Ti se bodo lahko še najbolj vživeli v usodo pesnika Prešerna, ki je moral na pravo službeno mesto čakati kar osemnajst let. Dosegel ga je šele pri skoraj šestinštiridesetih. Pa še potem mu sreča ni bila mila. Le dve leti sta mu bili namreč dani, da je lahko opravljal delo, ki si ga je izbral za svoj življenjski poklic.

Mladosti leta hitro so minila
France Prešeren si je naziv doktorja prava na dunajski univerzi pridobil marca 1828. Bil je star dobrih 27 let in konec poletja se je vrnil na Kranjsko, kjer si je obetal "deželsko službo" (kot piše staršem že leta 1824) ali samostojno odvetniško pisarno v Ljubljani. Žal pa ni šlo vse tako hitro, kot si je domišljal mladi jezični dohtar. Najprej je od 1. septembra 1828 do 9. maja 1829 opravljal prakso pri odvetniku Leopoldu Baumgartnu. Nato je moral brezplačno služiti pri "kameralni prokuraturi" (danes stavba SAZU-ja, Novi trg 5). Tam je služboval od 9. maja 1829 do 17. decembra 1831. Potem se je spet vrnil k Baumgartnu. Pri njem je ostal do konca februarja 1834, ko ga je v svojo pisarno zvabil prijatelj, odvetnik Blaž Crobath. Ta mu je dodelil mesto pravniškega koncipienta. Profesor je sestavljal predloge za pravde, na sodišču pa je stranke zagovarjal njegov predstojnik Crobath. Vendar pa so Ljubljančani Prešerna imeli le za pisarja in so mu nadeli vzdevek "Crobathov šribar".

Neuspešne prošnje za samostojno advokaturo
Ob službi pri odvetniku Baumgartnu pa se je Prešeren prizadeval tudi za dodatno pravniško izobraževanje. Tako se je na začetku leta 1832 podal v Celovec, kjer je po nekajmesečnem bivanju na višjem apelacijskem in kriminalnem sodišču 26. maja opravil odvetniški izpit. Obenem je zaprosil, da bi smel podati prisego za civilnega in kriminalnega sodnika. Celovško sodišče mu je v tem pogledu ustreglo, tako da je 12. junija 1832 v Ljubljani prisegel kot sodnik. Oktobra pa se je že prvič prijavil za mesto samostojnega odvetnika.

Te službe pa ni dobil. Prav tako je bil zavrnjen še v štirih naslednjih poskusih. Odobrena je bila šele njegova šesta prošnja leta 1846.

Srečno poletje 1846
Ob večletnih neuspehih v zasebnem in poslovnem življenju pa se je poleti 1846 Prešernu nasmehnila sreča. Naključno istega dne, 22. julija, so mu na Dunaju – na vrhovnem cenzurnem uradu – odobrili izid Poezij, z dekretom dunajskega dvora pa je pridobil tudi samostojno odvetniško pisarno.

Avgusta se je takoj po vrnitvi rokopisa z Dunaja najprej podal k prijatelju Jožefu Blazniku, ki je imel tiskarno na Bregu ob Ljubljanici in tam naročil 1.200 izvodov svojih Poezij. Blaznikovi delavci so se brž lotili dela in 9. septembra je bila postavljena in odtisnjena že prva pola. Pesnik Prešeren je tako začetne korekture opravil sam, in to kar v Ljubljani.

Prav tako pa se je pripravljal tudi na novo službo v Kranju. Vesel je 5. septembra v Ljubljani dal slovesno prisego. Istega dne je tudi prenehalo delo pri njegovem prijatelju odvetniku Crobathu.

Potem pa sta ga čakali še mukotrpna selitev pohištva iz Ljubljane in pridobitev prostora za bivanje in odvetniško pisarno v Kranju.

Srečne okoliščine
V Prešernovem času je bilo število odvetniških pisarn omejeno, zato je bilo to mesto mogoče doseči le, če je kdo izmed že delujočih odvetnikov umrl oziroma tako ali drugače izgubil zaupanje oblasti. Ko je leta 1843 propadel njegov nekdanji delodajalec Baumgarten, se je za njegovo mesto potegoval tudi Prešeren, vendar zopet ni bil izbran.

Januarja 1846 pa se je vlada odločila, da razširi število advokatur in odvetniške pisarne približa ljudstvu. Odprta so bila nova mesta v Postojni, Kranju in dve v Novem mestu. Prešeren je torej lahko izbiral in odločil se je za Kranj.

V Postojno ni želel, ker je premalo poznal tamkajšnje razmere. Novo mesto mu ni ugajalo, ker je bil tam predsednik sodišča Josef Scheuchenstuel, mož njegove nekdanje oboževanke Primičeve Julije. Pa tudi ona je stanovala v bližnjem Šmihelu in zato verjetno ni želel odpirati stare ljubezenske rane.

Kranj, ki je tedaj imel 2.008 prebivalcev, pa je prišel kot naročen zanj, saj je bila njegova rojstna vas Vrba prav blizu, prav tako pa tudi Bled, "podoba raja", ki ga je skupaj z bližnjim Bohinjem že ovekovečil v svoji poeziji. Na novo razpisano mesto se je prijavil 26. aprila 1846 in tri mesece pozneje je končno le dosegel svoj cilj.

Selitev v Kranj
Konec septembra ali morda na začetku oktobra 1846 se je France Prešeren odpravil v Kranj. To je bila pot "s trebuhom za kruhom", kot šaljivo govori star slovenski pregovor in kot sam piše prijatelju Vrazu v Zagreb. S seboj je vzel še sestro Katro, Katarino Prešeren, ki mu je gospodinjila zadnjih deset let in s katero je preromal številna ljubljanska stanovanja. Katra je pred njim gospodinjila že njunemu staremu stricu Jožefu Prešernu, sicer stricu njunega očeta Šimna. Po Jožefu je podedovala tudi hišno opravo, torej gospodinjske stvari in nekaj pohištva. Vse to je bilo treba z vozom, ker železnice tedaj ni bilo še niti v Ljubljani, prepeljati v Kranj.

Poleg Katre pa je Prešeren v Kranj popeljal še Andreja Rudolfa, devetnajstletnega nezakonskega sina svojega pokojnega prijatelja Andreja Smoleta, ki mu je namenil pisarsko službo v svojem uradu.

Prešernovo stanovanje v Kranju
Hiša, ki jo je najel France Prešeren, ima zelo ugodno lego. Sestavljena je iz najmanj dveh nekdanjih samostojnih delov z dvoriščem na sredini. Sprednji del ima pročelje na glavno kranjsko mestno (danes Prešernovo) ulico, zadnji del pa na sosednjo stransko ulico. Nekdaj se je imenovala Svinjska, potem Bleiweisova in danes Tavčarjeva ulica. Prešeren je imel stanovanje v sprednjem delu, kjer sta bili nameščeni dve večji sobi. V manjših sobah pa sta prebivala kuharica Katra in pisar Rudolf. V zadnjem, nekoliko nižjem delu, ki meji na sedanjo Tavčarjevo ulico, pa je Prešeren imel odvetniško pisarno.

Lastnik stavbe, ki je nosila hišno številko Mesto 181, je bil Kranjčan, trgovec Franc Mayr, ki je sicer stanoval drugje. Hiša je bila enonadstropna. Pesnikovo stanovanje in urad sta bila v prvem nadstropju, kjer je zasedel oba trakta, spodaj v pritličju pa je bila kavarna, ki jo je najel Švicar Florian Pua.

Ob poetični napovedi
Mnogo let pred tem, ko so se mu izjalovili že vsi upi, ki jih je gojil v povezavi s skupnim življenjem s Primičevo Julijo, je Prešeren v eni izmed pesmi jasno začrtal svojo nadaljnjo usodo:
"Ta leta, ki so meni še ostale,
cel dan iz pravd koval bom rumenjake,
zvečer s perjatli praznil bom bokale,
preganjal z vinom bom skrbi oblake."

Tako si je torej zamišljal svojo prihodnost kot ljubljanski koncipient pri Crobathu. Nov položaj odvetnika pa mu je narekoval, da bo moral napovedi iz drugega dela te kitice bistveno omiliti ali morda tudi povsem opustiti.

Uresničitev dolgoletne želje
France Prešeren je torej dosegel svoj cilj. Po štirinajstih letih brezuspešnega vlaganja prošenj je končno le postal samostojen odvetnik. Star je bil domala že šestinštirideset let in še krepkega zdravja, saj se je svoji življenjski družici Ani Jelovškovi, ki je z dvema njegovima otrokoma ostala v Ljubljani, pohvalil, da utegne dočakati kar sedemdeset let.

V Mayrjevi hiši je imel stanovanje in urad. Sodišče pa tudi ni bilo daleč. Če se je hotel razvedriti, pa se je podal nadstropje niže, v Švicarjevo kavarno, kjer je vedno našel zanimive sogovornike. Tja so ga potem šli iskat, če se je pojavila kaka stranka.

France Prešeren – veliki poslovnež mesta Kranj
Vsi tisti, ki ob omenjanju Prešernovega imena takoj napeljejo besedo na njegov odnos do zlate kapljice, bodo morali priznati, da je njegovo bivanje v Kranju pomenilo velik preobrat tudi v tem pogledu.

Prešeren je imel namreč toliko dela, da si niti ni mogel privoščiti kakega odstopanja od utečene predstave, ki jo je o odvetnikih imelo običajno prebivalstvo. Za posedanje v gostilnah, ki si ga je lahko privoščil kot odvetniški koncipient brez osebne odgovornosti v Ljubljani, pa na novem mestu v Kranju tudi ni bilo časa.

V Kranju je bil odvetnik za vso Gorenjsko in to je bila odgovorna naloga. Sodni spisi, če je hotel obdržati položaj in tudi preživeti, so morali biti pripravljeni skrbno in brezhibno. In so tudi bili, saj je po vsej pokrajini slovel kot odvetnik, ki ni izgubil še nobene pravde. Njegovo klientelo so predstavljali bogati gorenjski industrialci, denimo iz Tržiča, ali fužinarji iz Železnikov in s Save pri Jesenicah, pa tudi različni trgovci, lesni, žitni in živinski, pa še različni obrtniki v Kranju in drugih gorenjskih krajih ter lastniki sitarskih, suknarskih in odejarskih manufaktur. Pa tudi zemljiške gospode – bil je namreč še čas fevdalizma – ter vaške soseske in posamezne kmete je zastopal pred roko pravice.

Nekatere pravde so zahtevale tudi prostorsko razsežnost, kot denimo tista, ko se je moral boriti za izterjavo nekega zneska celo v Sisku na Hrvaškem.

Med najbolj znanimi strankami pesnika Prešerna so bili, sodeč po njegovi odvetniški knjigi: baron Anton Zois z Brda (danes protokolarni grad Republike Slovenije), brikseško gospostvo z Bleda; Pollak, Ahačič in Mally iz Tržiča, Terezija Pagliaruzzijeva, Valentin in Konrad Pleiweiss (oče in brat dr. Janeza Bleiweisa) iz Kranja, fužinar Viktor Ruard s Save pri Jesenicah in drugi. Skratka, veliki gospodarstveniki in denarni mogotci Gorenjske.

Vse to mu je prineslo toliko dela, da je moral najeti še enega pisarja: Primoža Šokliča iz Kranja. Ta se je pri njem samo prehranjeval, sicer pa je zvečer po delu odhajal domov. Z njim sta se dobro razumela in Prešeren mu je poklonil tudi izvod svojih Poezij.

Stroški pa naraščajo
Prešeren si je v Kranju torej denarno dobro opomogel. Vendar pa je imel tudi veliko stroškov, ki so zmanjševali kupček v njegovi blagajni.

Pa poglejmo:
Najprej je moral poravnati dolg, ki si ga je bil nakopal s selitvijo v Kranj. Ker je bil tedaj, poleti 1846, bolj na tesnem z denarjem, si je nekaj takoj moral izposoditi. Takrat ni imel denarja niti za plačilo taks, ki so zadevale njegovo odvetniško odobritev. Na pomoč mu je priskočil dr. Franc Rus, odvetnik v Ljubljani, ki mu je posodil 200 goldinarjev.

Poleg tega pa je v Ljubljani po odhodu v Kranj moral plačevati še stroške za korekcijo tiskarskih pol za Poezije. Končno pa so bile te 15. decembra 1846 že natisnjene in treba je bilo plačati kar lepo vsoto. Blaznik je računal 275 goldinarjev in 30 krajcarjev, kar je znašalo okoli 40 odstotkov Prešernove letne plače. Knjiga je kupce veljala en sam goldinar, kar pa bi ob prodaji celotne naklade samozaložniku Prešernu prineslo vsoto 1.050 goldinarjev, kajti 150 izvodov si je prihranil za prijatelje. Namesto tega denarja pa je dobil le malo, saj jim je do njegove smrti v dobrih dveh letih uspelo prodati (razpečaval jih je kar tiskar Blaznik) le borih 33 (triintrideset!!) knjižic Prešernovih Poezij.

V Kranju je moral plačevati najemnino za stanovanje in odvetniško pisarno. Na njegovem plačilnem seznamu pa sta bila tudi pisarja Andrej Rudolf in Primož Šoklič. K sreči pa mu je lastnik hiše dolg za najemnino preprosto odpustil.

Največjo vsoto pa so zajemali njegovi vsakdanji življenjski stroški. Obsežno gospodinjstvo je sprva vključevalo štiri ljudi; sestro Katro, pisarja Rudolfa in Šokliča, ki pa se je pri njem le prehranjeval, ter seveda Prešerna samega.

Poleg vsega tega pa je Prešeren vzdrževal še dva otroka v Ljubljani, hčerko Ernestino, ki je bila ob njegovi selitvi stara štiri leta, in sina Franceta, ki je bil še enoletni dojenček. Verjetno pa je kaj denarja poklonil tudi njuni materi Ani Jelovšek.

Njegov odvetniški proračun je poleg pisarne torej vzdrževal kar šest ljudi – Prešerna, Katro, Rudofa, Šokliča, Ernestino, Franceta in morda tudi še prijateljico Ano.

Ob vsem tem se dejansko postavlja vprašanje, koliko je Prešernu še ostalo denarja za zasebne zabave v kranjskih gostilnah, o čemer imajo številni zelo, zelo veliko povedati. Seveda brez vsake osnove in verodostojnih izračunov.

Vendar tudi brez zabavnega življenja ni šlo
Celodnevno delo v pisarni je bilo za Prešerna v Kranju, ki je prej pri Crobathu v Ljubljani opravil le predpisane delavne ure, nekoliko moreče. Zato se je v večernih urah rad odpravil med ljudi. Njegove priljubljene točke so bile različne gostilne in kranjska Kazina. Menda je bilo v Kranju tedaj kar 48 gostiln, a Prešernu sta bili najljubši "Pri Stari pošti" in "Pri Jelenu".

Privabljala pa ga je tudi družba v Kazini. Ta je bila ustanovljena kot bralno in zabavno društvo prav ob njegovem prihodu, jeseni 1846. Bila je zbirališče meščanskega prebivalstva in izobražencev iz okolice. Naročali so domače in tuje časopise ter jih v hiši sredi mesta prebirali prav vsak dan. V času predpusta so prirejali tudi zabave in plese. Članstvo v tem društvu je bilo za mestnega odvetnika skoraj obvezno.

V Kazino pa je rad zahajal tudi kaplan Kajetan Hueber. S Prešernom sta se kmalu spoprijateljila in že sta snovala nove pesniške načrte. Hueber je bil namreč tudi nadarjen za pesnikovanje in še danes je na Slovenskem znana in priljubljena pesem Otok bleški, ki jo je leta 1848 objavil v Novicah, še istega leta pa jo je uglasbil Kamilo Mašek. Hueber je konec leta 1846 prosil deželno vlado, naj mu pusti izdajati versko-književni tednik Apostol Kranjski, ki bi imel tudi slovstveno prilogo z naslovom Iskre. Vendar poetična iskra tedaj v Kranju še ni zasvetila, saj vlada prošnji ni ugodila. Za nasvet so namreč prosili ljubljanskega škofa Wolfa, ki je prej preprečil že neki tak podvig. Ta jim je odgovoril, "da manjka prosilcu za urednika potrebna razsodnost". Zato je vladi predlagal, naj prošnjo odkloni in pri tem ne omenja njegovega imena. Škoda, saj naj bi bil urednik Isker prav France Prešeren.

Poleg Kazine pa je Prešeren hodil na zabave tudi v grad Kieselstein, kjer so gospodovali Pagliaruzzijevi, ki jih je poznal še iz Ljubljane.

Verjetno pa je bil gost tudi v gradu Šempeter v bližnjem Stražišču, ki je bil v lasti Vestovih. Oba otroka, Viktor in Marija, sta bila njegova oboževalca. Marija Vestova je celo med prvimi na Slovenskem uglasbila njegovo pesem Pod oknom (Luna sije …). Njen brat Viktor in njegov prijatelj Franc Potočnik sta to pesmico zapela Prešernu leta 1848 v čuvajnici takratne narodne straže in ga s tem ganila do solz.

Prešeren – miren gost
Stari Kranjčani, ki so se Prešerna spominjali še mnogo let, so pravili, da je bil Prešeren miren in nezahteven gostilniški gost. Sodobniki pravijo, da v kranjskih letih ni več popival kot nekoč v Ljubljani, ko je bil še središče vesele družbe. V Kranju je imel navado, da je dolgo srkal svoj merico, ki si jo je postavil na mizni vogal. Tu in tam pa se je sklonil in na listič, ki jih je imel vedno dovolj v žepu, napisal kako misel ali verz. Nato pa se je spet pogreznil v svoje premišljevanje.

V Kranju tudi ni imel posebne družbe niti ne stalnega omizja. V gostilne ali kavarno v pritličju se je prišel le malo oddahnit po celodnevnem napornem pravniškem delu. Imel pa je tudi navado, da se je v priložnostni družbi nenadoma dvignil izza mize, se na kratko poslovil in odšel.

Prešeren – dobrotnik kranjske mladine
Prešeren je imel v Ljubljani dva otroka, ki ju je v Kranju močno pogrešal. "Ti ne veš, kako sam sem tam gori," je potožil njuni materi Ani Jelovškovi. Malo Ernestino, Tinko, bi rad vzel k sebi, vendar tega ni storil, ker je bila "njegova sestra preodurna" – kot se je sam izrazil o tem primeru. Deklici pa je ob zadnjem obisku leta 1848 obljubljal, da jo vzame k sebi, da bo dobil novo kuharico.

V Kranju pa je Prešeren rad gostil revne šolarje, ki jim je kupoval različna darila, in so mu zato nadeli vzdevek "Dohtar fig". Marsikateremu revčku je plačal kosilo v gostilni Pri puščavniku ali pecivo pri peku in gostilničarju "Šravfarju".

Leto osvoboditve
Leto 1848 se je v Kranju začelo v zelo razburljivem vzdušju. Skupina meščanov se je obrnila na odvetnika Prešerna, naj jih po pravni poti reši desetine, ki so jo morali plačevati kranjskemu dekanu Jožefu Dagarinu. Prešeren se je zavzel za njihove zahteve, vendar je vse skupaj prehitel čas. Meseca marca je namreč na Dunaju izbruhnila revolucija, ki je pometla z nekaterimi zahtevami starega fevdalnega sistema. Med drugim sta bili odpravljeni tudi tlaka in desetina. V mestu pa so marca ustanovili narodno stražo, katere član je postal tudi France Prešeren. Izvolili so ga za svojega sodnika.

Tedaj je bil še nekako pri moči, poleti pa so se začele težave. Meseca julija je v Ljubljani umrl njegov nekdanji delodajalec in prijatelj Blaž Crobath. To ga je zelo potrlo in po nekaterih nepreverjenih govoricah naj bi celo skušal napraviti samomor.

Septembra pa je še zadnjič obiskal Ljubljano, saj je njegov pisar, 21-letni Andrej Rudolf, moral na vojaški nabor. Ob tej priložnosti se je ustavil tudi pri Ani Jelovškovi, ki se ga je kar ustrašila, tako se je spremenil po svoji zunanjosti. Mesec pozneje so mu začele otekati roke in noge, zato je moral leči v posteljo. V tistem času je imel v obdelavi še tri nedokončane pravde, zato je pravne spise narekoval kar iz postelje. Ker ni bilo novih naročil, jim je začelo zmanjkovati denarja. Prva žrtev razmer je bil pisar Primož Šoklič, ki ga je moral odpustiti. Obdržal pa je Andreja Rudolfa in ta je z njim ostal do njegove smrti.

Obiski
V Prešernovi spalnici, ki z dvema oknoma gleda na glavno kranjsko ulico in obsega dve tretjini prvega nadstropja, so se tiste žalostne zime – 1848/49 – zvrstili številni njegovi prijatelji, znanci in sorodniki.

Iz Ljubljane mu je na pomoč priskočil dr. Janez Bleiweis, ki mu je prinesel dar 100 goldinarjev. Zbrali so jih člani Slovenskega družtva, ko so videli, da je denarno obnemogel. Bleiweis pa mu je dejal, da je to denar od prodaje njegovih Poezij, kajti vedel je, da Prešeren te miloščine sicer ne bi hotel sprejeti.

Obiskal ga je prijatelj in pesnik Miha Kastelic, ki je pripravljal peti zvezek Krajnske čbelice. Vanj je vključil tudi nekaj Prešernovih pesmi. Knjižica je izšla ob božiču 1848.

V Kranj je prišla tudi njegova stara znanka Metka Podbojeva, ljubljanska gostilničarka s Kongresnega trga – tam se je reklo "Pri Peklu" – s svojimi hčerami in zeti.

Najpomembnejši pa je bil obisk njegove dolgoletne življenjske družice Ane Jelovškove, ki je skupaj s svojo teto ter otrokoma Ernestino in Francetom sredi zime priromala v Kranj. Rada bi se z njim poročila vsaj na smrtni postelji, vendar Prešernu zaradi bolezni kaj takega sploh ni prihajalo na misel.

Zadnji tedni ... dnevi …
Ker je nastopila trebušna vodenica, zaradi katere sta prej že umrla brat Janez in mati Mina, so na pomoč poklicali tudi sorodstvo iz domače hiše Ribičevih v Vrbi. Odzvali so se nečakinji Marijana in Mina Vovk ter njun oče, Prešernov svak, Jožef Vovk. Obiskala pa ga je tudi Jožefova žena, torej Prešernova sestra Mina, ki je podedovala njegovo rodno Ribičevo domačijo. Iz Koroške pa je prihitela sestra Lenka, ki je prinesla nekaj denarja, ki ga je daroval brat Jurij. Bolnika je bilo treba stalno prestavljati, da ni bilo preležanin. Pri tem sta se odlikovala svak Jožef in Jakob Prešeren, po domače Boštjan, domačin iz Vrbe, ki so ga tudi poklicali na pomoč, saj so bile ženske premalo močne za tako zahtevno opravilo.

Stanje bolnega Prešerna pa se ni izboljšalo. Zdravila sta ga kar dva zdravnika - doktor Anton Bežek in kirurg Tomaž Pirc. Vodenica pa se je stopnjevala. V tem hudem trpljenju se je srce velikega poeta ustavilo v četrtek, 8. februarja 1849, malo pred osmo uro zjutraj.

Dva dni pred smrtjo je naredil oporoko in za svoja glavna dediča določil otroka Ernestino Jelovšek in Franceta Prešerna. Zapustil jima je 522 goldinarjev in 11 krajcarjev. Ker pa nekateri Prešernovi dolžniki niso pošteno uredili svojih obveznosti, sta dobila znatno manj. Tako malo, da je njun varuh uredil, da sta kot ljubljanska mestna ubožca dobivala po dva krajcarja podpore na dan.
Kranj je bil proglašen za Prešernovo mesto še v času njegovega življenja
Ko je bilo leta 1848 narodno življenje na vrhuncu, je narodna straža iz Ljubljane obiskala svojo sotrudnico v Kranju. To je bilo v nedeljo, 13. avgusta, in Bleiweisove Novice so radostno zapisale: "V nedeljo teden je bil v Krajnji tako vesel dan, kakoršniga Krajnci že davnej ne pomnijo. Ljubljanska narodna straža je namreč obiskal Krajnsko narodno stražo, ki ste praznovale serčno pobratenje med seboj."

Nato urednik Bleiweis popisuje to slavje, za nameček pa omeni še pesnika Prešerna: "Kakor je pa Krajnsko mesto že nekdej slovelo, slovi po pravici še zdej – zakaj v njem prebiva naš slavni pesnik Dr. Prešerin! Terst in Krajn sta v tem oziru nar imenitniši slovenski mesti. Vladarja slovenske poezije kraljujeta v nju: Koseski in Prešerin, – kteri Slovenec ne spoštuje teh dveh mož! Bog naj ju še dolgo ohrani v slavo domovine." Tako je torej Prešernu slavo pel urednik Bleiweis že leta 1848. Žal je moral v svojem glasilu še prej kot v pol leta poročati o pesnikovi smrti.

V njegov spomin
Zadnje slovo od Franceta Prešerna je bilo v soboto, 10. februarja 1849. Bil je jasen dan, zato se je zbralo mnogo pogrebcev. Prišli so prijatelji in znanci iz različnih krajev Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane. Pesnika so pokopali ob vhodu na pokopališče takoj na prvem mestu desno. Grob je bil sprva neoznačen, potem pa so na gomilo namestili lesen križ.

Že takoj po pogrebu pa so se v eni izmed kranjskih gostiln zbrali Prešernovi prijatelji in častilci ter se odločili, da se pesniku postavi dostojen nagrobni spomenik. Celotno organizacijo je potem prevzelo ljubljansko "Slovensko družtvo", ki je do poletja 1852 v Kranju postavilo lep kamnit nagrobnik iz hotaveljskega marmorja. Ta še danes krasi Prešernovo gomilo. Ker pa je tako velik nagrobnik po svoji pompoznosti sodil na osrednje mesto pokopališča, kamor so ga tudi namestili, so pesnikove ostanke odkopali in jih prenesli v novo gomilo.

Ko se je leta 1863 v Kranju ustanovila Narodna čitalnica, si je med prvimi nalogami zadala skrb za Prešernov spomenik. Tjakaj so potem vodili vse pomembne obiskovalce Kranja, ob prvem novembru, dnevu vseh svetnikov, pa so ob Prešernovi gomili prepevali žalostinke. Za Narodno čitalnico v Kranju je to postal že nekakšen obred, zato so se Prešerna na poseben način spomnili tudi ob stoletnici njegovega rojstva. Na njegovo hišo v Kranju, kjer je umrl, so vzidali spominsko ploščo. Pri tem so zašli v kar malo zagato, saj se je pojavilo vprašanje, v kateri hiši je Prešeren pravzaprav živel in umrl. Tednik Gorenjec je o tem pripravil poseben članek in zagotovil, da je izbrana stavba res prava, saj so našli priče, ki so tistega nesrečnega februarja tja prišle kropit pesnika Prešerna.

Kranjski čitalničarji pa so se Prešerna spomnili tudi poleti 1913, ko je njihovo društvo praznovalo že polstoletni jubilej. Tudi tedaj so domačine in goste ob velikem slavju popeljali še na njegov grob. Slavnostni govornik, profesor Makso Pirnat, je tedaj ob Prešernovem spomeniku zanosno dejal:

"Častilci Prešernovi! Nekateri, ki vsak dan hodimo mimo njegovega groba, žal, večkrat hodimo premalomarni. Nekateri, ki ste danes v velikem spoštovanju do tega velikega moža prvič usmerili korak k dragi gomili njegovi. Kaj naj vam povem o Prešernu! Mnogokrat razmišljam o njem čestokrat govorim naši srednješolski mladini o njem, vendar sem sedaj v zadregi, da bi spričo tako mile in odlične družbe našel pravih besed, v katerih bi dal duška mojemu sedanjemu svečanemu razpoloženju. Naj rečem nekaj o Kranju in Prešernu.

Kranj – Prešeren! Koliko lepih, a tudi grenkih spominov nam budita ti dve besedi.

Bilo je pred dobrimi sto leti. Tam izpod širokoplečatega Stola na Gorenjskem se je odpeljal preprost kmečki voz. Nanj pa je sedel nadarjeni živahen deček, Ribičev France iz Vrbe, pisal se je Prešeren, ki ga je žeja po uku, kakor goljufiva kača speljala v svet. Pot je vedla skozi naše častitljivo mesto. Tako je bil Kranj priča prevažnega dne v Prešernovem življenju, dne polnega lepih naklepov, blagih želja, tajnega hrepenenja. Nastopil se težko pot, in polno nevarnosti, Ribičev France. A ne boj se, saj te je stvarnik obdal z redkimi duševnimi darovi in spremlja te blagoslov ljubeče matere.

Kranj je bil priča Prešernovega vhoda v življenje.

Kranj je bil priča tudi Prešernovega izhoda iz življenja. Zgodilo se je to 8. februarja 1849. Po dolgem mučnem telesnem in duševnem trpljenju se je zglasila zadnja ljubica in odpeljala Prešerna iz doline solza, bridkosti in reve. Že preje je klical v dnevih nesreče smrt, naj se ne mudi predolgo in naj ga reši. Sedaj je res prišla in dne 10. februarja 1849 je legal Prešeren tukajle mirno v jamo. V kateri ga več ne predrami glasni hrup nadlog."

Nato pa je Pirnat poudaril še pomen čitalniškega skrbništva za Prešernov grob: "Nesmrtna je slava in veljava njegovih poezij. Ako kdo, se je tega zavedala naša Čitalnica. Ona je čuvarica njegovega groba, na katerega je vedno vodila svoje mile goste, je pa skušala biti tudi čuvarica njegove pesniške oporoke. Zato nas je tudi danes Čitalnica povedla semkaj k nepozabni Prešernovi gomili. Sredi lepega kranjskega polja počivaš tu naš ljubi France. To polje! Osem let že hodim po njem; vedno bolj spoznavam lepoto njegovo in lepoto našega planinskega ozadja in vedno bolj tudi umevam Prešerna, ki je izšel iz tega romantičnega gorenjskega sveta … Nesmrtni pesnik. Bodi ti sladak mir sredi te lepe pokrajine! Spolnila se ti je ena želja, da ležiš v dragi zemlji domači. Ako izpolnjujemo tvoj narodni evangelij, smemo upati, da bodo tudi naši vnuki in pravnuki spavali v sveti grudi domači. Bog varuj, da bi tujec segel po teh lepih krajih, ki so nam dali Prešerna, in morda nekoč po njegovem grobu zaničljivo stopil."

Na koncu pa je Pirnat še tole položil navzočim na srce: "Prešeren, ti nas vodi, ti nas čuvaj, stopaj pred nami kakor je hodil pred Izraelci mogočen steber in jih varno izpeljal iz egiptovske sužnosti. Ti mogočni prerok, ne izgini iz naše srede. Mi hočemo biti zvesti tvojim rodoljubnim in človekoljubnim naukom, čuvati hočemo tvoj grob in tvoj spomin. Bodi ti slava večna."

Novi časi, novi ljudje in novi načrti
Kranjska narodna čitalnica je srečno preživela prvo svetovno vojno, Prešernov spomenik pa tudi. Druga svetovna vojna je za vedno ukinila Narodno čitalnico, Prešernovemu spomeniku pa se ni godilo hudega.

Po vojni pa so se pojavili različni načrti, po katerih naj bi pesnikovo truplo že drugič prekopali in ga prenesli v njegovo rojstno Vrbo. Vendarle to ni zgodilo. Pesnikovi posmrtni ostanki so ostali v Kranju. Mestu pa je leta 1948 tudi uspelo pridobiti hišo, v kateri je pesnik prebival, in jo pozneje – leta 1964 – preurediti v muzej.

Razgibana šestdeseta leta prejšnjega stoletja pa so prinesla še dve novi pobudi. Kranj naj bi postal slovenski Weimar. Nemci so namreč svojemu pesniškemu prvaku v kraju njegovega dolgoletnega prebivanja in delovanja, kjer je 22. marca 1832 tudi umrl, posvetili veliko več pozornosti kot Slovenci svojemu Prešernu. Goethejev muzej, nagrobnik in spomenik (skupaj s Schillerjem) v Weimerju so ponujali vrsto nenavadnih podobnosti s Prešernovimi spomini v Kranju. In tudi zanimivih spodbud, vrednih posnemanja. A tega žal v Kranju in tudi v Sloveniji na splošno nismo znali izkoristiti.

Poleg tega pa je vzniknila tudi zamisel, da naj bi se ustanovil Prešernov inštitut. Kako lepo bi bilo na enem mestu zbrati vse, kar je napisal France Prešeren, in vse, kar je bilo napisanega o njem samem. Tak inštitut bi vsako leto moral izdati tudi Prešernov letopis. Tudi v tem pogledu bi se morali zgledovati po Nemcih, ki so denimo še celo za pisca pustolovščin Karla Maya od leta 1918 redno izdajali njegov Jahresbuch (Letopis). Žal pa je tudi to ostala le pobožna želja, tako da mora sodobni raziskovalec iskati na številnih mestih, preden mu uspe vsaj približno osvetliti kako obdobje pesnikovega življenja.

Prešernov inštitut, ki bi najbolj sodil v Prešernovo mesto Kranj, torej ni zaživel. In gorenjska prestolnica tudi ni postala proslavljeni slovenski Weimar.

Raje kruha (panem) in še več iger (cicenses)
Na Franceta Prešerna se, če izvzamemo dokaj bledo ponudbo po njem imenovanega muzeja, v Kranju vsako leto še najbolj zavzeto spomnijo domači kramarji, ki radi ustrežejo vsestranskemu okusu sodobnih ljudskih množic.

Kruha in iger torej potrebujemo!!! Kaj neki bi s Prešernovim inštitutom, kdo ga bo pa plačeval? Panem et circenses torej – vse od rimskih časov. In če danes marsikje že tudi kruha primanjkuje, naj si ljudstvo v deželi Kranjski daje duška vsaj ob prirejanju in obiskovanju iger, zabav in prireditev, kakršen je vsakoletni kranjski Prešernov smenj.