A čeprav se na tak način ohrani marsikateri predmet, je iskanje in zbiranje teh predmetov prepovedano, medtem ko so vojaški sejmi, na katerih se ti predmeti prodajajo, dovoljeni.

"Vse, kar je starejše od 40 let, se šteje za arheološko dediščino. Ne smete nič pobrati, ne smete nič odnesti," pojasnjuje predsednik Mednarodnega zgodovinskega društva generala Svetozarja Borojevića Tolmin Maks Kravanja.

Pred nekaj meseci so se na sestanku v Tolminu s predstavniki države, lokalnih skupnosti in kulturnih ustanov pogovarjali o spremembah zakona: "Pogovarjali smo se o tem, kaj je dobro in kaj ni dobro, da bi se zakon spremenil, da bi zbiralci - mogoče z izobrazbo, mogoče z nekakšno licenco - lahko po zakoniti poti naprej opravljali ta svoj hob."
Maks Kravanja je tudi član društva Soška fronta in ponazoritvene skupine, ki nastopa v avstro-ogrskih uniformah z oznakami 2. gorskega polka. Nastopajo predvsem na spominskih slovesnostih v tujini - v Italiji, v Avstriji in na Češkem, pri nas je takšnih dogodkov manj, je povedal. "Večkrat smo bili v Asiagu in imam že kar nekaj prijateljev, Italijanov, ki so tudi zbiralci. Urejeno imajo tako, da si zbiralec kot član društva pridobi licenco. Mislim, da bi lahko to tudi pri nas uredili ... Da se ne bi zbiranje dogajalo nezakonito, saj tudi ljudje, domačini, širša javnost odobravajo, da se stvari ohranijo, ker bodo v zemlji zarjavele, izginile, in potem še tega ne bo."

V naravi se namreč najde še ogromno ostalin iz prve svetovne vojne: "Ogromno je eksplozivnih sredstev, ki so še nevarna. Granate lahko štejemo v milijonih, v milijonih se štejejo naboji oziroma patroni."

Po besedah Maksa Kravanje ima vsak predmet svojo zgodbo: "Nekateri gledajo na ceno teh predmetov. To ni dobro. To je ljudi pokvarilo. Zdaj te zadeve že preprodajajo na sejmih. Sam cenovno sploh ne gledam. Vsi predmeti, od najmanjšega gumba do največjega - plinskega minometa iz Bovca -, so mi vsi enako dragi."

O svoji zbirateljski dejavnosti je Maks Kravanja povedal: "Verjetno sem to imel že v krvi, ker še niti v šolo nisem hodil, ko sem že imel določene prepovedane stvari doma (smeh). To sem skrival praktično do abolicije. Bolj strokovno sem začel zbirati malo kasneje, tam v šestdesetih letih. Potem sem imel premor, ker sem šel delat v tujino ... Sem se pa kmalu vrnil in sem začel res intenzivno zbirati vse, kar je starega - od etno do prve svetovne vojne, druge svetovne vojne. Takrat se ni kopalo, detektorja ni bilo. Večino, 99 odstotkov stvari, so mi dali prijatelji, kmetje. Takrat se je dobilo še v naravi. Pač sem pobral. Zakaj bi tam gnilo, zakaj bi tujci to odnesli? Tujci so znali to bolj ceniti kot mi. Zato je, recimo, dosti stvari, ki so bile na površju, izginilo. Tujci, Italijani, so hodili kar po hišah in so za malo lir kupili dosti stvari. Tako sem nadaljeval in zbirka je precej velika. Na žalost prostora ni, posluha tudi ni bilo. Ko sem, kar precej let nazaj, v Bovcu vprašal župana, ali bi lahko v trdnjavi Kluže: 'Ma to ni mogoče!' To se ni dalo. V trdnjavi Kluže so naredili celo poročno dvorano in pred enim mesecem je nastala zbirka, ki jo je postavilo društvo 13 13. Moja zbirka je večinoma doma, po škatlah. Moram pa reči, da sem pred odprtjem Kobariškega muzeja posodil muzeju kar precej eksponatov, tako da je bil takrat Kobariški muzej odprt tudi po moji zaslugi."

Zbiralci so letos spomladi ustanovili Mednarodno zgodovinsko društvo generala Svetozarja Borojevića Tolmin. Namen društva, ki ima 18 članov v Sloveniji in štiri na Češkem, je ohranjati spomenike in dediščino. Češki člani ne zbirajo predmetov, ampak iščejo sledi za svojci, ki so padli na soški fronti, natančneje na Mrzlem vrhu.

Maks Kravanja je novinarki Lei Kemperle pripovedoval tudi zgodbo svojega pradeda, ki se je bojeval v avstro-ogrski vojski v Galiciji, potem bil v ruskem ujetništvu in se šele leta 1920 vrnil domov. Posnetku lahko prisluhnite tukaj: