Franko je osvojil prvo medaljo na zimskih olimpijskih igrah za Jugoslavijo in s tem tudi za Slovenijo. V tistih dneh je bil tudi prvi, ki je bil za Sarajevčane več vreden od bureka ("Volimo Jureka više od bureka").

14. februarja 1984 še ni dopolnil 22 let in ni bil med glavnimi favoriti. Tudi med Jugoslovani oz. med Slovenci je bil šele tretji adut. Boris Strel je decembra 1981 dobil veleslalom v Cortini, na svetovnem prvenstvu v Schladmingu leta 1982 pa je osvojil bron. Bojan Križaj je bil na začetku kariere celo uspešnejši v veleslalomu kot v slalomu, kar sedemkrat je stal na stopničkah svetovnega pokala.

Švicar Julen rešil 23 stotink naskoka
Na Bjelašnici se je zbralo ogromno slovenskih navijačev, ki so prišli na svoj račun. Po prvi vožnji je vodil Švicar Max Julen, drugi je bil Andreas Wenzel iz Lihtenštajna, tretji pa Avstrijec Franz Gruber. Franko je bil četrti (za zmagovalnim odrom je zaostajal le 12 stotink), Strel pa peti, le osem stotink za Frankom.

Pričakovanja pred drugo vožnjo so bila velika. Franku je uspela življenjska vožnja. Prevzel je vodstvo, Gruber in Wenzel sta zaostala, Julenu pa je le uspelo rešiti 23 stotink naskoka. Strel je končal na petem mestu, Križaj pa na devetem.

V svetovnem pokalu trikrat tretji
Smučar iz Solkana je v svetovnem pokalu tekmoval med letoma 1979 in 1985. Trikrat je zasedel tretje mesto, v veleslalomu v Les Diableretsu v Švici decembra 1983, dvakrat pa je bil v tej sezoni tudi tretji v superveleslalomu (Val d'Isere in Oppdal). Po koncu sezone 1984/85 je zaradi težav s kolki končal kariero.

Planinski dom na Trebeviću nosi njegovo ime
Po karieri je 25 let preživel v tujini, največ v ZDA in na Japonskem, srebrna medalja iz Sarajeva mu je odprla številna vrata v poslovni svet, kjer se je odlično znašel. Na planini Trebević nad Sarajevom je zrasel planinski dom z njegovim imenom, leta 2020 pa je postal tudi častni meščan Sarajeva. Z ženo Simono Vodopivec Franko imata dva otroka.

Epski Bolero v Zetri – Jayne Torville in Christopher Dean prejela 12 šestic
Za enega najbolj nepozabnih nastopov iger v Sarajevu sta poskrbela Jayne Torville in Christopher Dean. Umetnostna drsalca iz Nottinghama sta navdušila polno dvorano Zetra. Gledalci so sedeli tudi na stopnicah, da bi videli njun nastop na Bolero Mauricea Ravela. Zapletene korake sta izvajala brezhibno in sinhrono. Koraki in koreografija so se imenitno ujeli s skladbo.

Prejela sta 12 ocen 6 in šest ocen 5,9. Vsi sodniki so jima dali popolno šestico za umetniški vtis. To je bil najbolje ocenjen nastop v zgodovini olimpijskih iger. V Veliki Britaniji si je nastop ogledalo več kot 24 milijonov gledalcev, kar je eden izmed najbolj gledanih športnih prenosov v zgodovini.

Najstniški poljub na avtobusu
Po tej sanjski predstavi sta postala svetovni zvezdi. Angleški rumeni mediji so kar tekmovali, kdo bo drzneje napovedal poroko. Nikoli nista bila par zunaj ledenih ploskev, čeprav se je v športnih krogih veliko govorilo in špekuliralo o tem.

"Leta 1975 sva se z avtobusom peljala na tekmo angleškega nogometnega prvenstva. Poljubila sva se in nato nikoli več nisva govorila o tem. Imela sva le 14 let in bila sva prava najstnika. Takrat ne razmišljaš za naprej," je povedala Torvill v pogovoru za Radio Times.

Vrnitev z bronom v Lillehammerju
Štirikrat sta postala tudi svetovna prvaka, mesec dni po zlatu v Sarajevu sta na svetovnem prvenstvu v Ottawi prejela 13 ocen 6. Po številnih uspehih sta se odločila, da se preizkusita med profesionalci, nato pa sta se vrnila leta 1994, ko sta najprej januarja v Københavnu postala evropska prvaka, na nepozabnih igrah v Lillehammerju pa sta osvojila bron. Zmagala sta Rusa Oksana Griščuk in Jevgenij Platov.

Ob 30-letnici nepozabnega nastopa sta februarja 2014 znova navdušila v Zetri.

Snežna kraljica Igmana Marja-Liisa Hämäläinen dobila vse tri posamične tekme
Kraljica iger v Sarajevu je postala Marja-Liisa Hämäläinen, ki je v središču Veliko polje na Igmanu osvojila tri posamične zlate medalje, s finsko štafeto pa je bila tretja.

Veliki kristalni globus je osvojila že v sezoni 1982/83, v Sarajevo pa je pripotovala kot vodilna v svetovnem pokalu in upravičila vlogo favoritinje na 10 km. Raiso Smetanino iz Sovjetske zveze je prehitela za 18 sekund. Sledili sta zmagi na pet kilometrov in tudi v maratonu na 20 km. V štafeti 4 x 5 km so Pirkko Määttä, Eija Hyytiäunen in Marjo Matikainen preveč zaostale za Norveško in Češkoslovaško, zato je bil tudi bron na koncu lep uspeh, čeprav sta do srebra zmanjkali le dve sekundi.

Velika specialistka za klasični slog se je veselila srebra tudi na igrah v Calgaryju s finsko štafeto, piko na i sijajni karieri pa je postavila v Lillehammerju, ko je pri 38 letih osvojila bronasti odličji na pet km klasično in na 30 km klasično. V maratonu je dobila vsaj tako glasen aplavz kot zmagovalka Manuela Di Centa.

V Sarajevu je dve bronasti medalji osvojil tudi Harry Kirvesniemi. Z Marjo-Liiso sta se leta 1984 tudi poročila. Skupaj sta zelo uspešno nastopala v devetdesetih letih, leta 2011 pa sta se ločila.

Ulaga zaradi prevelike nervoze pogorel
Skakalni center Igman Malo polje je gostil tekme v smučarskih skokih in nordijski kombinaciji. 70- in 90-metrsko skakalnico sta skonstruirala inženirja Janez in Vlado Gorišek. Pričakovanja Slovencev pred prvo tekmo na srednji skakalnici so bila velika. Primož Ulaga je bil v odlični formi, v Lake Placidu se je 17. decembra 1983 veselil tretje zmage v svetovnem pokalu. Skakalnico je odlično poznal, reprezentanca je veliko trenirala na prizorišču iger in skakalci so bili že naveličani dnevne rutine.

Na tekmi 12. februarja 1984 se je zbralo več kot 70.000 gledalcev (omejitve niso bile tako stroge kot danes), številni avtobusi so pripeljali navijače iz Slovenije. Pred 40 leti še niso skakali z zaletne rampe, ampak so se odrinili od strani in skušali hitro najti pravi oprijem v smučini. Ulaga je bil preveč nervozen, slabo se je odrinil, komaj naravnal smuči, nato pa popolnoma zgrešil odskok in pristal pri 59 metrih. Po prvi seriji je bil zadnji, v finalu (vseh 58 skakalcev je nastopilo v obeh serijah) pa je z 82,5 metra prehitel le Španca Angela Janiqueta.

Weissflog prvak na srednji, Nykänen pa na veliki skakalnici
Jens Weissflog je bil po prvi seriji na drugem mestu. Matti Nykänen je imel 3,6 točke prednosti. V finalni seriji je 19-letni skakalec Nemške demokratične republike s 87 metri ugnal Finca za tri metre in s prednostjo 1,2 točke osvojil zlato medaljo. Tretji je bil Finec Jari Puikkonen. Najboljši Jugoslovan je bil Vasja Bajc na 17. mestu.

Na veliki skakalnici (kritična točka je bila pri 112 metrih) je bil 18. februarja 1984 Nykänen razred zase. V prvi seriji je s 116 metri postavil rekord skakalnice, tudi v finalu je bil s 111 metri najdaljši. Weissflog je na drugem mestu zaostal kar za 17,5 točke, tretji je bil Pavel Ploc iz Češkoslovaške. Jugoslovani oz. Slovenci so znova ostali brez elitne deseterice. Tomaž Dolar je končal na 11. mestu, Ulaga je bil 13., Bajc pa 15.

"Bolha iz Fichtelberga" osvojil tudi škarjasto tehniko
Weissflog je imel sanjsko sezono 1983/84. Poleg olimpijskega zlata in srebra v Sarajevu je dobil tudi prestižno novoletno turnejo in osvojil veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Imel je idealno postavo za smučarskega skakalca. Ker je tehtal najmanj med vsemi vzhodnonemškimi skakalci, so ga klicali bolha iz Fichtelberga.

Reprezentanca Nemške demokratične republike je v Sarajevo potovala z vlakom, vožnja pa je trajala kar 36 ur. Weissflog je prišel na skakalnico zelo sproščen, saj je spoznal številne športnike iz drugih panog in si ni pretirano belil glave s pripravo na tekmo.

V izjemni karieri je Weissflog dobil 33 tekem za svetovni pokal. Odlično mu je uspel tudi prehod v škarjasto tehniko skakanja, ki je številnim skakalnim asom povzročala ogromno težav, nekateri so morali tudi končati kariero. Na olimpijskih igrah je blestel tudi februarja 1994 v Lillehammerju, kjer je na veliki skakalnici šokiral domačega favorita Espena Bredesena. Nemci so osvojili zlato medaljo tudi na ekipni tekmi, potem ko je Masahiko Harada naredil veliko napako v finalni seriji. Novoletno turnejo je dobil kar štirikrat, zadnjič v sezoni 1995/96, ki je bila tudi njegova zadnja.

Matti Nykänen – kratka pot od človeka ptiča do padlega angela
Nykänen je z 20 leti v Sarajevu osvojil dve medalji, nato pa je prevladoval na igrah v Calgaryju leta 1988, ko je zanesljivo osvojil vsa tri zlata odličja. Uspel mu je veliki met, ki ga do danes ni še nihče ponovil. V svetovnem pokalu je dobil 46 tekem, kar je bil dolgo rekord. Štirikrat je dvignil veliki kristalni globus, v osemdesetih letih je bil najboljši skakalec sveta. "Človek ptič", "leteči Finec" in "padli angel" – to so vzdevki, ki so spremljali Nykänena, preden je poniknil v dogodkih razburkanega življenja.

Že med kariero je velikokrat pregloboko pogledal v kozarec, a so trenerji vse to radi spregledali, saj je bil na skakalnicah razred zase. Po koncu kariere leta 1991 je šla njegova življenjska pot strmo navzdol. Polnil je stolpce rumenih medijev, nastopal je v nočnih klubih, pevska kariera je bila zelo neuspešna. Zapravil je večji del premoženja in prodal osvojene medalje, bil je tudi natakar. Zaradi pretepa s prijateljem je moral marca 2004 v zapor. Ta ga ni popravil, septembra 2005, teden dni po izpustu, je bil znova na zagovoru na policiji, ker je pod vplivom alkohola pretepal ženo. Za 16 mesecev je moral v zapor zaradi istih razlogov tudi leta 2009. Nazadnje je imel na spletu svojo kuharsko oddajo. Štirikrat se je ločil in nato še petič poročil leta 2014. Zdravstvene težave so se stopnjevale in 4. februarja 2019 je umrl pri 55 letih.

Brata dvojčka Phil in Steve Mahre zavzela slalomski prestol
Zadnji dan olimpijskih iger je bil na sporedu slalom na Bjelašnici. 19. februarja 1984 sta za izjemno zgodbo poskrbela ameriška brata dvojčka, Phil in Steve Mahre. Phil je za 21 stotink prehitel brata Steva, nato pa le kakšno uro po zlati medalji še prvič postal oče, žena Holly je rodila sina.

Steve je imel po prvi vožnji kar 70 stotink naskoka pred bratom. V drugi vožnji je naredil preveč napak in bil na koncu drugi. Brata sta se že teden dni po slalomski tekmi na Bjelašnici odločila za konec kariere pri 26 letih.

Phil in Steve Mahre sta odraščala v družini z osmimi otroki. Bila sta peti in šesti otrok. Phil je od svojega brata dvojčka starejši štiri minute.

Phil Mahre je dobil 23 tekem za svetovni pokal, med letoma 1981 in 1983 je trikrat zapored dvignil veliki kristalni globus. Najbolj sladke skupne zmage se je veselil leta 1981, ko je za šest točk ugnal legendarnega Ingemarja Stenmarka. V svetovnem pokalu je dobil 23 tekem.

Phil se je leta 2006 želel vrniti v beli cirkus. Pri 49 letih se je poskušal uvrstiti na ameriško prvenstvo. Ni mu uspelo, po poškodbi kolena pa ni več poskušal.

Hoppe in Schauerhammer potrdila prevlado NDR-a v bobu
Na Trebeviću so zgradili stezo za bob in sankanje. Tekmovalci iz Nemške demokratične republike so pobrali vso smetano v bobu. Wolfgang Hoppe in Dietmar Schauerhammer sta bila najboljša v dvosedu, nato pa sta skupaj z Rolandom Wetzigom in Andreasom Kirchnerjem osvojila že zlato medaljo v štirisedu.

Schauerhammer je bil tudi odličen atlet, štirikrat je bil nemški prvak v peteroboju v dvorani, v deseteroboju pa ni bil med najboljšimi v Evropi in ni se mu uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Moskvi leta 1980. Leto zatem se je odločil, da se posveti bobu, in ni mu bilo žal. Bob štirised je veljal za posebno prestižno disciplino in leta 1984 so bili olimpijski prvaki iz Sarajeva izbrani za ekipo leta v NDR-u.

Še precej uspešnejši je bil Hoppe, ki je na igrah v Calgaryju leta 1988 osvojil še dve srebrni medalji. V dvosedu je nastopil skupaj z Bogdanom Musiolom. V štirisedu so Schauerhammer, Hoppe, Musiol in Ingo Voge zasedli drugo mesto, boljši so bili Švicarji. Hoppe je bil leta 1992 nosilec nemške zastave na odprtju iger v Albertvillu. To je bila prav posebna čast, saj je športnik iz NDR-a prvi nosil zastavo združene Nemčije. S štirisedom je osvojil srebro, nato pa še bron v Lillehammerju leta 1994.

V hitrostnem drsanju štiri medalje za Karin Enke
Karin Enke je bila najboljša športnica iz Nemške demokratične republike v zgodovini zimskih olimpijskih iger. Osvojila je tri zlate, štiri srebrne in eno bronasto medaljo v hitrostnem drsanju.

Z 18 leti je presenetljivo postala olimpijska zmagovalka na 500 metrov na igrah v Lake Placidu leta 1980. V Sarajevo je pripotovala v vlogi favoritinje in na ledenem stadionu Zetra osvojila medalje na vseh štirih razdaljah. Na 1500 metrov je učiteljica telesne vzgoje iz Dresdna postavila tudi svetovni rekord (2:03,42). Na 1000 metrov je bila najboljša z olimpijskim rekordom 1:21,61. Reprezentanca NDR-a je popolnoma prevladovala. Christa Rothenburger je bila najboljša na 500 metrov, Enke je zaostala 26 stotink. Na 3000 metrov je prav tako osvojila srebro, zlata medalja je pripadla Andrei Schöne.

Tudi zunaj ledenih ploskev je imela pestro življenje. Kar štirikrat se je poročila. Imela je različne priimke, medalje na velikih tekmovanjih je osvajala kot Karin Busch, Karin Kania in Karin Richter. Njena zbirka je res impresivna, na svetovnih prvenstvih je zbrala kar 11 zlatih medalj. Veljala je za najboljšo nemško hitrostno drsalko vse do Gunde Niemann, ki je podrla tudi njene rekorde.

Boucher nosil kanadsko zastavo in osvojil dve zlati medalji
Med hitrostnimi drsalci je blestel Kanadčan Gaetan Boucher. Želel je postati hokejist, a se je preizkusil na državnem prvenstvu v hitrostnem drsanju in osvojil naslov prvaka. Leta 1980 v Lake Placidu je Američan Eric Heiden osvojil vseh petih zlatih medalj. Na 1000 metrov je Boucher osvojil srebrno medaljo.

Leta 1983 si je zlomil gleženj in nekaj časa je kazalo, da ne bo nastopil v Sarajevu. Dovolj hitro je okreval in nosil kanadsko zastavo na odprtju na stadionu Koševo. Olimpijski prvak je postal na 1000 in 1500 metrov, na 500 metrov pa je zasedel tretje mesto.

Vedno je bil zaljubljen v hokej, sanje je izpolnil njegov sin Jean-Francois, ki je uspešno igral v nemški Ligi DEL za Ingolstadt in Köln.

Gunde Svan temelje velike kariere postavil v Sarajevu
V tekaškem središču Veliko polje na Igmanu je prav v vseh štirih disciplinah medaljo osvojil Gunde Svan. 22-letni Šved je bil na 30 km tretji. Prehitela sta ga Nikolaj Zimjatov in Aleksander Zavjalov iz Sovjetske zveze. Na 15 km je postal najmlajši olimpijski zmagovalec do takrat. Švedska štafeta je prav tako osvojila prvo mesto, v maratonu na 50 km pa je zadnji dan iger zasedel drugo mesto. Za 4,9 sekunde ga je ugnal rojak Thomas Wassberg.

Svan je bil najboljši smučarski tekač osemdesetih let. Petkrat je osvojil veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu (1984–86, 1988 in 1989). Zbral je tudi sedem zlatih medalj na svetovnih prvenstvih.

Sredi devetdesetih let se je preizkusil kot voznik relija in osvojil tudi naslov švedskega prvaka. Postal je tudi prepoznaven televizijski obraz. Vodil je nekaj zabanih oddaj in tudi žrebanje lota na švedski televiziji.