Najbolj pretresljive so podobe nemškega umetnika Otta Dixa, ki se je v evforičnem valu začetnega navdušenja prostovoljno pridružil nemški vojski. Podobno je storil vodilni nemški ekspresionist Ernst Kirchner, ki pa je bil po živčnem zlomu razrešen in se je vrnil v Berlin. Dix je ostal v vojski praktično do konca vojne – med drugim se je boril v bitki na Somi in v nemški spomladanski ofenzivi, odlikovan je bil celo z železnim križem. Manj naklonjena je bila usoda ekspresionistoma, prav tako članoma znamenite skupine Modri jezdec (Der Blaue Reiter) Augustu Mackeju in Franzu Marcu; prvi je padel že septembra leta 1914, drugi marca 1916. Slovensko ustvarjanje je med vojno ostalo brez nadarjenega Jožeta Cvelbarja.

O tem, kako je prva svetovna vojna zaznamovala predvsem likovno umetnost, se je Staša Grahek v radijski oddaji Arsov forum (oddaji lahko v celoti prisluhnete v spodaj priloženem avdioposnetku) pogovarjala z umetnostnim zgodovinarjem akademikom dr. Milčkom Komeljem in zgodovinarjem mag. Markom Štepcem.
Fabiani se odloči prenoviti opustošeno Primorsko
Če se je moral po prestanem štiriletnem peklu z notranjim zlomom vsak posameznik spopasti sam in v tišini, pa je bilo toliko vidnejše opustošenje, ki ga je vojna pustila v mestih in pokrajini. Primorska, kjer se je vila soška fronta, je bila popolnoma uničena. Porušena je bila cela vrsta kulturnih spomenikov, pojasnjuje Milček Komelj, ki je o tej temi pisal že v razpravi Prva svetovna vojna in slovenska likovna umetnost. Uničene so bile stolnica v Gorici in freske Giulia Quaglia v njej, tudi kapucinska cerkev na Kostanjevici s čudovitimi štukaturami iz 17. stoletja (pozneje so jih restavrirali), žalosten je moral biti pogled na uničeno cerkev na Sveti gori, eno redkih renesančnih cerkva pri nas. Arhitekt Maks Fabiani si je zato za življenjsko nalogo zadal, da v desetletju po vojni sanira, uredi in obnovi Posočje.
Vpoklic vrste umetnikov na začetku ustvarjalne poti
Starejši rod slikarjev, med katerimi je bil najvidnejša figura Rihard Jakopič, je vojni čas preživel daleč od spopadov, zato pa je vojna močno zaznamovala mlade ustvarjalce. Najbolj t. i. ekspresioniste, torej generacijo umetnikov, ki so bili med vojno še mladeniči in so bili zato vpoklicani na fronto. Božidar Jakac se je spominjal, kako so ob začetku vojne vpoklicani možje dejali, da se bodo vrnili čez nekaj mesecev, umetnik pa je zaslutil svojo usodo in dejal: "Boste videli, še jaz bom poklican v vojno." Ni se zmotil, leta 1917 so se njegove napovedi uresničile.
S propagando prikrita tesnoba
Poletje leta 1914 je bilo nenavadno poletje. Kljub začetnemu navdušenju in pozdravljanju vojne je bila v ozračju tudi tesnoba, na katero se danes pozablja, pravi Marko Štepec. "Tesnoba zaradi bližajoče se vojne in slovesa množice vojakov se je takoj povezala z vojno propagando, vojnim hujskaštvom, v eksplozivno ideologijo, ki jo danes prepoznavamo v časopisih." Pogled, ki ga imamo danes o poletju 1914, je težko izluščiti iz plasti propagande, ki je odrivala človeško tesnobo in ji ni pustila na plan. Tako danes v zgodovinopisju pozabljamo, da je bilo takšne tesnobe še mnogo več, kot lahko o tem beremo, v oddaji še razlaga Štepec.
Podobno kot v političnem, gospodarskem in družbenem smislu vojna ni "zgolj padla iz praznega prostora", tudi v likovni umetnosti je pomenila nadaljevanje že začetih formalnih procesov. Barva je bila tedaj že davno rešena mimetičnih spon in avtonomno je zavladala platnu. Tudi Picasso in Braque sta forme drobila več let pred začetkom vojne, podobno futuristi, ki so vojno sicer videli kot priložnost za nov začetek, očiščenje in pomlajenje. Formalistični nastavki umetnosti so bili začrtani že pred letom 1914, zato pa je razočaranje nad propadom vrednot in srečanje z gnilobo v strelskih jarkih vidneje vplivalo na vsebino ustvarjanja.
S polki, ki so izšli iz slovenskih območij, kamor modernistične smeri iz tujine tedaj še niso vidneje prodrle, so bili mobilizirani umetniki, ki so najvidneje narekovali umetnost naslednjih desetletij – Božidar Jakac, brata Kralj, Veno Pilon, Ivan Čargo, Lojze Dolinar in drugi.
Iz temine v svetlo prihodnost
Najbolj se je vojna dotaknila Jakca in bratov Kralj. Jakac, ki je od nekdaj stremel k dokumentiranju vsega okoli sebe, se je ravno v tem času izvijal iz deskriptivnega realizma v umetnost, ki je bila še vedno realistična, ampak je že imela močnejši psihološki poudarek. Podobam je dal večjo osebno noto, razlaga Milček Komelj. "Dokumentiral je vse, kamor je šel, in svoja občutja v vojni tudi zapisoval. Slikal je intimne stvari, denimo praznovanje božiča v vsej tisti ubožnosti ob ognjih." Ob koncu vojne je Jakac naslikal avtoportret, ki ga je odel v temino časa, iz te pa se zazrl naprej v svetlejšo prihodnost, kot je zapisal v pismu.
Med ruševinami skrušene človeške harmonije
Ekspresionisti so zavestno srkali vojno, to pa sublimirano prelivali na platno. Sliko Na ruševinah Toneta Kralja lahko interpretiramo kot podobo razdejanja – ruševine uničene Primorske in obenem ruševine skrušene človeške harmonije. Vera slikarjev v red na svetu, meščansko civilizacijo in varnost se je razsula, svet je postal čisto drugačen, razbit, pravi Komelj. Čeprav vemo, da je vojna vplivala na ustvarjanje umetnikov, pa je včasih težko z gotovostjo trditi, koliko smemo pri konkretnih delih razbirati neposredne vplive vojne izkušnje. Vsekakor so jih umetniki ponotranjili do te mere, da so se zavedali, da je čas impresionizma in slikanja zunanjih leskov minil in je v skladu z duhom časa umetnost potrebna poglobitve, še pojasnjuje Komelj.
Veno Pilon in lepote ruske ravnine
Manj so odmevi vojne vidni v delih Vena Pilona, ki je služil najprej na italijanski fronti na Tirolskem, nato pa leta 1916 v Galiciji, kjer je naslikal vrsto prizorov na realistično secesijski način. Že decembra 1914 je nastala risba smrti, ki po Štepčevih besedah spomni na poznejšega Cankarjevega Gospoda stotnika. Gre torej za smrt, ki sedi med vojački, se z njimi igra in jih premika kot mravlje. Zgodnja vojnokritična podoba pove, da za takšno refleksijo v resnici ni bilo treba veliko vojne. V Galiciji je Pilon pristal v ruskem ujetništvu, kjer je slikal akvarele, na katerih ne zasledimo zlomljenih trenutkov, ampak prej iskanje navdiha v novem barvnem svetu ruske ravnine.

Klic po novem človeku
Med slikarji, katerih umetnost kaže sledi negativne izkušnje vojne, je tudi Oskar Kokoschka, ki je bil topničar na soškem bojišču. Dokumentarno so zanimiva njegova dela iz Tolmina, vojno vzdušje pa bolje slika podoba novorojenca kot simbol rojstva in optimizma ter ekspresionističnega klica po novemu človeku. Slovenski umetniki so takšen klic manifestirali v številih slikah in kipih odrešenikov, znanilcev boljšega časa. Nastajale so figure Janeza Krstnika ali pa Kristusa, ki z rotečimi gestami kliče po novem, boljšem, etičnem človeku.
Vojna kot ventil, ki odplakne vso umazanijo s tega sveta
Premik k duhovnosti je bil prisoten pri številnih vojakih, ki so ob srečanju s kruto realnostjo jarkov, polnih trupel in razstreljenih okončin, izgubili vero v obstoječe vrednote. Razmišljanje o smislu vojne se je pri izobražencih pojavilo zelo zgodaj, pravi Marko Štepec. Dramatiku, pesniku in politiku Stanku Majcnu se pripisuje stavek: "Vojna je velik ventil, ki odplakne vso umazanijo s tega sveta." Mnogi so vojno pripisovali vzponu materialističnega sveta, ki mu ni mar za človeka, ampak hlepi samo po dobičku, zato so se od materializma umikali k duhovnemu.

V zavetju vojnega tiskovnega urada
Marsikaterega umetnika je pred fronto rešil Vojni tiskovni urad, propagandni urad na Dunaju, ki so ga ustanovili že poleti 1914. Urad je hitro širil svoje oddelke, prevzel nadzor nad mediji in začel zadoščati velikanski potrebi po novicah, razlaga Štepec. V Vojni tiskovni urad in njegovo poslanstvo obrambe domovine so želeli vključiti čim več pišočih ljudi in slikarjev. Priključili so se mu tako umetniki, ki so prvotno vojno navdušenje delili z množicami, kot tisti, ki so si s tem zagotovili varno ustvarjanje v zaledju. Med prve sodi avstrijski pisatelj Stefan Zweig, ki se je v duhu zvestobe do ogroženega naroda celo poslovil od svojih evropskih prijateljev. Obenem pa je bil eden bolj žalostnih pogledov v uradu na pesnika Rainerja Mario Rilkeja, kako v preveliki vojaški uniformi piše po nareku. Kar so zapisovali, je sicer odsevalo kanček resničnosti, ampak toliko, da ni ogrožalo propagandnih ciljev, pojasnjuje Štepec. Vojni tiskovni urad je zelo hitro razširil vse svoje oddelke za arhiv, fotografijo, film, umetnost itd. Že med vojno so pripravljali velike razstave in po preboju pri Kobaridu novembra 1917 tako v Berlinu dogodek počastili z odprtjem razstave slikarskih del.
Med umetniki, ki so morali ob začetku vojne čez noč čopič ali pisalo zamenjati za orožje in zaradi prezgodnje smrti nikoli niso dokončali svojih umetniških opusov, sta bili kipar Jože Pavlin, ki je padel že leta 1914 v Galiciji, in Anton Štefic, ki je padel 1915 pri Gorici. Žalostna je tudi usoda Jožeta Cvelbarja, v čigar spominih beremo, kako je mlad in neizoblikovan umetnik doživljal vojni čas. Kljub mladosti ga je preveval strašen pesimizem. Njegov prijatelj Jože Marjetič je v svojem "neuradnem dnevniku" 17. pehotnega polka opisal srh, ki ga je spreletel, ko mu je tri dni pred svojo smrtjo Cvelbar govoril o slabem občutku, ki ga ima pred odhodom na fronto. Vrnitve domov in slikanja dolenjske dežele, o čemer je sanjal med vojno, Cvelbar ni dočakal, zato pa je njegovo željo uresničil Jakac, tudi sam zaljubljen v lepote Dolenjske.

S koncem vojne prideta optimizem in pomlad
Če je Cvelbar že med vojno slikal zlovešče motive, pa se je vrsta slikarjev na krut čas odzvala z bolj eskapističnimi motivi, podobami pomladi in cvetočih grmov (Ivo Šubic). Ko je slikar Marjan Mušič novomeško generacijo umetnikov imenoval "novomeška pomlad", je aludiral prav na ta optimizem, ki je sledil koncu vojne, in "pomlad, odeto v brstje in prvo cvetje". "Prišel je čas, ko je bilo treba zaorati nove brazde, daleč stran od dotedanjih, nad katerimi so se spreletavale le še jate zloveščih ptic; njihov strahotni krik se je umaknil v sanjski svet prividov. Na prelomu dveh dob se je zaplodilo življenje, ki je bilo spočeto od dotlej nepoznanih moči in hotelo doraščati čim dlje od vsega z jalovo preteklostjo zaznamovanega, skrotovičenega in neiskrenega. Mladina je neučakana odvrgla kos za kosom priučeno modrost, lotila se je uresničevanja svojih idealov, ki jih je budno varovala in krepila ves čas vojnih let."

Spodaj prisluhnite celotnemu pogovoru z Milčkom Komeljem in Markom Štepcem v oddaji 3. programa Radia Slovenija – ARS – Arsov forum.