Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Miklós Rózsa se je rodil leta 1907 v Budimpešti. njegova mati je bila pianistka, njegov stric pa violinist v budimpeštanski operi. Na željo očeta je na univerzi v Leipzigu sprva študiral kemijo, po enem letu pa je presedlal na študij kompozicije na leipziškem konservatoriju. Leta 1934 ga je Arthur Honneger seznanil s filmsko umetnostjo in priložnostmi, ki se ponujajo v ustvarjanju filmske glasbe in tako je postal eden najbolj cenjenih skladateljev filmske glasbe dvajsetega stoletja in je ta sloves obdržal vse do sedemdesetih let. Med največje glasbene dosežke Miklósa Rózse sodi tudi glasba za film Ben-Hur ameriški zgodovinski filmski spektakel, posnet leta 1959, ki je osvojil 11 Oskarjev, med njimi tudi za filmsko glasbo.
21 epizod
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Miklós Rózsa se je rodil leta 1907 v Budimpešti. njegova mati je bila pianistka, njegov stric pa violinist v budimpeštanski operi. Na željo očeta je na univerzi v Leipzigu sprva študiral kemijo, po enem letu pa je presedlal na študij kompozicije na leipziškem konservatoriju. Leta 1934 ga je Arthur Honneger seznanil s filmsko umetnostjo in priložnostmi, ki se ponujajo v ustvarjanju filmske glasbe in tako je postal eden najbolj cenjenih skladateljev filmske glasbe dvajsetega stoletja in je ta sloves obdržal vse do sedemdesetih let. Med največje glasbene dosežke Miklósa Rózse sodi tudi glasba za film Ben-Hur ameriški zgodovinski filmski spektakel, posnet leta 1959, ki je osvojil 11 Oskarjev, med njimi tudi za filmsko glasbo.
Johann Christoph Friedrich Bach je danes najmanj znan izmed sinov Johanna Sebastiana Bacha, ki so izbrali skladateljski poklic. Rodil se je leta 1732 v Leipzigu. Tudi on je prvo glasbeno izobrazbo dobil pri očetu. Ko je končal šolanje v Tomaževi šoli, se je po mnenju nekaterih zgodovinarjev podobno kot starejša brata vpisal na leipziško univerzo in kratek čas študiral pravo, a o tem nimamo zanesljivih podatkov. Pri osemnajstih je na pobudo grofa Schaumburg-Lippeja dobil službo čembalista na dvoru v Bückeburgu, zato so ga pozneje poimenovali preprosto "bückeburški Bach".
Čeprav je od zgodnjega otroštva razvijala svojo senzibilnost za zaznavanje najrazličnejših zvočnosti ter se v mislih poigravala z urejanjem bogatih glasbenih idej, ki so jo od nekdaj spremljale, se je Saariaho šele pri 24-ih letih uprla svojemu prepričanju o tem, da ne zmore biti skladateljica. Na Finskem v tistem času ni bilo ženske predstavnice, ki bi si jo lahko mladi kreativni um vzel za zgled. Po poglobljenem študiju kompozicije pri Paavi Heininenu na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih ter Brianu Ferneyhoughu in Klausu Huberju v Freiburgu je Saariaho našla svoj dom v Parizu, na inštitutu za raziskavo zvoka IRCAM pa prostor za svobodno razvijanje svojega odprtega, večplastnega in poglobljenega dojemanja zvočnosti. Zakonitosti postserialne glasbe, ki so jih zagovarjali njeni profesorji in ki so temeljile predvsem na intelektualnih vidikih glasbe, spregledale pa izraznost in drugačne načine izkustva zvoka, so jo do takrat precej omejevale.
Že pred prihodom na IRCAM, leta 1982, se je skladateljica seznanila z delom francoskih spektralistov, Gérarda Griseyja in Tristana Muraila, katerih kompozicijske tehnike so temeljile na računalniški analizi zvočnega spektra. Ta analitični pristop je Saariaho navdihnil, da je razvila svojo lastno metodo za ustvarjanje harmonskih struktur, pa tudi natančne zapise za uporabo flažoletov, mikrotonalnosti in podrobnega kontinuuma zvoka, ki se razširja od čistega tona do neuglašenega hrupa. Na IRCAMU-u se je tako naučila programiranja, razvila je več računalniško podprtih tehnik komponiranja, izpopolnila pa je tudi svoje znanje v delu z magnetofonskim trakom in elektroniko v živo. Zlasti od devetdesetih let naprej se elektronika v delih Kaije Saariaho pojavlja kot pomembna nadgradnja orkestracije – kot dodatna zvočna plast, tesno prepletena z akustično naravo instrumentov. Tak način obravnave zvoka je v njena dela vnesel veliko organskosti in prožnosti. Zlasti skladbe, v katerih je ob pomoči elektronike poudarjala tudi prostorskost zvoka, zvenijo kot bogate, večplastne zvočne krajine. Tako je na primer njeno delo Lonh za sopran in elektroniko iz leta 1996.
2. junija bo minilo eno leto od skladateljičine smrti, v 70. letu starosti je izgubila boj z multiformnim glioblastomom – eno najbolj invazivnih oblik možganskega tumorja. V svoji 46-letni skladateljski karieri je ustvarila operna, simfonična, komorna in vokalno-instrumentalna dela, ki se bodo brez dvoma zapisala v glasbeno zgodovino, že za njenega življenja pa jih je svetovna javnost prepoznala in visoko cenila. Poleg vrste prestižnih nagrad je prejela tudi več pomembnih nazivov. Raziskava Glasbene revije BBC iz leta 2019 je Kaijo Saariaho razglasila za "največjo živečo skladateljico", The New York Times pa ji je leta 2021 podelil naziv "skladateljica leta". Njene skladbe so naročale uveljavljene zasedbe in glasbene ustanove, kot so kvartet Kronos, Ensemble Intercontemporain, Newyorška filharmonija, Théâtre du Châtelet, Salzburški glasbeni festival in drugi.
Skladateljica se je rodila 14. oktobra leta 1952 v Helsinkih. Njena družina ni bila glasbeno izobražena, starši so bili bolj naklonjeni vizualni umetnosti. Prvi stik z glasbo je navezovala prek domačega radia in aktivnega poslušanja narave, v objemu katere je odraščala. V mislih so se ji od nekdaj oblikovale raznolike glasbene zamisli, njeno navdušenje nad zvokom in njegovimi raznovrstnimi prvinami pa ji je zbujalo močno željo po komponiranju. Ta se ji je uresničila šele po neuspelih poskusih navezovanja stika z glasbo prek poustvarjanja. Igranje violine in pozneje klavirja ji je povzročalo močno anksioznost, hkrati pa je bila prepričana, da kot "preprosto dekle" nima "ustreznih kvalitet" za skladanje. Odraščala je brez zavedanja o drugih skladateljicah v okolici. Med študijem grafičnega oblikovanja in muzikologije je obupala nad tem, da bo svoj bogati zvočni svet kdaj lahko delila tudi z drugimi. Pri štiriindvajsetih se je opogumila in odločila za študij kompozicije ter bila zaradi svoje velike vztrajnosti na koncu sprejeta v sicer že poln kompozicijski razred Paava Heininena na Sibeliusovi akademiji v Helsinkih.
Njeno senzibilno, vseobsegajoče navduševanje nad zvokom jo je že v otroštvu vodilo k raziskovanju aktivnega poslušanja narave v prepletu z glasbo iz domačega radia. Teh vsebin ni zamejevala ali ločevala pač pa jim je dopuščala, da soobstajajo v njenem razvijajočem se zvočnem svetu. Že kot otroka so jo pogosto spremljale glasbene ideje, ki pa jih je znala zapisati in zares izraziti bistveno kasneje - ko se je na Sibeliusovi glasbeni akademiji v Helsinkih resneje seznanila z zakonitostmi kompozicije. Raziskovanje svojega otroškega posnetega glasu, ki ga je ujela z očetovim starim magnetofonom, ji je nehote vzbudilo prvo zanimanje za elektronsko glasbo, mnogo pred njenim izobraževanjem na pariškem inštitutu za raziskavo zvoka IRCAM. Prve kompozicije je Kaija Saariaho napisala za zbor a cappella, dve med njimi bomo slišali tudi v tokratni oddaji.
Na prelomu stoletij, s pojavom tako imenovanega glasbenega impresionizma, ko se francoska glasba dokončno otrese vplivov nemške, so francoski skladatelji ustvarili nekatere izjemne simfonične mojstrovine. V peti oddaji predvajamo glasbo Henrija Sagueta.
Na prehodu stoletij, s pojavom tako imenovanega glasbenega impresionizma, ko se francoska glasba dokončno otrese vplivov nemške, so francoski skladatelji ustvarili nekatere izjemne simfonične mojstrovine. V četrti oddaji predvajamo glasbo Arthurja Honeggerja.
Na prelomu stoletij, s prihodom tako imenovanega glasbenega impresionizma, ko se je francoska glasba dokončno otresla vplivov nemške, so francoski skladatelji ustvarili nekaj izjemnih simfoničnih mojstrovin. V tretji oddaji bomo predvajali glasbo Dariusa Milhauda.
Na prelomu stoletij, s pojavom tako imenovanega glasbenega impresionizma, ko se francoska glasba dokončno otrese vplivov nemške, so francoski skladatelji ustvarili nekatere izjemne simfonične mojstrovine. V drugi oddaji predvajamo glasbo Alberta Roussela.
Na prelomu stoletij, s pojavom tako imenovanega glasbenega impresionizma, ko se francoska glasba dokončno otrese vplivov nemške, so francoski skladatelji ustvarili nekatere izjemne simfonične mojstrovine. V prvi oddaji predvajamo Simfonijo v C-duru Paula Dukasa.
Mihovil Logar se je rodil 6. oktobra 1902 na Reki. Kompozicijo je študiral v Pragi pri Jozefu Suku. Zaradi fašističnega nasilja v rojstnem kraju se je po študiju leta 1927 preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Bil je profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer deloval vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi funkcijo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist ter bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja. Skladatelj je umrl v svojem 96. letu starosti v Beogradu, svoja zadnja dela pa je napisal okoli leta 1990, torej le osem let pred smrtjo.
Leta 1902 se je na Reki rodil Mihovil Logar, srbski skladatelj s slovenskimi koreninami, ki je svoj glasbeni jezik razvijal pod vplivi novih glasbenih tokov 20. stoletja, s katerimi se je seznanil med študij kompozicije v Pragi. Kot piše Adriana Sabo v svojem članku z naslovom Skladatelji slovenskega rodu v Srbiji, se je Logar, tako kot drugi praški učenci, na Češkem srečal s tedaj aktualnimi glasbenimi idejami, ki so zajemale širjenje tonalitete z bogato uporabo kromatike, komponiranje atonalnih in atematskih stvaritev, ter sproščanje forme. Zato lahko najzgodnejše obdobje Logarjevega ustvarjanja opisujemo s pojmoma modernistično in ekspresionistično.
Kot piše skladateljica in muzikologinja Adriana Sabo v članku Skladatelji slovenskega rodu v Srbiji, je za razumevanje skladateljske poetike Mihovila Logarja treba razsvetliti odnos, ki ga je tedanja država imela do glasbe in umetnosti sploh. Po drugi svetovni vojni in prihodu Komunistične partije Jugoslavije na oblast se je v kulturi nove države opazila želja po definiranju glasbenega kanona in po redefiniranju pojma srbske glasbe na splošno. Državne strukture so si v tem obdobju prizadevale, da določijo in vplivajo na vse segmente človeškega delovanja, tudi na glasbo.
Zaradi fašističnega nasilja na rojstni Reki se je Mihovil Logar po koncu študija v Pragi preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja. Deloval je kot profesor, najprej na tedanji srednji glasbeni šoli. Takoj po vojni je bil izvoljen za izrednega, potem pa tudi rednega profesorja na Glasbeni akademiji v Beogradu, kjer je deloval vse do leta 1972. Poleg profesorskih dejavnosti je opravljal tudi vlogo predsednika Združenja skladateljev Srbije, pogosto je nastopal kot pianist in bil dejaven na področju glasbene publicistike. Svoje prve kritike je prispeval za časopis Maska s podnaslovom Gledališka revija, ki je začel izhajati leta 1920. Takrat komaj osemnajstletni Logar je za Masko napisal kritiko koncerta Marija Kogoja.
Mihovil Logar se je rodil 6. oktobra 1902 na Reki. Kompozicijo je študiral v Pragi, najprej v razredu Karla Boleslava Jiráka in pozneje pri Jozefu Suku. Ob Mihailu Vukdragoviću, Ljubici Marić, Milanu Ristiću, Stanojlu Rajičiću in drugih je Mihovil Logar pripadal tako imenovani Praški skupini skladateljev, ki je bila izjemnega pomena za razvoj srbske povojne glasbe. Praga je skladateljem odprla pogled na sodobne glasbene tokove, ki so bili aktualni v tedanjih glasbenih središčih v nekdanji Avstro-Ogrski, Franciji in Italiji. Zaradi fašističnega nasilja na Reki se je Logar po študiju v Pragi, leta 1927, preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja.
John Lewis je v svojem skladateljskem eklekticizmu iskal povezave med baročno in sodobno džezovsko glasbo. Navdih je našel tudi v baročnih glasbenih oblikah. Želel si je, da bi se njegove skladbe lahko primerjale z improviziranimi soli. Baročni slog je namreč primerljiv z bebopovskim, zasnovan na ponavljajočih se ritmičnih vzorcih, ki jih zapolnjujejo akordi. Lewis je svoj neoklasicistični koncept uporabil tudi na svojih samostojnih ploščah iz osemdesetih let dvajsetega stoletja.
Leta 1974, ko se je Modem Jazz Quartet dokončno oziroma začasno, kot se je izkazalo pozneje, umaknil z glasbenega prizorišča, je umetniški vodja zasedbe John Lewis začel univerzitetno kariero, občasno pa je tudi snemal samostojne glasbene projekte. Kansas City Breaks se imenuje njegova solistična plošča iz leta 1982. Posnel jo je s sekstetom, v katerega je povezal zanimive glasbenike: flavtista Franka Wessa, violinista Joeja Kennedyja, kitarista Howarda Collinsa, basista Marca Johnsona in bobnarja Shellyja Manna. Repertoar je bil sestavljen samo iz Lewisovih skladb.
John Lewis je bil eden najpomembnejših pianistov in skladateljev dvajsetega stoletja. Njegov slog igranja je bil ritmično razgiban, natančen, melodičen in prefinjen. V svojem komponiranju je povzel tudi prvine baročne glasbe – še posebej uspešno v zasedbi Modern Jazz Quartet. Za več desetletij je to postal vodilna zasedba komornega jazza, znamenita po izjemno uspelem zlitju evropske klasične in sodobne jazzovske forme. S svojim uglajenim igranjem in nenazadnje tudi ugledno pojavo – vsi oblečeni v frake in metuljčke – so bili zelo všeč tudi ljubiteljem klasične glasbe.
Skladbe, ki jih je John Lewis namenil svoji primarni zasedbi - Kvartetu Modem Jazz - so bile globoko zasidrane v evropski klasični tradiciji, predvsem baroku, ki je prav tako uporabljal elemente improvizacije. Kvartet Modem Jazz je leta 1958 zasnoval album European Windows, posnel pa ga je ob spremljavi Newyorškega komornega simfoničnega orkestra.
Neveljaven email naslov