Ko se 100 let po neusmiljenem rožljanju orožja ob Soči sprehajamo ob poteh nekdanje frontne črte, lahko še vedno ozremo kos šrapnela, v skalo zarezano skrivališče, obrasle ostanke žičnic ... Vojna je neizbrisljivo zarezala v pokrajino ob Soči. Ta fronta je bila namreč posebnost prve svetovne vojne, saj je potekala po grebenih gora, med skalnatimi pobočji, po ozkih globelih in krhkem kraškem terenu. Vojaška zaklonišča - kaverne - in strelski jarki so bili izklesani v živo skalo.

Težek teren, ko vojakom niso grozile le nasprotnikove bombe, temveč tudi kamenje, ki se je krušilo ob obstreljevanju, se je vtisnil v spomin vojskujočim se, tamkajšnje prebivalstvo pa se je pred spopadi moralo odpraviti v begunstvo. Sledi, ki jih je v teh nedostopnih in neokrnjenih krajih pustila vojna, so se ohranile tudi po preteklem stoletju. "Že ko sem se včlanil v društvo soška fronta in začel hoditi po poteh ob frontni črti, sem se oziral v tla in našel ostanke šrapnelov, žice, čelado. Zamisliti sem si poskušal, kaj se je dogajalo v tistih časih, komu je bila namenjena ta krogla," srečevanje sedanjosti in preteklosti opisuje predsednik Društva soška fronta Nova Gorica Tadej Munih.

Društvo združuje zbiratelje in raziskovalce
Da se vsebina teh ostankov ne bi razgubila, dejavno skrbijo v društvu. V njem so namreč združeni navdušenci, ki zbirajo materialno in spominsko dediščino teh krajev. "Naše društvo je bilo ustanovljeno pred 22 leti, od začetka smo združevali zbiralce ostalin, v zadnjem času pa so aktualni predvsem dnevniki in spomini, osebni predmeti udeležencev vojne. Eden izmed avtorjev iz našega društva Erik David Pipan je več let proučeval znake vojakov na kapah in na uniformah. V reviji Na fronti pišemo tudi o letalstvu, posameznih vrstah orožja, plinskih granatah, o beguncih ..." dejavnosti opisuje predsednik društva Tadej Munih.

Čeprav je dogajanje v 12 bitkah ob Soči javnosti precej dobro znano, pa še vedno prihajajo na plan podrobnosti, osebne zgodbe in novi pogledi, ki zaokrožujejo poznavanje tega obdobja. "Sam veliko proučujem, kje so se premikale posamezne enote in kaj se je tedaj tam dogajalo. Proučil sem Rommlovo pot – Erwin Rommel, znan iz 2. svetovne vojne kot puščavski lisjak, je bil v 12. soški fronti v naših krajih kot poročnik. Domačini na Volčah so pot njegove enote obnovili in lahko sledimo premikom vojakov 23. oktobra 1917, ko je potekala bitka, poznana pod imenom čudež pri Kobaridu. Avstro-Ogrska je zaprosila za pomoč zaveznike Nemce in okrepljene enote so prodrle čez italijanske položaje ter jih prisilile v umik," pojasnjuje naš sogovornik.

Slovenski vojaki nimajo svojega spomenika
V 888 dneh bojev, ki so se razvlekli v dve leti in pol, je na tleh ob Soči izkrvavelo 250.000 vojakov, z ranjenimi in zajetimi se ta številka povzpne na 1,5 milijona. Med vojskujočimi je bilo 30.000 slovenskih vojakov, 3.500 jih je tam za vedno ostalo. A slovenski vojaki niti po 100 letih nimajo tam njim posvečenega kraja, opozarja Tadej Munih. "Menim, da bi bilo pomembno, da bi Slovenci imeli spomenik vsem slovenskim junakom na soški fronti – ne le padlim, temveč tudi vsem, ki so sodelovali tako na eni kot na drugi strani, saj so tudi Italijani v svojo vojsko vpoklicali Slovence z zasedenih območij. V Novi Gorici smo zastavili ta projekt, a je zaradi nestrinjanja lastnikov lokacije na Kostanjevici, kjer je frančiškanski samostan, obstal."

Zato se trenutno posvečajo drugemu projektu. "Zdi se nam, da je premalo poznana pomembna vloga generala Svetozarja Borojevića von Bojne." Bil je komandant 5. armade na soški fronti. On je bil tisti, ki je prepričal vrhovno poveljstvo avstro-ogrske armade, da se je fronta z Italijo odprla ob Soči, ne pa na Dravskem polju, kjer so jo načrtovali v vodstvu. "Zamislite si, kaj bi se zgodilo, če bi bila fronta na Dravskem polju – italijanska vojska bi pregazila slovenska tla." Prav tako je Borojević uspel v 11 soških bitkah od maja 1914 do oktobra 1917 obdržati italijanske sile na soški fronti, čeprav je bila italijanska stran bistveno močnejša. "Prav zato bi radi spominsko obeležje postavili Borojeviću v čast," dodaja Munih.

Ostalo ogromno orožja, izstrelkov, žice ...
Borojević je stal nasproti italijanskemu generalu Luigiju Cadorni, ki je imel na razpolago veliko več zalog – tako v ljudeh kot v municiji in preostali preskrbi. Za Avstro-Ogrsko je bilo to namreč že tretje odprto bojišče. Med eno bitko ob Soči pa je bilo odvrženih tudi do tri milijone granat, količina potrebnega in pripeljanega materiala je bila tako izjemna. Črpali so zadnje zaloge po monarhiji, kar je povzročalo krizo v zaledju in gospodarstvo povsem podredilo vojaškemu stroju. Ko se je oktobra 1917 frontna črta premaknila globlje v Italijo ob reko Piavo, je za odhajajočimi enotami ostalo ogromno uničene opreme.

Še vedno v naravi najdemo ostanke iz tistega časa. "Samo v 6. soški ofenzivi so na primer Italijani devet ur nepretrgoma streljali s topovi," izpostavlja predsednik društva soška fronta. Takoj po vojni je italijanska oblast, ki je na mirovni konferenci dobila to ozemlje v last, spodbujala ljudi, da so pobirali železje in so s tem lahko tudi preživeli. Številni so naleteli na neeksplodirana bojna sredstva, granate so odpirali, da bi pridobili dragocenejše dele in veliko jih je pri tem umrlo.

Danes pa vojni predmeti ob muzejih zanimajo tudi zbiralce. V društvu soška fronta jih imajo kar nekaj in zato dvakrat na leto v Šempetru pri Novi Gorici organizirajo Srečanja s preteklostjo, kjer si lahko zbiratelji izmenjajo predmete, ljudje pa si lahko zbirke ogledajo. "Zanimanja je veliko, prihajajo tudi zbiralci iz Avstrije, Češke, Hrvaške, Italije ..."

Potencial v turizmu
Prav tako porašča zanimanje za t. i. vojni turizem – ker je ob Soči še toliko ohranjenih kavern, rovov, jarkov, tankovskih zaklonišč, ki so po 100 letih še vedno dostopna in jasno vidna, je potencial za razvoj turizma izjemen. A po mnenju Muniha ga še vedno nismo dovolj izkoristili. So pa številni dogodki, ki jih ob stoletnici pripravljajo lokalne skupnosti, društva in organizacije, zagotovo korak v pravo smer razširjenemu poznavanju tega prelomnega obdobja.