OECD je leta 1968 objavil poročilo z naslovom Možnosti in težave razvoja turizma v kontinentalni Jugoslaviji, kjer je bilo prvič omenjeno, da ima Jugoslavija, še posebej regija okoli Sarajeva, ugodne razmere za razvoj zimskih športov. To je bil čas, ko so videli sneg le na vrhovih planin v okolici mesta. Prvi načrti so bili, da bi se potegovali že za zimske olimpijske igre 1976 ali 1980, a se niso izšli. Modernizacija mesta v okviru projekta Zaščita in človek, v okviru katerega so izvedli velike infrastrukturne izboljšave, pa je mestu omogočila, da se poteguje za kandidaturo, in tako so se odločili za kandidaturo za OI 1984.

Marca 1977 je bil pripravljen predlog za kandidaturo, ki so ga predstavili predsedstvu BiH-a, 14. oktobra so mediji prvi uradno poročali, da se bo Sarajevo potegovalo za OI. Ker je bilo časa za prijavo zelo malo, so na Mednarodni olimpijski komite uspešno vložili prošnjo za podaljšanje roka za vložitev kandidature s 1. decembra na 31. december. Zavihali so rokave in do sredine decembra izpolnili vse vprašalnike in potrdili lokacije športnih in drugih objektov za izvedbo iger. 3. januarja 1978 je pisarna MOK-a v Lozani odprla prijavo Sarajeva in jo po vseh preverjanjih potrdila.

Za igre so se takrat potegovali Saporo (Japonska) kot izkušeno prizorišče, Göteborg (Švedska) z močnim finančnim zaledjem in Sarajevo kot skoraj eksotična destinacija.

Zgodovinska odločitev je bila sprejeta maja 1978. 18. maja so namreč v Atenah delegati odločali o prireditelju. V prvem krogu je največ glasov dobil favorit Saporo – 33 glasov, sledilo je Sarajevo z 31 glasovi, Göteborg jih je prejel 10, ena glasovnica je bila neveljavna. Ko je Göteborg v 2. krogu odpadel – ob morebitnem izboru bi stroški logistike stali ogromno, saj so bila prizorišča zelo narazen –, je sledilo veliko presenečenje: zimske igre čez šest let bo gostilo Sarajevo, ki je prejelo 39 glasov, tri glasove več kot Saporo. "Sarajevo, Jugoslavija, bo gostitelj zimskih olimpijskih iger 1984," je naznanil takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja lord Killanin.

"Bil sem v skupini jugoslovanskih novinarjev in resnično nismo pričakovali, da bo v konkurenci s Saporom in Göteborgom Sarajevo dobilo tako velik športni dogodek. 18. maja 1978 je v hotelu Karavel predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja lord Killanin prišel pred novinarje celotnega sveta in sporočil, da je Sarajevo dobilo organizacijo 14. zimskih olimpijskih iger. V tem trenutku sem začel teči in v petih sekundah sem po telefonu dobil Sarajevo. Takrat je Sarajevo prvič v zgodovini prekinilo radijski program, da sem lahko povedal en sam stavek: 'Na današnjem zasedanju Mednarodnega olimpijskega komiteja je Sarajevo dobilo organizacijo 14. olimpijskih iger leta 1984.' Ta novica se je hitro razširila po celotni Jugoslaviji in od takrat je Sarajevo postalo veliko gradbišče," se je zgodovinskega dne pred petimi leti v radijski oddaji Sami naši spominjal Nikola Bilić, bosensko-hercegovski športni novinar, ki bo za vedno ostal v spominu kot poročevalec nepričakovane novice.

Državo je zajela evforija, čestitke so vrele z vseh koncev sveta. Hitro pa so zabrneli tudi gradbeni stroji, kajti pred gostitelji je bila zahtevna naloga izgradnje ali obnove vseh potrebnih objektov. Sarajevo je postalo ogromno gradbišče, saj je bilo treba z ničle zgraditi večino potrebne infrastrukture. V tistem trenutku je mesto premoglo le eno ledeno ploskev v kompleksu Skenderija, skromno smučarsko središče na Jahorini in nekaj tekaških prog na Velikem polju.

Pri pripravi in gradnji objektov so sodelovala tudi številna slovenska podjetja, Iskra, Elan, Gorenje in Rašica so le nekatera izmed njih. Skakalnice na Igmanu sta projektirala brata Gorišek, več o tem pozneje, alpske proge pa so bile delo Petra Lakote, če naštejem le nekaj najbolj odmevnih projektov.

V treh letih – vsa glavna infrastruktura je bila postavljena do jeseni 1982, več kot leto dni pred igrami – so zgradili od športne dvorane Zetra (leta 2010 so jo preimenovali v dvorano Juana Antonia Samarancha, predsednika MOK-a v času iger), steze za bob in sankanje na Trebeviću, skakalnic na Igmanu, žičnic na Bjelašnici in Jahorini, olimpijskih vasi Dobrinja in Mojmilo do novinarskega središča na Skenderiji in še 28 zimskošportnih centrov. Leta 1947 zgrajen mestni stadion Koševo s kapaciteto 45.000 sedežev, kjer je potekalo slavnostno odprtje OI, pa so popolnoma obnovili. V bližini stadiona Koševo je bila zgrajena olimpijska dvorana Zetra s kapaciteto 8500 gledalcev za del prireditev v hokeju na ledu in umetnostnem drsanju ter sklepno slovesnost. Ob dvorani je bila zgrajena tudi proga za hitrostno drsanje. Kompleks Skenderija, ki stoji v bližini, je bil za igre prenovljen in razširjen tako, da je vključeval še eno drsališče s kapaciteto 8500 sedežev, ki je gostilo tudi druge dogodke v hokeju in umetnostnem drsanju, glavno tiskovno središče in trg za podelitev medalj, ki je bil prvič v notranji dvorani.

Ob tem so zgradili tudi za 160 kilometrov cest, da bi izboljšali dostop do gorskih območij iz Sarajeva ali jih povezali med seboj. Prenovljena sta bila mestna železniška postaja in sarajevsko mednarodno letališče ter zgrajen mednarodni terminal.

Gradila je vsa Jugoslavija, saj so igre predstavljale tudi izvrstno razvojno priložnost. 24. aprila 1980 je bil ustanovljen organizacijski odbor iger, v katerem je bilo 79 članov, na njegovem čelu pa sta bila predsednik Branko Mikulić in generalni sekretar Ahmed Karabegović.

Igre so sofinancirali tudi prebivalci BiH-a, namreč med letoma 1982 in 1984 so vsem zaposlenim od plače trgali 0,2 odstotka, prebivalcem Sarajeva pa 0,3 odstotka plače. S tem se je v blagajno iger nateklo 1,2 milijarde jugoslovanskih dinarjev, kar je bilo takrat, ko je bila v Jugoslaviji precej visoka inflacija, preračunano približno 28,28 milijona današnjih evrov.

Izgradnja infrastrukture in nakup potrebne opreme sta stala 8,63 milijarde dinarjev: dvorana Zetra je stala 970 milijonov dinarjev, izgradnja smučarskih prog 600 milijonov, drsališče in osrednje tiskovno središče 500 milijonov, steza za bob 560 milijonov, proga za hitrostno drsanje 400 milijonov in skakalnice 340 milijonov dinarjev. Še več kot milijardo in pol je organizacijski odbor namenil tudi za izgradnjo telekomunikacijske mreže, modernizacijo in povečanje sarajevskega letališča, obnovo in gradnjo cest, 23 športnih in še drugih stavb.

Nekatera prizorišča so preizkusili že v letu pred igrami, na nekaterih so potekala tekmovanja že pred igrami, da so preverili njihovo uporabnost in vadili organizacijo.

Sama organizacija iger je stala 142,6 milijona takratnih dolarjev, polovico prihodkov je predstavljala prodaja pravic za TV-prenos. Skupno so prihodki znašali okoli 203 milijone dolarjev, stroškov je bilo za 177 milijonov dolarjev, tako da so igre prinesle dobiček 12 milijonov dolarjev.

Mrzlica pred igrami je rasla iz meseca v mesec. Mesto in okolica sta hitro spreminjala svojo podobo.

Februarja 1984 sta mesto in celotna Jugoslavija dihala za olimpijske igre. Tik pred igrami je organizatorje zelo skrbelo pomanjkanje snega, vse pa se je obrnilo na glavo dan pred slavnostnim odprtjem. Zapadlo je tako veliko snega, da ga pristojne oblasti same niso mogle odmetati, zato so na pomoč priskočili meščani in očistili ulice in pločnike.

Strokovnjaki so ocenili, da je igre prek zaslonov gledalo več kot dve milijardi ljudi po vsem svetu, več deset tisoč pa seveda tudi v živo. Zaposleni v BiH-u, ki so jim dve leti trgali od plače, so prav tako dobili vstopnice za tekme, odvisno od višine prispevka. Zlati donatorji, to so bili tisti, ki so jim odtrgali največ, so si lahko ogledali prestižnejše tekme, kot je bil finale hokeja, drugi so dobili vstopnice za manj pomembne tekme.

Po koncu iger so prizorišča postala turistične destinacije, nekatere bolj, druge manj uspešne, vse pa se je končalo z vojno v BiH-u v letih 1991–1995, ko je bila večina infrastrukture, ki je bila uporabljena za igre, poškodovana ali uničena. Nekaterim jim je v zadnjih desetletjih že uspelo nadeti novo podobo in odpreti novo poglavje, številni objekti pa žal še danes propadajo ali samevajo.

V nadaljevanju sledi pregled ključnih objektov.

Koševo

Eno od osrednjih prizorišč je bil stadion Koševo, ki se zdaj imenuje stadion Asima Ferhatovića - Haseja, kjer je 7. februarja potekalo slavnostno odprtje iger. Stadion je bil zgrajen leta 1947, potem pa so ga prenovili leta 1966 in pred igrami leta 1983.

Stadion, ki je bil zgrajen predvsem s prostovoljnim delom tamkajšnjih prebivalcev, stoji na mestu, kjer je bilo prvotno veliko umetno jezero, ki je bilo javno kopališče in ga je napajal potok Koševo (po katerem je stadion dobil ime). Prenova leta 1983 je močno posegla v njegovo podobo in povečala zmogljivost stadiona. Slovesnega odprtja iger, New York Times ga je opisal kot spektakularno, se je udeležilo 45.000 ljudi.

Po koncu iger je stadion postal kraj številnih športnih dogodkov, tako mednarodnih kot lokalnih, kar pa se je z vojno končalo. Kot navajajo bosanski mediji, je bil stadion v času vojne pod nadzorom bosanskih vojakov in tudi v času vojne vihre so na njem redno igrali nogometne tekme. Pogled na okolico stadiona žal razkriva tragične dogodke, nekdanja igrišča okoli stadiona so namreč spremenili v improvizirana pokopališča, kjer so pokopali več tisoč ljudi.

Po vojni so stadion obnovili, leta 1996 so organizirali veliko slovesnost ob koncu prenove. Leto dni pozneje je bil tam koncert skupine U2, isto leto pa je tam potekalo tudi srečanje s papežem Janezom Pavlom II.

Zetra

Tik poleg stadiona je dvorana Zetra, ki so jo začeli graditi junija 1981, načrt zanjo sta pripravila arhitekta Lidumil Alikalfić & Dušan Đapa, ki sta dobila tudi nagrado Borbe za najuspešnejšo rešitev v arhitekturi za leta 1982. Osnovno obliko stadiona sestavlja šest masivnih jeklenih nosilcev, ki podpirajo težo celotne konstrukcije. Nad to kotno modernistično konstrukcijo so bile položene bakrene strešne plošče. Dvorana ima kapaciteto približno 12.000 sedežev.

Kot sta v knjigi Olimpijske steze – enciklopedija zimskih olimpijskih iger, ki je izšla tik pred igrami v Sarajevu, zapisala Evgen Bergant in Branko Tomić, je bilo Koševo že desetletja pred igrami eno od sarajevskih športnih središč, v ospredju pa sta bila nogomet in atletika. Za igre 1984 pa so naredili novo dvorano in spremenili namembnost. Zetra je okrajšava za Zeleno transverzalo, kot se je imenovala koševska dolina, sta še zapisala Bergant in Tomič.

Olimpijska dvorana meri 110 x 90 metrov, celotna površina kompleksa pa je bila 15.000 kvadratnih metrov. Poleg zimskih športov so lahko v dvorani, če je bilo to potrebno, hkrati uporabljali še tri rokometna ali pet košarkarskih igrišč. Načrt je bil, da bi v dvorani lahko pozneje organizirali tudi atletska tekmovanja, zato je bila to prva atletska dvorana v Jugoslaviji, razkrivajo Olimpijske steze. Tik ob dvorani so zgradili še stezo za hitrostno drsanje, v sredini pa je bilo šest teniških igrišč.

Dvorano je slovesno decembra 1982 odprl takratni predsednik MOK-a Juan Antonio Samaranch, po katerem se je dvorana pozneje preimenovala. Njegova naklonjenost do Sarajeva je bila res velika, tudi med vojno je pomagal prebivalcem s pošiljkami hrane in druge pomoči, po koncu vojne pa se je zavzel za obnovo dvorane in pri njej tudi pomagal.

Že takoj po odprtju leta 1982 je dvorana gostila prvo tekmovanje, mladinsko svetovno prvenstvo v drsanju.

Na igrah so v dvorani potekali hokejski turnir in tekmovanje v drsanju, pa tudi sklepna slovesnost ob koncu iger.

Pod športno dvorano Zetra naj bi zgradili velike hladilnice, tak je bil načrt, da bi izkoristili hladilne naprave. "Športne objekte smo zasnovali tako, da bi jih lahko gospodarsko izkoristili. V Zetri je to povezano z večnamenskim skladiščem. Poleti smo prilagodili te skladiščne prostore za klasične namene, zdaj pa pilimo zamisel z ustreznimi jugoslovanskimi podjetji, da bi na tem mestu napravili veliko hladilnico, da bi izkoristili obstoječe instalacije. V prostoru pod stezo za hitrostno drsanje iz tehničnih vzrokov ni mogoče instalirati hladilnega sistema, tako da je to že v vlogi javnega skladišča," je leto dni po igrah za Tednik dejal generalni sekretar olimpijskih iger v Sarajevu Ahmed Karabegović.

Do leta 1991 je bila dvorana prizorišče različnih športov na ledu, potem pa se je začelo njeno žalostno obdobje. Zadnji dogodek v dvorani je bil leta 1991 koncert Yutel za mir. 25. maja 1992 je bila dvorana močno poškodovana, del notranjosti pa so med vojno preuredili v mrtvašnico in skladišče za zdravila in medicinsko opremo. Lesene stole iz dvorane so uporabili za izdelavo krst.

Po koncu vojne so potrdili, da so temelji stavbe stabilni in varni, zato se je začela obnova dvorane, ki je stala več kot 16 milijonov evrov, od tega je več kot polovico prispeval Mednarodni olimpijski komite. Obnova je bila končana leta 1999, v njej pa od tedaj potekajo različni športni dogodki, leta 2014 je bila tudi glavno volilno središče, kjer so šteli glasovnice, gosti pa tudi manjši muzej o zimskih olimpijskih igrah 1984.

Igman

Približno 15 kilometrov jugozahodno od središča Sarajeva stoji gora Igman, kjer so na Malem polju potekale tekme v smučarskih skokih, na bližnjem Velikem polju pa tekmovanja v smučarskih tekih in biatlonu.

Skakalni kompleks na Igmanu je bil zgrajen posebej za olimpijske igre, gradnja skakalnic pa se je začela kmalu po tem, ko je bilo znano, da bo OI gostilo Sarajevo. Med 12 predlogi je bil izbran načrt bratov Gorišek. Skakalnici, velika in majhna, sta bili dokončani decembra 1982.

Prav tako po njunih načrtih so bile zgrajene tudi stavbe okoli skakalnic, med njimi tudi smučarski center in sodniški paviljon. "Le malokje na svetu imajo takšne možnosti za gradnjo skakalnic. Naravni amfiteater Malega polja in gost gozd naokrog zagotavljata tekmovalcem maksimalno varnost in zadržujeta veter. Poleg tega je zelo pomembno, da bo skakalnica zgrajena na kraju, kjer snega ne manjka," sta v knjigi Olimpijske steze Bergant in Tomić citirala Janeza Goriška še pred začetkom iger. Zemeljska dela so se začela spomladi leta 1981, skakalnici pa sta bili dokončani novembra 1982. Prvo tekmovanje je potekalo februarja 1983, ko so preverili, ali je vse pripravljeno za tekme naslednje leto.

"Objekt na Malem polju, obe skakalnici, je prav gotovo eden najlepših na svetu. Naravni amfiteater, v katerega sta brata Gorišek vgradila obe skakalnici, daje videz pravega stadiona," je leta 1983 v oddaji Na sedmi stezi, kjer so analizirali stanje leto dni pred igrami, poročal Franek Trefalt z Radia Slovenija. "Za proge lahko rečemo, da so popolnoma nared, kajti zelo so zahtevne in vsi tekmovalci so menili, da so med klasičnimi na svetu, kar pomeni, da terjajo ves čas preizkušnje veliko dela," je stanje leta 1983 ocenil Evgen Bergant z Dela.

In res, igre so na Igman pritegnile večdesettisočglavo množico. Kar 90.000 gledalcev je hrumelo, ko je na veliki skakalnici zmagal finski zvezdnik Matti Nykänen. Po koncu iger so številni otroci in mladi iz Sarajeva začeli trenirati skoke.

Žal pa se je potem z vojno začelo žalostno obdobje, to je bilo namreč območje hudih bojev med silami bosanskih Srbov in vojsko BiH-a. Sodniški paviljon so mirovne sile Združenih narodov pozneje uporabljale kot nadzorno točko.

Na Velikem polju pa so potekale tekme v smučarskih tekih in biatlonu. Prav na Velikem polju, kot pišeta Bergant in Tomić, so 19. julija 1979, torej štiri leta in pol pred igrami, simbolično zaznamovali začetek gradnje objektov za igre leta 1984. Po tehnični plati je bilo najzanimivejše veliko strelišče za biatlon, ki je bilo skrito pod zemljo. "Zgoraj vidijo smučarji pred puškami samo tanke krožce. To strelišče je eno najsodobnejših na svetu," sta bila navdušena novinarja.

Za potrebe iger so na Igmanu zgradili tudi gorsko olimpijsko vas Igman, kar je bil pogoj za organizacijo iger: da se bodo lahko športniki aklimatizirali in trenirali na visoki nadmorski višini. Šlo je za kompleks v bližini Velikega polja, v njem pa je bil tudi šestnadstropni hotel Igman z več kot 5000 kvadratnih metrov površine, pa tudi restavracije, nočni klub, diskoteka, bari, savna …

Hotel z dramatično linijo je oblikoval Ahmed Džuvić, imel je 162 sob s skupno več kot 500 posteljami, zgradili pa so ga v letih 1981 in 1983. Do začetka vojne je bil kompleks zaželena destinacija smučarskih navdušencev, vojna pa je razvoj končala. Bosanski Srbi so imeli na začetku vojne hotel Igman za strateško točko, leta 1993 je potem hotel prizadel požar. Konec vojne je dočakal uničen, opustošen in tako je bilo nadaljnjih več kot 20 let. Kot poročajo bosanski mediji, so skušali lastniki hotel večkrat prodati, a neuspešno, leta 2022 pa so poročali, da se vendarle obetata njegovo rušenje in gradnja novega hotela.

Še en hotel na Igmanu, manjši hotel Borik, prepoznaven po obliki črke A, tik ob olimpijski vasi je bil med vojno prav tako uničen, a so ga leta 2009 prenovili, njegova vrata pa so še več kot deset let ostala zaprta.

Trebević

Na gori Trebević, kjer so bili že predtem številni turistični objekti, že od leta 1959 je tja vozila gondola, so za olimpijske igre zgradili stezo za bob in sankanje. Organizatorji iger so želeli, da bi bila steza ne le uporabna za tekmovanje, temveč zanimiva tudi za tamkajšnje prebivalce in gledalce, da bi jih približala dogajanju in jih tako privabila k ogledu športa, ki ga morda še niso videli. Potrjen je bil načrt sarajevskega inženirja Gorazda Bučarja, ki je bil po poklicu gradbenik. V številnih zapisih na spletu se pojavlja ime Boreisa Bouchard, ki naj bi bil posledica napačnega zapisa na Wikipediji kot posledica nepoznavanja jezika.

Odprli so jo leta 1982 in je bila takrat najmodernejša na svetu, že štiri mesece po odprtju je na stezi potekalo prvo večje tekmovanje, evropsko prvenstvo v bobu. Bučar je progo zasnoval zelo inovativno, takšna je bila tudi gradnja. Prvič so namreč beton za gradnjo proge za bob brizgali, kar je močno zmanjšalo stroške gradnje.

Premični deli proge so omogočili hitro in preprosto spremembo v eno samo, 1570 metrov dolgo progo, ali tri manjše proge, odvisno od tekmovanja. Kar je progo delalo drugačno, je bilo tudi to, da so jo uporabljali tako za tekme v bobu kot sankanju, kar je bila varčna zasnova po vzoru olimpijske proge v Innsbrucku leta 1976, ki je postala svetovni standard za vse prihodnje zasnove prog za spust.

Danes pa je njena podoba zelo žalostna, med vojno je bila namreč močno uničena, saj je bilo to območje prva bojna linija, gondola je bila uničena že v prvih dneh vojne. Danes je steza, priljubljena točka za risanje grafitov, pogosta točka ogleda za turiste, ki se z gondolo odpravijo na razgledno točko na mesto. A cilji in napori domačinov in oblasti so usmerjeni v to, da bi počasi vendarle območje, ki je od leta 2014 zaščiteno, dobilo lepšo podobo. Pomembno vlogo pri tem je imel tudi ponoven zagon gondole leta 2018.

Olimpijski vasi Mojmilo in Dobrinja

Osrednja olimpijska vas je bila novozgrajeno naselje Mojmilo, jugozahodno od središča Sarajeva oz. severno od Dobrinje. V Mojmilu je bilo približno 600 stanovanj, kjer je med igrami stanovalo več kot 2200 športnikov. Glavni projektant tega stanovanjskega kompleksa je bil arhitekt Milan Medić, ki ga je končal v 20 mesecih, zgrajen je bil septembra 1983. Zasnoval je osrednji trg, iz katerega se v štirih smereh širijo dolge povezane vrste betonskih stanovanjskih stolpnic. V naselju so bili tudi restavracije, trgovine, športna dvorana za treninge in drugi objekti. Pred športno dvorano je stal velik kovinski znak v obliki olimpijskega logotipa Sarajeva, ki je služil kot znak dobrodošlice in glavni vhod v vas.

Druga pomembna vas je bila Dobrinja, ki je bila zgrajena za nastanitev novinarjev in športnih funkcionarjev. Šlo je za več kot 2100 stanovanjskih enot v več deset stavbah na skupno 250 hektarjih površin. Tudi Dobrinjo je zasnoval Medić, zgradili so jo v letih 1982–83. Novinarji in športniki so bili nad vasjo navdušeni, razkrivajo članki iz obdobja iger. Po igrah so prilagodili vas za še več prebivalcev, do konca 80. let prejšnjega stoletja jih je tam prebivalo okoli 40.000.

Kot so povedali stanovalci leto dni po igrah, je nekaj napak. Med drugim nekateri niso imeli tople vode, občasno ni delalo centralno ogrevanje, ponekod so se spopadali z vlago, pa tudi tem, da zidovi niso bili pravokotni.

Med vojno pa je tu potekala frontna linija, skupnost je bila razdeljena na dva dela, to je bilo območje hudih bojev med srbskimi silami pod vodstvom Ratka Mladića in silami BiH-a. Po koncu vojne je prav v Dobrinji potekala medetnična meja, ponekod je celo delila stavbe in stanovanja. Po vojni je sledila obsežna obnova, leta 2014 je občina obnovila tudi veliko stensko poslikavo Vučka.

Bjelašnica in Jahorina

Še dve pomembni olimpijski prizorišči sta bili Bjelašnica (najvišji vrh meri 2067 metrov) in Jahorina (najvišji vrh je visok 1916 metrov), kjer so potekale smučarske tekme. Moške tekme so bile na Bjelašnici, ženske na Jahorini, ki je danes največje smučarsko središče v BiH-u.

Na Jahorini je bilo prvo mednarodno tekmovanje za Jahorinski pokal leta 1953, dve leti pozneje pa je tam potekalo svetovno študentsko smučarsko prvenstvo. Tako si je Jahorina utirala pot na mednarodno smučarsko prizorišče. Še en zanimiv podatek: leta 1975 je tam potekala Zlata lisica, kajti na Pohorju ni bilo dovolj snega, zato so se Mariborčani odločili, da tekmovanje preselijo na Jahorino.

V primerjavi z drugimi prizorišči sarajevskih iger je bilo na Jahorini že marsikaj narejenega, a so pred olimpijskimi igrami dosegli obsežen napredek, med drugim so zgradili manjši Hotel Vučko s 25 sobami, ki je nosil ime po maskoti iger, oblikoval pa ga je sarajevski arhitekt Zlatko Ugljen. Dokončali so ga leto pred igrami. Med igrami je v njem bival predsednik MOK-a Juan Antonio Samaranch, pa tudi švedski kralj Karl Gustav XVI.

Po igrah je bila načrtovana razširitev hotela, a se to ni zgodilo. Hotel so med vojno popolnoma uničili, leta 2008 pa na istem mestu zgradili nov hotel z istim imenom, ki pa ima popolnoma drugačno podobo. Največji hotel na Jahorini, hotel Jahorina s 320 sobami, je bil po načrtih Vinka Jurika zgrajen leta 1975, med igrami pa je bilo v njem zelo živahno, saj je bil glavno novinarsko središče na gori. Med vojno v BiH-u so se v hotel zatekli številni razseljenci in begunci, leta 1995 pa je hotel zajel obsežen požar. Leta 2020 je bil hotelski kompleks prodan, v načrtu pa je gradnja luksuzne smučarske nastanitve.

V nasprotju z Jahorino, ki je bila že več desetletij smučarsko središče, pa se je zgodba Bjelašnice začela s točke 0. "Babin do je bil zatrpan s pravkar okleščenimi debli, na poti v Štinji do pa nam je butnil v nos vonj pogorišča. Ko smo prišli bližje, smo zagledali oblake gostega dima. Tako je bilo 28. 10. 1978, ko je skupina novinarjev prvič obiskala olimpijsko Bjelašnico. Ta gora je bila komaj kak mesec pred tem še pojem nedostopnosti. Na njena pobočja so si upali samo planinci, in to najpogumnejši, pa seveda drvarji in prebivalci tamkajšnjih vasi, ki so bile pozimi po ves mesec, pa tudi več, zaradi debele snežne odeje povsem odrezane od sveta," sta v knjigi Olimpijske steze – enciklopedija zimskih olimpijskih iger zapisala Bergant in Tomić.

V sezoni 1981/82 je Bjelašnica prvič sprejela smučarje z vsega sveta. Na območju so zgradili tudi planinske koče in startne objekte za slalom in veleslalom, v dolini pa številne objekte, od penzionov do hotelov. Kot sta zapisala Bergant in Tomić, je start za smuk veljal za enega najlepših objektov na smučiščih v takratnem času.

Med vojno so tudi na tem območju potekali hudi boji, na nekaterih predelih je bilo tudi veliko min, po letih stagniranja pa je Bjelašnica danes priljubljeno smučarsko središče, zelo živahno pa je dogajanje tudi v poletnih mesecih, saj med drugim ponuja številne možnosti za kolesarje in planinarjenje, pa tudi spust po jekleni vrvi.

Leto dni turistični ponudniki še polni elana

V arhivu smo pobrskali, kakšen je bil utrip v Sarajevu leto dni po igrah. Da bi spodbudili turizem, so imeli turistični ponudniki po igrah olajšave. "Restavracija ima 86 mest, prenočišč pa 32 in pet pomožnih. Prvo leto smo oproščeni davka na promet 100-odstotno, drugo leto 80-odstotno, tretje leto 40-odstotno, šele peto leto bomo plačali davek na dohodek kot obrtniki in drobno gospodarstvo," je za Tednik takrat dejal eden od turističnih ponudnikov na Igmanu.

Kot je takrat poročal France Kmetič v Tedniku, pa je bilo že leto dni po olimpijskih igrah drugače v nekaterih drugih hotelih v Sarajevu, ki so bili pred igrami prav tako prenovljeni. "Očitno ni dober znak, če mora gost ob prihodu v hotel zamenjati tri sobe." V eni od sob je manjkal telefon, ki so ga, kot so mu pojasnili na recepciji, odnesli gostje kot spominek.

V letih po igrah so športni objekti, hoteli in druga infrastruktura polno zaživeli, v Sarajevo so prihajali tudi številni turisti od drugod. Vojna vihra pa je manj kot po desetih letih pomenila konec uspešno nastavljene zgodbe o turističnem preboju Sarajeva kot celovite zimske destinacije. Namesto državnih, evropskih in svetovnih tekmovanj, ki bi jih morala gostiti olimpijska prizorišča, so postala kraj krvavih spopadov in uničenja. Nekatera tudi po skoraj 30 letih od konca vojne ostajajo opustošena, nekatera pa so že obnovili.

Sarajevske igre so bile plod velikega sodelovanja in nesebične pomoči. V oddaji Sami naši je pred petimi leti Adnan Frlj, Sarajevčan, ki je bil v času iger star 23 let, ponosno povedal, da se iger spominja tudi po frazi "ni problema". Preprosto je bilo vse mogoče, pravi.