Dva izkušena strokovnjaka, dr. Peter Zimmermann, Ber­linčan po rodu, in umetnostna zgodovinarko na univerzi v Dubrovniku Sanja Žaja Vrbica sta skupaj pripravila drago­cen dokument o delovanju in življenju velikega Slovenca Antona Perka (*1833 Hainfeld/Podgrad † 1905 Dubrovnik). Zbirka vsebuje poleg podrob­nega gradiva in zanimivih po­datkov, številne reprodukcije slik in risb, seveda v ospredju s prizori iz bitke pri otoku Visu leta 1866. Vsa informativna besedila v publikaciji, ki je jo izdal Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec, so trojezična: slovensko, nemško in hrvaško. Z glavnim avtorjem mono­grafije Petrom Zimmerman­nom se je pogovarjal Herbert Seher, vodja Slovenskega inštituta na Dunaju, ki je organiziral predstavitev monografije o Antonu Perku.

Gospod dr. Zimmermann, življenje in delo Antona Perka ste razdelili na tri pomembna časovna obdobja: mladost, vojaštvo v mornarici in delovanje kot slikar in dvorjan. Kako se je začela njegova življenjska pot?
An­ton Perko je bil rojen leta 1833 na gradu Podgrad na Spod­njem Štajerskem kot sin la­stnika gospoščine Antona Vin­cenca Perka. Tam je mali Tonči preživel svojo otroštvo; štiri razrede gimnazije pa je verje­tno končal v Gradcu. Leta 1848 se je kot petnajstletnik prav­ tam pridružil kot "kadet" av­strijski mornarici. Leta 1851 je bil dodeljen mornariški pehoti v Miljah pri Trstu.

Vstop v službo cesarsko-kraljeve vojske že kot doraščajoči otrok je pomenil dostop do višje izobrazbe, pridobitev priznanega družbenega statusa in možnost za poklicno kariero. Dobil je oficirski patent ter odlično oceno; obvladal pa je tudi več jezikov. Službovanje v vojski mu je odprlo tudi okno v širši svet ...
Anton Perko je med službova­njem v mornarici potoval po večjem delu vzhodnega Sredozemlja: spoznal je Jadransko morje, Jonske otoke, Egejsko morje, Črno morje, Levantsko morje, obalo Svete dežele vse do Aleksandrije. Po štirinajstih letih kot mornariški oficir je leta 1862 izstopil iz mornarice, da bi se lahko poročil.

Njegova umetniška nadarjenost pa je v javnost prodrla šele pozneje ...
Kot civilist se je zaposlil pri mornariškem oficirju Viktorju Grofu Wimpffnu, visokem preds- tavniku avstrijske dr­žavne železniške družbe, pisa­telju in raziskovalcu. V pomor­ski bitki pri otoku Visu 20. julija 1866 je grof poveljeval hitremu parniku, ki je kot izvi­dniška ladja plul na konici eskadre admirala Tegetthoffa. Na ladji je imel Perko najboljši, čeprav ne ravno nenevaren po­ložaj za opazovanje bitke, ki se je za Italijo končala s porazom. Narisal je veliko dramatičnih scen, iz katerih sta nastala dva Viška albuma, s katerima je Perko postal znan po vsej av­strijski monarhiji.

Kar kmalu pa je bil Perko sprejet v skupino potovalnih spremljevalcev na dvoru in mdr. spremljal Franca Jožefa I. na njegovi poti po Dalmaciji leta 1875.
V zadnji dveh desetletjih se je Perko postopoma približal sre­dišču moči avstrijskega cesarstva. Na Hradčanih je Perko spoznal kronskega princa Ru­dolfa, ki je v Pragi živel kot pol­kovnik. Rudolf ga je leta 1879 vzel na dvor in mu poveril upravljanje otoka Lokrum pri Dubrovniku. A že dve leti pozneje se je Perko kot sekretar preselil na dvor Rudolfove soproge, kron­ske princese Štefanije. Odtlej je bil tako rekoč član družine kronskega princa in je tako do­ živel propada družine vse do konca leta 1889 v Mayerlingu.

Pred odhodom v Dubrovnik se Anton Perko z družino vrne na Dunaj, kjer ostane več let.
Del Perkovega življenja, v ka­terem je živel kot vplivna oseba na dvoru, se je končal z njegovo upokojitvijo leta 1896. Zadnjih devet let življenja je preživel v Dubrovniku in se v celoti posvetil slikanju. Tam je tudi leta 1905 umrl in bil pokopan. Z letom 1918 – s propadom monarhije – je Perko zdrsnil v pozabo. Ponovno so ga začeli odkrivati šele v 90. letih 20. stoletja na pobudo savinjskih rojakov ok­rog Slavka Košenine.