Tako je ilustrator in slikar Hinko Smrekar duhovito opisal zlovešč in paranoičen čas ovaduštva v času prve svetovne vojne, ki je tudi njega pahnil za rešetke Ljubljanskega gradu. Podobno, kot se je leto prej pripetilo njegovemu prijatelju Ivanu Cankarju, so ga 1915 na podlagi anonimne ovadbe aretirali kot srbofila in vpoklicali v vojaško služenje. Kot je zapisal v knjigi Hinko Smrekar - črnovojnik, je za zapahi na Ljubljanskem gradu (ta je v času vojne služil najprej kot zapor za politično "sumljive", pozneje pa kot karantenska postaja za vojne ujetnike), štiri dni "bolhe dresiral". "Laške uši se ga kot zakrknjenega Jugoslovana niso upale lotiti. Poslušal je godbo ruskih lopat, ki so jih ujetniki - Italijani na dvorišču natikali, in blazno tuljenje laških ranjencev, ki so jih baje brez narkoze operirali."
To je še en zgovoren in pretresljiv zapis iz knjižnega dela Hinko Smrekar – črnovojnik (besedilo je kakopak pospremil z risbami), v katerem je umetnik po vojni s prepoznavno satirično noto ujel spomin na dogajanje v času velike vojne, lastno usodo in zgodbe znanih sojetnikov, kot sta bila denimo Cankar in Levstik.

Tudi v NUK-u se spominjajo prve svetovne vojne
Smrekarjeva je le ena izmed zgodb, ki jo v Narodni in univerzitetni knjižnici osvetljujejo na razstavi, posvečeni prvi svetovni vojni. Številni dogodki in zapisi, pripravljeni ob zaznamovanju stoletnice začetka te velike morije, so že večkrat dokazali silno moč zapisanih spominov, ki nam približajo drobne, v celotni sliki tako velikega spopada hitro spregledane usode, in tudi v NUK-u so posegli prav po teh. Navsezadnje so takšnih dragocenih spominov njihove zbirke polne. Da bi obiskovalci v celoti začutili, s kakšno silo je svetovna vojna zarezala v življenja posameznikov na naših tleh, so v svojem arhivu poiskali tako zapise znanih oseb, kakršna sta bila Smrekar in Cankar, kot tudi časopisne članke, pesmi in drugo gradivo, ki spomni na težka leta množice neznanih oseb.

Tudi naslov za razstavo - odprli jo bodo danes ob 19.00 - so našli v svojih zbirkah, natančneje v Gregorčičevi pesmi. Pod naslovom Vihar sovražen svet pretresa so tako med drugim zbrali spomine avstrijskega generala Alfreda Krausa in italijanskega maršala Luigija Cadorna, pa tudi besede, ki povedo, kako je internacijo doživljal Ivan Hribar. Prebrati je mogoče, kako se je Pavel Golia znašel v ruskem ujetništvu in nato postal prostovoljec ter se boril na strani Srbije, katere pesmi so vojaki prepevali ob odhodu na soško fronto, kako so prek časopisnih oglasov iskali razseljene družine in doživetja beguncev.

Obiskovalci lahko preberejo tedanje zapise v časopisju - od atentata do vojne napovedi, kaj piše na razglednicah, pa tudi različna pričevanja. "Kakor strela z jasnega me je zadela vest. Vojna je. To se je zgodilo v nedeljo, 28. julija 1914. Vsi ljudje so bili naenkrat kot brez glave. Možje vojaki so si dajali med seboj korajžo. V dveh dneh pojdemo, največ v enem mesecu bomo spet doma," je v svojih spominih zapisal Anton Grahek.
Smrekarjev poskus, da na "najbolj praktičen način" zblazni
Začetni optimizem vojakov, ki se niso zavedali (ali pa si zgolj niso upali priznati), kaj jih čaka na bojišču, nas stoletje pozneje še bolj pretrese. Če se vrnemo k Hinku Smrekarju, njegova "fantazija ni potrebovala realnosti, saj je že pred vpoklicem k vojakom izdelal po naročilu Katoliške bukvarne v Ljubljani vojne risbe tako grozovitega značaja, da so naročitelji prebledevali od strahu, češ da vojna vendarle ne more biti tako strašna." Tudi zato je skušal na "najbolj praktičen način zblazneti", da bi se le izognil odhodu na fronto.
Pravzaprav je bila njegova zgodba sorodna usodi številnih slovenskih intelektualcev in umetnikov v času prve svetovne vojne. Po internaciji v Ljubljani so ga odpeljali v več taborišč v Avstriji, zatem pa v vojašnico v Judenburgu. Iz tistega časa se je ohranila fotografija, ki jo je v svoj objektiv ujel Fran Vesel - prijatelja je fotografiral v uniformi s puško v roki. Vendar rokovanje z orožjem je bilo humanistično naravnanemu Smrekarju tuje, zato se kot vojak ni izkazal in kmalu začel hliniti norost. "Izmed od zdravnika ponudenih bolezni si je izbral najsimpatičnejše in je zapisnikarju diktiral svojo popolno nezmožnost za vsako vojaško službo," je pisal o sebi.

Aprila 1916 so ga po dolgotrajnih in mučnih preiskavah kot popolnoma nesposobnega le odpustili iz vojske. Vendar Smrekarja vojni udarec vseeno ni zaobšel. Trpljenje v psihiatričnih zavodih je pustilo neizbrisne sledi, zaradi španske gripe in pomanjkanja pa je po vojni resneje živčno zbolel. Živel je med psihiatrijo in pokopališčem oziroma - kot je sam zapisal - z "eno nogo v Studencu, z drugo pa na Sv. Krištofu". V letih 1920 in 1921 se je poskušal ozdraviti v sanatoriju pri Gradcu, njegovo zdravljenje pa je do okrevanja trajalo nekaj let.
Avtor t. i. slovanskega taroka
Pred vojno je Hinko Smrekar risal vinjete in miniature za različne revije, dejaven je bil na področju umetniške satire. Bil je avtor prvega na slovenskih tleh izdanega taroka, ki ga je opremil z motivi iz slovanskega ljudskega življenja. Tarok so natisnili med letoma 1910 in 1912, med vojno pa ga je zaradi napetega političnega vzdušja policija zaplenila in prepovedala. Malo pred koncem vojne je dobil naročilo, ki si ga je dolgo želel - ilustracije Levstikovega Martina Krpana za Novo založbo.
Simbol usode malega človeka
Sicer so na grozote, uničenje in nesmiselnost vojne umetniki opozarjali že stoletja prej - bili so redki, zato pa v svojih likovnih obsodbah toliko ostrejši (spomnimo se Jacquesa Callota ali pa Goye) -, vendar je šele s prvo svetovno vojno ta kritika umetnikov postala splošna in razširjena. Razumljivo, razsežnost vojne je pomenila, da je kruto realnost jarkov na svoji koži izkusil marsikateri slikar, pesnik in pisatelj. Med slovenskimi ustvarjalci je bil v takih kritikah šaljivo oster prav Hinko Smrekar, ki je v svojih podobah in zapisih obsojal vojno, opozarjal na njen nesmisel in razgalil brutalnost avtoritarnega vojaškega sistema. S svojim begom v zaigrano blaznost pa postal "simbol usode malega človeka v spopadu z represivnim militarizmom". Žal je v drugem velikem svetovnem spopadu sam postal del tragike in nesmisla, na katerega je opozarjal. Na prvi oktobrski dan leta 1942 so ga po brutalnem zaslišanju v Gramozni jami ustrelili fašisti. Če je pogreb minil brez prisotnosti znancev, pa je bil drugi dan Smrekarjev grob ves pokrit s cvetjem. Vendar to je že obdobje, ki ga bo na svojih slikah obsojala nova generacija umetnikov.

Razstava o času prve svetovne vojne bo v NUK-u odprta do 10. januarja 2015. Postavitev so pripravili Helena Janežič, Alenka Bagarič, Irena Eiselt, Veronika Potočnik, Marijan Rupert in Renata Šolar, namesto kataloga pa jo domiselno spremlja časopis VIHAR sovražen svet pretresa.