Z deseto ofenzivo so Italijani načrtovali prodor v Trst, zasedbo Kuka, Vodic ter Svete gore in Škabrijela pri Gorici, s frontalnimi napadi iz Gorice pa naj bi se prebili tudi v Vipavsko dolino. Pomembni spopadi med obema zadnjima italijanskima ofenzivama so potekali na Krasu in Goriškem. Posebej so bobneli spopadi za hrib Škabrijel v bližini današnje Nove Gorice, ki se ga je zaradi srditih bojev prijelo ime gora smrti. Če bi italijanska vojska zavzela Škabrijel, bi se ji odprla prosta pot proti Vipavski dolini, prek nje pa v Trst in proti Ljubljani. Vendar pa se bojevanje ni odvijalo po njihovih načrtih.

Medtem ko je v italijanske roke padla Sveta gora nad Gorico, pa so branilci z velikimi žrtvami obranili Škabrijel, cilj številnih napadov topništva in naskokov italijanskih vojakov. "Tam je bilo iz boja izločenih več kot 40.000 vojakov, približno 25.000 na italijanski ter 15.000 na avstro-ogrski strani," o bojih na gori smrti pove zgodovinar Renato Podbersič.

Najbolj odlikovana enota avstro-ogrske vojske
Kot razloži, je v tej bojih pomembno vlogo odigral tudi del slovenskega vojaštva, zlasti 87. pešpolk iz Celja. "Šlo je za naborno območje številnih slovenskih vojakov med Celjem, Ptujem in spodnjim Pohorjem, ki so se odlikovali v številnih bojih na Škabrijelu, ga obdržali v avstro-ogrskih rokah in tako postali najbolj odlikovana enota avstro-ogrske vojske med prvo svetovno vojno."

Večina napadov italijanske vojske se je v tej slab mesec trajajoči 10. ofenzivi končala neuspešno, trpela je velikanske izgube. Vendar je najbolj krvav spopad šele sledil; 17. avgusta 1917 se je začela 11. soška bitka. Zadnja ofenziva italijanske vojske na Soči je trajala 27 dni, v bojih pa je na obeh straneh skupaj umrlo okoli 50.000 vojakov. Ranjenih je bilo 153.000. Na italijanski strani so bile izgube 40.000 mrtvih, ranjenih pa kar 108.000 vojakov, v avstro-ogrski vojski je bilo 10.000 mrtvih in 45.000 ranjenih.

Avstro-ogrska je začela priprave na protinapad že med 11. bitko, odločitev za spremembo taktike pa so na neki način spodbudili prav dogodki na Škabrijelu, ki so ga ubranili z zadnjimi rezervisti. Odločili so se za napad širših razsežnosti s pomočjo nemške vojne in zadnja bitka na fronti je bila prva, v kateri so se branilci prelevili v napadalce.

Čudež pri Kobaridu ali Caporetto, eden največjih porazov v zgodovini Italije
Ofenzivo sta avstro-ogrska in nemška vojska sprožili 24. oktobra 1917, z bliskovitim uspehom pa se je končala 28. oktobra. Načrt ofenzive je pripravil nemški general Krafft von Dellmensingen, poimenovali pa so ga Zvestoba orožju. Bojevanje se je začelo ob 2. uri zjutraj, ko sta avstro-ogrska in nemška vojska začeli silovit napada pri Kobaridu. Pri tem so uporabili bojni plin in bliskovito skupno akcijo pehote in topništva, ki se je končala 28. oktobra. Avstro-ogrska in nemška vojska sta sicer nato nadaljevali ofenzivo vse do 16. novembra 1917, italijanska stran pa je napad ustavila šele na reki Piavi, skoraj 100 kilometrov stran. Takrat so italijanski vojski na pomoč priskočili še drugi zavezniški vojaki.

Zaradi nepričakovanega uspeha se je bitke prijelo ime čudež pri Kobaridu, za Italijane pa to do danes ostaja eden največjih porazov v zgodovini. Caporetto, torej italijansko ime za Kobarid, je še danes sinonim za hud poraz oziroma katastrofo in je kot tak naveden tudi v slovarjih.

Hud udarec tudi za civilno prebivalstvo
Od prve ofenzive na soški fronti, ki se je raztezala na več kot 90 kilometrih, je število mrtvih, ranjenih in izginulih vojakov preseglo milijon. Bojevanje je hudo prizadelo tudi civilno prebivalstvo, ki so ga pred začetkom fronte sicer umaknili z območja spopadov, a je bila soška fronta tako s človeškega kot ekološkega in gospodarskega vidika velika katastrofa, ki je usodno spremenila okolico, kraje in življenja ljudi.