Na eni izmed glavnih milanskih ulic Via Dante so postavili simulacijo vojaškega bunkerja, vrteli so se promocijski filmi o krajih, kjer je potekala Soška fronta, preoblečeni vojaki pa so z različnimi informacijami usmerjali italijanske turistične blogerje in novinarje. Vse do konca novembra pa bo po Milanu vozil tudi tramvaj, ki bo promoviral kraje velike vojne na slovenskih tleh.
1. svetovna vojna je bila veliko križišče narodov in samo na prostoru Soške fronte se je borilo več kot dvajset narodov, štirih različnih veroizpovedi in osemnajstih jezikov. Zato je velika vojna turisti-čni produkt z izjemnim potencialom, saj naj bi v Evropi, po poteh zgodovinskega turizma potovalo kar okoli 5 milijonov turistov. Kar je več kot izjemna turistična priložnost - tudi za Slovenijo.

Če je velika vojna nekdaj razdruževala, pa danes skozi turizem povezuje narode in kulture. Direktor Spiritove pisarne v Milanu Gorazd Skrt želi Soško fronto predstaviti kot okvirno zgodbo, ki bi jo obiskovalci dojeli kot del naše skupne zgodovine. Okvir zgodovinskega turizma se dopolnjuje z naravnimi znamenitostmi, športom in gastronomijo. S tem se turistično povezuje Posočje, Kras in Furlanija Julijska krajina.

"V Italiji ter na trgih srednje Evrope 1.svetovne vojne ne prodajamo kot zgodovinskega dogodka. To počnemo pri Britancih, katere zanimajo boji in pozicije enot. Pri Italijanih pa nam Soška fronta služi kot okvir zgodb o Ernestu Hemingwayu, o Ervinu Rommlu ... Prostor, kjer so se odvijali boji Soške fronte je tudi eden redkih, kjer lahko turist poje predjed v eni državi, se sprehodi čez mejo in tam poje glavno jed. To je zanimiva izkušnja za vse tiste, ki celo življenje preživijo v eni kulturi in govorijo en jezik," je oglaševalsko kampanijo komentiral Gorazd Skrt.

1.svetovna vojna, ki bo z različnimi obletnicami aktualna vse do leta 2018, ko se bo po vsej Evropi z različnimi dogodki obeleževalo njen konec. Zgodovinski turizem velike vojne pri nas najbolj izrazito povezuje čezmejni projekt Poti miru – Via di pace, ki se iz Zgornjega Posočja seli tudi na Kras, Goriško, v Benečijo in Furlanijo-Julijsko krajino ter tako postopoma gradi enoten turistični prostor.

V okviru turistične zgodbe 1.svetovne vojne se že tržijo produkti, ki povezujejo dediščino Soške fronte in ponudnike z obeh strani meje - muzealce, hotelirje, turistične agencije in zasebne zbiratelje. Poti miru obiskujejo ne samo ljubitelji zgodovine, šolske skupine in študentje, ampak tudi potomci tistih, ki so na tem prostoru pustili svoje življenje. Na podlagi zapiskov, starih dnevnikov in pripovedi, prihajo iskat spomine in svoje korenine. To so gostje z dodano vrednostjo, ki želijo razumeti identiteto prostora in njegovo zgodbo.

Zgodovinski turizem ima pri nas mehko vsebino, ki jo nikakor ni moč primerjati s temnim in mrač-nim turizmom, ki se dogaja na primer v Auschwitzu ali na poljih smrti v Kambodži. Tu v ospredju ni zahodnjaška dekadenca hlepenja po turističnih atrakcijah, pač pa decentna refleksija zgodovin-skega spomina z globoko pieteto do padlih vojakov. To ni zgodba o čaščenju bitk in malikovanju vojne. To je zgodba o mirovnem poslanstvu, ki skozi turizem tenkočutno sporoča, kaj je vojna in zakaj do nje ne bi več smelo prihajati. In to je ta patina, dodana vrednost zgodovinskega turizma na nekdanjem območju vojne krajine Krasa, Goriškega in Posočja.

Kamnita puščava, ki jo je pred stoletjem za seboj pustila velika vojna, je danes po večini zaraščen prostor. In brez entuziastov iz kobariške Fundacije Poti miru, bi vojaške utrdbe, podzemne rove, muzeje na prostem, kaverne, strelske jarke in številna vojaška obeležja, prerasla pozaba spomina. Namesto tega pa se prostor z izjemno močnim zgodovinskim spominom, z vso surovo lepoto narave, raznolikostjo kultur, jezikov in gastronomije, odpira svetu. Ranljivo in iskreno. Da človek nehote začuti rane, ki so jih tej pokrajini zadale vse njene vojne.

Marjana Grčman, TV Slovenija