Do konca leta bo na spletni strani Pokrajinskega muzeja Maribor na ogled spletna razstava z naslovom Inventarna številka 1. »Odprli« so jo junija in če ji tega ne bi preprečila epidemija, bi bila na ogled v razstavišču nekdanjega kina Partizan, gre pa za izbor iz likovne zbirke, v kateri je več kot tisoč predmetov. Zaradi nedoslednosti pri vodenju inventarnih knjig, delo pod inventarno številko ena ni najstarejše oziroma prvo, ki ga je začel hraniti muzej; to oznako nosi Lovsko tihožitje neznanega avtorja iz 17. stoletja, ki je prišlo v muzej šele leta 1928.

Prva zbiranja slik - zasebni interes

Slikarski fond Pokrajinskega muzeja Maribor je nastal z donacijami Šofijskega lavantinskega muzeja, nemško orientiranega Muzejskega društva in Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko, ki je poudarjalo slovensko nacionalno pripadnost, del gradiva pa je prišel iz zbirnih centrov, kamor se je stekalo nacionalizirano gradivo. Nekdanji kustos Sergej Vrišer je novejša dela namenil v hrambo Umetnostni galeriji Maribor, starejša pa ohranil v muzeju in ta zdaj na razstavi Inventarna številka 1 pripovedujejo o začetkih zbiranja slikarskih del na območju Maribora. Njena avtorica Valentina Varl pove da, so bila prva slikarska dela na mariborskem območju »razstavljena v okviru plemiških zasebnih zbirk. To ni bilo sistematično, institucionalno zbiranje, temveč je šlo za zasebni interes plemičev, na prvem mestu prebivalcev mariborskega gradu, in na drugem mestu plemiške družine Brandis, ki je imela v posesti tudi dvorec Betnava. Zanj imamo po Puffovih poročanjih, tako kot za mariborski grad, precej natančne podatke o tem, kaj je sredi 19. stoletja viselo tako v mariborskem gradu kot v dvorcu Betnava.«

Trije pomembni viri gradiva

Najstarejša dela, ki so bila v Mariboru na ogled, so bila sakralna, kot del cerkvene arhitekture in votivne podobe. Gre za zametke zbiranja, ki konec 19. stoletja postane sistematično in sledi duhu nacionalne pripadnosti, že omenjena društva tako negujejo dediščino in poreklo. »S tem da so pri Muzejskem društvu prevladovali predvsem porterti mariborskih meščanov, pri Zgodovinskem društvu pa se čuti težnja po zbiranju slikarskih del literatov in ljudske dediščine, ki je najbolj zastopana s slikanjem na steklo. Tretji fond pa je bil Muzej lavantinske škofije, kamor so pospravljali odsluženo cerkevno opremo«, razloži Varlova.
Med deli iz zbirke Škofijskega lavantinskega muzeja sogovornica izpostavlja oltarne slike Hansa Adama Weissenkircherja, iz plemiške zbirke družine Khisl pa »morda resnično zanimiv portret grofa Khisla na parah. Malce morbidno se sliši, ampak gre za delo, ki prikazuje grofa v čudoviti noši iz 17. stoletja, z letnico njegove smrti. To delo je nekoč viselo v franščiškanskem samostanu, kjer so Khisli imeli svojo zasebno grobnico, kasneje so delo prenesli v loretsko kapelo.«

Zanimiva praksa javnih predstavitev

Pred 19. stoletjem - z izjemo cerkvenih in plemiških zbirk - razstavljanja likovnih del niso poznali, tudi ta del je zanimal sogovornico, ki je našla zanimive podatke v časopisu Marburger Zeitung:« V drugi polovici 19. stoletja je bila takšna navada, in to je Marburger Zeitung tudi objavil, da bo po zaključku pomebnega dela, to na ogled v upravi časnika in si ga ljudje tam lahko ogledajo. To je bil za nas nov podatek.«

Likovna dela omogočajo vpogled v preteklost Maribora v umetnostno-zgodovinskem in kulturno-zgodovinskem pomenu, razstava Pokrajinskega muzeja na spletu pa se ustavi pri prvi svetovni vojni, ustvarili so namreč predzgodbo, ki jo bo nadaljevala Umetnostna galerija Maribor. Obe ustanovi bosta tako raziskali in predstavili svoje fonde, začetke zbiranja slikarskih del in začetke sistematičnega likovnega ustvarjanja na mariborskem, zametke likovnih društev in njihovih razstav.