Morebitne dotedanje pomisleke glede boja proti bratskim slovanskim narodom so na italijanski fronti nadomestili občutki globokega prezira do nekdanje zaveznice. Vojna s tradicionalnim nasprotnikom na zahodu je bila dolgo pričakovana. Tudi navidezno zbliževanje Italije z Avstro-Ogrsko in Nemčijo pred začetkom prve svetovne vojne ni preslepilo nikogar. Italijanska razglasitev nevtralnosti ob izbruhu vojne je prezir do zahodne sosede le še poglobila.

V prvem delu
Vojna z Italijo se je šele dobro začela, ko se je pilotu Gustavu Klasingu ponudila izjemna priložnost, zaradi katere se je zapisal v zgodovino. Italijanskemu zrakoplovu Città di Ferrara je osmega junija 1915 poveljeval poročnik (tenente di vascello) Castrucio Castracane. Posadka zrakoplova je imela nalogo bombardiranja ogrske ladjedelnice Danubius na Reki. Pod okriljem noči se je cepelin približal obali in okoli tretje ure ponoči na mesto odvrgel nekaj bomb. Večje škode sicer ni povzročil, toda vseeno je en človek umrl, več pa je bilo ranjenih. Po izvedenem napadu se je italijanski zrakoplov začel umikati proti domovini. Pot bi ga morala voditi mimo otokov Krk in Lošinj proti italijanskemu obalnemu mestu Anconi. Nad Krkom, v okolici Malinske, so zrakoplov opazile protiletalske enote, ki so bile nameščene na otoku, in so kaj hitro sprožile ogenj ter uspele zrakoplov poškodovati. Città di Ferrara je uhajal plin in cepelin je izgubljal višino. Toda to še zdaleč ni bil konec težav za poročnika Castracana.
Medtem so enote s Krka poveljstvu poročale o preletu sovražnega zrakoplova nad Kvarnerjem. Poveljstvo v Pulju je nemudoma poslalo prestrezno letalo. Pilot Gustav Klasing in opazovalec, Johann Fritsch von Cronewald, sta ob peti uri in petnajst minut zjutraj zasledila sovražni zrakoplov na južni strani otoka Lošinj in ga takoj napadla. Izstrelila sta vse naboje iz strojnice, toda to ni bilo dovolj, da bi zrakoplov ustavila. Površina zrakoplova je bila namreč precej velika, luknje, ki so nastale, ko so osemmilimetrski naboji iz letalske strojnice rešetali zunanji ovoj zrakoplova, pa majhne. Kljub izjemno vnetljivemu vodiku, s katerim je bil polnjen, naboji niso povzročili požara, saj so zrakoplov le prestrelili, pri tem pa niso nastajale iskre, ki bi lahko povzročile katastrofo.

Prazna strojnica pa ni ustavila pilota Klasinga in opazovalca von Cronewalda, da ne bi dokončala naloge, ki jima je bila zaupana. Ko jima je zmanjkalo streliva, sta uporabila signalno pištolo, ki jo je imelo vsako letalo. Tokrat sta imela več sreče. Raketa je zadela premec in zrakoplov se je vžgal ter strmoglavil v morje. Posadka je imela vseeno kar nekaj sreče, saj sta umrla (le) en častnik in mehanik, poveljnik Castracane, še en častnik ter pet članov posadke pa je rešila posadka torpednega čolna 4, ki je bila v bližini. Poleg zajetih italijanskih mornarjev je posadka torpednega čolna rešila tudi ostanke zrakoplova, ki so ga odvlekli v pristanišče. Pozneje je Gustav Klasing za uspešno izvedeno akcijo prejel odlikovanje železne krone 3. razreda.

Novica o sestrelitvi italijanskega zrakoplova Città di Ferrara je močno odmevala, saj je šlo za prvi zrakoplov, sestreljen v zračni bitki. "Italijanski zrakoplov `Citta di Ferrara´ uničen. Benetke bombardirane. Dunaj, 8. junija. (Koresp. urad.) Uradno razglasilo. Naše mornariško letalo L 48 (vodja linijski ladijski poročnik Classing, opazovalec pomorski kadet von Fritsch) je danes zjutraj ob 6. južnozapadno od Lošinja z obstreljevanjem zažgalo in uničilo sovražni zrakoplov `Citta di Ferrara´, ko se je vračal iz Reke. Dva častnika in 5 mož posadke so vjeli."
"Prvi sijajni napad naše mornarice na italijansko obalo na binkoštno jutro je združen z uspešno akcijo našega zračnega brodovja, ki je bombardiralo Benetke in druge kraje. Že takrat se je pokazala prednost ne le naše mornarice, temveč tudi naše avijatike pred italijansko — kajti inicijativa je bila povsem na naši strani. Italijani so poskušali vrniti milo za drago in njih najnovejši in najboljši zrakoplov `Citta di Ferrara´ je skušal priti nad Pulj, obiskal je Šibenik, toda moral je vsakokrat skoro brez uspeha zopet bežati. Sedaj ga je zadela katastrofa. Naša avijatika je izvojevala svojo prvo zračno bitko in ponosne `Citta di Ferrara´ ni več. Za italijansko avijatiko je pogin`Citta di Ferrara´ prava katastrofa, kajti ta vojna stroka ni v Italiji posebno razvita — akoravno je sedanja vojna dokazala vso njeno važnost in pomembnost."

Slovensko časopisje je o uničenju italijanskega zrakoplova obširno poročalo. Poleg samega opisa dogodka je bilo bralcem podanih precej tehničnih lastnosti zračnih ladij, pa tudi splošnih značilnosti italijanskega letalstva in predvsem mornarice.
"Italijanska zračna flotilja je podrejena `instrukciji za zrakoplovstvo´ s poveljništvom in upravo v Rimu. Ta obsega razen jako obsežnega parka za priklopne in proste zrakoplove oddelek za letala, ki so precej enako razdeljena na armado in mornarico. S poskusi z zrakoplovi se je v Italiji pričelo že leta 1906. Starejše konstrukcije so tamkaj zastopane po zrakoplovih P 1 do P 5 ter imajo prostora za 4200 do 4700 kubičnih metrov plina. Ti zrakoplovi dosežejo kvečjemu hitrost 60 km na uro. Iz Nemčije je dobila Italija leta 1912 zrakoplov `Parseval 17´ s prostorom za 9600 m³ in opremljen z motorji s 360 konjskimi silami [265 kW, op. a.], ki so razvijale hitrost 69 km na uro. Poleg tega je Italija v novejšem času dobila še dva zrakoplova, to je `Citta di Milano´ in `Citta di Ferrara´ ki imata oba po 12.000 m³ prostora. V najnovejšem seznamu zrakoplovov so še tri taka letala po 12.000 m³, ki jih je baje Italiji dobavila Angleška. `Citta di Milano´ se je pred enim letom ponesrečil. Zrakoplovi italijanske mornarice M 1 do 5 so zgrajeni po enotnem sistemu. Dolgost teh zrakoplovov doseže 83 m in premer 17 m ter z 12.000 m³ dosegajo z močjo 500 konjskih sil [377 kW, op. a.] hitrost 70 km na uro."
"Italijani so imeli pri svojih poskusih z letali mnogo nesreč. Temu so pač krive metereologične razmere. Letala pri Italijanih niso posebno priljubljena. Italijansko armadno vodstvo mora vsled pomanjkanja lastnih tovarn, kupovati potrebne aparate v inozemstvu. Razen nemških modelov, ima vojna uprava na razpolago dvokrovnike tipa: Bleriot, Breguet, Bristol, Henry in Maurice Farman, Savary; od enokrovnikov pridejo v poštev sistemi: Antoni, Bleriot, Bleriot – Caproni, Caproni, Depperdusin, Etrich, Hanriot, Nieuport. Mornarica ima na razpolago sisteme: Curtiss in Guidoni – Farman kot dvokrovnike in eno pristno italijansko konstrukcijo: Calderara kot enokrovnik. Pri pomanjkljivi lastni industriji, ki bi pospeševala zrakoplovstvo, je Italija navezana na izdelke tuje industrije ter se domače tvrdke za izdelovanje motorjev le malenkostno bavijo z izdelovanjem motorjev za lastno zračno brodovje. Zato se uporabljajo zlasti francoski motorji sistema Guome. Večinoma dobavlja Italija vse potrebščine za svoje zračno brodovje iz Anglije in Francije."
Italijanske težave v prvem letu vojne
Pozna pomlad, poletje, pa tudi jesen 1915 je – v analih italijanske vojske – ostala zapisana z ne najboljšimi črkami. 18. julija je avstro-ogrska mornarica potopila slabih sto dvanajst metrov dolgo in osemnajst metrov široko italijansko križarko Giuseppe Garibaldi. Z vojaškega vidika izguba križarke Garibaldi ni bila pretirano pomembna, v primerjavi z izgubo katere izmed modernih bojnih ladij; precejšen simbolni pomen pa je imel datum njene potopitve, ki se je zgodil vsega dva dneva pred devetinštirideseto obletnico italijanskega poraza v bitki pri Visu. Leta 1866 je namreč v viški bitki šibkejšo avstrijsko mornarico do zmage pripeljal v Mariboru rojeni admiral Wilhelm von Tegetthoff. Nekaj mesecev za tem so avstro-ogrske enote osvobodile otok Palagružo, ki so ga predtem zasedle italijanske čete. Poraz Italijanov 1915 je bil tudi za njene antantne zaveznike tako presenečenje, da je angleški kapitan Herbert W. Richmond Italijanom malo za šalo, malo zares, svetoval, naj svojo floto kar prodajo.

Italijani izgubijo še drugi zrakoplov
Še pred polomom na Palagruži je italijansko mornariško poveljstvo na začetku meseca avgusta poslalo proti Pulju zrakoplov Città di Jesi. Okoli triindvajsete ure zvečer petega avgusta so zrakoplov opazili v bližini vojne luke v Pulju. Z morske strani se je približeval oporišču na višini okoli dva tisoč sedemsto metrov. Z obale so ga osvetlili z reflektorji in ob triindvajseti uri in dvainpetdeset minut streljali z ladij in obalnih baterij. Cepelin je bil večkrat zadet in je izgubljal plin, pa tudi krmiljenje je imel poškodovano, zato poveljniku zrakoplova, poročniku Brunu Brivonesiju, ni ostalo drugega, kot da pristane na morski gladini. Medtem so iz Pulja nemudoma izplule tri torpedovke, rušilec in štirje vlačilci, v zraku pa so se jim pridružila tudi tri vodna letala. Poškodovani zrakoplov so našli okoli ene ure ponoči in ga odvlekli v pristanišče. Vsi člani posadke so v avstrijsko ujetništvo prišli nepoškodovani.
"Italijansko poročilo o uničenju zrakoplova `Città di Jesi´ Dunaj, 8. (Kor.) Iz vojnega poročevalskega stana se poroča? `Agenzia Stefani´ poroča uradno iz Rima z dne 6. avgusta: Preteklo noč je eden naših zrakoplovov nad Pulo, kjer so bili že z uspehom izvršeni zračni napadi, metal bombe. Iz vzrokov, ki jih ni mogoče konstatirati, je padel zrakoplov v morje. Moštvo, obstoječe iz 3 oficirjev in 3 mož, je zdravo in ujeto. Dunaj, 7. (Kor.) Iz vojnega poročevalskega stana se poroča: Trditev italijanskega poročila o izgubi zrakoplova `Città di Jesi´ da je zrakoplov pred uničenjem metal bombe, je neresnična. — Zrakoplov je bil sestreljen, še predno je zamogel priti nad pristanišče."

Spopad tehnike v zraku
Letalo Lohner L je bilo izvidniško vodno letalo (hidroplan) avstrijske proizvodnje. Posadko letala sta sestavljala pilot in opazovalec. Oboroženo je bilo s strojnico kalibra osem milimetrov, nosilo pa je do dvesto kilogramov bomb. Dolgo je bilo slabih enajst metrov, razpon kril pa je bil dobrih šestnajst metrov. Šestvaljni vrstni bencinski motor Austro-Daimler z močjo 120 kW (160 KM) je omogočal najvišjo hitrost letenja 105 km/h. Letalo L 48, s katerim je Gustav Klasing napadel zrakoplov Città di Ferrara, je bilo eno najnovejših avstro-ogrskih letal, saj je zapustilo proizvodno halo tovarne šele 20. maja, dobra dva tedna pozneje, 8. junija, pa je bil Città di Ferrara uničen.
Najboljši italijanski zrakoplovi razreda M so lahko nosili do tisoč kilogramov bomb in leteli do pet tisoč metrov visoko. Città di Ferrara je nosil oznako M-2 (saj je bil drugi zrakoplov tega razreda od osmih). Zrakoplov Città di Jesi (oznaka V-1) je bil eden izmed najmodernejših in najnovejših zračnih plovil italijanske mornarice, ki je začel službo šele v letu 1915. Zračna ladja je bila dolga devetdeset metrov, njen premer je bil devetnajst metrov, prostornine pa je imel skoraj petnajst tisoč kubičnih metrov. Za pogon z vodikom polnjenega plovila so skrbeli štirje bencinski motorji s skupno močjo skoraj 540 kilovatov (kW) oziroma 720 konjskih moči (KM), kar je omogočalo zrakoplovu najvišjo hitrost 50 vozlov (93 kilometrov na uro). Oborožen je bil z dvema strojnicama, nosil pa je tudi do šeststo kilogramov bomb.

Tragična smrt mladega pilota
Kako nevarno je biti vojaški pilot, je Gustav Klasing občutil na začetku meseca novembra 1915. V poveljstvo je prišlo opozorilo, da se tri sovražna letala približujejo Trstu. Proti Gradežu sta nemudoma poleteli dve avstro-ogrski letali, eno izmed njih je pilotiral Klasing. Med iskanjem sovražnih letal so na morski gladini opazili italijanski podmorski čoln, ki se je ob bližajočih letalih potopil. Klasingovo letalo je nekaj časa krožilo na mestu potopa, nato pa je zaradi okvare motorja moralo zasilno pristati na gladini. Posadka sovražne podmornice je to opazila in se dvignila na površje ter začela napad, ki pa ga je tako hitro, kakor ga je začela, tudi opustila, saj se je iz smeri Trsta približeval avstrijski torpedni čoln. Tokrat sta on in opazovalec imela srečo.

Še pred temi dogodki je bil Klasing na predlog kontraadmirala Alfreda von Koudelke odlikovan z vojaško zaslužno medaljo tretjega reda, za uspehe, ki jih je imel v bojih na soški fronti. Avgusta leta 1916 je imel Klasing kar precej sreče v nesreči, saj je s svojim letalom zapeljal v kolesnice in se prevrnil, vendar je ostal nepoškodovan. Manj sreče je imel nekaj mesecev pozneje. Na začetku novembra istega leta, natančneje 6. novembra 1916, je Klasing, ki je medtem postal poveljnik letalske baze v Pulju, poletel na testni polet z letalom G 5/5. Pri pristanku letala v Fažanskem kanalu pri Pulju je to zanihalo in se postavilo pravokotno. Poročnik fregate Stanislaus Kaba je pri tem padel iz letala in se poškodoval, poročnik fregate Hely Nicora in poročnik bojne ladje Gustav Klasing pa sta zgorela v razbitinah letala. Pri reševanju posmrtnih ostankov obeh letalcev je bil težko poškodovan še en stražnik, ko sta eksplodirali dve bombi, ki ju je letalo nosilo.
Testni polet z letalom G 5/5 je tako končal uspešno kariero mornariškega letalca Gustav Klasinga. V letu 1916 je avstro-ogrska mornarica namreč preizkušala nova, večja vodna letala s tričlansko posadko, ki so nosila oznako "G" (Großkampfflugzeug, tudi Großflugboot). Ti "veliki leteči čolni" naj bi sčasoma nadomestili manjša vodna letala, so pa imela težavo predvsem pri motorju, ki je imel premalo moči za letalo takšne velikosti.
Na Klasingovem pogrebu se je zbral celotni vrh avstro-ogrske mornarice, na čelu z admiralom Antonom Hausom. Prisoten je bil tudi poveljnik pristanišča, v tistem času viceadmiral in poznejši admiral Eugen Eduard Emanuel von Chmelarž (1856–1945).

Boji so se medtem – kljub smrtnim žrtvam na vseh straneh – nadaljevali. Na soški fronti in na preostalih bojiščih so za cesarja in domovino umirali mladi fantje na kopnem, morju in v zraku.