Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mihovil Logar se je rodil 6. oktobra 1902 na Reki. Kompozicijo je študiral v Pragi, najprej v razredu Karla Boleslava Jiráka in pozneje pri Jozefu Suku. Ob Mihailu Vukdragoviću, Ljubici Marić, Milanu Ristiću, Stanojlu Rajičiću in drugih je Mihovil Logar pripadal tako imenovani Praški skupini skladateljev, ki je bila izjemnega pomena za razvoj srbske povojne glasbe. Praga je skladateljem odprla pogled na sodobne glasbene tokove, ki so bili aktualni v tedanjih glasbenih središčih v nekdanji Avstro-Ogrski, Franciji in Italiji. Zaradi fašističnega nasilja na Reki se je Logar po študiju v Pragi, leta 1927, preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja.
Mihovil Logar se je rodil 6. oktobra 1902 na Reki. Kompozicijo je študiral v Pragi, najprej v razredu Karla Boleslava Jiráka in pozneje pri Jozefu Suku. Ob Mihailu Vukdragoviću, Ljubici Marić, Milanu Ristiću, Stanojlu Rajičiću in drugih je Mihovil Logar pripadal tako imenovani Praški skupini skladateljev, ki je bila izjemnega pomena za razvoj srbske povojne glasbe. Praga je skladateljem odprla pogled na sodobne glasbene tokove, ki so bili aktualni v tedanjih glasbenih središčih v nekdanji Avstro-Ogrski, Franciji in Italiji. Zaradi fašističnega nasilja na Reki se je Logar po študiju v Pragi, leta 1927, preselil v Beograd. Tam je ostal do konca življenja.
Najbolj vznesena glasba najmogočnejšega vseh simfoničnih slogov do zdaj, gigantizem nemške cesarske pozne romantike je glasbeno spremljal vzpon tako nemškega kot avstro-ogrskega cesarstva med najmočnejše države sveta. Namenili sta se izzvati ves preostali svet in mu zavladati. Kako se je zgodovina odvijala, je znano. Čeprav se je nemška umetnost na to dogajanje ves čas odzivala, se pa nihče ni tako boleče, brez milosti in s zvrhano mero trpkosti, groze in popolnega razočaranja kot Wilhelm Furtwängler v svojih treh simfonijah.
Posebna vrlina glasbe Franza Scmidta je njegov slog, ki je izklesan do zadnje podrobnosti, lahko prepoznaven in nikakor ga ni mogoče uvrščati med eklekticizme ali konservativizme. To je glasba, ki je čvrsto zasidrana v času svojega nastanka, ki ga na presenetljivo umirjeni ravni oriše kot popolno nasprotje njej sodobni glasbi divjih dvajsetih.
Simfonija v cis-molu Hansa Pfitznerja iz leta 1933 je ena najboljših skladb poznoromantičnega sloga "temno žarečih barv". Poznamo ga prek zgodnjih opusov Arnolda Schönberga, kot je Ozarjena noč, ali pa poznih opusov Richarda Straussa, kot so Metamorfoze za godalni orkester ali Štiri poslednje pesmi, bodisi prek najzgodnejših orkestrskih del Nikolaja Mjaskovskega ali klasičnih del Jeana Sibeliusa.
Alpska simfonija Richarda Straussa je verjetno najrazkošnejša in najveličastnejša orkestrska umetnina tega znamenitega Bavarca. Alpska simfonija pa je kljub imenu simfonija njegova zadnja in obenem najobširnejša simfonična pesnitev. Zvočno dogajanje je strnjeno v več kot petdeset minut nepretrganega glasbenega toka, ki pa je zelo jasno členjen s točkami, ki imajo povsem programske oznake. Celotno delo ima jasen glasbeni program – bilo naj bi zvočni prikaz vzpona v Alpe od jutra do mraka.
Nemška simfonija pozne romantike za svoje razumevanje zahteva poznavanje celotnega nemškega kulturnega prostora, ki v umetnosti zvoka kaže zavidljivo enovitost in zaokroženost, čeprav so ustvarjalci pogosto prihajali iz politično ločenih, kdaj tudi sprtih okolij. Čeprav še zdaleč ne moremo govoriti o tako enoviti glasbeni usmeritvi kot na primer pri klasicizmu Prve dunajske šole, je vseeno kateri koli izdelek te nemške pozne romantike jasno prepoznaven tako v soju izročila treh velikih B-jev: Bacha, Beethovna, Brahmsa, kot tudi v okviru kulturnega prostora in izročila, v katerem je nastal. Pozni romantizem je v svojem izhodišču značilno dete zgodovinskega trenutka: govor je namreč o umetnosti, ki izraža podobo dveh močnih cesarstev z vladajočim nemškim slojem, ki se v svoji duhovni podstati naslanja na veliko izročilo nemške filozofije od Kanta naprej.
Posvečamo se obdobju po drugi svetovni vojni, torej času, ki simfoniji ni bil nenaklonjen le v Franciji, ampak kar po vsem svetu. Čeprav že davno tega ne več modna ali trendovska oblika zvočne izpovedi, simfonija še vedno privlači vrhunske glasbene ustvarjalce vsega sveta, jim vzbuja najgloblje spoštovanje in občudovanje, in venomer se pojavljajo presenetljiva, lahko rečemo kar genialna dela te veličastne glasbene oblike.
Posvečamo se obdobju po drugi svetovni vojni, torej času, ki simfoniji ni bil nenaklonjen le v Franciji, ampak kar po vsem svetu. Čeprav že davno tega ne več modna ali trendovska oblika zvočne izpovedi, simfonija še vedno privlači vrhunske glasbene ustvarjalce vsega sveta, jim vzbuja najgloblje spoštovanje in občudovanje, in vendar se pojavljajo presenetljiva, lahko rečemo kar genialna dela te veličastne glasbene oblike.
Posvečamo se obdobju po drugi svetovni vojni, torej času, ki simfoniji ni bil nenaklonjen le v Franciji, ampak kar po vsem svetu. Čeprav že davno tega ne več modna ali trendovska oblika zvočne izpovedi, simfonija še vedno privlači vrhunske glasbene ustvarjalce vsega sveta, jim vzbuja najgloblje spoštovanje pa občudovanje, in venomer se pojavljajo presenetljiva, lahko rečemo kar genialna dela te veličastne glasbene oblike.
Posvečamo se obdobju po drugi svetovni vojni, torej času, ki simfoniji ni bil nenaklonjen le v Franciji, ampak kar po vsem svetu. Čeprav je simfonija že davno tega ne več modna ali trendovska oblika zvočne izpovedi, še vedno privlači vrhunske glasbene ustvarjalce vsega sveta, jim vzbuja najgloblje spoštovanje pa občudovanje, in neprenehoma se pojavljajo presenetljiva, lahko rečemo kar genialna dela te veličastne glasbene oblike.
Posvečamo se obdobju po drugi svetovni vojni, torej času, ki simfoniji ni bil nenaklonjen le v Franciji, ampak kar po vsem svetu. Čeprav že davno ni več modna ali trendovska oblika zvočne izpovedi, simfonija še vedno privlači vrhunske glasbene ustvarjalce vsega sveta ter jim vzbuja najgloblje spoštovanje in občudovanje. Venomer se pojavljajo presenetljiva, lahko rečemo kar genialna dela te veličastne glasbene oblike.
Skladbe Nebojše Jovana Živkoviča so nepogrešljiv del repertoarja za tolkala, vendar ne piše samo za te instrumente. Leta 2000 je angleška tolkalka Evelyn Glennie ob spremljavi orkestra Northern Sinfonie v Angliji krstno izvedla njegov Koncert za tolkala in orkester št. 1. Sledila je turneja. Na njej ga je solo hornist tega orkestra Peter Francomb, ki je bil navdušen nad koncertom, vprašal, ali bi zanj napisal Koncert za rog.
Nebojša Jovan Živković je pridobil sloves enega najboljših solistov na marimbi in drugih tolkalih. Živkovi svoje mojstrovine izvaja na koncertih po vsem svetu. Navdih za skladanje dobiva v različnih deželah in glasbenih koreninah ter kulturah.
"Točno tam, kjer se stikata vzhod in zahod, zemlja in nebesa, je tudi globoka izraznost Živkovićeve glasbe. Povezava ritma in melodije, razumnosti in fantazije, balkanske ljudskosti in natančnosti evropske šole. Je samozavesten in karizmatičen skladatelj in ima pravo mero talenta, sugestivnosti in inteligence," je o skladatelju in tolkalistu Nebojši Jovanu Živkoviću napisal muzikolog in direktor Izraelskega centra za glasbo Dušan Mihalek.
V Nemčiji živeči skladatelj in poustvarjalec Nebojša Jovan Živković je izredno vpliven v svetu tolkal, njegove skladbe so med najbolj izvajanimi, vsako leto jih izvedejo kakih 300. S svojimi skladbami za marimbo in preostala tolkala je postavil nova merila za igranje na te instrumente, njegove privlačne in temperamentne interpretacije pa so vplivale na generacije izvajalcev na to glasbilo.
Nebojša Jovan Živković sodi med vrhunske soliste na marimbi in združuje komponiranje in virtuozno izvajanje na tolkalih. Na koncertih izvaja vedno le svoja dela, tako kot so jih v 19. stoletju na primer Paganini, Chopin in Liszt. Rojen je bil v Srbiji leta 1962, pri 18-ih je odšel v Nemčijo študirat tolkala, glasbeno teorijo in kompozicijo, najprej v Mannheim, potem pa v Stuttgart, kjer je dokončal tudi podiplomski študij.
Po koncu sodelovanja med Straussom in Zweigom zaradi političnih okoliščin je skladatelj našel novega libretista v razgledanem dunajskem teatrologu in pisatelju Josefu Gregorju, ki je napisal besedila za naslednje tri Straussove opere: Dan miru, Dafne in Danajina ljubezen.
Arabella poleg Kavalirja sodi med Straussova najbolj priljubljena dela. Sedemdesetletni skladatelj v tem svežem in zanosnem glasbenem delu še ni kazal nobene utrujenosti. Morda se nam zdi glasba v tej operi na začetku tridesetih let našega stoletja anahronistična, toda nesporno prihaja iz srca in sega v srce. V tej pozni stvaritvi je Strauss znova izpričal, da je mojster melodije. Vse je na svojem mestu in se organsko povezuje v prikupno melodijo.
Richard Strauss je dva meseca po nadvse uspeli predstavi Kavalirja z rožo marca leta 1911 pisal libretistu Hugu von Hofmannsthalu: "Če bova še kdaj sodelovala pri čem velikem, bo moralo imeti pisano, čvrsto vsebino. Razmišljam o čarobni pravljici, v kateri nastopata dva moška in dve ženski. Prva naj bi pripadala vilinskemu svetu, druga pa bi bila sicer nenavadna, toda s tega sveta."
Elektra v Straussovem opusu pomeni vrh v kompozicijskem in tehničnem pogledu. Nobeno njegovo glasbenoodrsko delo ni tako zelo odvisno od simfonične tehnike kot to. Analogno postopku vodilnega motiva v Salomi imajo tudi tu osebe, njihova čustva in dejanja svoje prepoznavne znake. Ustrezno vsebini besedila je Straussova glasbena tragedija najbolj divji spev sovraštva, kar jih pozna operna literatura.
Nemčija je ob vstopu v 20. stoletje dobila svojega najpomembnejšega in najplodovitejšega opernega skladatelja z Richardom Straussom. Njegov glasbeni izraz je kljub drznosti zgodnejših stvaritev, ki so pomembno pripravljale nastop moderne, ostal poznoromantičen vse do njegovih zadnjih del. Ustvarjati je začel opirajoč se na tradicijo Berlioza, Liszta in Wagnerja, to pa je vsebinsko in oblikovno obogatil še s pomembnimi novimi elementi. Na opernem področju je zbudil pozornost svetovne javnosti šele po štiridesetem letu, potem ko se je že proslavil s številnimi simfoničnimi pesnitvami, v katerih je razvil čudovito barvno bogastvo.
Neveljaven email naslov