V kolikšni meri prostor, v tem primeru globasniški muzej, vpliva na zasnovo vaših razstav?
V tem primeru tukaj razstavljava s prijateljico Barbaro Möseneder-Köchl in lahko rečem, da je sam muzej navdih za delo. Izkopanine, mozaiki, drobni okrasni predmeti – vse to je impulz za nastanek novih del.

Ste vedno največ delali z glino?
Najprej sem veliko risala in tudi slikam. Glina je zelo močan material, ki pa je hkrati zelo krhek in mi je zaradi tega blizu. Zahteva nekoliko počasnejši pristop, da navežeš prijateljstvo z njim. Na začetku je ustvarjanje z glino kar naporno, saj je treba upoštevati značilnosti materiala, tako da veselje pride nekoliko pozneje.

Kot pokaže pogled na vaša dela v globasniškem muzeju, pri svojih umetninah iz žgane gline ne uporabljate glazur ...
V preteklosti sem se posvečala tudi njim, a sem ugotovila, da k mojim delom ne sodijo glazure, ki se močno svetijo. Če je oblika zadosti močna, namreč ne potrebuješ efektov na površini. Osebno mi je bolj všeč, da je površina hrapava, da se ne sveti preveč, da ni preveč barv.

Na tej razstavi kažete velik del svojega umetniškega opusa. Kako daleč nazaj segate?
Vedno znova uporabim kakšen kos, ki je nastal že pred leti, a se mora ujemati s kontekstom, v tem primeru z razstavnim prostorom. Veliko pomembneje mi je, da tudi kaj novega nastane, da se kot umetnica naprej razvijam, da uporabljam nov material, recimo papir, svetlobo, steklo, zrcala.

Kako bi opisali svoj pristop k umetnosti?
Oblika mora biti tolikanj odprta in večplastna, da vsakega drugače nagovori in morda v njej tudi vsak kaj drugega vidi. Na začetku mojega ustvarjalnega procesa je mentalna slika brez besed. Najbolje je, če mi uspe, da ustvarjena oblika kaže na transcendenco, na presežnost onkraj same sebe, da opazovalec z njo poveže nekaj, kar ni vidno v njej sami.

Od leta 1990 se preživljate kot samostojna umetnica. Kako vam gre?
(... Smeh ...) Veliko umetnikov je takega značaja, da ne razmišlja o tem, kako se bodo preživljali. Tudi jaz pri svojih razstavah v prvi vrsti mislim na to, da bo razstava zanimiva, in šele na drugem mestu, kaj bom prodala in ali se splača to delati. Saj če tako razmišljaš, ne nastane bogve kaj, saj ti zmanjka energije. Ampak če je zraven navdušenje, kot tukaj v sodelovanju z društvom (SKD Globasnica) in Lidijo Gregorič, ki je zelo angažirana, potem se ta energija prenaša tudi na umetnike. Seveda pa bi bilo lažje, če bi tudi avstrijske samostojne umetnice in umetniki od države prejemali mesečno plačo, kot imajo to urejeno nekatere druge države. To bi nam namreč omogočilo večjo svobodo pri ustvarjanju. Sama recimo vodim tudi tečaje, imam naročila, tako da ni tako naporno. Lahko pa rečem, da se v družbi naše delo ne ceni dovolj. Po drugi strani pa se nočem prilagajati okusu ljudi in preveč razmišljati o tem, kaj je drugim všeč, saj me to omejuje.

Vaša novejša umetnina, razstavljena v globasniškem muzeju, prikazuje zvitke papirusa oziroma rokopisov. O tem delu pravite, da ga verjetno mlajši ne bodo razumeli. Zakaj ne?
Teh papirusov v mojem delu se ne da več odpreti. So pa druge stvari, ki jih najdemo in na njih preberemo, kaj se je nekoč dogajalo. A v primeru kosa, ki ga opisujete, to ne gre, ni več dostopa do tega. Kaj je, če nekdo umre in svoje spomine odnese s seboj v grob? Pred kratkim sem brala knjigo Oblak nevedenja. Ta priporoča meditacijo o začetkih časa pred pojavom prvih bitij, hkrati pa tudi o koncu časa, ko je vse že mimo. Taka meditacija te lahko osvobodi ujetosti v perspektivo sedanjosti. Zdaj sem v tej obliki tukaj, a gre samo za drobec v oceanu časa. Že naše celice se na dnevni ravni spreminjajo, izginjajo in nastajajo nove.

Kateri umetnik pa je najbolj vplival na vas?
Pred kratkim sem si ogledala razstavo italijanskega slikarja Amedea Modiglianija. Deloma je ostal v klasični tradiciji, a ima čisto svoje oblike, in to me je zelo fasciniralo, da v njegovem delu obstaja povezava do preteklosti, a je obenem čisto svoje v smislu likovnega jezika. Velikokrat tudi vidim, da umetnik, ki je našel svoj izraz, sam sebe reproducira in velikokrat je težko razločiti, kaj je osebni slog, kaj pa "štancanje" tega, kar se dobro prodaja. Ampak ali je mera umetniške kakovosti res uspeh pri prodaji? Po mojem mnenju ne. Meni so recimo mnogo pomembnejše reakcije občinstva na razstavi. Če se vrnem k vašemu vprašanju, zelo cenim klasično slikarstvo, predvsem Rembrandta, umetnike iz prve polovice 20. stoletja, kot sta Modigliani ali Kokoschka, od sodobnih pa predvsem že pokojno Mario Lassnig, Meino Schellander in Valentina Omana. Všeč so mi skratka umetniki, ki ne zanikajo povezave s preteklostjo, s tradicijo in uspejo pri tem iznajti prepoznavno, sodobno likovno govorico.