"Sejem bil je živ", pa čeprav so na njem trgovali ali si izmenjevali le predmete mrtvih. V Šempetru pri Gorici so člani Društva Soška fronta pripravili že 16. "Srečanje s preteklostjo", sejem vojaških ostalin in osebnih predmetov vojakov, ki so v zadnjem stoletju krvaveli in umirali zaradi drugih.

Največ zanimanja je bilo letos prav za sto let stare predmete – leto 2014 je namreč v znamenju zaznamovanja stoletnice začetka prve svetovne vojne ali velike vojne, kot jo imenujejo zahodni sosedje.

"Tod sekla bridka bodo jekla …"
Egon Valantič iz Društva Soška fronta, glavni organizator "Srečanja s preteklostjo", je bil z obiskom zadovoljen: "Čeprav se srečujemo že petnajst let, je vsakič na sejmu nekaj novega in zanimivega. Zbiralci prinesejo uniforme, staro orožje, vojaško opremo, odlikovanja, razglednice, osebne predmete vojakov. Letos so prišli iz vse Slovenije, Italije, Avstrije, Nemčije, Hrvaške, Srbije, Češke in Poljske. Vsako leto srečanje zbiralcev popestrimo še s kakšnim dogodkom, letos smo pripravili razstavo hladnega formacijskega in neformacijskega orožja z naslovom »Tod sekla bridka bodo jekla…".

Valantiča smo vprašali, ali je po sto letih in ob toliko zbiralcih vojaških ostalin v naravi še mogoče najti kaj ostankov prve svetovne vojne: "Zagotovo. Le kopati je treba vedno bolj globoko!"

Značke "kranjskih Janezov"
Ker zaznamujemo stoletnico začetka prve svetovne vojne, smo na sejmu iskali predvsem sto let stare predmete. Znani zbiralec – predvsem odlikovanj in spominskih značk – David Tasič nam je pokazal za noht veliko, toda zanimivo značko: "To je avstrijska patriotska značka iz leta 1914. Bila je vezana na "kranjske Janeze", na naše vojake, ki so bili v prvi svetovni vojni od prvih dni. So zelo redke in zato med zbiralci toliko bolj vredne. Ta drobcena, a pomenljiva značka, ki so si jo našili na kapo, doseže ceno tudi več sto evrov."

Cenzurirane vojne dopisnice
Med zbiralci imajo posebno mesto tudi razglednice, pisma in dopisnice, ki so jih pisali vojaki z bojišč. Med njimi so zagotovo najbolj pomenljive dopisnice, ki so jih dobili avstro-ogrski vojaki, da se z njimi javijo domačim.

Erik David Pipan, podpredsednik Društva Soška fronta, nam je pokazal eno izmed njih: "Poglejte, dopisnica je imela na hrbtni strani že natisnjeno besedilo. V devetih jezikih, ki so se uporabljali v avstro-ogrski vojski, so na njej natisnili 'Jaz sem zdrav in se mi dobro godi'. Zraven tega stavka je še napis – prav tako v devetih jezikih –, da se na dopisnico ne sme ničesar drugega napisati, sporočiti domačim ... Na sprednji strani je bil le prostor za naslov in za vojakov podpis."

Res neosebna sporočila domačim, ki so jih vojaki največkrat pošiljali pred najhujšimi bitkami. Pipana smo vprašali, ali je to eden prvih dokazov cenzure v vojski: "Pravzaprav je. Vojakom so oficirji tudi sicer pregledovali pošto. Če so jim že dovolili napisati pismo, potem so vse dvoumne stavke, opise bojišča, opozorila o nemogočih razmerah preprosto brisali."

Laži o smrti vojakov
Zanimivo je, da je pošta – kljub izrednim vojnim razmeram – dokaj hitro pripotovala do naslovnika. "Tudi z najbolj oddaljenih bojišč je na domač naslov prišla le v nekaj dneh," je povedal Pipan. Kako pa so svojcem sporočili najhujše – vest o smrti vojaka?

"Največkrat so domači dobili sporočilo, da je njihov sin ali mož padel častno, da je bil ustreljen v glavo ter da je bila njegova smrt hipna, neboleča in brez trpljenja. To je bil uveljavljen vzorec sporočanja. Žal je bilo to daleč od resnice, saj je večina fantov umirala v hudih mukah in nečloveškem trpljenju," je resnico razkril Pipan.

Največ slovenskih vojakov padlo v Galiciji
Zgodovinar Renato Podbersič je opozoril na pozabljeno trpljenje naših fantov in mož že v prvem letu vojne: "V naši zavesti je predvsem soška fronta, katere začetek bomo zaznamovali prihodnje leto, saj se je začela leta 1915. Toda velikokrat pozabljamo na veliko mož in fantov z našega območja, torej iz celotne slovenske današnje države, ki so šli v vojno že v letu 1914 - tako na srbska bojišča kot predvsem v Galicijo."

Srečko Rože, lastnik velikega vojaškega muzeja v Lokvi na Krasu, je nadaljeval: "Prav v Galiciji oziroma na vzhodni fronti je padlo največ slovenskih fantov, najmanj trikrat več kot na soški fronti. Predvsem vojaki slovenskega 97. polka, znanega kot tržaški polk, so v Galiciji pustili svoja mlada življenja. Med njimi tudi moj praded. Na tamkajšnjih pokopališčih, ki so vzorno urejena, je na grobovih ogromno slovenskih imen."

In prav na sto tisoče žrtev v prvem letu prve svetovne vojne se bomo spomnili letos, ko mineva sto let od začetka te prve svetovne morije.

Foto: Mojca Dumančič