Sredi pomladi, proti koncu meseca maja, ko bodo šolarjem misli že uhajale poletnim dogodivščinam naproti in bodo maturanti že dodobra zakopani v knjigah, se bomo spominjali stoletnice začetka bojev na soški fronti. Toda vrnimo se najprej dobrih sto trideset let v preteklost, v leto 1884.
Jasno, a nič kaj toplo ni bilo jutro, čeprav je meteorološka pomlad že nastopila. Živo srebro se je komaj povzpelo nad ničlo, toda vsaj burje, ki je bila v zimskem času kar pogosta obiskovalka teh krajev, ni bilo na spregled. Nov delovni teden se je začel tudi na skrajnem jugozahodnem koncu avstro-ogrske monarhije, v Trstu. Pisalo se je leto osemnajsto štiriinosemdeset, bil pa je ponedeljek, deseti marec. Povsem običajen dan, le s to izjemo, da se je tega dne, dobrih sto trideset let nazaj, rodil Gustav Klasing - pilot avstro-ogrske mornarice, ki se je v zgodovino zapisal po sestrelitvi italijanskega zrakoplova Città di Ferrara.
Povprečen učenec postane dober mornar
Že zgodaj je mladi Gustav zapustil rojstni Trst. Pot ga je vodila na Koroško, kjer je obiskoval in uspešno zaključil višjo realko v deželnem glavnem mestu v Celovcu. Leta 1902, ko je dopolnil osemnajst let, je vstopil v cesarsko-kraljevo vojno mornarico (Kaiserliche und Königliche Kriegsmarine), kjer pa se sprva ni izkazal kot prav nadarjen učenec. Takratni predstojnik pomorske šole poročnik bojne ladje in pozneje tudi kapitan bojne ladje Franz Budik je bil kritičen do njega, kljub temu pa je čas, ki ga je mladi kadet preživel v šoli, ocenil z dobro oceno. Po slabih dveh letih pomorske šole so ga čakale prve zadolžitve na ladjah. V naslednjih treh letih je kot kadet služil na ladjah Radetzky, Monarch, Custozza in Tegetthoff. Izjemna priložnost se je še ne triindvajsetletnemu Gustavu, takrat kadetu signalistu, ponudila na začetku marca 1907, ko sta oklepna križarka Sankt Georg in mala križarka Aspern odpluli proti Ameriki. Kapitan Sankt Georga, Ludwig Ritter von Höhnel (1857-1942) je vodil avstro-ogrsko delegacijo v ZDA na proslavo tristoletnice naselitve ameriškega mesta Jamestown, v državi Virginija.
Oklepna križarka (Panzer Kreuzer) SMS Sankt Georg je bila izdelana leta 1903 v puljskem Arsenalu. Dolga je bila dobrih sto štiriindvajset in široka devetnajst metrov. Ugreza je imela skoraj sedem metrov in izpodriva dobrih osem tisoč ton. Njenih dvanajst parnih kotlov, ki so skupno proizvedli skoraj 11.000 kilovatov (kW) moči ali slabih 15.000 konjskih moči (KM) je ladji omogočalo plovbo z najvišjo hitrostjo 22 vozlov (40 km/h). Oklep ladje je bil debel do 210 mm, glavno oborožitev pa sta predstavljala dva topova kalibra 240 mm, v podporo pa so jima bili tudi topovi kalibra 190 mm (pet topov) in kalibra 150 mm (štirje). Križarka je imela tudi devet topov kalibra 70 mm, osem kalibra 47 mm, štiri kalibra 37 mm, poleg tega pa tudi dve torpedni cevi kalibra 450 mm. Posadko je sestavljalo približno 620 mornarjev (število mornarjev v času vojne se je razlikovalo od tistega v mirni dobi), od tega je bilo dvaintrideset častnikov. Križarka Sankt Georg je ostala najbolj znana po vlogi, ki jo je imela v času upora mornarjev v Boki Kotorski, na začetku februarja 1918.
Mala križarka (Kleine Kreuzer) Aspern je bila prav tako izdelana v Pulju, štiri leta pred Sankt Georgom, v maju 1899. Dolga je bila slabih osemindevetdeset in široka slabih dvanajst metrov. Njen ugrez je bil pet metrov, izpodriv pa slabih dva tisoč sedemsto ton. Osem parnih kotlov je proizvedlo skoraj 5.900 kW (8.000 KM), kar je omogočalo plovbo s hitrostjo 20 vozlov (37 km/h). Posadko je sestavljalo 290 mornarjev in 17 častnikov, ki so imeli na voljo osem topov kalibra 120 mm in deset kalibra 47 mm, pa tudi dve torpedni cevi enakega kalibra kot na Sankt Georgu.
V matično pristanišče se je Sankt Georg vrnil v septembru 1907. Kmalu za tem se je Klasing vpisal na tečaj za torpedne častnike na krovu SMS Alpha [SMS predstavlja okrajšavo za Seiner Majestät Schiff, kar v slovenščini pomeni Ladja Njegovega veličanstva], ki ga je vodil prvi častnik, kapetan fregate, Otto Brosch. Tečaj je opravil z dobrim uspehom, zato je bil v naslednjem terminu za napredovanja - 1. maja 1908 [v avstro-ogrski mornarici so dvakrat letno podeljevali napredovanja - 1. maja in 1. novembra] povišan v poročnika fregate (Fregattenleutnant). Takratni poveljnik tržaške baze podmorskih čolnov, poznejši kontraadmiral slovenskega rodu Alfonz Wilfan (tudi Vilfan) je Klasingu sredi septembra 1908 dodelil novo zadolžitev - postal je drugi častnik na krovu torpednega čolna Bussard, pozneje znanega po imenu SMTb 33 (Seiner Majestät Torpedoboot 33). Napredovanje je sledilo že leto dni pozneje. V septembru 1909 je Gustav Klasing postal tretji častnik na torpednem čolnu Krake (poznejši SMTb 68), pod poveljstvom poročnika bojne ladje Wilhelma Potscha.
V juniju 1911 je bil, takrat sedemindvajsetletni poročnik bojne ladje Gustav Klasing premeščen iz Trsta v glavno avstro-ogrsko pomorsko oporišče v Pulj, kjer je bil kot torpedni častnik dodeljen podmorniškim enotam. Dvaindvajsetega novembra istega leta je Klasing postal drugi častnik na podmorskem čolnu SM U-3 (Seiner Majestät Unterseeboot 3), ki je plul pod poveljstvom dve leti starejšega poročnika bojne ladje Richarda Gstettnerja (1884-1934). Poveljnik Gstettner je bil zadovoljen s Klasingom, kar se je odrazilo že prihodnje leto, ko so ga povišali v poročnika bojne ladje (Linienschiffsleutnant).
Od podmorničarja do pilota
Devetindvajsetletni poročnik bojne ladje Gustav Klasing je še pred dopolnjenim tridesetim letom življenja dosegel mnogo - bil je od nadrejenih večkrat pohvaljen častnik, znal pa je tudi več jezikov (nemško, italijansko, srbohrvaško, francosko in angleško) - znašel pa se je pred vprašanjem, kako naprej. Nadaljevati vojaško kariero pod vodo ali pa morda nad njo. Odločitev je padla in mladi poročnik se je prvega julija 1913 odpravil v Dunajsko Novo mesto (Wiener Neustadt), kjer se je udeležil letalskega tečaja. V spodnjeavstrijskem mestu je sredi poletja uspešno zaključil letalski tečaj in pridobil letalsko diplomo (številka 130). Po opravljenem tečaju je ostal v letalski šoli do sredine oktobra, ko je dobil novo zadolžitev - postal je poveljnik rezervnih podmorniških enot v Pulju. Pod njegovim poveljstvom sta se tako znašla njegov stari "znanec" SM U-3, pa tudi podmorski čoln številka štiri (SM U-4).
Svetovna morija se začne
Konec julija 1914, mesec dni po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu, je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji in tako začela prvo svetovno vojno. Gustav Klasing je bil v tem času častnik na podmorniški oskrbovalni ladji SMS Pelikan. Klasingovi nadrejeni so kmalu spoznali prednost, ki jo je imel mladi častnik - bil je pilot - zato so ga premestili v letalsko bazo Kumbor v Črni gori. Klasing se je odpravil proti Črni gori z dobrimi ocenami poveljnika letalske baze v Pulju, poročnika bojne ladje Franza Mikuleczkyja. Letalska baza v Kumborju, v zalivu Boke Kotorske, je bila ena najbolj južnih avstro-ogrskih postojank. Tam je opravljal naloge spremljanja antantnega (predvsem francoskega) ladjevja ob črnogorski obali. V februarju 1915 je za svoje delo prejel bronasto medaljo za zasluge, mesec dni pozneje, na začetku marca 1915 pa se je odlikoval v bojih pred pristaniščem Bar, kjer so se spopadli s francoskim ladjevjem. Klasing je letel na svojem vodnem letalu proizvajalca lohner. V bojih je sodeloval tudi takrat petindvajsetletni Gottfried von Banfield (1890-1986), ki je pozneje postal najuspešnejši avstro-ogrski pomorski pilot in zadnji nosilec viteškega reda Marije Terezije. Več o baronu Banfieldu pa v enem izmed prihodnjih prispevkov.
Vojna z Italijo je neizbežna
Dolgo pričakovani obračun z verolomno sosedo na zahodu se je približeval. Poveljnik avstro-ogrske mornarice, admiral in poznejši veliki admiral Anton Haus (prav tako nosilec viteškega reda Marije Terezije) je skoraj leto dni potrpežljivo čakal na ta dan in skušal obvarovati čim več svojih ladij na po njegovem mnenju odločilni obračun z Italijo. V sredini maja 1915, ko je bilo jasno, da bo Italija vstopila v vojno na strani antante, je bil tudi Gustav Klasing premeščen v Pulj.
Odlomek iz pisma admirala Antona Hausa je datiran v december 1914 - pol leta pred vstopom Italije v vojno, na stran antante. Pismo, v katerem razlaga, zakaj se avstro-ogrska mornarica ne spušča v odkrite boje z antantnimi silami, je naslovil na Franza Trenza.
"Večji del flote, h kateri ne štejem monitorjev, ki so bili na Donavi in na Savi neštetokrat v akciji in imeli hude izgube, še ni videl sovražnika. Ta še nikoli ni bil manj kot 150 Nm [navtičnih ali morskih milj; približno 280 kilometrov, op. a.] od Pulja. Skoraj vedno je 400 [740 km, op. a.] in več Nm od tod. Tako daleč se peljati, da bi napadel dvakrat močnejšega sovražnika, seveda nima nobenega smisla. Toda tako ne mislijo vsi. Prejemam anonimna pisma častnikov in moštva, ki se hočejo boriti, zmagati ali umreti in podobne neumnosti. Iz zaledja dobivam tudi anonimna pisma, ki me izzivajo, naj napadem, se mi rogajo itd. Nihče pa ne pomisli, da bi nam celo uničenje Francozov ne prineslo nič drugega razen slave in da bi pri tem na vsak način izgubili. Če bi nas taka zmaga stala le polovico naše flote, v kar bi mogla upati samo optimistična norost, bi se tega veselil le naš tretji zaveznik, ki bi se takoj počutil edinega gospodarja na Jadranu in v Sredozemlju."
Italijanska vojna napoved je dosegla mornariško oporišče v Pulju ob četrti uri popoldne 23. maja 1915. Novica je bila sprejeta z različnimi občutki, po eni strani je bil to globok prezir zaradi izdaje nekdanje zaveznice, po drugi pa veselje, da bo prišlo do dokončnega obračuna z zgodovinskim sovražnikom, ki se je vselej hotel polastiti vzhodne obale Jadrana. Ob dvajseti uri istega dne, samo štiri ure po prejetem sporočilu, je avstro-ogrska mornarica izplula proti Italiji.
Naslednji dan, 24. maja 1915, je mornarica bombardirala Ancono in še nekaj drugih italijanskih obalnih mest, avstro-ogrsko letalstvo pa je napadlo Benetke. Eno izmed letal, ki je bombardiralo Ancono, je pilotiral tudi Gustav Klasing, opazovalec v njegovem dvosedežnem letalu lohner L 46 pa je bil poročnik fregate Johann Fritsch von Cronewald.
Boji na jugozahodnem bojišču
Italijani niso hoteli ostati dolžni in so tudi sami pripravljali povračilne ukrepe. 26. maja se je tako zgodil prvi italijanski napad z zračnimi ladjami. Med začetnimi cilji je bilo dalmatinsko obalno mesto Šibenik, mornariška baza v Pulju, tržaška ladjedelnica in nekatere železniške povezave. Štiri dni pozneje, 30. maja, je italijanski zrakoplov P4 ob dvaindvajseti uri in trideset minut napadel Pulj. Na višini med tisoč petsto in tisoč sedemsto metri je na mesto odvrgel šest bomb, ki pa niso povzročile večje škode ali smrtnih žrtev. Teden dni pozneje je P4 ponovil napad na Pulj, tudi tokrat večje škode niso zaznali. Dva dni pozneje je sledil avstro-ogrski povračilni ukrep - bombardiranje letališča Campalto pri Benetkah, kjer je bila domača baza zrakoplova P4.
Zrakoplov Città di Ferrara je sodeloval pri začetnih bojih proti Avstro-Ogrski na tem območju. Že 24. maja so ga okoli pete ure zjutraj opazili nad Puljem. "Dobrodošlico" so mu izrekli topovi tamkajšnjih ladij - SMS Habsburg, SMS Arpad in SMS Tegetthoff, ki pa niso uspeli zaustaviti sovražnega plovila. Po vzletu avstrijskih vodnih letal se je zrakoplov hitro umaknil proti Italiji, avstrijska letala pa zaradi pomanjkanja goriva niso nadaljevala zasledovanja. Tri dni pozneje so zrakoplov Città di Ferrara opazili nad Šibenikom in bližnjem Prokljanskim jezerom.
Vrhunec kratke kariere
Vojna z Italijo se je šele dobro začela, ko se je pilotu Gustavu Klasingu ponudila izjemna priložnost, zaradi katere se je zapisal v zgodovino. Italijanskemu zrakoplovu Città di Ferrara je osmega junija 1915 poveljeval poročnik (tenente di vascello) Castrucio Castracane. Posadka zrakoplova je imela nalogo bombardiranja avstro-ogrske ladjedelnice Danubius na Reki. Pod okriljem noči se je cepelin približal obali in okoli tretje ure ponoči odvrgel nekaj bomb na mesto. Večje škode sicer ni povzročil, toda vseeno je ena oseba umrla, več pa jih je bilo ranjenih. Po izvedenem napadu se je italijanski zrakoplov začel umikati proti domovini. Pot bi ga morala voditi prek otokov Krk in Lošinj proti italijanskemu obalnemu mestu Anconi. Nad Krkom, v okolici Malinske so zrakoplov opazile protiletalske enote, ki so bile nameščene na otoku in so kaj hitro odprle ogenj ter uspele zrakoplov poškodovati. Città di Ferrara je spuščal plin in izgubljal višino. Toda to še zdaleč ni bil konec težav za poročnika Castracana. Najhuje je šele prihajalo …
Se nadaljuje prihodnji teden.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje