaj zdi, da je bila novica o letakih zgolj govorica, ki izvira iz strahu, saj so bile med prebivalstvom zagotovo razširjene novice, da italijanski letalci pogosto odmetavajo propagandne letake. Na fronti so italijanski letalci pogosto odmetavali propagandne letake že od leta 1916, ko so nagovarjali različne narode monarhije, naj se ne borijo za Nemce. V letu 1918 so italijanski letalci pogosto uporabljali letake, med najbolj odmevnimi akcijami odmetavanja letakov spadajo poleti nad Zagreb in Dunaj. Tako ne bi bilo nenavadno, da italijanski caproniji mečejo letake. Kljub temu je vsebina domnevnega letaka v smislu: popoldan se bomo vrnili, izredno zanimiva in nenavadna ter izstopa po vsebini od podobnih italijanskih operacij. Kakor priznavajo v časniku Slovenec in ob dejstvu, da letakov niso našli na terenu in tudi neomemba na to temo v župnikovem zapisu, je velika verjetnost, da takih letakov italijanski letalci niso odmetavali.

Zanimivo je tudi, kako sta se odzvali obe državi, saj sta že naslednji dan dogodek omenili v uradnih poročilih. Omemba v uradnih poročilih tudi kaže na obsežnost dogodka, saj so v uradna poročila prišle le nujne in najpomembnejše novice. Jasno je, da sta si poročili različni, saj sta bila deležna tako cenzure kot pretiravanja v korist propagande. Zato sta poročili toliko bolj zanimivi. Dunajsko poročilo za 14. avgusta se glasi: "Unsere Flieger schossen seit vorgestern vier feindliche Flugzeuge ab. Ein italienisches Geschwader belegte Aßling mit Bomben. Die bedrohten Anlagen blieben unbeschädigt". Poročilo poudarja lastne letalske zmage, ki sicer imajo delno povezavo z italijanskim napadom na Koroško Belo, saj sta bili doseženi dve zračni zmagi nad Gorico nad lovskima letaloma, ki sta varovali capronije. Poročilo nadalje zgolj obrobno omeni bombardiranje in v isti sapi poudari nepoškodovanost objektov, kar zagotovo ni popolnoma res. Rimsko poročilo je razumljivo nekoliko daljše, saj se je italijansko letalstvo s tem napadom res lahko pohvalilo z oprijemljivimi rezultati. Predvsem pa nam daje vpogled, kako so letalci videli bombardiranje. Nekateri detajli so seveda zabrisani in niso dovolj točno podani. "Nella mattinata di ieri una nostra squadriglia numerosa da bombardamento, largamente scortata, si portò sull'importantissimo nodo ferroviario di Assling, in Valle di Sava, (sud-est di Vellach) per dannegiarlo ed interrompervi l'intenso traffico avversario. Una seconda squadriglia, non meno potente, ripeteva nel pomeriggio l'operazione con obiettivo le ferriere situate nella stessa località. I risultati che fu possibile constatare furono soddisfacenti veramente. Le sei tonnelate e mezzo di bombe di medio e grosso calibro ed incendiarie, complessivamente lanciate, colpirono in pieno alcuni impianti ed incendiarono qualche edificio, compresa la stazione ferroviaria. Tutti i nostri velivoli, compiuta l'arditissima impresa, resa dificile dalla lontanaza del centro bombardato, rientrarono ai propri campi, attraversando incolumi le cortine di fuoco opposte dall'avversario e respingendo con vivaci duelli i numerosi apparechi levatisi in caccia." Poročilo so kasneje povzeli v zahodnih časnikih od Združenih držav Amerike, Velike Britanije do Švice, prevedeno in objavljeno pa je bilo tudi v slovenskih časnikih. Italijanska vojska je dosežke poleta nad Jesenicami in Koroško Belo izjemno cenila, saj je mnoge letalce, med njimi Gaetana Aliperta, Eduarda Olivera in Ferruccia Ranzoza, za varovanje eskadrilje Capronijev odlikovala s srebrno medaljo, Federica Zapellonija pa z zlato medaljo za hrabrost. Tudi sto let kasneje se "Assling" poleg Trsta, Kotorja, Pulja redno in s hvalo omenja ob krajih, ki so jih uspešno napadla italijanska letala v prvi svetovni vojni. Kljub temu, da so italijanske oblasti polet nad Jesenicami hvalile, so se zavedale pomanjkljivosti operacije: operativni polet dolg 300 km je bil takrat skrajna meja capronijev, saj je nekaj letal zaradi pomanjkanja goriva moralo prisilno pristati na bližnjih letališčih; zavedale so se tudi neizpolnitve ciljev oziroma da bombe niso zadele ciljev, saj železniška povezava ni bila prekinjena in skladišče je utrpelo zgolj minimalno škodo. V tehničnem smislu letalo Caproni očitno še ni bilo kos takim strateškim nalogam. Zato so v naslednjem letu tako dolge polete izvajali z letali Ansaldo S.V.A.
Že naslednji dan so uničeno vas obiskali vsi pomembni okoliški predstavniki oblasti od radovljiškega okrajnega glavarja Friderika Mathiasa, deželnega poslanca Janeza Piberja, dvornega svetnika deželne vlade Viljema pl. Laschana, do predstavnikov orožništva (policije) ter tudi Friderika Boroevića, sina znamenitega vojskovodje Svetozarja Boroevića. Nekaj dni kasneje so Koroško Belo obiskali tudi ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič, predsednik kranjske deželne vlade Henrik Attems ter poslanec Josip Pogačnik. Pomoč za pogorelce je morala biti hitra in izdatna, zato so oblasti že kmalu objavile prošnjo za zbiranje oblek, živeža, denarja in ostalih darov za oškodovance. Oblast je v sodelovanju z občinskim svetom hitro organizirala nadomestno nastanitev v šoli, ki pa zagotovo ni bila dovolj velika za vse pogorelce. Mnogi so naslednje dni spali kar na prostem in v gozdu. V vasi je bila organizirana tudi vojaška kuhinja. Ker je v požaru zgorelo tudi ogromno količin že spravljenih pridelkov in zaradi bližine zime, sta zbiranje hrane, oblek in preostalega potrebnega materiala prevzela župan Josip Mulej in župnik Franc Košir. S pozivanjem, zbiranjem in razdeljevanjem pomoči je prispevala tudi kranjska deželna vlada. Žal nimamo podatkov, kakšen je bil odziv na prošnje krajanov. Dokumentirano pa je, da so njihovo nesrečo mnogi izkoriščali za lastno korist. V časniku Slovenec so 20. avgusta 1917 objavili kratko novico o brezvestnih ljudeh, ki izrabljajo nesrečo in se izdajajo za pogorelce. Zato je morala občinska oblast za pogorelce izdati posebno potrdilo, s katerim so ti nato pridobili možnost pomoči. Obnova vasi je potekala več let, saj prizadeti niso dobili odškodnin od zavarovalnic, Avstro-Ogrska monarhija je leta 1918 tudi propadla in prebivalci so še leta 1921 pisali novi deželni vladi v Ljubljani, da se jim dodeli vsaj osnovo pomoč pri gradnji in obnovi domov.

Za posredno posledico letalskega napada na Koroško Belo lahko štejemo tudi objavo dopolnjenega razglasa o pravilih vedenja ob letalskih napadih, ki ga je predsednik kranjske deželne vlade Attems izdal 19. avgusta 1917 (dan po začetku 11. soške bitke). Sicer so se prvi razglasi za delovanje civilnega prebivalstva ob letalskih napadih objavili že leta 1916, a so se oblasti zavedale, da morajo bolj obširno in ažurirano obveščati prebivalstvo za obnašanje ob nevarnosti.

Obe žrtvi ob eksploziji bombe na Javorniku sta se po poročanju časnika Slovenec nahajali v veži in se tako držali navodil, ki so prepovedale zadrževanje na cesti, a so tudi zahtevale zadrževanje v pritličnih ali kletnih prostorih in po možnosti za trdnimi stebri. Ob takih letalskih napadih in z oznanjanjem takih razglasov, se je strah civilnega prebivalstva zagotovo povečal in vse skupaj je bilo del prve totalne vojne. Na drugi strani je bila posredna posledica napada na Koroško Belo tudi vse večja samozavest italijanskega letalstva, ki je po uspešnih napadih na Pulj, Kotor in Trst v naslednjih mesecih izvajalo vse bolj drzne polete, ki so jih kronali s poletom nad Dunajem 9. avgusta 1918 in predstavljajo vrhunec italijanske zračne premoči v vojni.

Da bi izvedeli še kakšno podrobnost o letalskem napadu na Koroško Belo (in Jesenice) in da bi dobili tudi odgovore na vprašanja, kakšno je bilo razdejanje na železniški postaji, skladišču in tudi v železarni, in ne nazadnje tudi možno povezavo med avstro-ogrskim napadom na Benetke in italijanskim na Koroško Belo, bo treba še preučiti arhivske fonde v Rimu in na Dunaju. Zagotovo pa se bi našlo tudi v domačih (privatnih) arhivih.