Ko se je Ferdo Vesel svojemu prijatelju Rihardu Jakopiču izpovedal z besedami "želim si samo daleč, daleč proč", je bilo prve svetovne vojne že konec, vendar sledi, ki jih je na umetniku pustila internacija, so z njim ostale še dolgo.

V izpovedi je izpričal svojo stisko in revščino povojnega časa na opustošenem domu na gradiču Grundlhof (v zaselku Grumlof pri Šentpavlu na Dolenjskem). Umetnikovo medvojno zgodbo je Slovenski narod 5. avgusta leta 1918 povzel pod naslovom Preganjanje slikarja Ferda Vesela, nepopravljive posledice in škodo, ki jo je to imelo na njegovo življenje, pa opisal z naslednjimi besedami: "Brez ozira na veliko fizično in moralično trpljenje gosp. Vesela v ječi ima škodo na svojem posestvu, ki je bilo med njegovo odsotnostjo zanemarjeno in opustošeno. To škodo ceni na 15.000 K. dočim znaša izgubljen zaslužek najmanj 20.000 K."

Ferdo Vesel (1861–1946) je bil le eden izmed številnih slovenskih umetnikov in intelektualcev, ki so se v napetem času ob začetku vojne zaradi "sumljivih" povezav znašli najprej za rešetkami Ljubljanskega gradu, pozneje pa v avstrijskih taboriščih. Vesela so z gradu leta 1915 prepeljali v taborišče Göllersdorf v Avstriji, domov se je vrnil leta 1917.

Ivan Cankar je ponižujočo in mukotrpno izkušnjo zapora mojstrsko ujel v besedah svojih črtic, Hinko Smrekar je tesnoben čas ovaduštva prenesel v linije svojih duhovitih risb, Vesel pa je težke izkušnje leta 1915 beležil v skicirko, ki jo danes hranijo v zbirki NUK-a. Nekaj skic si lahko ogledate v spodnji galeriji, na ogled pa so tudi na razstavi Vihar sovražen svet pretresa, ki jo v Narodni in univerzitetni knjižnici posvečajo stoletnici začetka prve svetovne vojne, njen osrednji del pa je namenjen ravno usodi slovenskih ustvarjalcev v letih vojne.

Preganjanje brez dokazov
O tem, kako so leta 1914 Vesela aretirali, je Slovenski narod nekaj mesecev pred koncem četrtletnega svetovnega spopada poročal: "Dan po izbruhu vojne je bil akademični slikar Ferdo Vesel na svojem posestvu v Št. Vidu pri Zatični (Stični, op. a.) na Dolenjskem od treh orožnikov aretiran in eskortiran k okrajnemu sodišču v Višnji gori. Edini rezultat hišne preiskave je bil, da so našli pri njem neko latinsko šolsko nalogo in neko staro angleško dopisnico. Na okrajnem sodišču so slikarja vklenili (!) in poslali v Novo mesto. Od tam so ga eskortirali čez nekaj dni v vojaški zapor na ljubljanski Grad /…/
Začetkom vojne z Italijo je bil Vesel zopet interniran na ljubljanskem Gradu. Pozneje so ga poslali v Lipnico, od tam v Steinklamm in končno v Göllersdorf, kjer je ostal slikar pod poveljništvom uboge žrtve izkoriščajočega komisarja Sieczinskega do leta 1917."

Časopis oblastnikom očita, da Veselu nikoli niso pojasnili vzrokov preganjanja. "Neki sodnik mu je namignil, da je vzrok morda ta, da je dobil za slike, ki jih je bil na razstavi v Beogradu prodal, od tam denar. Zasledovalci so vedeli prav dobro, zakaj je dobil Vesel denar, niso pa hoteli pojasniti, samo da bi mogli Vesela še nadalje kot sumljivega zasledovati. /…/
Šele ko je bil Vesel zaslišan od cesarske preiskovalne komisije, mu je povedal komisar, da imajo v rokah dopis srbskega ministrstva, ki je bil na njega naslovljen. Ta spis je bil očividno že mnogo let poprej na pošti konfisciran ter je služil kot dokaz, dasiravno se je tikal vsakemu človeku na jugu dobro znane umetniške razstave," še piše Slovenski narod in končuje: "Vprašamo torej c. kr. ministrskega predsednika ali je pripravljen, dati slikarju Ferdu Veselu za neupravičeno preganjanje popolno zadoščanje?"

Mojster portretov, krajin in folklornih prizorov
Ferdo Vesel - v zbirki Narodne galerije lahko vidite njegova dela Pred svatbo, Likarici in Prijateljici - je pripadal tisti generaciji realistov, ki so se v osemdesetih letih 19. stoletja šolali na münchenski akademiji (izjema je Ivana Kobilca, ki je obiskovala zasebno šolo). München je bil pomembna postaja za njihov razvoj (poleg Vesela sta vidnejša slikarja te generacije še Jožef Petkovšek in Anton Ažbe). Tam so prevzeli internacionalni program ateljejskega slikarstva in meščanskega realizma, vendar konec desetletja se je Vesel (podobno tudi Kobilca) odmaknil od temnega slikarstva in se usmeril k plenerizmu, vse bolj ga je zanimalo slikanje svetlobe.

Vesel je svojo realistično maniro vse bolj spogledoval z moderno impresionistično vizijo. Z impresionisti je tudi prijateljeval, njihova dela dobro poznal, prebiral revije, razstavne kataloge in se navduševal nad slikarskim slogom Edgarja Degasa, s katerim se je srečal na Dunaju, vendar nikoli povsem prestopil praga impresionistične slikovitosti.

Za tesnejše povezovanje južnoslovanskih umetnikov
Z impresionisti je svoje delo predstavljal na prvi slovenski umetniški razstavi v Ljubljani, skupaj so jo leta 1904 mahnili proti Dunaju in še istega leta v Beogradu sodelovali na prvi jugoslovanski razstavi, ki je pomenila kulturno in politično manifestacijo jugoslovanske skupnosti. Umetniki so se med razstavo zagreli za intenzivnejše sodelovanje in povezovanje ter se odločili ustanoviti jugoslovansko umetniško kolonijo, ki bi povezovala avantgardne umetnike ne oziraje se na njihovo narodnost. Govorili so tudi o društvu z nacionalnimi sekcijami, dogovarjanja pa so privedla do ustanovitve zveze jugoslovanskih umetnikov Lade. Veselova predana vpletenost v umetniške kroge južnoslovanskih narodov kljub vse vidnejšim generacijskim razdorom in naknadnemu sporu med slovenskimi umetniki (leta 1911 sta Vesel in Sternen izstopila iz Save) kaže umetnikovo družbeno navezanost na slovanstvo in jugoslovanstvo ter prizadevanja za nacionalno svobodo. "Za Lado sem pa zaradi tega, ker sem se enkrat zavezal in že zavoljo tega ne odstopim, drugič pa po moji slabi pameti ima Lada svojo prihodnost, pa čeprav vsi drugi na krmilo pridejo. Trudil se bom, da še ustanovim slov(ensko) Lado," je pisal Jakopiču, ko ga je ob svojih neuspešnih prizadevanjih za organizacijo četrte Ladine razstave v Ljubljani prosil za razstavne prostore.

Po vojni večja resnobnost v potezah
Tako zagnana Veselova prizadevanja in posluh za južnoslovansko povezovanje so na predvečer vojne pri oblasti, ki je mesec dni po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda Srbiji napovedala vojno, vzbudila sum, ki je umetnika za tri leta odtrgal od domačih tal. Stisko in klavrno počutje, ki sta ga spremljala po vojni, pa je slikar folklornega žanra, akta, pokrajine, tihožitij in portretov po koncu trpke izkušnje "prelil v ostre poteze in resnobne izraze, ki jih njegov realizem pred vojno ni kazal".
Maja Kač
Spodaj si lahko ogledate podobe iz Veselove skicirke iz leta 1915.