V 99. letu življenja je včeraj umrl upokojeni mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Štiri desetletja svojega ustvarjalnega obdobja je posvetil pastoralnemu in znanstveno-raziskovalnemu delu v Mariboru, kjer je tako kot v rojstnem Prekmurju užival velik ugled.

Jožef Smej je otroštvo preživljal v rojstni Bogojini prav v času ko je arhitekt Jože Plečnik preurejal tamkajšnjo župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda. Po maturi je pred 80. leti v Ljubljani postal študent medicine, a je že oktobra 1940 stopil v bogoslovje. Kot duhovnik in kasneje dekan je do leta 1969 deloval v Prekmurju, tedaj pa je v Mariboru postal stolni vikar – prva leta zaznamovan z neskončnim domotožjem.

Jožef Smej od leta 1983 mariborski pomožni škof je bil pesnik, prevajalec in pisatelj, odličen latinist in poznavalec madžarskega jezika. V ospredju so trije njegovi romani, tudi "Po sledovih zlatega peresa", o prvem prekmurskem katoliškem pisatelju Miklošu Kuzmiču ter številne študije na temo kulturne in slovstvene zgodovine Prekmurja.

Septembra 2006 je ob razglasitvi mariborske nadškofije in metropolije prebral slovenski prevod papeževe listine o tem zgodovinskem dejanju. V listini med drugim piše: » … zatorej v polnosti naše najvišje oblasti določamo kot sledi: mariborski škofijski sedež izločimo od metropolitanskega prava ljubljanske cerkve in ga povzdignemo na stopnjo nadškofijskega in metropolitanskega sedeža. Temu sedežu hkrati dodeljujemo vse pravice in prednosti, ki jih po določbi prava imajo tudi drugi metropolitanski sedeži».

Pred petimi leti ga je mesto Maribor za življenjsko delo na znanstvenem, kulturnem in duhovnem področju ter za zasluge, pomembne za ugled in prepoznavnost mesta razglasilo za častnega občana.

Škof dr. Jožef Smej je med verujočimi in neverujočimi veljal za blagega, širokega, srčnega in zaupanja vrednega človeka, ki v posamezniku išče in gradi bližino, ne glede na morebitne razlike.

Zadnja leta je preživel v Domu starostnikov sv. Lenarta, pri Lenartu v Slovenskih goricah.