S temi znamenitimi besedami je najslavnejši slovenski general Maribor in celotno Spodnjo Štajersko razglasil za slovensko. Besede je zabrusil polkovniku Antonu Holiku, ko je ta v domobranski vojašnici v Melju razlagal svoj memorandum z dvanajstimi točkami, kot da je samoumevno, da Maribor pripada Nemški Avstriji. Maister je, kot piše v spominih, povsem "na lastno pest in odgovornost" vzkipel in kompaniji avstrijskih oficirjev zagrozil z vojaškim sodiščem, če na območju, ki ga je ravnokar razglasil za ozemlje Države SHS, ne bodo ubogali njegovih ukazov. Šlo je za spontano dejanje predrznega poguma in poetskega navdiha, zaigral je na vse ali nič in zmagal.

Še isti dan je prevzel popolno vojaško oblast nad mestom, narodni svet za Štajersko pa ga je povišal v generala. V zgodovinskem spominu se je nemudoma zapisal med največje osebnosti na Slovenskem, začela pa se je tudi mitizacija v narodnega junaka. Akademik Anton Trstenjak je v mitih kralja Matjaža in Martina Krpana opisal "projekcijo ljudstva kot izraz tendence po veličini", takšno projekcijo pa je našel tudi v prevratu leta 1918, ko so Slovenci "vse junaške odlike in dotlej manjkajoči cesarski sijaj projicirali v prvega in edinega slovenskega generala Rudolfa Maistra, ki nam je veljal za simbol osvoboditve".

"Rudolf Maister je edini poveljnik, ki je v tem času 1918/19 uspel v bojih za severno slovensko narodnostno mejo, zato je ena izmed najpomembnejših oseb tistega časa, praktično vse zasluge se pripisujejo njemu, kar je upravičeno, saj brez njegovih vojaških potez, brez njegovega odločnega in avtoritativnega nastopa, ne bi mogli doseči ničesar," je za MMC pojasnil zgodovinar Lojze Penič, ki je na temo Maistrovih borcev diplomiral daljnega leta 1959 in se s tematiko nikoli ni prenehal ukvarjati. Štajerska narodna meja je bila v popolnosti obranjena, kar ni uspelo na Koroškem, Primorskem in Notranjskem. Od 1. novembra dalje se v Mariboru in širši okolici brez Maistra ni nič več zgodilo. "Povsod je bil zraven, prevzem občine, pogajanje z železničarji itd., tudi kadar ni šlo za njegove načrte, je dal svoj nasvet, vsi so mu prisluhnili, postal je nedvomno daleč največja avtoriteta," je dodal, kako je Maister čez noč postal oseba, brez katere se na Štajerskem ni zgodilo nič.

Ključna vloga narodnega sveta
V mestu pod Pohorjem je ob koncu velike vojne med nemškimi Avstrijci in Slovenci zavrelo. Komu bo pripadel Maribor, ki je imel sicer v samem mestu nemško govorečo večino, a bližnja in daljna okolica sta bili prevladujoče slovenski? "Občutek v mestu je bil v teh dneh sila neprijeten, slovensko-nemško trenje pa se je nadaljevalo vse do druge svetovne vojne; ko se je treba odločiti, izpuhti vse poprejšnje prijateljstvo," je Penič opozoril, kako se lahko stvari čez noč spremenijo.

V Mariboru oblikovani slovenski narodni svet za Štajersko, ki je deloval od 26. septembra 1918, je po njegovih besedah prav tako odigral ključno vlogo. Predsedoval mu je Karel Verstovšek s podpredsednikom Franjem Rosino. "Pri državnem namestništvu v Gradcu sta dosegla, da je avstro-ogrska oblast na slovenskem Štajerskem imenovala nove okrajne glavarje, dejala sta, da gre za miren prevzem oblasti, civilne oblasti tako ni bilo treba na novo postavljati in 1. novembra so Slovenci mirno zasedli okrajna glavarstva," je navedel. Celotna Spodnja Štajerska je tako dobila slovenske glavarje, ki jim je bilo podrejeno tudi orožništvo.
Na zahodu je bila zaradi londonske pogodbe slovenska narodnostna meja izgubljena Italiji v prid, ki je vojno končala v taboru zmagovalcev, na severu pa je bil boj nasproti poraženke Nemške Avstrije odprt. Mnenje narodne vlade Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS), ki ji je predsedoval Anton Korošec, v tem turbulentnem času je bilo, da je narodnostna meja proti poraženki Avstriji avtomatično zagotovljena, kar se je izkazalo za napačno. Hiter prevzem oblasti in odločen nastop Slovencev je bil namreč za zmagovalne velesile kronski dokaz, da je ozemlje res slovensko, in prav na tej točki je s svojo pogumno in odločno akcijo Maister dodal "piko na i". Da Ljubljana Maistru na pomoč ni poslala vojakov, je predvsem zasluga strahu pred Italijani in popolnega preplaha, ko so korakali proti Vrhniki. "Na neki način jih je treba razumeti," pravi Penič.
Zelena garda Shutzwehr
Mariborski nemški mestni svet je Maistrova akcija in prevzem poveljstva nad vojaštvom v mestu povsem šokirala, saj so računali, da bodo s pomočjo naslonitve na vojsko pod poveljstvom nemških častnikov zlahka mesto priborili za Avstrijo. Hitro so se odzvali in še isti dan 1. novembra začeli zbirati vojake, da bi ustanovili nemško stražo Schutzwehr oz. t. i. zeleno gardo. Že prvi večer so nabrali okoli 400 mož. Maister se je zavedal, da njihov obstoj predstavlja nenehno grožnjo, ker pa je imel zelo malo vojakov, v tem trenutku ni mogel ukrepati, zeleni stražarji pa so bili po drugi strani pripravni zaradi transportov vračajoče se vojske z oddaljenih front in potencialnega ropanja mesta. Verstovšek, Rosina in Maister so tako z mestnim svetom dosegli dogovor, ki je bil z obeh strani sklenjen z držanjem fige v žepu. Shutzwehr je bil ustanovljen 3. novembra, pripadniki so bili nastanjeni v dravski vojašnici, a so morali obljubiti Maistru zvestobo. Iz mestne blagajne so prejemali zajetno plačilo, zato je število zelenih stražarjev nezadržno raslo, v samo štirih dneh jih je bilo že za tri bataljone (1.200). Vedno večja moč Shutzwehra je za mariborske Nemce pomenila novo upanje, da bi vendarle zmagala "nemška stvar". Nemški mestni svet se je tako 12. novembra čutil dvolj močnega in je sklenil, da Maribor pripada Avstriji.
Nastanek prve slovenske vojske
Da vse skupaj vodi v potencialno katastrofo, je bilo Maistru takoj jasno, zato ni odlašal in je že 9. novembra razglasil splošno mobilizacijo na Spodnjem Štajerskem. "Konec je vojske. Dobili smo novo, prosto in čvrsto domovino Jugoslavijo. S tem pa še ni konec težav. Valijo se armade vseh narodnosti domov. Oni tisoči, ki gredo skozi naše kraje, kradejo, požigajo in ropajo. Tudi do pobojev je že prišlo. Zato je naša sveta dolžnost, da branimo svojo domovino, premoženje in življenje naših dragih," je zapisal v pozivu in v nekaj tednih zbral okoli 4.000 mož, ki so predstavljali prvo slovensko redno vojsko v zgodovini. Zglasiti so se morali "brez izjeme vsi", razen duhovnikov, zdravnikov in za "vsako vojaško službo nesposobnih".

"Tako hočem in v to mi pomagaj Bog!"
Opoldne 21. novembra 1918 je prisegel mariborski pešpolk: "Prisegam in se rotim pri Bogu Vsemogočnemu in svoji časti, da hočem zvesto služiti in z vso svojo dušo, z vsem svojim srcem, z vso svojo voljo služiti vladi Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov kot ljudski in zakoniti oblasti. Prisegam sebi in svojim dragim, svoji deci in svojim roditeljem, da hočem odredbe brezpogojno, povsod, v vsakem času izvrševati in da hočem biti pokoren ukazu predpostavljenih zapovednikov in vsem narodnim postavam in zakonom za napredek, edinstvo, svobodo in moč.
Tako hočem in v to mi pomagaj Bog!"
Zdaj je imel pod sabo dovolj veliko silo in takoj po prisegi je stekel načrt za nevtralizacijo nadležnih nemških zelenosrajčnikov, s katerimi so se njegovi borci zapletali v konstantne konflikte v mestu, pojavljali pa so se tudi spopadi in poboji. Bliskovita akcija je stekla 23. novembra ob štirih zjutraj. Maister je zasedel mariborsko glavno pošto, kjer je v telefonski centrali čakal na sporočilo o poteku akcije. Vse je šlo kot po maslu in Shutzwehr je bil razorožen v vsega 47 minutah. Vse skupaj se je zgodilo skoraj brez žrtev, padel je le častnik Emil Gugl. Poveljnik Shutzwehra Albert Kodolitsch se je ravno tistega jutra ob pol sedmih vrnil iz Gradca, kjer se je dogovarjal za pomoč pri napadu na Maistrovo vojsko, in osupel spoznal, da je za zelenosrajčnike v mestu odbila zadnja ura. Vsi, s poveljnikom vred, so morali vrniti uniforme, opremo in orožje. Mariborčani so se lahko vrnili na svoje domove, vsi drugi pa so morali zapustiti mesto, še preden je padel mrak. Maister je tako že drugič vojaško zavzel Maribor in nobenega upanja, da bi še lahko zmagala "nemška stvar", ni bilo več.
Zasedba narodnostne meje in "mečkanje" Ljubljane
General Maister je, ko se je znebil notranje nevarnosti v Mariboru in je imel pod sabo številčno dobro organizirano vojaško silo, pogled obrnil na sever in slovensko narodnostno mejo. Še isti dan, ko so razorožili "zelene srajce", je spet udaril "na lastno pest" in poročnika Franja Malgaja poslal iz Mežiške doline zasest Pliberk in nato Velikovec (30. novembra). S pomočjo srbskih vojakov, nekdanjih avstro-ogrskih ujetnikov, ki so kot predstavniki antantnih sil zagotavljali "pravno neoporečnost", je hkrati zasedel še Špilje, nato pa je sledila Radgona, od koder so se po strelskem obračunu avstrijski vojaki umaknili v Ernovž. Iz Gradca je k Maistru naslednje jutro prihitel polkovnik Rudolf Passy, da bi previdno izvedel, kakšni so Maistrovi načrti.
Sklenila sta dogovor, da bo slovenska vojska zasedla črto Radgona, Ober-Purkla, Brunn see, Št. Vid, Ernovž, Ivnik, Šentpavel, Grebinj, Važenberk, Slov. Šmihel, Krnski grad, Trg, Beljak, Šmohor. Pogodba ni prav nič dišala ne Passyjevim nadrejenim na Dunaju ne Maistrovim v Ljubljani, pogodbo pa sta zavrnili tudi koroška in štajerska deželna vlada. Maister je Ljubljano seznanil z načrtom po telefonu, prigovarjal jim je, da bi zasedel Koroško, še posebej Celovec. Poverjenik za narodno obrambo Lovro Pogačnik mu je, kot je zapisal v spominih, dejal: "Saj je lepo vse to. A tekla bi kri. Mi smo pa sedaj v demokratični državi in v demokratski državi ne sme niti ena kaplja krvi teči. Dosegli bomo vse potom pogajanj."
Ljubljanska oblast je Maistru hitro dala vedeti, da je s svojeglavimi načrti kot ničkolikokrat poprej znova prekoračil svoja pooblastila. Narodna vlada za Slovenijo je v prihajajočih dneh tako odločno sklenila, "da poverjenik za narodno obrambo ukaže generalu Maistru, da ne sme dalje prodirati, in ga pouči, da nima pravice zahtevati demarkacijsko črto [...] dr. Pogačnik mora energično dopovedati Maistru, naj izvršuje izključno povelja, ki jih dobi iz Ljubljane, sicer pa nič ukrepati na lastno pest. Celovec se zaenkrat ne zasede, ker nam manjka živil [...] in ker ne bi šlo brez krvoprelitja." Maister je res prekoračil pooblastila, a narodna vlada bi najbrž lahko s hitro akcijo pogodbo s polkovnikom Passyjem bolje izkoristila in ustvarila na Koroškem boljše strateško vojaško in politično izhodišče.
Za Slovence junak, za drugo stran "vse najslabše"
"Maistru so radi očitali vse najslabše, krivdo za krvave demonstracije, ko je mesto obiskal ameriški izvedenec za določitev meja Sherman Miles, Nemci so takrat začutili, da je to zadnja priložnost, da pokažejo, da je Maribor nemško mesto, zbrali so se v velikem številu, prišlo je do prerivanja, nekdo je vodji policije iztrgal pištolo in prišlo je do streljanja," je poudaril Penič zadnjo nemško priložnost v Mariboru, ki se je 27. januarja 1919 končala krvavo.
Veliko pa je bilo zgražanja tudi zaradi jemanja talcev, ki jih je Maister vzel, ko je zasedel Lučane, ko je po njegovem ukazu nadporočnik Franjo Malgaj zasedel Velikovec, ali pa ko je januarja 1919 odstavil mariborskega župana in nemški mestni svet. Župan Hans Schmiderer je izrekel oster protest in s solzami v očeh dejal, da se umika sili. "Z današnjega gledišča so bili to nerazumljivi časi, takrat pa jemanje talcev ni bilo tako nenavadno, iz Gradca je ob prevzemu mestne občine prišel sam deželni glavar in ga prepričeval, da to se pa ja ne dela," je pojasnil Penič. Maistrova odredba, ki je sledila odstavitvi mariborskega župana v januarju 1919 in poplavi grozilnih ter sramotilnih pisem, ki jih je prejel, je bila po mednarodnem pravu nevzdržna. Po prigovarjanju glavarja je odredbo, ki je zahtevala, da se nemški talci zglasijo vsak dan v meljski vojašnici, po nekaj dneh tudi umaknil.
Aprilska katastrofa, majska zmaga in izgubljen plebiscit
Na mirovni konferenci v Parizu spomladi 1919 so se upi Slovencev, da bo Koroška pripadla jugoslovanski državi, zelo zmanjšali, saj je komisija antante menila, da je Celovška kotlina zaključena enota in mora meja potekati po grebenu Karavank. Zato so se nagnili k plebiscitu, naj večinsko prebivalstvo kotline odloči. Slovenska politika, ki Maistra novembra 1918, ko je hotel narediti identično, ni poslušala, se je v novih okoliščinah ekspresno odločila za zasedbo Koroške, da bi antantno komisijo postavila pred izvršeno dejstvo. Sledila je aprilska ofenziva, ki se je končala katastrofalno. Padel je Velikovec, Dravograd, na jugu so Avstrijci prodrli vse do Slovenj Gradca, življenje pa je v eni od bitk izgubil tudi nadporočnik Malgaj. Polomijo je popravila šele jugoslovanska ofenziva 28. maja, pod poveljstvom srbskega generala Krsta Smiljanića, v kateri je sodeloval tudi Maister kot poveljnik labotskega odreda. Povrnili so vse izgubljeno ozemlje, 6. junija zasedli Celovec in prišli do Gospe Svete, zmagoslavje je bilo popolno. V mirovnih pogajanjih so nato Celovško kotlino razdelili na cono A in B. General Maister je v coni A postal predsednik koroškega narodnega sveta, imel pa je tudi vojaško oblast, hitro je začel Korošce politično povezovati. Ustanovil je plebiscitarno pisarno, ki je imela načrte za "agitatorsko delo", da bi postavil protiutež nemškemu kulturno-propagandnemu Heimatdienstu.
Dobre tri tedne pred plebiscitom je bil razrešen poveljstva in poklican v Beograd, kjer je moral poročati jugoslovanskemu premierju Nikoli Pašiću, iz Maistru nerazumljivih razlogov pa so ga tam zadrževali mesec dni. Pojavile so se govorice o konfinaciji, kakšno kupčijo je z velesilami sklenil Beograd? V svojih spominih je Maister zapisal, da so ga verjetno umaknili na zahtevo francoske in angleške vlade, da "ne bi vplival na odločitev". Koroška je bila 10. oktobra 1920 na voliščih potem res izgubljena, saj plebiscit v coni A ni uspel in plebiscita v coni B posledično sploh ni bilo.
Pesniška duša
Penič pravi, da ne smemo pozabiti, da je imel Maister poleg "vojaške tudi veliko pesniško dušo, a velikih pesnikov imamo Slovenci relativno veliko, izjemnih generalov pa ne".
Naprej
Bratje! V Triglavu ognji gore:
žarki kresovi, krvavi plameni,
kakor silni meči ognjeni,
ki jih sami arhanglji vihte.
Bratje! Naša pomlad gre iz tal, bistra ko burja, močna ko val:
v naša domovja se je zagnala, tmo razklala, sonce skovala,
sonce – kralja Matjaža dan.
Bratje, v sedlo, vajeti v dlan:
Drava nas zove, Jadran rjove, vranci naj skrešejo trde podkove,
bratje – naprej!
Zgodovinski spomin na velikega generala
Profesor Lojze Penič je na temo Rudolfa Maistra in bojev za severno mejo diplomiral daljnega leta 1959 in takrat za nalogo prejel tudi Prešernovo nagrado. "Priznati moram, da sem se pod vplivom profesorja Mikuža (zgodovinar, duhovnik in partizan Metod Mikuž, op. n.) malo zaletel, poudarjal je, da dogajanje na terenu ni tako pomembno, ker o vsem odloča mirovna konferenca, pri 24 letih še nisi zrel in hitro padeš pod vpliv," je pojasnil, da se s to tezo danes nikakor ne strinja, ko jo je pojasnjeval ob prejemu nagrade pred rektoratom, pa je kar "završalo".
Kot dolgoletni kustos in pozneje namestnik ravnatelja Muzeja narodne osvoboditve Maribor se je z Maistrom skozi leta veliko ukvarjal. Zbiral je gradivo, raziskoval in pripravljal razstave, posvečene slovenskemu borcu za severno mejo, kar ni bilo vedno najlažje, saj so bili leta 1968, ko je prirejal svojo prvo razstavo o Maistru, arhivi še zapečateni. "Pokrajinski arhiv nam je priskočil na pomoč, deloma zato, ker je bil tam velik poznavalec tematike Antoša Leskovec, drugič pa zato, ker so nam dali na voljo gradivo, niso se držali zapore, lahko smo ga uporabili, gradiva v Arhivu RS pa seveda ne," je pojasnil.
Razstave kot učne ure
Spominja se, da so razstavo nekateri učitelji izkoristili kot učno uro, pripeljali so učence z "zvezki in pisali", Penič pa jim je predaval. "Razlagal sem, kako so potekali boji za severno mejo, moram reči, da sem bil vesel, da je bilo za to temo takšno veliko zanimanje," se je spominjal in dodal, da je bilo vse skupaj sicer v učnem načrtu predstavljeno "zelo skopo".
Čisto prvo razstavo o Maistru in boju za severno mejo so v muzeju priredili ob 40. obletnici bojev leta 1958, pod katero se je podpisal zgodovinar Lojze Ude starejši. Istega leta se je odprla tudi stalna razstava, kjer "je bil en kot namenjen bojem za severno mejo in tam je kraljevala slika generala Maistra in članov narodnega sveta". Gradiva je bilo izredno malo, kustosi pa so imeli pri iskanju velike težave. Muzej je tega leta tudi dobil današnje ime Muzej narodne osvoboditve Maribor. V ime po njegovih besedah niso vtaknili narodnoosvobodilnega boja (NOB), ker so hoteli vključiti tudi prvo Maistrovo osvoboditev leta 1918.
Druga svetovna vojna zasenči Maistrov sijaj
Po koncu 2. sv. vojne je bila 1. sv. vojna in z njo povezani dogodki z Maistrom vred v senci slavljenja novih junakov in osvoboditeljev. "NOB je bil v prvem planu, na Maistra in 1. sv. vojno pa se je malce pozabilo," se je spominjal. Maistra se torej ni namenoma postavljalo v kot, pač pa so bili takrat aktualnejši novi junaki – osvoboditelji. "Vsako okroglo obletnico '58, '68, '78, '88 smo priredili razstavo o Maistru in njegovih borcih, arhivi so se vedno bolj odpirali, vedno bolj podrobno smo lahko prikazali dogajanje, Maister pa je bil na vseh brez izjeme prikazan v pozitivni luči," je še dodal.
Mitizacija Maistra, kot je pisal Trstenjak, se tako po 2. sv. vojni začasno prekine, a tudi v stari Jugoslaviji ni bilo vse enoznačno. "V Mariboru je bilo veliko debat, kdo je zaslužnejši za prevzem oblasti, eni so v ospredje potiskali Vrstovška, drugi Korošca (predsednik Države SHS, op. n.), kar niso vedeli, kdo mora dobiti najlepšo ulico," je omenil prerivanje za prestiž in poskuse zmanjševanja pomena Maistrovih zaslug.

Leta 1987 je Maister v Mariboru dobil tudi spomenik, z osamosvojitvijo Slovenije pa se proces mitizacije spet nadaljuje, saj se pogosto pozablja na druge akterje in pretirano gleda na dogodke, kot da je vse "lastnoročno" opravil sam. "Dandanes pogosto dobiš občutek, kot da je takrat na sceno stopil samo Maister, a brez podpore narodnega sveta ne bi šlo, on je potreboval njih, oni pa njega," je sklenil.