Temeljni dokument opredeljuje pravice narodne skupnosti, zagotavlja financiranje njenih dejavnosti in določa obveznosti, ki bi jih morali spoštovati v 32 občinah dežele Furlanije – Julijske krajine.

"Po toliko bojaznih, nemiru, ki je zajemal našo skupnost, smo dobili to zadoščenje." S temi besedami je sprejetje zakona leta 2001 opisal tedanji predsednik Sveta slovenskih organizacij Sergij Pahor.

Dvajset let pozneje narodna skupnost ugotavlja, da se zakon uresničuje prepočasi. Pomembni koraki naprej pa so bili vendarle storjeni. Zagotovljeno je redno financiranje več kot 300 ustanov in organizacij, ki so srce manjšine, teoretično pa tudi raba slovenskega jezika.

"V odnosu do javnih uprav se lahko pogovarjamo in pišemo v našem jeziku, obenem se v našem prostoru vse bolj uveljavljajo dvojezični napisi, vseeno pa ne morem biti zadovoljen," pravi Rudi Pavšič, nekdanji predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze.

Največje spremembe so doživeli Slovenci Videmske pokrajine, ki so po desetletjih zatiranja pridobili enakopraven položaj s Slovenci na Tržaškem in Goriškem, zasebna dvojezična šola pa je postala državna.

"Vzdušje je bilo prej napeto, zdaj pa so se stvari pomirile. Dvojezična šola je k temu veliko prispevala," pravi vodja Inštituta za slovensko kulturo v Špetru Giorgio Banchig.

V slovenske roke se počasi vračajo odvzete nepremičnine. Narodna in študijska knjižnica se je prav te dni vrnila v goriški Trgovski dom, čez dve leti bo končana prenova narodnega doma pri Sv. Ivanu, še nekaj let pa bo treba počakati na ključe Narodnega doma v središču Trsta. Trd oreh bo olajšano zastopstvo v državnih izvoljenih organih, saj je Italija s krčenjem števila parlamentarcev in senatorjev Slovencem tako rekoč zaprla vrata v Rim.